4. člen ZN

Pravilno je dokazno izhodišče, da je tožnik, ki je uveljavljal navideznost pogodbe, nosil (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana - da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Ker gre za terjatev s pravno podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (za t. i. judikatno terjatev), se je sodišče z njenim obstojem pravilno ukvarjalo le v obrazložitvi sodbe.

Notarska pomočnica je zasebne listine potrdila in jih na predpisan način spojila z notarskim zapisom oziroma jih pripojila k notarskemu zapisu, s tem pa so postale njegov sestavni del. V notarskem zapisu podano soglasje z neposredno izvršljivostjo notarske listine (clausula exequendi) je glede na pojasnjeno dano glede vseh dogovorjenih obveznosti, torej tudi glede obveznosti po kreditni pogodbi, s tem pa ima ta notarski zapis vsebino in naravo izvršilnega naslova po 20.a členu ZIZ in to v celotnem obsegu. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove ničnosti, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove pravilnosti in upniku na tej podlagi, z učinkom pravnomočnosti, trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V zvezi z zastaranjem glavnice po notarskem zapisu obstaja obširna, enotna in ustaljena sodna praksa, po kateri (glavna) terjatev iz izvršljivega notarskega zapisa enako kot judikatna terjatev zastara v desetih letih. V času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije Covid-19 in z namenom njenega obvladovanja

Notarski zapis ni ne odločba ne poravnava pred sodiščem ali drugim pristojnim organom in nima učinka pravnomočnosti, temveč ima (lahko) le učinek neposredne izvršljivosti. Učinek pravnomočnosti imajo zgolj sodne odločbe in sodne poravnave in le glede njih zakon predpisuje, da se tožba zavrže, če sodišče ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že bilo (s sodno odločbo) pravnomočno razsojena ali o katerem je že sklenjena sodna poravnava (prvi odstavek 274. člena ZPP in 308. člen ZPP). Ker neposredno izvršljiv notarski zapis nima učinka pravnomočnosti, ne predstavlja ovire za sojenje, zato sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo tožbeni zahtevek na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem zavrniti kot neutemeljen iz razloga, ker skupno premoženje ne obstaja več (saj je bilo s sporazumom v obliki notarskega zapisa že veljavno razdeljeno med bivša izvenzakonska partnerja). Vendar se je v predmetni zadevi pritožil zgolj tožnik, zavrnitev tožbenega zahtevka pa je za tožnika manj ugodna odločitev kot zavrženje tožbe (ker je v primeru zavrženja tožbe možno isto tožbo vložiti še enkrat, v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka pa zaradi

Glede na pravni temelj nastanka obveznosti plačati obresti je treba razlikovati zamudne in pogodbene obresti. Zamudne obresti so obresti, ki so določene kot civilna sankcija za zamudo in tečejo v obdobju od zapadlosti denarne obveznosti (torej od nastanka zamude) do njenega plačila. Pravni temelj nastanka obveznosti plačati zamudne obresti je tako pravno dejstvo nastopa zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Pri tem se lahko stranki dogovorita, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od obrestne mere zamudnih obresti, določene z zakonom. Terjatev iz naslova glavnice in pogodbenih obresti predstavlja judikatno terjatev, za katero velja deset letni zastaralni rok. Zamudne obresti pa predstavljajo občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatne terjatve in zapadejo v bodoče, zato je za presojo njihovega zastaranja potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa tri letni zastaralni rok. Stališče, da v izvršilnem postopku kot ugovorni razlog ni mogoče uveljavljati ničnosti, je posledica dejstva, da je namen izvršilnega postopka zgolj še realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku, in je zato ugotavljan

Razlog za prerekanje ločitvene pravice je lahko tudi, da je ta sicer veljavno nastala, vendar je pozneje prenehala zaradi plačila terjatve, v zavarovanje katere je bila ustanovljena, ali drugega pravnega dejstva, ki povzroči prenehanje terjatve. Če gre za ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, se na pravdo napoti tistega, ki je prerekal ločitveno pravico.

