58. člen ZIZ

Ker je bilo ugovoru dolžnika treba ugoditi že iz razlogov, ki jih je dolžnik uveljavljal že v samem ugovoru, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na upnikov odgovor na ugovor. Res je v njem dolžnik sicer prerekal upnikove navedbe o domnevnem prenosu zastavne pravice za zavarovanje nove terjatve, vendar tudi, če bi to držalo, pomanjkanje vpisa zastavne pravice za zavarovanje prav izterjevane terjatve materialnopravno izključuje obstoj zastavne pravice na spornih vrednostnih papirjih. Z odgovorom na upnikov odgovor na ugovor dolžnik tako ni k ničemer prispeval k rezultatu postopka, vloga sama ni bila potrebna, upnik pa mu stroškov te vloge ni neutemeljeno povzročil. Tudi če dolžnik te vloge ne bi vložil, bi sodišče prve stopnje moralo odločiti enako.

Plačila, ki se izvajajo z rubežem plače pri delodajalcu in z rubežem sredstev pri organizaciji za plačilni promet oziroma banki, so posledica realizacije sklepa o izvršbi in prisilnega poplačila in jih dolžnik ne more uveljavljati kot razlog za ugovor po izteku roka.

Dvakratna vročitev iste sodne odločbe stranki na potek zakonskega roka za vložitev ugovora nima vpliva, saj je bila vročitev sklepa o izvršbi pravilno opravljena že prvič (dne 12. 12. 2024), zato je rok za vložitev ugovora že začel teči, ta rok pa je nepodaljšljiv. V primeru torej, ko je bila odločba dvakrat pravilno vročena stranki, je potrebno glede ugovornega roka upoštevati le prvo vročitev, kot pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje. Datum prve vročitve (12. 12. 2024) je zato odločilen za izračun poteka ugovornega roka, dejstvo, da je bil kasneje sklep o izvršbi ponovno vročen dolžniku pa na pravočasnost ugovora ne more imeti vpliva. Ključno dejstvo je, da je bil sklep o izvršbi dolžniku že pravilno prvič vročen dne 12. 12. 2024, zaradi česar njegova ponovna vročitev ne more imeti pravnega učinka, da bi dolžnik pridobil nov rok za ugovor zoper isto odločbo, ki je bila pomotoma vročena drugič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moral dolžnik pravilno ravnati že po pravnemu pouku prvotno pravilno vročenega sklepa o izvršbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo dolžnikov ugovor z dne 22. 4. 2025 kot prepozen.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi navedb/dokazov upnice v predlogu za izvršbo (in ne na podlagi navedb/dokazov v odgovoru na ugovor), saj je izrecno ugotovilo, da je upnica že v predlogu za izvršbo jasno in določno navedla, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali premičnega premoženja, priložila je tudi sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine in rubežni zapisnik. Dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi kljub prejetim listinam iz predloga za izvršbo, s katerimi je upnica trdila in izkazovala, da je bila predhodna davčna izvršba neuspešna, ni uveljavljal, da bi bila v tej smeri podana procesna ovira za dovolitev izvršbe.

Namen vročanja kot enega od izrazov ustavne pravice do izjave je, da se strankam zagotovi možnost seznanitve in opredelitve do vsega procesnega gradiva v spisu, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. Če že zakon ne določa obvezne vročitve posamezne vloge v izjavo, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je (bila) vročitev nasprotni stranki potrebna za zagotovitev poštenega postopka. Pri tem je treba upoštevati, da vročanje ne sme biti samo sebi namen, zato vlog, ki ne morejo vplivati na odločitev sodišča, nasprotni stranki ni treba vročiti. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugovor delno zavrnilo ravno na podlagi trditvene in dokazne podlage upnice iz odgovora na ugovor, kljub temu pa le-tega ne bi vročilo dolžniku v izjavo že pred sprejemom svoje odločitve, bi šlo za absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Stroški vloge, s katero upnik delno umakne predlog za izvršbo, niso že kategorično, v vsakem primeru potrebni za izvršbo (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ). Odvisno je, za kakšen dejanski položaj gre. Sodna praksa razlikuje med primeri, ko gre za prostovoljn

