53. člen ZIZ

Kot je nakazalo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve, bo presoja sorazmernosti in potrebnosti oprave izvršbe z vsemi dovoljenimi sredstvi in na vse nepremičnine omogočena na predlog dolžnikov (tudi) v nadaljevanju postopka, zlasti v primeru poplačila z denarnimi sredstvi in prejemki dolžnikov ali poplačilom izven postopka. Prav tako je k tej presoji ves čas zavezano sodišče (3. člen ZIZ), ki bo v nadaljevanju opravilo izvršbo (le) v obsegu, ki je potreben za poplačilo, in sicer z milejšim izvršilnim sredstvom, če bo le-to omogočalo poplačilo terjatve.

Na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stališč ustavnega sodišča (v nadaljevanju USRS) glede razlage zakonskega prava in prava EU, ker je taka razlaga zunaj njegove pristojnosti, sodišče druge stopnje odgovarja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso USRS utemeljeno že zaradi prepričljivosti podane argumentacije, torej zaradi moči argumenta. Pri tem pa tudi velja, da izrek ustavne odločbe zavezuje skupaj z nosilnimi razlogi obrazložitve odločitve, kar je lahko tudi razumevanje zakona (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS). Tudi SEU predpostavke neravnotežja položajev pogodbenih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo, ki jo poudarja toženka, torej primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj. Tako zastaralni rok ni začel teči niti od trenutka, ko se je oblikovala navedena sodna praksa VSRS in SEU v letu 2023, kot je zavzelo stališče sodišče prve stopnje. Zagotovo bi začetek teka zastaralnega roka pred tem trenutkom pomenil pretogo raz

ZOKIPOSR torej določa domnevo, da je Republika Slovenija z dnem uveljavitve tega zakona prevzela dolg odgovornega družbenika do upnika na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter so prenehala vsa zavarovanja dolga. Zakoniti prevzem dolga s strani Republike Slovenije z dnem uveljavitve ZOKIPOSR velja pod predpostavko, da upnik tedaj že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper družbenika (ali zoper družbo, v povezavi z listino iz 24. člena ZIZ). Iz zakonske zahteve po obrazloženosti ugovora izhaja, da mora dolžnik pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo, navesti in zanje predložiti dokaze že v samem rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki mora biti vložen v (prekluzivnem) roku osmih dni od prejema sklepa o izvršbi. Vendar pa se lahko upoštevajo tudi pozneje podane trditve in dokazi, če jih dolžnik znotraj ugovornega roka brez svoje krivde ni mogel ponuditi. Nad družbenico B. B. se je dne 20. 10. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani začel postopek osebnega stečaja, v katerem so bile stečajni dolžnici s sklepom St 000/2

Ne drži, da je dolžnikova obveznost plačati upniku zahtevani znesek odvisna od izpolnitve dveh pogojev, tj. poleg predčasnega izteka najemnega razmerja (kar je izkazano z javno listino) zaradi neplačila najemnine tudi obstoj reklamnega panoja na upnikovi nepremičnini. Slednje ni pogoj za nastanek obveznosti, ampak gre za časovni trenutek, kdaj občasna obveznost preneha nastajati (v konkretnem primeru zaradi izpolnjene nedenarne obveznosti odstranitve reklamnega panoja). Prenehanje (nastajanja) obveznosti mora v izvršilnem postopku kot primarno dokazovati dolžnik. Če je čas prenehanja nastajanja obveznosti namesto dolžnika zatrjeval in dokazoval upnik, pa mu to ne more iti v škodo. Teoretično bi upnik lahko zahteval najemnino vse do vložitve predloga za izvršbo (vendar pa je upnik pri vložitvi predloga za izvršbo v tem delu ravnal skladno z načelom vestnosti in poštenja) ter bi dolžnik moral dokazovati, da je obveznost plačevanja najemnine prenehala že prej, posledica za upnika bi lahko bila le zavrnitvena glede dela predloga za izvršbo, ne bi pa prišlo do zavrnitve predloga za izvršbo glede najemnine v celoti.