Kadar se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. ZPP v drugem odstavku 44. člena kombinira ocenitveno dolžnost tožnika (drugi odstavek 44. člena ZPP) in korekturno dolžnost sodišča (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost zavezuje tožnika ob vložitvi tožbe in ob spremembi tožbe. Kasneje tožnik vrednosti spornega predmeta ne more več spreminjati. Na vrednost spora se je ob vložitvi tožbe še navezovalo vprašanje pravice do revizije in do stvarne pristojnosti. V obravnavanem primeru ocenjena vrednost spora v tožbi ni odpirala ne vprašanja stvarne pristojnosti niti vprašanja dovoljenosti revizije. Zato ni bilo razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Ker sodišče lahko opravi korekturno dolžnost le do faze obravnavanja glavne stvari, je sklep, izdan šele v sodbi, tudi prepozen. V zvezi z izvršljivostjo kreditne pogodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba, sklenjena kot zasebna listina, skladno z 49. in 50. členom ZN potrjena (solemnizirana) pri notarju. Drži, da je potrjevanje zasebnih listin k

Izvršilni postopek je namenjen le realizaciji upnikove terjatve, zato je primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu, ki ne pušča nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne terja dodatnega vsebinskega odločanja, odločilnega pomena. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik, dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Po oceni višjega sodišča je upnik glede plačila najemnine zadostil trditvenemu bremenu, ki se od njega v tej fazi postopka zahteva, saj je opredelitev dolžnikove obveznosti oziroma upnikove terjatve dovolj določna, da je mogoča njena realizacija v izvršilnem postopku. Predmetni notarski zapis tako predstavlja ustrezno podlago za izterjavo neplačane najemnine.

Bistveni predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov v skladu z 17. členom ZIZ in je dopustna izvršba na podlagi le-tega, sta: (-) soglasje z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa in (-) zapadlost obveznosti iz notarskega zapisa. Pravni učinek zaznambe neposredne izvršljivosti pa je (″zgolj″) v tem da neposredna izvršljivost notarskega zapisa učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini.

Glede posledic sporazuma zakoncev o delitvi skupnega premoženja v pravni teoriji in sodni praksi načeloma velja, da v predpisani obliki sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja ne pomeni le sporazumne določitve deležev na skupnem premoženju in delitve tega premoženja, ampak nujno (implicitno) vsebuje tudi soglasje zakoncev o obsegu skupnega premoženja. Ker sta pravdni stranki sklenili veljaven sporazum o delitvi skupnega premoženja, je podana ovira za sojenje. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je tožbo zavrglo.

Zmotno je pritožnikovo stališče, da bi morala biti prej sklenjena Kreditna pogodba sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tega niti ZIZ in ZN ne zahtevata. Kot upnik v odgovoru na pritožbo navaja, zadošča, da je obveznost v konkretnem izvršljivem notarskem zapisu določena. Sicer pa je hkrati tudi sestavina slednjega.

Ko je dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova tudi, če je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. To potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa z odločbo predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku. (Novi) upnik je svojo aktivno legitimacijo v tem izvršilnem postopku opiral na notarski zapis SV 000 z dne 23. 3. 2012, prehod terjatve po njem pa zatrjeval na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 8. 7. 2019. Te k predlogu res ni priložil, a prvi odstavek 24. člena ZIZ tega od upnika tudi ne zahteva. Le v primeru ugovora prehoda terjatve (12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) je novi upnik listino, ki dokazuje tak prehod, dolžan tudi predložiti (tretji odstavek 58. člena ZIZ). A dolžnica prehodu terjatve s posojilodajalke na novega upnika v ugovoru zoper sklep o izv

Zakonodajalec je omejil možnost specialne izvršbe le na taksativno naštete izvršilne naslove, med katerimi pa ni notarskega zapisa kot izvršilnega naslova (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Ker gre za izjeme, širjenje razumevanja preko zakonskega besedila, za kar se zavzema upnik, ni ustrezen razlagalni prijem.

Soglasje o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa učinkuje za terjatev/obveznost, ki je z notarskim zapisom določena ali vsaj določljiva. Soglasje za neposredno izvršljivost se glede na določbe ZIZ lahko razteza zgolj na obstoječe terjatve. Ko je dolžnikova obveznost enkrat ugotovljena v notarskem zapisu, se za njeno zastaranje uporabi določba 356. člena OZ in ne ostale določbe o zastaranju. Dolžnik zaradi svojega pristanka na neposredno izvršljivost ni v pravni negotovosti, upnik pa lahko neposredno vloži predlog za izvršbo.

V primeru, ko dolžnik s tožbo izpodbija veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo pa uveljavlja škodo, ki sicer predstavlja redne posledice izvršbe, izguba zastavljenega premoženja (v konkretnem primeru celo izguba doma) v izvršilnem postopku lahko predstavlja nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo v primeru, da je izvršba zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neupravičena. To pomeni, da v takem primeru presoja verjetnosti izkaza nenadomestljive ali težko nadomestljive škode praviloma vključuje tudi presojo verjetnega obstoja razlogov za neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Odločba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 2019, ki razlaga Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah glede na slovensko nacionalno pravo, ne terja uradnega preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi v okviru izvršilnega postopka, temveč zahteva le učinkovito možnost odloga izvršbe, kadar sodišče na

Presoja nepoštenega pogodbenega pogoja, ki je po slovenskem pravu ničen (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot), se nanaša na presojo, ali ima obravnavan notarski zapis učinek (pomen) izvršilnega naslova. Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na izvršilni naslov), ki v potrošniškem razmerju, obseženem v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, dopušča izvršilnemu sodišču presojo nedopustnih (nepoštenih) pogojev, ki niso skladni z (domačim) javnim redom (prisilnimi predpisi). V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov sta temeljna cilja učinkovita vzpostavitev enakosti v podrejenem razmerju in odvrnitev ponudnikov od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (zagotoviti t. i. odvrnitveni učinek). Navedene cilje zasleduje načelo varstva šibkejšega, ki bistveno vpliva na vsebino temeljnega procesnega načela varstva dolžnika, ki svojo vsebino črpa v ustavnem načelu socialne države. Ker je odločilno razumevanje, da je pri notarskem zapisu učinek izvršilnega naslova utemeljen na procesni dispoziciji dolžnika glede neposredne izvršljivosti (soglasju z neposredno i

V obravnavani izvršilni zadevi je sodišče dovolilo izvršbo kreditne obveznosti (stanovanjskega kredita), ki jo je predlagala banka kot upnica zoper potrošnika kot zastavitelja na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa hipotekarne kreditne pogodbe. Kreditna obveznost z valutno klavzulo je bila vezana na tujo valuto švicarski frank (CHF), dolžnik pa jo je bil obvezan plačati v obrokih v domači valuti (EUR) po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan plačila. Sodišče druge stopnje je vezano na odločitev Sodišča EU, s katero je presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu in pri tem odložiti predlagano izvršbo. Sodišče druge stopnje meni, da slovenski izvršilni postopek že po svoji posebni naravi in njej prilagojenem sistemu pravnih sredstev omogoča, da izvršilno sodišče opravi vsebinsko presojo nepoštenih pogojev v izvršilnem postopku in ni nujno

Zaradi načela stroge formalne legalitete izvršilno sodišče v ugovornem postopku ni dolžno opraviti preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi in moralo ter ni dolžno opraviti presoje prava EU glede vprašanja, ali gre za nedopusten pogodbeni pogoj. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi ničnosti (neveljavnosti) pogodbe, ki je zapisana v obliki izvršilnega naslova, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in upniku na tej podlagi z učinkom pravnomočnosti trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ugovorni razlog v izvršilnem postopku predstavlja šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa z odločbo, ugotavljanju le-tega pa je namenjena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tudi odločba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 1019 ne terja uradnega preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi že v okviru odločitve o ugovoru, temveč zahteva le učinkovito možnost odloga

V času sklepanja pogodbe v obliki notarskega zapisa je že prenehalo notranje razmerje med dolžnikom kot pravno osebo (družbo) in njenim zastopnikom, zato slednji od takrat dalje več ni imel upravičenja za izražanje poslovne volje dolžnika. Izjava volje, ki jo je podal ob sklepanju notarskega zapisa SV 450/2016 dne 23. 9. 2016 v imenu dolžnika, tako za slednjega v smislu 70. člena OZ ne more biti neposredno pravno zavezujoča. Ni torej mogoče šteti, da je dolžnik ta notarski zapis neposredno odobril in podpisal, zato ta ne predstavlja izvršilnega naslova (prvi odstavek 45. člena v zvezi s 43. členom ZN), na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zoper njega voditi izvršbo, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 22. 10. 2019.

Med pravdnima strankama je bila sklenjena posojilna pogodba in ne družbena pogodba med dvema družbenikoma. Tožba je bila vložena v Republiki Sloveniji tako, da se za presojo te posojilne pogodbe uporablja slovensko pravo, po katerem pa bi morala biti listina, da bi bila izvršilni naslov, sestavljena v predpisani obliki po Zakonu o notariatu, čemur pa ni tako. Iz obličnosti te pogodbe izhaja le to, da je bila pogodba sklenjena pred romunskim notarjem v ..., kot pa je že povedano ne ustreza obliki za neposredno izvršljivost po slovenskem pravu. V pogodbi je sicer zapisano, da gre za javno listino in za izvršilni naslov, vendar takšen zapis kot že obrazloženo, ne ustreza pojmu neposredne izvršljivosti listine po Zakonu o notariatu.