55. člen ZIZ

Predlog se zavrne.

Sodišče je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja ugotovilo, da se starša nista sposobna sporazumevati niti glede preživljanja prostega časa otroka, vrtčevskih obveznosti in njegovega zdravstvenega stanja. Konflikt jima ne omogoča razumnega in spoštljivega pogovarjanja in dogovarjanja o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, zato nista sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ustvarjala več novih spornih vprašanj in konfliktov med staršema, ki bi se začeli pojavljati tudi glede dnevnega življenja. Sodišče prve stopnje je torej preizkusilo, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo, a je na podlagi gornjih ugotovitev zaključilo, da niso. V zadevi VSL IV Cp 1452/2024, iz katere je povzet gornji sklop in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje, ali pomeni pridobitev finskega državljanstva korist za otroka. Za tak primer pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da dodatno državljanstvo prinaša dodatno korist: Finska je država EU, poleg tega je splošno znano, da gre za eno najbolj razvitih in varnih držav n

Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni dopustna, če ima stranka v izvršilnem postopku na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči isti cilj. Dolžnik lahko vprašanje veljavnosti prehoda terjatve učinkovito uveljavlja v izvršbi, saj ZIZ za tak položaj vsebuje poseben ugovorni razlog. To pomeni, da izvršilni postopek omogoča presojo istega vprašanja in s tem zagotavlja polno in učinkovito varstvo glede veljavnosti oziroma učinkov cesije.

Sodišče prve stopnje je ugovor po izteku roka dolžnikov B. B. in C. C. z dne 22. 10. 2025 pravilno zavrglo, saj je le-ta nedovoljen. Dolžnika namreč v njem nista zatrjevala nobenega novega dejstva v zvezi s samo terjatvijo, ki v času vložitve prejšnjih ugovorov še ne bi obstajalo. Tudi v tem ugovoru po roku sta dolžnika prerekala pravilnost upnikovega obračuna terjatve, in zatrjevala, da je bila terjatev že v celoti poplačana oziroma celo preplačana, kar pa ni razlog, ki bi ga bilo dopustno uveljavljati v ugovoru po roku. Poleg tega je o takšnem ugovoru po roku dolžnikov že bilo pravnomočno odločeno, in sicer s sklepom z dne 14. 7. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1270/2022 z dne 22. 11. 2022. Podana je torej tudi procesna ovira res iudicata.

Iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ izhaja, da izvršilno sodišče mora preizkusiti vprašanje, ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, izvršilni naslov ali verodostojna listina. Iz navedene zakonske dikcije izhaja, da izvršilno sodišče preizkusi le vprašanje obstoja izvršilnega naslova, to pa je v primeru izvršnice, njeno popolnost v smislu prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1. Izvršnica mora vsebovati podatke o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. To pomeni, da je podatek o pogodbi obvezna sestavina izvršnice. V konkretnem primeru je ta pogoj izpolnjen. Le izvršnica, ki ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena, nima pravnega učinka. Izvršilno sodišče torej le presoja v skladu z načelom stroge formalne legalitete pravilno sestavo izvršnice. Posledično v izvršilnem postopku ni mogoče odločati o veljavnosti oziroma neveljavnosti izvršilnega naslova kot o predhodnem vprašanju, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik, saj inštrumentarij izvršilnega postopka temu niti ni namenjen, temveč je ta presoja prepuščena sodišču v drugem, od izvršilnega postopka ločenem in zato primernem kontradiktornem (pravdnem) postopku. Vpr

Ustaljeno stališče sodne prakse, da roditelj ne more sem izbirati, ali bo otroku kot preživnino plačeval določen denarni znesek, ali pa mu bo zagotovil preživljanje na drug način. Če pa se stranki sporazumeta drugače, se lahko preživnina daje tudi na drug način. Čeprav upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper roditelja, iz katerega izhaja določen način izpolnitve preživninske obveznosti, je torej mogoč tudi drugačen dogovor med preživljalcem in preživljancem, pri čemer pride v poštev tudi neformalen, konkludenten sporazum. Za odločitev v obravnavani zadevi so pravno pomembne ugovorne navedbe, da je dolžnica od oktobra 2017 do maja 2020 svojo preživninsko obveznost izpolnjevala na drugačen, zgoraj opisani način. Kot je višje sodišče že pojasnilo v svojem, v tej zadevi izdanem sklepu I Ip 49/2025 z dne 12. 2. 2025, sicer pri tem ni odločilno, ali je bila življenjska skupnost med staršema in otrokom dejansko ponovno vzpostavljena ali ne, bistveno je, ali je preživninski zavezanec v soglasju s preživninskim upravičencem oziroma njegovim zakonitim zastopnikom svojo preživninsko obveznost res izpolnil na drug način, pri čemer je takšno soglasje lahko tudi konkludentno. Na