V primerjavi s pravdnim postopkom je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti omejeno in tako ZIZ le v nekaterih primerih določa, da mora sodišče dati nasprotni stranki možnost, da se izreče o vlogi druge stranke. To v ugovornem postopku velja za vročitev obrazloženega dolžnikovega ugovora upniku, za druge vloge pa ZIZ tega ne določa. Ker tako za upnikov odgovor na ugovor v ZIZ ni posebej določeno, da ga je treba vročiti dolžniku, opustitev vročitve odgovora na ugovor še ne pomeni nujno očitane absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 15. členom ZIZ - kršitve načela kontradiktornosti. V primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Povedano drugače - nasprotniku ni treba vročiti vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka. Sodišče je dovolilo predlagano izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ki je naveden v predlogu za izvršbo, ki je bil dolžniku vroče

Drži sicer, da je lahko izvršilni naslov za izvršbo le listina dajatvene, ne pa tudi (z izjemo davčnih odločb) ugotovitvene (ali oblikovalne) narave. O tem ni dvoma. Ne drži pa, da sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ng 12/2025 z dne 27. 10. 2025, na katerem temelji predlog za izvršbo v obravnavani zadevi, ni dajatvena listina, oziroma da v njej ni dajatvenega povelja. Res sicer v izreku (I. točka) navedenega sklepa ni zapisano, da "mora oziroma je dolžan nasprotni udeleženec (sedaj dolžnik) predlagatelju (sedaj upnik) omogočiti vpogled (z možnostjo fotografiranja/kopiranja)" v v nadaljevanju I. točke izreka sklepa navedene listine, temveč je nepravdno sodišče odločilo, da se predlagatelju (sedaj upnik) omogoči vpogled v konkretne listine. Vendar pa zgolj zaradi takšnega zapisa še ni mogoče šteti, da upnik zoper dolžnika nima listine dajatvene narave. Dikcija v sklepu I Ng 12/2025 z dne 27. 10. 2025, da se predlagatelju (sedaj upnik) "omogoči vpogled", lahko pomeni le to, da je nasprotni udeleženec (sedaj dolžnik) dolžan omogočiti vpogled (z možnostjo fotografiranja/kopiranja) predlagatelju (sedaj upnik), oziroma da navedeno nedenarno obveznost dolžnik mora izpolniti. Vs

Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da mora potrošnik prejeti informacije takšne intenzitete, da se mora zavedati, da s sklenitvijo pogodbe prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob znižanju vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, morda ekonomsko gledano težko nosil, in zaradi česar ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni, ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke na njegovo življenje - ključno je, da informacije povprečnemu potrošniku omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki mu je v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodek, izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju.

Po veljavni ureditvi postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku verodostojne listine predlogu za izvršbo ni treba priložiti, mora jo le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve ter opredeliti temelj zahtevka. Glede na takšno ureditev, ki velja za upnika, tudi zahteve do dolžnika v zvezi z obrazloženostjo ugovora ne smejo biti prevelike, saj bi bilo sicer kršeno načelo enakosti orožij. Če upnik ne priznava pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja) ali če poda t. i. ugovor nevednosti, mu dokazov za ugovorne navedbe ni treba ponuditi. Le če ne gre za nobenega od obeh položajev (zanikanje poslovnega razmerja, nevednost), je za izpolnitev zahteve po obrazloženosti ugovora treba le-tega tudi dokazno podpreti. Tudi, če se dolžnik odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak ali plačila obveznosti, doseže standard obrazloženega ugovora razmeroma enostavno - zadošča, da predlaga vsaj en dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, in to je lahko tudi njegovo zaslišanje. V ugovoru je dolžnik glede računa št. 0000 navedel, da terjatev po tem računu v celoti prereka, ker blago ni bilo do

Najbolj ugodna možna odločitev, ki jo dolžnik glede na zakonske določbe v izvršilnem postopku sploh lahko doseže v zvezi s svojim ugovorom zoper celotni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ali le zoper njegov naložitveni del, je torej razveljavitev sklepa o izvršbi ter nadaljnje odločanje v pravdnem postopku. Takšno odločitev je dolžnik v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa glede ostale terjatve že dosegel. Tudi pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa tako ni dovoljena. Upnik je v odgovoru na ugovor res umaknil predlog za izvršbo še za dne 29. 8. 2025 dodatno plačanih 1.000,00 EUR, vendar se na to plačilo ugovor ni nanašal, saj je bil vložen že prej. Posledično sodišče prve stopnje navedenega plačila v okviru odločitve o ugovoru ni moglo upoštevati. Ker pa je dolžnik terjatvi ugovarjal tudi po temelju, je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa v preostalem delu sklep o izvršbi pravilno razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku.

Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom pa ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja. Vendar to velja le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je upnikova pasivnost posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Za presojo, ali je treba v posameznem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 366. člena OZ, je bistven razlog, zaradi katerega je bil upnik v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, v katerem je pridobil izvršilni naslov, pasiven oziroma je podal umik predloga za izvršbo. Ključno je namreč, ali se je upnik želel odreči učinkom sodnega varstva, ali pa je bila njegova pasivnost oziroma umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Če je bil razlog za navedeno v dotedanji neuspešni prisilni izterjavi iz dolžnikovega premoženja in izogibanje nastajanju le dodatnih stroškov s tem v zvezi, ni mogoče šteti, da je upnikova pasivnost posledica njegovega namena, da se odpove sodnemu varstvu svoje terjatve. Le če se je upnik imel namen odpovedati sodnemu varstvu, ki ga je predhodno zahteval, ne pride do učinka pretrganja zastaranja.

Naslov 53. člena ZIZ, ugovor opredeljuje kot dolžnikovo edino pravno sredstvo, drugi odstavek pa tudi določa, da mora biti ugovor obrazložen in da mora dolžnik v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. To pomeni, da nosi toženka breme substanciranja vseh ugovornih razlogov (in predloženih dokazov) v samem ugovoru. Odgovor na tožbo in ugovor zoper sklep začasni odredbi imata tudi sicer drugačni procesni naravi in cilja, saj je prvi namenjen nasprotovanju tožbi in tožbenemu zahtevku - torej vlogi stranke, medtem ko se z drugim izpodbija odločitev sodišča. Nacionalna sodišča moraj ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse potrebno v njihovi pristojnosti, da se zagotovijo polni učinki Direktive 93/13 in doseže rešitev v skladu z njenim ciljem, kar vključuje tudi obveznost, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive. Direktive nimajo neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih. A sodišče prve stopnje Direktiva 93/13 ni uporabilo neposred

Prvi odstavek 53. člena ZIZ določa, da lahko sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, dolžnik izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških. O ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, če ZIZ ne določa drugače (54. člen ZIZ). To pomeni, da je za odločanje o pravnem sredstvu toženca zoper I., III. in IV. točko izreka sklepa, s katerim je bilo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno, pristojno odločati sodišče prve stopnje. Odločitev o pritožbi tožnice se pridrži do odločitve o ugovoru toženca.

Glede na samo vsebino pravice (dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti) in možnost njenega prenosa ter ob upoštevanju njene unovčljivosti gre za materialno pravico iz 162. člena ZIZ, na katero je možna izvršba na način, določen v 163. členu ZIZ. Pritožba se zmotno sklicuje na subsidiarno uporabo 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke navedejo dejstva in dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Res je, da 80. člen ZIZ ne vsebuje nobene določbe o prekluziji, vendar pa ta določba predstavlja le eno izmed materialno pravnih določb, ki določajo okoliščine, ki preprečujejo izvršbo. To z drugimi besedami pomeni, da okoliščino iz 80. člena ZIZ dolžnik lahko uveljavlja v ugovoru, saj navedeni člen ne pomeni posebnega samostojnega pravnega sredstva.

Pritrditi je sicer pritožbi, da sama opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, ne pa tudi nadaljnji graji, da dodatnih pogojev sodišče ni presojalo in da v tem delu sklep ni obrazložen. Prvostopno sodišče se je v zvezi z vsebino dolžne pojasnilne dolžnosti kot neločljivim elementom presoje nepoštenih pogodbenih pogojev po prvem odstavku 24. člena ZVPot oprlo na stališča Vrhovnega sodišča, ki je v svojo sodno prakso preneslo kriterije, katere je glede obsega in vsebine pojasnilne dolžnosti začrtalo SEU.

