38. člen ZIZ

Iz petega odstavka 97. člena ZIZ jasno izhaja, da je izvršitelj dolžan na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča v osmih dneh od prejema pravnomočnega sklepa sodišča opraviti poplačilo upnika, presežek kupnine pa, če za to ni ovir, izročiti dolžniku, sicer pa denar za dolžnika položiti pri sodišču. Pri tem gre za zakonsko dolžnost izvršitelja. Ob obstoju presežka po opravljenem poplačilu upnika tako že na podlagi zakona nastane dolžnikova terjatev do izvršitelja, da mu presežek kupnine, s katerim razpolaga, izroči neposredno (bodisi v gotovini, bodisi z nakazilom na transakcijski račun dolžnika ali njegovega pooblaščenca) ali zanj položi na sodišču. Iz priloženega enotnega obračuna terjatve v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da znaša presežek plačila 424,35 EUR. Izvršitelj pa bo navedeni znesek izročil dolžniku, če bo ugotovil, da za to ni ovir.

Namen denarne kazni, ki jo predvideva tretji odstavek 226. člena ZIZ, zato ni kaznovanje dolžnika oz. sankcija za zamudo pri izpolnitvi nedenarne obveznosti, kot to zmotno meni upnica, temveč vplivanje na voljo dolžnika, da bo zaradi zagrožene denarne kazni izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Ustavitev izvršbe zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja (tj. posredovanje podatkov ZPIZ-u za vpis v matično evidenco upnice in prijave upnice v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ-u od 18. 5. 2024 dalje), ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo s sklepom o izvršbi I 161/2025 z dne 5. 9. 2025, pa zato pomeni tudi ustavitev izvršbe s predlaganim in edinim predvidenim izvršilnim sredstvom za dosego nenadomestnega dejanja, ki ga določa ZIZ v tretjem odstavku 226. člena, to je denarno kaznijo. Z ustavitvijo izvršbe glede nedenarne terjatve, ki jo lahko opravi le dolžnik, je prenehala pravna podlaga za vodenje izvršbe po uradni dolžnosti, s tem pa je odpadel tudi namen denarne kazni kot sredstva prisile za izpolnitev.

Dolžnik je dolžan plačati izterjevano terjatev, kajti sklep o izvršbi z dne 25. 1. 2024 je postal pravnomočen. Od takrat dalje se mora zavedati, da lahko izvršitelj kadarkoli opravi izvršilna dejanja. Do neoprave izvršilnih dejanj lahko pride samo v primeru odloga izvršbe. Dolžnik prilaga dve SMS sporočili izvršitelja o dogovoru z njim o obročnem poravnavanju obveznosti, vendar to ne dokazuje, da je z upnikom sklenil dogovor o odlogu izvršbe. Druga možnost je, da bi pri sodišču dokazal zakonske razloge za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ, česar ne navaja. Ali bi moral izvršitelj izrecno poučiti dolžnika, da naj sklene dogovor z upnikom, sicer bo opravil rubež, ni stvar tega pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugovor po izteku roka dolžnikov B. B. in C. C. z dne 22. 10. 2025 pravilno zavrglo, saj je le-ta nedovoljen. Dolžnika namreč v njem nista zatrjevala nobenega novega dejstva v zvezi s samo terjatvijo, ki v času vložitve prejšnjih ugovorov še ne bi obstajalo. Tudi v tem ugovoru po roku sta dolžnika prerekala pravilnost upnikovega obračuna terjatve, in zatrjevala, da je bila terjatev že v celoti poplačana oziroma celo preplačana, kar pa ni razlog, ki bi ga bilo dopustno uveljavljati v ugovoru po roku. Poleg tega je o takšnem ugovoru po roku dolžnikov že bilo pravnomočno odločeno, in sicer s sklepom z dne 14. 7. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1270/2022 z dne 22. 11. 2022. Podana je torej tudi procesna ovira res iudicata.

Ker je bilo ugovoru dolžnika treba ugoditi že iz razlogov, ki jih je dolžnik uveljavljal že v samem ugovoru, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na upnikov odgovor na ugovor. Res je v njem dolžnik sicer prerekal upnikove navedbe o domnevnem prenosu zastavne pravice za zavarovanje nove terjatve, vendar tudi, če bi to držalo, pomanjkanje vpisa zastavne pravice za zavarovanje prav izterjevane terjatve materialnopravno izključuje obstoj zastavne pravice na spornih vrednostnih papirjih. Z odgovorom na upnikov odgovor na ugovor dolžnik tako ni k ničemer prispeval k rezultatu postopka, vloga sama ni bila potrebna, upnik pa mu stroškov te vloge ni neutemeljeno povzročil. Tudi če dolžnik te vloge ne bi vložil, bi sodišče prve stopnje moralo odločiti enako.

Ker je pridobitev podatkov o dolžnikovi zaposlitvi zagotovljena v okviru sodnega postopka, upnikova predhodna poizvedba ni potrebna za izvršbo v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ. V konkretnem primeru je pridobitev potrdila o izvršljivosti izvršilnega naslova vsebinsko in časovno povezana s pripravo predloga za izvršbo, zato so s tem povezani odvetniški stroški tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že zajeti v nagradi po tarifni št. 31 OT.

Izvršitelj je pravilno ugotovil, da dolžnika ni bilo doma, zato je pravilno priglasil stroške za neizveden rubež.

Upnik ima po veljavni ureditvi sicer prosto izbiro, koga bo predlagal za izvršitelja v posamezni izvršilni zadevi, kar pa ne pomeni, da je že zgolj zato kar samodejno upravičen do vseh stroškov, ki mu nastanejo s tem v zvezi. Navedeno se odraža tudi v določilu šestega odstavka 11. člena Pravilnika o taifi za plačilo dela izvršiteljev in o povrnitvi stroškov v zvezi z njihovim delom, po katerem se v primeru, če je na predlog upnika za opravo izvršilnih dejanj postavljen izvršitelj s sedežem izven območja okrožnega sodišča, za katerega je imenovan, potni stroški, nastali na območju izven tega okrožnega sodišča, in dnevnice, ki pripadajo izvršitelju po določbah tega pravilnika, štejejo za stroške upnika in ne za izvršilne stroške. Takšna ureditev izhaja iz pravila, da upnik ni upravičen do vseh stroškov, ki so nastali v izvršbi, ampak le tistih, ki so bili potrebni za izvršbo. Izbira izvršitelja, ki ima sedež izven območja okrožnega sodišča, v katerega sodi okrajno sodišče, ki vodi izvršbo, pomeni za upnika stroškovno breme v delu stroškov, ki izvršitelju nastanejo od kraja njegovega sedeža do območja okrožja, ki vodi izvršbo. V takem primeru se kilometrina izračuna s pomočjo splet

Ko upnik zahteva povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov izvršitelja, mu ni treba dokazovati, da je stroške dejansko poravnal. Zadošča predložitev dokončnega obračuna izvršitelja, saj ta izkazuje izvršljivo obveznost upnika do izvršitelja za opravljena dejanja izvršbe, hkrati pa ustrezno varuje pravni interes izvršitelja, da bo za opravljeno delo poplačan. V zvezi z višino terjatve ni bilo upoštevano, da je dolžnik z ugovorom zoper sklep o izvršbi glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice in stroškov v večjem delu uspel, in sicer na podlagi sklepa o ugovoru z dne 29. 9. 2025, ki je po podatkih v spisu postal pravnomočen dne 14. 10. 2025, torej pred (neuspešnim) rubežem dne 10. 11. 2025. Upoštevaje pravnomočno delno razveljavitev sklepa o izvršbi s sklepom o ugovoru glede zakonskih zamudnih obresti dolžnik utemeljeno uveljavlja, da je osnova za obračun storitve izvršitelja po tar. št. 1 Pravilnika 1700 točk in tako upniku za neuspešen popoldanski rubež pripada 637,50 točk in ne 750 točk (25 % nagrade, ki bi izvršitelju pripadala za uspešen rubež, povečano za 50 % za popoldanski rubež). Upniku ne pripadajo stroški za ponovno poizvedbo o naslovu dolžnika, saj dolžni