ZOKIPOSR torej določa domnevo, da je Republika Slovenija z dnem uveljavitve tega zakona prevzela dolg odgovornega družbenika do upnika na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter so prenehala vsa zavarovanja dolga. Zakoniti prevzem dolga s strani Republike Slovenije z dnem uveljavitve ZOKIPOSR velja pod predpostavko, da upnik tedaj že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper družbenika (ali zoper družbo, v povezavi z listino iz 24. člena ZIZ). Iz zakonske zahteve po obrazloženosti ugovora izhaja, da mora dolžnik pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo, navesti in zanje predložiti dokaze že v samem rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki mora biti vložen v (prekluzivnem) roku osmih dni od prejema sklepa o izvršbi. Vendar pa se lahko upoštevajo tudi pozneje podane trditve in dokazi, če jih dolžnik znotraj ugovornega roka brez svoje krivde ni mogel ponuditi. Nad družbenico B. B. se je dne 20. 10. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani začel postopek osebnega stečaja, v katerem so bile stečajni dolžnici s sklepom St 000/2

Izvršilno sodišče samo vsebinsko ne more odločati o tem, ali so bili določeni izredni stroški dejansko potrebni za preživljanje otroka, kot to določa prvi odstavek 199. člena DZ, saj takšna presoja presega njegove pristojnosti in je pridržana izključno pravdnemu sodišču. Ker izredni stroški v izvršilnem naslovu niso določno opredeljeni, terjatev ni nesporno ugotovljena in zato ni primerna za izvršbo.

Ne drži, da je dolžnikova obveznost plačati upniku zahtevani znesek odvisna od izpolnitve dveh pogojev, tj. poleg predčasnega izteka najemnega razmerja (kar je izkazano z javno listino) zaradi neplačila najemnine tudi obstoj reklamnega panoja na upnikovi nepremičnini. Slednje ni pogoj za nastanek obveznosti, ampak gre za časovni trenutek, kdaj občasna obveznost preneha nastajati (v konkretnem primeru zaradi izpolnjene nedenarne obveznosti odstranitve reklamnega panoja). Prenehanje (nastajanja) obveznosti mora v izvršilnem postopku kot primarno dokazovati dolžnik. Če je čas prenehanja nastajanja obveznosti namesto dolžnika zatrjeval in dokazoval upnik, pa mu to ne more iti v škodo. Teoretično bi upnik lahko zahteval najemnino vse do vložitve predloga za izvršbo (vendar pa je upnik pri vložitvi predloga za izvršbo v tem delu ravnal skladno z načelom vestnosti in poštenja) ter bi dolžnik moral dokazovati, da je obveznost plačevanja najemnine prenehala že prej, posledica za upnika bi lahko bila le zavrnitvena glede dela predloga za izvršbo, ne bi pa prišlo do zavrnitve predloga za izvršbo glede najemnine v celoti.

V sporih majhne vrednosti mora toženka vsa dejstva navesti že v odgovoru na tožbo (oziroma v odgovoru na dopolnitev tožbe, če spor izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine), v nadaljnji pripravljalni vlogi pa lahko odgovori le na navedbe tožnice iz njene pripravljalne vloge, s katero je odgovorila na toženkine navedbe iz odgovora na tožbo. Dejstva in dokazi, navedeni v drugih vlogah, se ne upoštevajo. V sporu majhne vrednosti zato ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, čeprav vplivajo na obstoj terjatve. To velja tudi za (delna) plačila, opravljena po izteku roka za vložitev odgovora na tožbo (oziroma odgovora na dopolnitev tožbe) in pred iztekom rokov za pripravljalni vlogi. Ta dejstva lahko toženka uveljavlja z ugovorom v izvršilnem postopku, če bi ga tožnica predlagala tudi za že plačani del terjatve (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Če se pritožbeni razlogi med seboj prekrivajo, je za pravilno opredelitev pritožbenega razloga odločilen ne le rezultat, temveč tudi zatrjevani vzrok napake. Le če sta oba dejanske narave, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopus

S splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil (za vse dolgove po izvršilnem naslovu je upnik vsekakor vedel). Upnik navadno dolžniku odpusti natančno določen dolg, s katerim ugasnejo tudi stranske pravice. Veljaven pa je veljaven tudi splošni odpust dolga, s katerim upnik dolžniku odpušča vse obveznosti iz medsebojnih razmerij. Splošni odpust dolgov ima enake pravne posledice kot odpust natančno določenega dolga. Odpuščeni dolgovi prenehajo, ko dolžnik soglaša z odpustom.