Upnik je v tem primeru uporabil postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Centralnim oddelkom za verodostojno listino, v katerem k predlogu za izvršbo ni priložena verodostojna listina, in se ni odločil za postopek na podlagi priložene menice. Ker listine v tem postopku niso bile priložene in posledično vročene dolžniku hkrati s sklepom o izvršbi, je dolžniku breme uveljavljana ugovorov po meničnem pravu mogoče naložiti šele v nadaljnjem, kontradiktornem postopku, v katerem se bo presojalo, kateri so tisti ugovori po meničnem pravu, ki jih dolžnik, glede na njegovo mesto na menici in glede na položaj upnika iz menice, sploh lahko učinkovito uveljavlja.

Dokaz o vročitvi sodne pošiljke je vročilnica oziroma obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi. Gre za javno listino, zato velja domneva resničnosti njene vsebine. Dovoljeno pa je dokazovati nasprotno (224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ne sme biti dvoma, da je bila vročitev sodne pošiljke po fikciji (pravilno) opravljena. Vročanje je namreč ena od bistvenih sestavin ustavne pravice do izjave v postopku), saj se lahko le stranka, ki sodno pisanje dejansko prejme, o njem pred sodiščem tudi izjavi in s tem vpliva na odločitev sodišča. V izvršilnem postopku je temeljni institut, s katerim dolžnik uresničuje svojo pravico do izjave, ugovor zoper sklep o izvršbi. Gre namreč za sploh prvo dolžnikovo možnost, da se brani pred zoper njega izdanim sklepom o izvršbi. To pravico pa lahko dolžnik učinkovito udejani le, če mu je bil sklep o izvršbi najprej sploh (pravilno) vročen. Vročitve po fikciji ni pravilno šteti kot pravno veljavne, če stranka sodišču vzbudi tehten dvom, da je bila vročitev opravljena po pravilih ZPP.

Pritožnik je s povzetimi ugovornimi navedbami zatrjeval ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti, kar je pravno upoštevni ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Prav tako se višje sodišče strinja, da je v zvezi z navedenim uveljavljanim ugovornim razlogom relevantna določba četrtega odstavka 51. člena OZ, po kateri so veljavni poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Na dolžniku, ki z ugovorom nasprotuje zoper njega dovoljeni izvršbi, je najprej breme dovolj konkretnega zatrjevanja pravno pomembnih dejstev, ter nato še njihovega dokazovanja. Povedano drugače, izvajanje dokazov praviloma pride v poštev le, če je ugovorna trditvena podlaga pravno pomembna in tudi dovolj določna. Velja namreč načelna prepoved t. i. informativnega dokaza, to je dokaza, s katerimi bi se dejstva, ki bi jih morala navesti stranka, šele ugotavljala. Informativni dokazi v pravdnem postopku (oziroma smiselno tudi v izvršilnem postopku; 15. člen ZIZ) niso dovoljeni. Novejši pogledi zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informati

Pritožnica s pritožbenimi navedbami o tem, da preplačila v konkretnem primeru ni, ker tožeča stranka dolguje ne le glavnico, temveč tudi pogodbene obresti, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča, upoštevaje odločbo SEU C-520/21 s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Glede na standard verjetnosti in namen začasne odredbe pritožba zato s sklicevanjem na zastavljeno vprašanje Vrhovnega sodišča v predlogu za predhodno odločanje v II Ips 14/2025 ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča o preplačilu.

Polni učinek Direktive je tako dosežen (še)le, če potrošniku ni treba na podlagi domnevno nične pogodbe med (lahko dolgotrajnim) postopkom plačevati mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (C-287/22, tč. 42 in 59), ter razširjati oziroma razširiti tožbe ali celo vložiti nove, da bi prejel povrnjene zneske, ki jih je neupravičeno plačal na podlagi nične pogodbe (C-287/22, tč. 50 do 52).