V izvršbi mora upnik tretjemu na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Gre za določbo, ki sledi načelu krivde. Kot neutemeljeno povzročene je mogoče šteti tiste stroške, ki tretjemu nastanejo, ker je upnik vztrajal pri izvršbi na stvareh, za katere je vedel oziroma bi moral vedeti, da ima tretji na njih pravico, ki preprečuje izvršbo. Upnik se torej lahko razbremeni povrnitve stroškov tretjega, če za pravico tretjega ni vedel oziroma ni bil dolžan vedeti. Stroški lahko tretjemu nastanejo tudi, če je izvršitelj storil nepravilnost pri opravljanju izvršbe, na primer, če je zarubil stvar, ki je po ZIZ oziroma Pravilniku ne bi smel zarubiti, upnik pa je vztrajal pri izvršbi kljub temu, da je za storjeno nepravilnost vedel ali bi vsaj moral vedeti. Pri tem je treba upoštevati, da mora izvršitelj sicer res opravljati izvršilna dejanja samostojno in skladno z veljavnimi predpisi, kar pa ne pomeni, da upnik v nobenem primeru na to ne more imeti vpliva.

Upnik utemeljeno opozarja na nekonsistentost, da sodišče šteje stroške v razmerju med upnikom in izvršiteljem kot nujne zaradi zagotovitve kontinuitete dela izvršitelja, nato pa istih stroškov v razmerju med strankama ne šteje kot potrebne za izvršbo po 5. odstavku 38. člena ZIZ.

Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno štelo upnikove stroške z delom izvršitelja kot potrebne za izvršbo v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ in jih je utemeljeno naložilo v plačilo dolžniku.

Upnik utemeljeno navaja, da je prejel poziv sodišča, da odgovori na ugovor dolžnika, da se je opredelil do stališča dolžnika, podal konkretne navedbe, da je sodišče opravilo vsebinsko presojo ugovora, da je ravno zato, ker je dolžnik zatrjeval celotno poplačilo (med njima pa je očitno več odprtih zadev), moral odgovoriti, da se ne bi v drugi zadevi dolžnik skliceval na to, da je zaradi nevložitve odgovora in fikcije priznavanja dejstev sodišče v drugi zadevi štelo, da so poravnane vse terjatve. Upnik ne more vedeti na kakšne načine se bo dolžnik branil v večih medsebojnih zadevah.

V konkretnem primeru je bil dne 18. 2. 2025 (na podlagi upnikovega umika izvršilnega predloga) res izdan sklep o ustavitvi izvršilnega postopka. Prav tako drži, da je glede na dohodni zaznamek v spisu dolžnik istega dne, to je 18. 2. 2025, opravil procesno dejanje v predmetnem postopku, in sicer je v elektronskem izvršilnem vpisniku res zavedeno, da je dolžnik tedaj vložil vlogo. V samem elektronskem spisu sicer med pisanji kakršnekoli vloge dolžnika, vložene dne 18. 2. 2025, ni, so le s strani dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) vložena tri bančna potrdila o izvršenih plačilih. Ker pa je dolžnik obravnavani pritožbi priložil vlogo, naslovljeno "Pritožba zoper sklep z dne 18. 2. 2025", datirano z dnem 18. 2. 2025, je s tem vendarle uspel vzbuditi dvom v dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi pritožbe zoper sklep z dne 18. 2. 2025 ni vložil. Ne glede na zgoraj navedeno pa dolžnik izpodbijane odločitve ne more ovreči. Tudi če bi se zanesljivo izkazalo, da je dolžnik dne 18. 2. 2025 v spis pritožbo zoper sklep z dne 18. 2. 2025 (in ne le njenih prilog - bančnih potrdil) dejansko vložil, namreč do stroškov takšne pritožbe v nobenem primeru ne bi m

