71. člen ZIZ

Ob upoštevanju posebne narave notarskega zapisa kot izvršilnega naslova se s spremembo 71. člena ZIZ omogoča odlog izvršbe na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti v primerih, ko dolžnik potrošnik vloži tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, pri tem pa se ne odstopa od načela stroge formalne legalitete. Sodišče mora postopek s tako tožbo izvesti kot prednostno zadevo brez odlašanja. Sodišče varuje dolžnika potrošnika tudi tako, da ga v primerih, ko tožbe še ni vložil in ni očitno, da dolžnik nima izgledov za uspeh s tožbo, na vložitev tožbe napoti, izvršbo pa v tem času odloži.

Na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stališč ustavnega sodišča (v nadaljevanju USRS) glede razlage zakonskega prava in prava EU, ker je taka razlaga zunaj njegove pristojnosti, sodišče druge stopnje odgovarja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso USRS utemeljeno že zaradi prepričljivosti podane argumentacije, torej zaradi moči argumenta. Pri tem pa tudi velja, da izrek ustavne odločbe zavezuje skupaj z nosilnimi razlogi obrazložitve odločitve, kar je lahko tudi razumevanje zakona (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS). Tudi SEU predpostavke neravnotežja položajev pogodbenih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo, ki jo poudarja toženka, torej primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj. Tako zastaralni rok ni začel teči niti od trenutka, ko se je oblikovala navedena sodna praksa VSRS in SEU v letu 2023, kot je zavzelo stališče sodišče prve stopnje. Zagotovo bi začetek teka zastaralnega roka pred tem trenutkom pomenil pretogo raz

Pritožnik trditev, da nepremičnina, na katero se nanaša izpodbijani sklep, predstavlja dom dolžnika in njegove družine, ne more uspešno uveljavljati s pritožbo zoper izpodbijani sklep. Lahko pa jih bo v povezavi s trditvami o svojem zdravstvenem stanju uveljavljal v okviru pravnih sredstev, ki so mu na razpolago v izvršilnem postopku. Z novelo ZFPPIPP-H je bil, prav z namenom varstva dolžnikove pravice do doma, spremenjen četrti odstavek 395. člena ZFPPIPP, ki je določal, da izvršilna dejanja iz 221. člena ZIZ (po katerem se izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku) na podlagi pravnomočnega sklepa iz tretjega odstavka 395. člena ZFPPIPP namesto izvršitelja opravi upravitelj, in sicer tako, da mora sedaj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP upravitelj v imenu stečajne mase predlagati prisilno izvršitev pravnomočnega sklepa iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP. Takšni spremembi je botrovala odločba Ustavnega sodišča U-I-171/16-15, Up-793/16-25 z dne 11. 7. 2019, ki se je sicer nanašala na razveljavitev 71. člena ZIZ, kolikor se odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kadar gre za i

Upnik ima odprt račun v Evropski uniji in na ta račun bodo nakazana sredstva, na katera se bo opravila izvršba. Seveda je hipotetično možno, da nekdo sredstva takoj nakaže na drug svoj račun, kot je tudi možno, da jih takoj dvigne z računa, ali pa nakaže na račun izven EU tretji osebi itd. Vendar pa bi to potem pomenilo, da je vedno podana nevarnost, da bo morebiten vrnitveni zahtevek za z izvršbo pridobljena sredstva otežen, posledično pa predlog za odlog izvršbe vedno utemeljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče izhajati zgolj iz takšnih hipotetičnih možnosti, saj te kot take ne pomenijo neke realne nevarnosti, ki bi grozila. Dolžnik je obdržal celotno obveznost do nekdanjih varčevalcev z deviznimi računi in deviznimi hranilnimi knjižicami, med katere spada tudi upnik. Kaj po njegovi razlagi pomeni upravljanje s preostankom premoženja, dolžnik ne pojasni, po prepričanju pritožbenega sodišča pa glede na ureditev po UZITUL to pomeni med drugim tudi poplačilo nekdanjih varčevalcev.

Upnik utemeljeno navaja, da dolžnica ni obrazloženo prerekala njegovih trditev, da pri sklepanju posla ni nastopala kot potrošnica in da je posojilo najela za reševanje dolgov iz poslovne oziroma pridobitne dejavnosti. Bila je pasivna glede svojega statusa medtem, ko je bil upnik aktiven, podajal je trditve in predlagal dokaze, a jih je sodišče prve stopnje zavrnilo. V teh okoliščinah bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da dolžnica ni potrošnica.