Trditveno in dokazno breme glede prenehanja terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, nosi dolžnik, ki mora že v ugovoru navesti konkretna dejstva glede plačil, ki naj bi bila opravljena na račun terjatve, ki je predmet izvršbe, in zanje predložiti dokaze (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). Da bi bil ugovor v tej zvezi obrazložen, ne zadošča, da dolžnik, kot v obravnavanem ugovoru, zgolj pavšalno zatrjuje, da je terjatev plačana, ampak mora podati konkretne navedbe o višini in datumu opravljenih plačil, o načinu plačila oziroma o drugih relevantnih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je terjatev prenehala. Dolžnik mora že v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi navesti vsa dejstva, na podlagi katerih nasprotuje izdanemu sklepu o izvršbi (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 9. člena ZIZ), in poznejše navedbe o dejstvih, ki bi jih lahko podal že v ugovoru, niso dopustne, prav tako pa tudi ne pozneje podani dokazni predlogi (prim. 56. člen ZIZ). Upnikov odgovor na ugovor predstavlja pravočasno in pravno dopustno vlogo, v kateri je upnik podal nove navedbe in p

Dolžnica v pritožbi v zvezi z vročitvijo sklepa o izvršbi niti ne zatrjuje, da obvestila o pismu ne bi prejela, ampak navaja le, da je bil ta vložen v hišni nabiralnik 29. 1. 2025. S temi pritožbenimi navedbami pa domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni uspela izpodbiti. Zato je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor pravilno zavrglo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

Izvedba dokaza je vedno povezana z dokazovanjem določenega (zatrjevanega) dejstva - nikoli izvedba dokaza ni sama sebi namen. O trditvah glede (pre)plačila obveznosti je že bilo pravnomočno odločeno, zato dokaz s predlaganim izvedencem ne bi dokazoval ničesar, o čemer še ne bi bilo pravnomočno odločeno.

Fikcija priznanja dejstev v primeru neodgovora na tožbo (318. člen ZPP), ki velja v pravdnem postopku, se v postopku zavarovanja z začasno odredbo ne uporablja. V tej fazi postopka ni izkazana verjetnost terjatve na ugotovitev prenehanja najemnega razmerja z dnem 15. 1. 2024, ker tožnica ni uspela niti s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi toženka kršila najemno pogodbo na tak način in v taki meri, ki bi upravičevala izredno odpoved najemne pogodbe v smislu 19. člena pogodbe, saj tožnici ni bila onemogočena uporaba nepremičnine.

Ne drži, da je upnik v predlogu za izvršbo (ki je bil nenazadnje vložen na predpisanem obrazcu) zatrjeval, da mu dolžnik nepremičnine ni izročil. Takšne navedbe upnik v predlogu za izvršbo ni nikjer podal. V tem delu je podana protispisnost. Dožnikova vloga ni bila prepozna, saj je upnik šele v odgovoru na dolžnikov ugovor podal dejstva v zvezi z neizročivijo nepremičnine oziroma nepravilno izročitvijo le-te, t.j., katerih listin mu naj vse dolžnik ob primopredaji ne bi izročil oziroma so bile te listine nepopolne (torej trditve, na katere je opiral predlog za izvršbo). Na odgovor na upnikov odgovor na ugovor je dolžnik tako imel pravico odgovoriti.