Drži sicer, da v skladu z določbo prvega odstavka 61. člena Pravilnika izvršitelj obračun plačila za delo in za povračilo stroškov izvršitelja praviloma vključi v končno poročilo, ki ga na podlagi 60. člena Pravilnika izdela po opravi vseh izvršilnih dejanj v posamezni zadevi. Vendar pa je v tretjem odstavku 61. člena Pravilnika možnost izdaje obračuna predvidena tudi po opravi enega ali več posameznih izvršilnih dejanj, čeprav zadeva še ni končana, in sicer če izvršitelj oceni, da je to potrebno glede na okoliščine in naravo zadeve. Pri tem upošteva višino stroškov in plačilo za delo ter predvideno daljše časovno obdobje, ki bo potrebno za opravo vseh preostalih izvršilnih dejanj v tej zadevi, ki pa ne sme biti krajše od enega meseca. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o tem, da so okoliščine, ki opravičujejo izdajo takšnega obračuna, podane tudi v obravnavani zadevi. Kot izhaja iz podatkov spisa, dolžnik v obravnavani zadevi obročno odplačuje dolg s plačili izvršitelju. V takem primeru je izvršitelj že na podlagi določb 53., 54. in 55. člena Pravilnika sodišču in upniku še pred opravo vseh izvršilnih dejanj dolžan podati poročilo o prevzetih plačilih in o poplačilu upnika i

Dolžnik je prostovoljno plačal zneska in ne v okviru prisilne realizacije sklepa o izvršbi, zato je bilo obvestilo upnika potrebno in za nadaljevanje postopka objektivno koristno v smislu oprave izvršbe. V konkretnem primeru so bili upnikovi stroški za sestavo vlog potrebni za izvršbo glede na peti odstavek 38. člena ZIZ.

Zadostuje, da je dolžnik z nastankom stroškov prevzema gotovine seznanjen, čeprav ga o tem ni obvestil sam izvršitelj, saj zadostuje, da dolžnika s tem seznani upnik. Za seznanitev velja prejemna teorija.

Dolžnik v pritožbi niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da je soglasje za odlog izvršbe upniku podal oziroma poslal, da lahko upnik s predlogom za odlog izvršbe uspe, pa dolžnikovo soglasje potrebuje, saj je izvršitelj zadevo že prevzel. Zato ne drži, da se izvršba zaradi odloga ne bi smela opraviti. Prav tako dolžnik v pritožbi ne trdi (trdi pravzaprav, da je bilo plačilo opravljeno en dan po rubežu) niti ne dokazuje, da je bila terjatev ob času oprave rubeža že plačana. Tudi sicer pa od upnika ni mogoče zahtevati, da ob vsakem trenutku spremlja prilive na računu in prepreči rubež, opravljen isti dan, kot se dolžnik, ne da bi o tem upnika vsaj obvestil (tega namreč ne trdi), odloči plačati svojo obveznost. Četudi bi izvršitelj zarubljen mobilni telefon pustil pri dolžniku v hrambi, to še ne pomeni, da rubež, kot ga izkazuje rubežni in cenilni zapisnik z dne 6. 5. 2025, ni bil opravljen.

O povrnitvi stroškov odloči sodišče brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ), zato stroškovnika oziroma vloge, ki vsebuje opredeljen stroškovnik, ni treba vročati strankam v izjavo. Vendar pa sodišče prve stopnje v pritožbeno obravnavani zadevi upnikovega stroškovnika (oziroma odgovora na ugovor) ni vročilo dolžnici niti ob vročitvi izpodbijanega sklepa, zato je ta pritožbeni očitek utemeljen.

Upnik oziroma tretji sta do povrnitve stroškov, nastalih v postopku odločanja o ugovoru tretjega, upravičena v skladu z določbami šestega in sedmega odstavka 38. člena ZIZ, pri odločanju o teh stroških pa je treba smiselno upoštevati tudi določbo 160. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Tretji mora tako upniku povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (sedmi odstavek 38. člena ZIZ), torej stroške, ki so upniku nastali v posledici ugovora tretjega, ki se je tudi v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe izkazal za vsebinsko neutemeljenega, oziroma če dolžnik tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe sploh ni vložil. Tudi upnik pa mora tretjemu povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ), torej stroške, ki so tretjemu nastali, ker je upnik predlagal oziroma vztrajal pri izvršbi na predmet, na katerem ima tretji pravico, ki preprečuje izvršbo, in v zvezi s katerim se je izvršba v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe izkazala za nedopustno. Vendar pa upnik tretjemu, četudi se izkaže, da izvršba na določen predmet ni dopustna, stroškov ni dolžan povrniti, če sodišče ugotovi, da je upnik utemeljeno mislil, da