Izvršilno sodišče v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo hipoteke zaradi poteka časa. Obveznost iz prodajne pogodbe do glavnega dolžnika ne predstavlja iste terjatve, kot je terjatev hipotekarnega upnika do glavnega dolžnika. Ker ugotavljanje materialnopravnega prenehanja hipoteke v okviru izvršilnega postopka ni dopustno, izvršilno sodišče v okviru podanega ugovora dolžnice nima ustrezne podlage za prekinitev predmetnega postopka. Predlog za odlog izvršbe v predlogu za prekinitev izvršbe ni zajet.

Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaustaviti izvršilna dejanja. Postopek za izdajo izpraznitvenega naloga je pravdni postopek, pravdno sodišče pa nima pooblastil, da bi zaustavilo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. O odlogu izvršbe je namreč dopustno odločati zgolj v izvršilnem postopku (71. člen ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje predlog tožencev za zaustavitev izvršilnih dejanj, ki je bil podan v pravdnem postopku, pravilno zavrnilo.

Obrazložitev sodišča prve stopnje je v obravnavanem primeru že objektivno zelo skopa, še toliko bolj pa je to razvidno glede na zelo visoko višino izterjevane terjatve, škodo, ki grozi dolžnikoma in njunemu mladoletnemu otroku (izguba doma) in obsežno procesno gradivo, ki sta ga dolžnika podala v svojem predlogu za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje se ni niti opredelilo do položaja mladoletnega, šoloobveznega otroka dolžnikov, čeprav pravna ureditev varuje njegove koristi. Opredelilo se tudi ni do verjetnosti uspeha dolžnikov v pravdnem postopku oziroma ni pojasnilo, zakaj meni, da se mu o tem ni potrebno opredeliti. Prav tako sodišče prve stopnje dejansko ni opravilo resnega tehtanja položajev in interesov obeh strank postopka ali pojasnilo, zakaj bi takšno tehtanje glede na navedbe dolžnikov v predlogu za odlog izvršbe odpadlo.

Sodna praksa se je že izrekla, da določilo drugega odstavka 73. člena ZIZ ne ureja celovito vseh družbeno pomembnih situacij, tako tudi ne položaja, ko posebej upravičeni razlogi na strani tretjega v primeru prodaje stanovanja, ki predstavlja dom tretjega, utemeljujejo odločitev, da se mora upnikova pravica do izvršbe začasno umakniti, zaradi varstva pomembnejše pravne vrednote.

Pritožnik je s povzetimi ugovornimi navedbami zatrjeval ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti, kar je pravno upoštevni ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Prav tako se višje sodišče strinja, da je v zvezi z navedenim uveljavljanim ugovornim razlogom relevantna določba četrtega odstavka 51. člena OZ, po kateri so veljavni poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Na dolžniku, ki z ugovorom nasprotuje zoper njega dovoljeni izvršbi, je najprej breme dovolj konkretnega zatrjevanja pravno pomembnih dejstev, ter nato še njihovega dokazovanja. Povedano drugače, izvajanje dokazov praviloma pride v poštev le, če je ugovorna trditvena podlaga pravno pomembna in tudi dovolj določna. Velja namreč načelna prepoved t. i. informativnega dokaza, to je dokaza, s katerimi bi se dejstva, ki bi jih morala navesti stranka, šele ugotavljala. Informativni dokazi v pravdnem postopku (oziroma smiselno tudi v izvršilnem postopku; 15. člen ZIZ) niso dovoljeni. Novejši pogledi zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informati

Glede na upnikov umik izvršilnega predloga se neposredna izvršilna dejanja v izvršilni zadevi In 1657/2014 že od leta 2019 ne morejo več opravljati, saj je izvršilni postopek In 1657/2014 že zaključen. Navedeno pa pomeni, da dolžnik za odločanje o predlogu za odlog že ustavljene izvršbe In 1657/2014 nima več pravnega interesa. Vsebinska odločitev o predlogu za odlog namreč ne more več v ničemer izboljšati pravnega položaja dolžnika v izvršilni zadevi In 1657/2014, glede na to, da je bila ta izvršba že končana. V primeru, ko je v teku več izvršilnih postopkov na isto dolžnikovo nepremičnino, se sicer opravi en sam, enoten postopek prodaje nepremičnine, saj upniki, na predlog katerih je bil pozneje izdan sklep o izvršbi, pristopijo k že prej začeti, vodilni izvršilni zadevi. V vodilni izvršilni zadevi se opravi postopek prodaje tudi, če je ta že bila ustavljena. Vendar pa se ne glede na navedeno o pravnih sredstvih dolžnika odloča v vsaki posamezni izvršilni zadevi posebej in lahko pride v teh zadevah tudi do različnih odločitev sodišča.