O predlogih za izdajo začasnih odredb, vloženih pred začetkom spora, o katerem bo sodišče odločalo po pravilih v gospodarskih sporih, oziroma v zadevah, v katerih je dogovorjena arbitražna pristojnost, odločajo okrožna sodišča. Katero okrožno sodišče je krajevno pristojno, se presoja glede na vsebino predlagane začasne odredbe. Če je vsebina predlagane začasne odredbe v prepovedi (obveznosti opustitve) ravnanj dolžnika, se krajevna pristojnost določa po kraju izpolnitve te obveznosti. V primeru prepovedi unovčenja bančne garancije je to kraj, kjer bi se unovčenje sicer opravilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je dolžnik sklep o izvršbi (delno, glede izterjave 70,00 EUR) obrazloženo izpodbijal samo v delu, v katerem je za izterjavo v sklepu o izvršbi navedene terjatve dovoljena izvršba, ne pa tudi v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da bi ravnalo po drugem odstavku 62. člena ZIZ in sklep o izvršbi razveljavilo in postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kot se zavzema pritožba, ampak je z ugovorom v skladu s tretjim odstavkom 62. člena ZIZ pravilno postopalo kot v postopku o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.

Dolžnik ne izpodbija odločilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da dejstva, ki jih je navajal v ugovoru, ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev, prav tako ni ponudil nobenih dokazov. Celo zavezuje se, da bo plačal upniku izterjevano terjatev, se pravi ta ni sporna.

Če upnik predlaga izvršbo na nepremičnino, ki je vpisana v zemljiški knjigi, mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti lastništvo nepremičnine (prvi odstavek 168. člena ZIZ). Izvršbo na nepremičnino sme dovoliti le, če ugotovi, da je kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi vknjižen dolžnik (prvi odstavek 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ). Če je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, morata sodišče in upnik postopati, kot je to določeno v tretjem do šestem odstavku 168. člena ZIZ. V takem primeru mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Na podlagi te listine sodišče vpis opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Izjema velja, če je bil predlog za vpis lastninske pravice na dolžnika na podlagi takšne listine že vložen. V takem primeru namreč ni razloga, da bi sodišče na podlagi iste listine vpis predlagalo še po uradni dolžnosti. Če upnik nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko vpis te pravice na dolžnika zahteva s tožbo (peti odstavek 168. člena ZIZ). V takem primeru se vpis opravi na podlagi sodne odločb

Pravni interes za vložitev ugovora ima dolžnik, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Z odločitvijo bi se torej njegov pravni položaj glede konkretnega zahtevka izboljšal. Potem, ko je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zavarovanja in v ustavljenem postopku ne more več opravljati nobenih procesnih dejanj, bi morala druga dolžnica konkretizirano navajati, v čem bi ji vsebinska odločitev o ugovoru prinesla konkretno in neposredno pravno korist.

Pravica do svobode govora ter javnosti do obveščenosti o delovanju medija v obravnavanem primeru pretehta nad pravico tožnika do časti in dobrega imena.

Iz sodne prakse je razvidno, da se zavarovanje z začasno odredbo uporablja le za dajatvene zahtevke, vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz že omenjene sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni – zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke. Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Odločilen je le pogoj težko nadomestljive škode, ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na

Glede na to, da je bil dolžniku plačilni nalog vročen v četrtek, 12. 9. 2024, in je začel teči prvi naslednji dan, torej v petek, 13. 9. 2024 (drugi odstavek 111. člena ZPP1 v zvezi s 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je bil zadnji dan roka za plačilo sodne takse delovni dan - petek, 20. 9. 2024 in ne sobota, 21. 9. 2024, kot je materialnopravno nepravilno navedlo (štelo) sodišče prve stopnje. Ker je dolžnik vložil predlog za taksno oprostitev v ponedeljek, 23. 9. 2024 (kar ni pritožbeno sporno), ga je vložil po izteku osemdnevnega roka iz plačilnega naloga. Sodišče prve stopnje je zato predlog pravilno zavrglo kot prepozen (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

Dolžnik zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ugovarja le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo z novim sredstvom in na novem predmetu izvršbe. Ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom je lahko utemeljen le, če je izvršba nadaljevana s sredstvom, ki ga zakon ne predvideva ali na predmetih, ki so iz izvršbe izvzeti ali ne morejo biti predmet izvršbe (7. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Dolžnik v ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom torej ne more uspeti z ugovornimi razlogi, da upničina terjatev ne obstoji.