Dolžnikovi dokazi lahko kažejo le na verjetnost, medtem ko je ugotavljanje resničnosti stvar izvršitelja. Dolžnik zato nima ugovora, da nima premičnin.

Okoliščine, ki preoblikujejo otrokovo korist, lahko pripeljejo do tega, da utegne biti v izjemnih okoliščinah posameznega primera v postopkih izvršbe s področja, ki se tičejo otrok, priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. Toda dopusten odstop od načela stroge formalne legalitete se ne more izražati v vsebinskem posegu v pravnomočno odločbo. Izvršilno sodišče zato izvršilnega nasloven ne more izvršiti tako da zapove "uvajalne stike", ki jih izvršilni naslov ne ureja. Prav tako se odstop od načela stroge formalne legalitete v postopku posredne izvršbe, ko se z izrekanjem denarnih kazni dolžnika (pri)sili k izpolnjevanju njegove obligacije (prizadevanja), ne more izraziti tako, da izvršilno sodišče zaradi upoštevanja otrokove koristi zavrne predlog za izvršbo. Element spreminjajoče se otrokove koristi namreč v zadostni meri varuje institut odloga izvršbe.

Pri materialnopravnem nasledstvu stranke zaradi pripojitve je tudi v izvršilnem postopku relevantna ne le določba 24. člena ZIZ, temveč smiselno še določba 80. člena ZPP v zvezi z 205. členom in 208. členom ZPP. Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku, pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba. ZIZ je v 24. členu procesni predpis, prav tako 80. člen ZPP, sicer pa je prenos terjatve urejen v materialnopravnih predpisih. Procesno pravo je odraz materialnopravnih upravičenj in je namenjeno uveljavitvi teh materialn

Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom pa ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja. Vendar to velja le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je upnikova pasivnost posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Za presojo, ali je treba v posameznem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 366. člena OZ, je bistven razlog, zaradi katerega je bil upnik v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, v katerem je pridobil izvršilni naslov, pasiven oziroma je podal umik predloga za izvršbo. Ključno je namreč, ali se je upnik želel odreči učinkom sodnega varstva, ali pa je bila njegova pasivnost oziroma umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Če je bil razlog za navedeno v dotedanji neuspešni prisilni izterjavi iz dolžnikovega premoženja in izogibanje nastajanju le dodatnih stroškov s tem v zvezi, ni mogoče šteti, da je upnikova pasivnost posledica njegovega namena, da se odpove sodnemu varstvu svoje terjatve. Le če se je upnik imel namen odpovedati sodnemu varstvu, ki ga je predhodno zahteval, ne pride do učinka pretrganja zastaranja.

Dolžnica je s pritožbenimi navedbami in predloženim dokazilom uspela vzbuditi dvom v ugotovitev sodišča prve stopnje o datumu vložitve ugovora in posledično v zaključek o njegovi prepoznosti.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru odločanja o ugovoru presojati navedbe dolžnika, da je hipoteka v materialnopravnem smislu ugasnila zaradi poteka prekluzivnega roka. Hipoteka s potekom desetih let od dospelosti zavarovane terjatve namreč ne preneha že sama zase oziroma po samem zakonu, temveč je potreben še njen izbris iz zemljiške knjige. Dolžnik sicer pravilno poudarja, da je sam v razmerju do upnika le realni in ne tudi osebni dolžnik. Upniku torej dolžnik ni dolžan plačati uveljavljane terjatve, temveč le jamči zanjo z zastavljeno nepremičnino. Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, ki ga iz navedenega dejstva izpelje dolžnik, da zato določbe 1034. člena OZ o pretrganju zastaranja terjatve, ki velja za poroka, ni mogoče uporabiti tudi za realnega dolžnika. Položaja poroka in zastavnega dolžnika (ki ni hkrati tudi glavni dolžnik) sta si namreč v bistvenem podobna. Oba odgovarjata za tuj dolg, odgovornost obeh je akcesorna, razlika je le v tem, da je odgovornost zastavnega dolžnika po višini omejena na zastavljeno nepremičnino. S pretrganjem zastaranja terjatve zoper glavnega dolžnika zato pride tudi do pretrganja zast