Pri ureditvenih začasnih odredbah, pri katerih je predlog enak tožbenemu zahtevku,je treba upoštevati, da ne gre le za "matematični" izračun potencialnih posledic za vsako od strank. Večjo težo je treba dati položaju dolžnika, ki mora nekaj izpolniti, čeprav njegova obveznost še ni pravnomočno ugotovljena in čeprav ni izkazano, da upniku grozi težko nadomestljiva škoda. Le če so posledice v primeru neizdaje začasne odredbe za upnika bistveno bolj neugodne, kot bi bile posledice za dolžnika, če bi bila začasna odredba izdana, so izpolnjeni pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe po tretji alineji prvega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Drugačna razlaga bi pomenila, da so pogoji za izdajo začasne odredbe praktično vedno izpolnjeni.

Iz citirane zakonske dikcije nedvoumno jasno izhaja, da se izvršba odloži le na podlagi predloga dolžnika in ne po uradni dolžnosti, kot je to sicer mogoče v situacijah iz drugega odstavka 71. člena ZIZ. Navedeno pomeni, da je dolžnik tisti, ki mora v predlogu za odlog izvršbe navesti vsa dejstva, na katera opira predlog in predlagati tudi dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Dolžnik je odgovoren, da priskrbi ustrezno trditveno podlago in sodišče lahko praviloma opre svojo odločbo samo na dejstva, ki jih je navedel dolžnik.

71. člen ZIZ omogoča sodišču, da (tudi) po uradni dolžnosti odloži izvršbo, če so za to podani posebno upravičeni razlogi. Iz jezikovne razlage citirane določbe izhaja, da gre za zakonsko pooblastilo sodišču, da ukrepa samo, da se preprečijo očitno nehumane in nesorazmerne posledice izvršbe v primerih, ko so te razvidne že iz samega spisa oziroma ko sodišče samo zazna okoliščine, ki bi lahko utemeljevale odlog. Gre za pozitivno diskrecijo sodišča in ne negativno obveznost, kot ta izhaja iz izreka izpodbijane odločitve, saj je ZIZ ne pozna. CSD ne more vložiti predloga za odlog izvršbe, saj ni stranka izvršilnega postopka, temveč le-ta zgolj poda mnenje, ki lahko sodišču služi kot strokovna podlaga, na osnovi katere nato presoja obstoj posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe. Aktivne legitimacije mu ne podeljuje niti šesti odstavek 169. člena ZIZ,1 niti tretji odstavek 221. člena ZIZ, kakor tudi ne katera druga določba ZIZ.

Ni dovolj, da tožeča stranka v predlogu izkaže pogoje za začasno odredbo, pač pa mora predlagati takšno sredstvo zavarovanja, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja. Z začasno odredbo v delovnem sporu ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve sodne odločbe, saj bi to pomenilo izigravanje učinkovitosti sodnega varstva. Začasna odredba sama po sebi tudi ni primeren instrument za zadržanje izvršitve druge (pravnomočne) sodbe. Pravilna pot je predlog za odlog izvršbe pod pogoji iz 71. člena ZIZ. Namen zavarovanja bi lahko tožeča stranka dosegla z začasno odredbo, ki bi urejala varovanje premoženja tožene stranke in prepoved razpolaganja s premoženjem tožene stranke, s čimer bi bilo tožeči stranki omogočeno kasnejše poplačilo vtoževane denarne terjatve. Predlagana začasna odredba pa tega cilja ne zasleduje.

Namen vročanja kot enega od izrazov ustavne pravice do izjave je, da se strankam zagotovi možnost seznanitve in opredelitve do vsega procesnega gradiva v spisu, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. Če že zakon ne določa obvezne vročitve posamezne vloge v izjavo, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je (bila) vročitev nasprotni stranki potrebna za zagotovitev poštenega postopka. Pri tem je treba upoštevati, da vročanje ne sme biti samo sebi namen, zato vlog, ki ne morejo vplivati na odločitev sodišča, nasprotni stranki ni treba vročiti. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugovor delno zavrnilo ravno na podlagi trditvene in dokazne podlage upnice iz odgovora na ugovor, kljub temu pa le-tega ne bi vročilo dolžniku v izjavo že pred sprejemom svoje odločitve, bi šlo za absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Stroški vloge, s katero upnik delno umakne predlog za izvršbo, niso že kategorično, v vsakem primeru potrebni za izvršbo (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ). Odvisno je, za kakšen dejanski položaj gre. Sodna praksa razlikuje med primeri, ko gre za prostovoljn

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da dolžnica ni dokazala splošnega pogoja za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ, saj ni navedla takšnih okoliščin, ki bi utemeljevale verjetno izkazanost nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v primeru takojšnje izvršbe in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga nastane upnici. Dolžničine navedbe o slabem premoženjskem stanju pa ne predstavljajo posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe (po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ).