361. člen OZ

Ne glede na obširne toženkine pritožbene navedbe, s katerimi problematizira pravno kvalifikacijo zahtevka, uporabo posameznih predpisov ter presojo ravnanj obeh strank, je za odločitev v obravnavani zadevi odločilno eno samo vprašanje, ali je imela toženka pravno podlago, da je od tožnice zahtevala in obdržala plačilo spornega zneska. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP), izhaja, da je bila cestnina za vse opravljene vožnje dejansko plačana preko obstoječe OBU naprave, da nova OBU naprava ob izdaji spornega računa ni mogla evidentirati nobene vožnje, ter da toženka ob zahtevi po dodatnem plačilu ni razpolagala z zapadlo in neporavnano terjatvijo do tožnice. Ta dejanska izhodišča so za odločitev materialnopravno odločilna. To dejansko stanje materialnopravno ustreza položaju neupravičene pridobitve v smislu prvega odstavka 190. člena OZ. Toženka je prejela plačilo brez pravnega temelja, saj zanjo v času plačila ni obstajala terjatev, hkrati pa je bila za iste cestninske odseke že poplačana. V takem položaju obveznost vračila nastane že na podlagi samega dejst

V obravnavani zadevi ni na mestu uporaba 288. člena OZ, temveč gre za situacijo, ki jo ureja 287. člen OZ. Za pravilno razumevanje položaja je bistveno izhodišče, kakšna je bila struktura obveznosti med pravdnima strankama. Tožena stranka je tožniku v letih 2013 do 2017 izplačevala prenizka nadomestila plače. Te terjatve, ki so nastajale vsako leto posebej, imajo značaj več ločenih, samostojnih obveznosti in jih je mogoče individualno izpolniti, neodvisno ena od druge. Vsako "letno" terjatev je zato mogoče obravnavati kot samostojen dolg, ki vsebuje glavnico in morebitne stranske terjatve. Tak položaj je tipičen za uporabo 287. člena OZ, po katerem dolžnik lahko najpozneje ob izpolnitvi določi, katero obveznost izpolnjuje, kadar je teh obveznosti več. Plačilo obresti lahko pomeni konkludentno pripoznavo glavne terjatve, ne velja pa obratno - plačilo glavnice samo po sebi ne pomeni pripoznave obresti.

Zapadlost terjatve je nujna predpostavka za začetek teka njenega zastaranja, kar pa še ne pomeni, da se trenutek začetka teka zastaranja terjatve nujno veže na trenutek njene zapadlosti. Sodišče mora pravila zastaranja uporabiti glede na okoliščine posameznega primera, in sicer tako, da pretirano ne omeji ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Tudi v interesu pravne varnosti je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija (sodbi SEU C-698/18 in C-699/18). Po določbi 361. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezen primer ni z zakonom predpisano kaj drugega. OZ posebnih določb o zastaranju zahtevkov iz neupravičene pridobitve ne vsebuje. Enotno stališče sodne prakse in pravne literature je, da za kondikcijske zahtevke, ki izvirajo iz izpolnitve ničnih pravnih poslov, velja splošen zastaralni rok. Po objektivnem kriteriju začne zastaranje teči že od trenutka, ko je bila opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe; glede na relativni kriterij pa zastaranje teče odkar je stranka izvedela (ali je bila dolžna v

Po presoji pritožbenega sodišča je treba določilo 4. člena ZKUAPS razlagati tako, da v primerih, ko je predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, to uveljavlja kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun imetnikov pravic. V nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja bi bilo, če bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti te zapovedi. Zgolj zato, ker je tožnica višino nadomestila utemeljila z izračunom na mesečna časovna obdobja, to samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Tudi sicer pa iz zahtevka, ki je postavljen kot enoten znesek za celotno leto 2017, ne izhaja, da gre za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno. Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi

V sodni praksi je že splošno sprejeto stališče, da je bil tek zastaralnega roka zadržan med prvim (spomladanskim) valom epidemije COVID-19. Zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da zastaranje ni bilo zadržano tudi med drugim (jesenskim) valom, saj so bile tedaj okoliščine v bistvenem enake. To pomeni, da je bilo zastaranje zadržano tudi med drugim valom epidemije.

Notarska pomočnica je zasebne listine potrdila in jih na predpisan način spojila z notarskim zapisom oziroma jih pripojila k notarskemu zapisu, s tem pa so postale njegov sestavni del. V notarskem zapisu podano soglasje z neposredno izvršljivostjo notarske listine (clausula exequendi) je glede na pojasnjeno dano glede vseh dogovorjenih obveznosti, torej tudi glede obveznosti po kreditni pogodbi, s tem pa ima ta notarski zapis vsebino in naravo izvršilnega naslova po 20.a členu ZIZ in to v celotnem obsegu. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove ničnosti, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove pravilnosti in upniku na tej podlagi, z učinkom pravnomočnosti, trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V zvezi z zastaranjem glavnice po notarskem zapisu obstaja obširna, enotna in ustaljena sodna praksa, po kateri (glavna) terjatev iz izvršljivega notarskega zapisa enako kot judikatna terjatev zastara v desetih letih. V času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije Covid-19 in z namenom njenega obvladovanja

Tožnikova odškodninska terjatev na dan vložitve tožbe 29. 5. 2020 ni bila zastarana, saj je bilo zastaranje zaradi razglasitve epidemije SARS-CoV-2 v prvem valu epidemije (to je v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020) zadržano.

Iz navedenega v predhodnih odstavkih izhaja, da je bilo v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.

Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila neposredno na določilih ZASP, ZKUASP in OZ. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve. Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek, opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del. Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije covid-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval. Po ZS so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje (sekundarni, neformalni vir prava) in zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Zato sodišče pri odločanju sodne prakse ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Posamezen sodnik mora namreč “ravnati vselej tako, kot bi imel pred

V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve,

Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost so

Časovni razkorak med dejansko in pravno razlastitvijo, ki po stališču sodne prakse predstavlja neločljivo celoto, je v konkretnem primeru nesorazmerno dolg (več kot 15 let). Pravna teorija opozarja, da gre za specifičen položaj, v katerem obrestni dolg narašča, zastaranje pa ne teče. Posledica tega je, da je znesek vtoževanih obresti glede na glavnico nesorazmerno visok. Ne glede na to, da tožbeni zahtevek predstavlja nadomestilo prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti pred pravno razlastitvijo po 69. členu Ustave, je treba upoštevati, da je tožeča stranka zahtevek oblikovala kot obračun zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Zato je (z vidika načela sorazmernosti) primerno upoštevati podobne primere, ki so v spornem obdobju (1995 - 2010) obravnavali oziroma omejevali tek zakonskih zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se po uveljavitvi OZ, tj. po 1. 1. 2002, upošteva pravilo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in to tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (pravilo ne ultra

Tako terjatev iz naslova prikrajšanja pri plači za čas prepovedi opravljanja dela kot za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu je po svoji pravni naravi reparacijska; tožnik zatrjuje, da bi bil v primeru, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, če bi se pogodba o zaposlitvi izvrševala, do vtoževanih zneskov upravičen. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka je bistveno (poleg tega, ali je tožnik prikrajšan) le, da je odpoved nezakonita. Presoja sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, ker protipravnega ravnanja toženke ni ugotovilo, je zmotna.

Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnikova pasivnost pri izdaji računa v trajanju več kot pet let ni pravno upoštevna za določitev trenutka zapadlosti terjatve.

Zmotno je kategorično stališče, da v času od izbrisa družbe do začetka stečaja nad pozneje najdenim premoženjem (vselej) obstajajo nepremagljive ovire, ki zadržujejo tek zastaralnega roka. Upnik, ki ve za premoženje izbrisane osebe, mora namreč v skladu z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika (6. člen OZ) predlagati začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem, da njegova terjatev ne bi zastarala

Sodišče prve stopnje je pri izdaji sodbe spregledalo navidezno kumulacijo zahtevkov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v tožbi. V takem primeru mora sodišče zahtevek obravnavati kot en zahtevek in v tem okviru preizkusiti vse možne pravne podlage glede na uveljavljane dejanske okoliščine. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločalo o dveh zahtevkih, čeprav je šlo za en sam (denarni) zahtevek, je odločilo o tem zahtevku tako, da sta si bili odločitvi v izreku sodbe nasprotujoči, saj je najprej tožbeni zahtevek zavrnilo, nato pa (istemu) tožbenemu zahtevku ugodilo. Izvrševanje obveznosti naročnika iz izvajalske pogodbe (četudi je skladno z določili te pogodbe) na način, na katerega bi bilo podizvajalcu onemogočeno uveljavljati plačilo za ta opravljena dela, je zato glede na konkretne okoliščine mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje, ki ima za posledico nepogodbeno odškodninsko odgovornost naročnika do podizvajalca. Takšen dejanski stan je bil podan, ko je tožena stranka obveznosti do izvajalca izpolnila predčasno ob vedenju za slabo finančno stanje izvajalca in, da bo izvajalec prejeta sredstva namenil za poravnavo drugih obveznosti in ne za plačilo podizvajalcev.</

Namen določbe 249. člena ZFPPIPP, ki je umeščena v oddelek 5.3. „Pravne posledice začetka stečajnega postopka“ in v pododdelek 5.3.1. „Splošna pravila o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka“ je, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. - Na podlagi takšne jezikovne in tudi namenske razlage pa je mogoče zaključiti, da določba 249. člena ZFPPIPP velja in učinkuje za vse terjatve stečajnega dolžnika in ne le za terjatve stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov, ki so nastale do začetka stečaja in s tem tudi za terjatve, ki jih stečajni upravitelj uveljavlja za račun stečajnega dolžnika.

Toženec si je ogledal končne izdelke, saj je opazoval proizvodnjo kartonastih škatel, ki so bile na proizvodni liniji, ki so bile lične in takšne kot so bile dogovorjene. Toženec je zato imel možnost preveriti, ali končni izdelek ustreza vzorcu, kot je bil dogovorjen, saj drugačen tisk in otip kartona, predstavlja očitno napako, katero bi toženec lahko opazil že s pregledom. Toženec je imel na ta način možnost takoj sporočiti tožeči stranki svoje pripombe zaradi očitnih napak na kartonastih škatlah. Ker ni postopal na ta način, je to pravico iz tega naslova izgubil.

Ker je tožnik vložil tožbo po preteku petih let od seznanitve s tem, da je menjalna pogodba nična, torej po poteku splošnega zastaralnega roka, je odločitev sodišča, ki je njegov obogatitveni zahtevek zavrnilo, pravilna.

Prehodna določba 39. člena ZST ne podaljšuje veljavnosti prejšnjih predpisov glede poteka postopka. Takšno stališče pa ne velja glede materialnopravnih določb, med katere sodijo tudi določbe o zastaranju taksne obveznosti. Po določilu 1. odstavka 9. člena ZST zastara pravica zahtevati plačilo sodne takse v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, po določilu 2. odstavka 9. člena pa nastane zastaranje v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse.