1. člen ZIZ

Sodišča opravljajo prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in verodostojnih listin. Glede na jezikovno razlago 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ mora biti lastnost izvršilnega naslova za sodno izvršbo izrecno določena. Za sodno izvršbo je torej potrebno izrecno zakonsko določilo, ki daje posamezni odločbi lastnost izvršilnega naslova. ZZavar-1 v tretjem odstavku 484. člena določa, da pravnomočne odločbe Agencije za zavarovalni nadzor, ki se glasijo na izpolnitev denarne obveznosti, izvrši sodišče na predlog Agencije za zavarovalni nadzor. Ob tem pa odločba, ki glasi na izpolnitev denarne obveznosti, postane izvršljiva z njeno pravnomočnostjo. V konkretni situaciji tretji odstavek 484. člena ZZavar-1 podeljuje odločbi lastnost izvršilnega naslova in hkrati določa pristojnost sodišča za izvršitev denarne obveznosti na predlog Agencije za zavarovalni nadzor brez omejitve izvršilnih sredstev, saj omejitev glede izvršilnih sredstev v tem, specialnejšem predpisu, ni predvidena. Ob konkurenci določb ZDavP-2 in ZZavar-1 je potrebno upoštevati specialnejši predpis, torej določbe ZZavar-1.

Za prekinitev postopka vzpostavitve etažne lastnine ni zakonskih pogojev. Izvršilni (niti znotraj njega pravdni) postopek v zvezi s sporno nepremičnino ne predstavlja ovire za tek predmetnega postopka za vzpostavitev etažne lastnine. Spor o tem, ali nepremičnina dejansko predstavlja premoženje v izključni lasti drugega nasprotnega udeleženca, namreč v izvršilnem postopku ne bo rešen, končna odločitev sodišča o vzpostavitvi etažne lastnine pa tudi ne predstavlja ovire za kasnejše uveljavljanje stvarnih pravic v pravdnem postopku.

Notarska pomočnica je zasebne listine potrdila in jih na predpisan način spojila z notarskim zapisom oziroma jih pripojila k notarskemu zapisu, s tem pa so postale njegov sestavni del. V notarskem zapisu podano soglasje z neposredno izvršljivostjo notarske listine (clausula exequendi) je glede na pojasnjeno dano glede vseh dogovorjenih obveznosti, torej tudi glede obveznosti po kreditni pogodbi, s tem pa ima ta notarski zapis vsebino in naravo izvršilnega naslova po 20.a členu ZIZ in to v celotnem obsegu. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove ničnosti, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove pravilnosti in upniku na tej podlagi, z učinkom pravnomočnosti, trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V zvezi z zastaranjem glavnice po notarskem zapisu obstaja obširna, enotna in ustaljena sodna praksa, po kateri (glavna) terjatev iz izvršljivega notarskega zapisa enako kot judikatna terjatev zastara v desetih letih. V času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije Covid-19 in z namenom njenega obvladovanja

Sodišče v izvršilnem postopku zgolj prisilno izvršuje obveznost, kot je določena v izvršilnem naslovu, pri tem pa ne sme presojati njegove pravilnosti, veljavnosti in vsebine.

Iz notarskega zapisa ne izhaja, da bi bila odgovornost B. B. za poplačilo dolga omejena zgolj na nepremičnine, nasprotno je jasno zapisano, da lahko upnik v primeru, da dolžnik (B. B.) in zastavitelj (C. d.o.o.) ne bosta izpolnjevala svojih obveznosti, izterja svojo terjatev neposredno v izvršilnem postopku s prodajo zastavljenih nepremičnin kakor tudi s prodajo drugega premičnega ali nepremičnega premoženja ali sredstev na katerem koli računu ali premoženju dolžnika. Dolžnik torej za dolg odgovarja z vsem svojim premoženjem, zato je njegov ugovor omejene odgovornosti neutemeljen, prav tako kot so neutemeljene tudi ugovorne navedbe, da je svoje jamstvo za poplačilo kreditnega razmerja izčrpal, ker so bile zastavljene nepremičnine že prodane. Pravni red ne daje podlage za zahtevo, da bi notarski zapis moral biti opremljen s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti. Notarski zapis namreč ni odločba in učinka pravnomočnosti niti ne more pridobiti, kvaliteto izvršljivosti, ki je pogoj, da ima naravo izvršilnega naslova, pa ima, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Izvršilni postop

Ni sporno, da oba otroka dejansko živita z materjo, ki je brez zaposlitve in prejema socialno pomoč. Kljub temu, da je dolžnost vsakega roditelja, da stori vse, kar je v njegovi moči, da zagotovi preživljanje svojih otrok, navedeno poleg obveznosti materinega truda za pridobitev zaposlitve narekuje tudi obveznost očeta, da sedaj dejansko prispeva za nujno preživljanje otrok.

Potek dogodkov, ki ga predstavlja tožnica, po oceni pritožbenega sodišča presega predvidljiv normalen tek stvari kot kriterij za odgovor na vprašanje, ali bi v primeru, če sodišče ne bi izdalo popravnega sklepa, imela dolžnica v izvršilnem postopku več možnosti, da se njena zarubljena sredstva na računu pri banki sprostijo tako, da bi z njimi tudi lahko razpolagala. Nakazuje celo na domnevno namero upnice, da je sprožila prisilni izvršilni postopek zoper dolžnico zato, da z njim ne doseže poplačilo v denarju, kar pa je v nasprotju z vsebino vlog upnice v vpogledanem priloženem izvršilnem spisu. Ker tožnica kot dolžnica izvršilnega postopka smiselno zatrjuje, da namen izvršbe, ki ga je sprožila upnica najemodajalka zoper njo kot najemnico, ni bilo plačilo najemnin, pač pa pobotanje medsebojnih terjatev, potem je upnica tista, ki je prekršila dogovor. Za škodo, ki nastane zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, pa ne odgovarja tretji, pač pa tisti, ki je kršil pogodbo. Po drugi strani pa država ni odgovorna za postopanje sodišča, ki je na predlog upnice izdalo sklep o prisilni izvršitvi terjatve, ker to dejanje ni bilo protipravno, saj je sodišče za tako postopanje po predlogu

Določba četrtega odstavka 155. člena ZNP-1 izrecno izključuje možnost istočasnega teka nepravdnega in izvršilnega postopka. Prednost ima izvršilni postopek, od rezultata katerega je odvisno nadaljevanje nepravdnega postopka.

Na izvršilne naslove, je izvršilno sodišče v celoti vezano in ne more presojati njihove materialnopravne pravilnosti, kar je pravilno pojasnjeno tudi v izpodbijanem sklepu, saj je namen izvršilnega postopka le realizacija terjatve, ki je ugotovljena v izvršilnem naslovu (1. člen ZIZ).

Zaradi načela stroge formalne legalitete izvršilno sodišče v ugovornem postopku ni dolžno opraviti preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi in moralo ter ni dolžno opraviti presoje prava EU glede vprašanja, ali gre za nedopusten pogodbeni pogoj. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi ničnosti (neveljavnosti) pogodbe, ki je zapisana v obliki izvršilnega naslova, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in upniku na tej podlagi z učinkom pravnomočnosti trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ugovorni razlog v izvršilnem postopku predstavlja šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa z odločbo, ugotavljanju le-tega pa je namenjena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tudi odločba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 1019 ne terja uradnega preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi že v okviru odločitve o ugovoru, temveč zahteva le učinkovito možnost odloga

V ugovornem postopku ni bilo prerekano, da upnik v predlogu za izvršbo ni izpolnil svoje dolžnosti in ni pojasnil niti izkazal, da je upravičenec do terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova.

Obveznost mora biti določena tako, da ne pušča nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana. Z ozirom na dejstvo, da se je v izvršilnem naslovu dolžnik zavezal skleniti "ustrezno pogodbo" ter izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, zahteva po določenosti oz. določljivosti terja, da je mogoče (natančno) ugotoviti, kaj predstavlja "ustrezno" ravnanje dolžnika. Medtem ko je ustreznost zemljiškoknjižnega dovolila iz izvršilnega zapisa razvidna (prenos solastniškega deleža na navedeni nepremičnini na svoja otroka, tako da bosta postala solastnika njegovega do 1/4 solastnega deleža vsak do 1/2), pa to ne velja glede pogodbe, katero bi dolžnik moral skleniti, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. O tem, kaj v konkretnem primeru predstavlja "ustrezno pogodbo" namreč ni mogoče zanesljivo sklepati, saj je prenos lastninske pravice mogoče opraviti na temelju več različnih pogodb. Pri tem se ni mogoče strinjati s pritožbo, da je s takim zapisom dolžniku (dopustno) prepuščeno, kakšno pogodbo bo sklenil in da je bistven namen, ki naj se doseže z izpolnitvijo obveznosti, to pa je prenos lastništva nepremičnine na otroka.

ZIZ v 197. členu izrecno našteva, katere terjatve imajo prednost pri poplačilu zneska, dobljenega s prodajo, ter določa vrstni red plačila teh terjatev. Določbe ZIZ se v tem postopku, ko se opravlja poplačilo iz kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine, upoštevajo kot določbe lex specialis, zato le določbe ZIZ predstavljajo materialno pravo. Po gramatikalni razlagi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ (primerjaj tudi 1. člen in 1. točko 16. člena ZIZ) je med prednostne terjatve (med drugim) šteti terjatev prispevkov za socialno zavarovanje, zapadlih za zadnje leto, zakonske zamudne obresti od teh pa nimajo narave prednostnega poplačila, saj tega 197. člen ZIZ izrecno ne določa. Glede na posebno ureditev poplačila prednostnih terjatev, ko upniku v izvršilnih postopkih sploh ni treba sodelovati, temveč terjatve prispevkov za socialno zavarovanje lahko zgolj priglasi, in ima že s tem prednost pred terjatvami upnikov iz 198. člena ZIZ, npr. pred terjatvami zastavnih upnikov (primerjaj tudi obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-47/15-8 z dne 24. 9. 2015), je zakonodajalec dal prednost le terjatvam prispevkov za socialno zavarovanje kot osnovam, ne pa tudi zakonskim zamu

Med prednostne terjatve je šteti le davek na promet nepremičnin, za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino, ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje. Zakonske zamudne obresti od teh pa ne morejo imeti narave prednostnega poplačila, saj tega 197. člen ZIZ izrecno ne določa. Na ta način ni zanikana akcesornost zakonskih zamudnih obresti, temveč je le posebej prirejena v izvršilnem postopku. Določbe ZIZ se v tem postopku, ko se opravlja poplačilo iz kupnine, pridobljene za prodano nepremičnino, upoštevajo kot določbe lex specialis.

Notarski zapis je neposredno izvršljiv in predstavlja izvršilni naslov, saj je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo, terjatev pa je tudi zapadla. Ureditev poenostavljenega izkazovanja zapadlosti v 20.a členu ZIZ je specialnejša v nasprotju s 26. členom ZIZ, ki se nanaša na splošna pravila izkazovanja zapadlosti pogojne terjatve, zato v primeru izkazovanja zapadlosti terjatve po notarskem zapisu, ki je ločeno in posebej urejena v 20.a členu ZIZ, zahteve iz 26. člena ZIZ ne pridejo v poštev. Določilo notarskega zapisa, da upnik v primeru zamude s plačili lahko „odstopi od pogodbe“, je le posledica nedoslednega izražanja, saj uresničitev odpoklicnega upravičenja ne povzroči razveze pogodbe, temveč povzroči samo predčasno dospelost preostalih obrokov kredita. „Odstop od pogodbe“ je v konkretnem primeru po svojem pravem namenu torej le prenehanje možnosti kreditojemalca, da svojo obveznost plačuje obročno, temveč mora zaradi neizpolnjevanja rednih obveznosti upniku terjatev poravnati takoj v celotnem še neplačanem znesku – terjatev torej zapade v plačilo takoj. Upnik je že v predlogu za izvršbo natančno pojasnil višino terjatve po vsaki od kreditnih p

Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano. V našem pravnem sistemu v izvršilnem postopku namreč velja načelo formalne legalitete, zaradi katere je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja (dokler ni razveljavljen, odpravljen, spremenjen ali izrečen za ničnega). Izvršilno sodišče zato ne more samo preverjati njegove pravilnosti, niti pravilnosti postopka iz katerega izvira, za kar si prizadeva pritožba. To velja tudi v primeru, ko izvršilni naslov predstavlja izvršljiv notarski zapis.

Dolžnik je svojo obveznost iz izvršilnega naslova izpolnil že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Upnik v izvršilnem postopku, ki ga je vložil na podlagi 226. člena ZIZ, ne more doseči izdaje nove drugačne odločbe. Le to je imel možnost doseči v okviru pritožbe na pristojni organ, kot je bil poučen v pravnem pouku odločbe, oziroma bi moral izdajo odločbe zahtevati z novo tožbo pri delovnem in socialnem sodišču.

Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom pa ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (prim. tretji odstavek 3. člena ZPP). To pa pomeni, da izjava o soglasju za neposredno izvršljivost obveznosti ni dovoljena, če bi bilo takšno soglasje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnim pravilom. Ko pa je enkrat soglasje dano, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ. Ta, kot kasnejši zakon, kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti

63. člen ZPP se uporablja tudi za spore, ki nastanejo med izvrševanjem sklepa o zavarovanju. Za sojenje v sporih, ki nastanejo med izvršilnim postopkom, je izključno pristojno sodišče, ki vodi izvršilni postopek. ZIZ sicer razlikuje med prisilno izvršitvijo terjatev (na temelju izvršilnih naslovov) in pa postopki za zavarovanje terjatev, vendar pa ima odločba, izdana v postopku zavarovanja, učinek sklepa o izvršbi. Prav zaradi izvrševanja zgoraj citiranega sklepa o začasni odredbi pa se je začel predmetni spor. Iz tega sledi, da do predmetnega spora ni prišlo med postopkom zavarovanja ali zaradi postopka zavarovanja, pač pa med postopkom izvršbe oziroma zaradi postopka izvršbe izdane začasne odredbe. Vendar to ni edini razlog za takšno odločitev. Ne glede na to, ali se pravdni postopek za ugotovitev nedopustnosti vodi zato, ker se je prej vodil postopek izvršbe, ali zato, ker se je prej vodil postopek zavarovanja, je njegova vsebina v bistvenem delu enaka. Zato je prav, da se uporabijo tudi enaka pravila o pristojnosti sodišča.

Določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju se uporabljajo za sodno izvršbo in za zavarovanje, urejeno z drugim zakonom, glede vseh vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena. Izdaja začasnih odredb je v Zakonu o upravnem sporu posebej urejena in sicer v 2. in 32. členu, ki za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe zahteva pravočasno vložitev tožbe kot formalni pogoj za izdajo začasne odredbe, hkrati pa določa, da je za odločanje o predlogih za začasno odredbo stvarno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za odločanje o tožbi v upravnem sporu, torej Upravno sodišče Republike Slovenije.