359. člen OZ

Kadar stranka na podlagi pravnomočne sodbe plača, obenem pa oškodovanca obvesti, da namerava vložiti revizijo in da plačuje zgolj zato, da se izogne izvršbi, to izključuje dobro vero stranke, ki je plačilo prejela. Povsem neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje o izvotlitvi instituta pravnomočnosti. Obvestilo o vloženi reviziji v ničemer ne vpliva na pravice, ki jih ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, dolžnik tudi nima ugovornega razloga v morebitni izvršbi, da je vložil revizijo. Vsekakor pa se je treba strinjati, da obvestilo o vloženi reviziji pomeni negotovost glede bodoče usode prejete odškodnine (kar izpostavita tudi pritožbi), ki pa terja od prejemnika prejete odškodnine določeno previdnost, saj se lahko zaveda, da bo mogoče moral (vsaj določen del) prejete odškodnine vrniti. Zato je težko pritrditi stališču, da je v primeru, ko je bil prejemnik odškodnine obveščen o vloženi reviziji, dobroverno razpolagal s prejeto odškodnino. Takšno stališče bi namreč še spodbujalo, da se prejeta sredstva čimprej zapravijo in se na ta način bodočemu upniku prepreči, da bi dobil (kasneje ugotovljeno) neutemeljeno izplačana sredstva vrnjena nazaj. To bi bilo v nasprotju z načelom poš

V sodni praksi je že splošno sprejeto stališče, da je bil tek zastaralnega roka zadržan med prvim (spomladanskim) valom epidemije COVID-19. Zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da zastaranje ni bilo zadržano tudi med drugim (jesenskim) valom, saj so bile tedaj okoliščine v bistvenem enake. To pomeni, da je bilo zastaranje zadržano tudi med drugim valom epidemije.

Notarska pomočnica je zasebne listine potrdila in jih na predpisan način spojila z notarskim zapisom oziroma jih pripojila k notarskemu zapisu, s tem pa so postale njegov sestavni del. V notarskem zapisu podano soglasje z neposredno izvršljivostjo notarske listine (clausula exequendi) je glede na pojasnjeno dano glede vseh dogovorjenih obveznosti, torej tudi glede obveznosti po kreditni pogodbi, s tem pa ima ta notarski zapis vsebino in naravo izvršilnega naslova po 20.a členu ZIZ in to v celotnem obsegu. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove ničnosti, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove pravilnosti in upniku na tej podlagi, z učinkom pravnomočnosti, trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V zvezi z zastaranjem glavnice po notarskem zapisu obstaja obširna, enotna in ustaljena sodna praksa, po kateri (glavna) terjatev iz izvršljivega notarskega zapisa enako kot judikatna terjatev zastara v desetih letih. V času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije Covid-19 in z namenom njenega obvladovanja

Tožnikova odškodninska terjatev na dan vložitve tožbe 29. 5. 2020 ni bila zastarana, saj je bilo zastaranje zaradi razglasitve epidemije SARS-CoV-2 v prvem valu epidemije (to je v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020) zadržano.

V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve,

Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost so

Stališče, da daljšega zastaralnega režima iz prvega odstavka 353. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker velja le za odškodninske zahtevke, ne pa za reparacijski tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora, ni pravilno. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Po prevladujočem stališču sodne prakse pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja (npr. ko je storilec neznan, duševno zboli, ob izvrševanju škodnega dejanja ali med kazenskim postopkom umre, ko je obtožba zoper njega umaknjena, pa oškodovanec o tem ni obveščen, amnestija), pri čemer pra

ZZUSUDJZ je urejal zadržanje teka le za materialne prekluzivne, ne pa tudi za zastaralne roke, kar je mogoče razbrati že iz besedila prvega odstavka 3. člena ("Roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom ..."), jasno pa je to zapisano tudi v obrazložitvi predloga zakona (EVA 2020-2030-0015 z dne 16. 3. 20204), kjer se izrecno omenja razlikovanje med prekluzivnimi in zastaralnimi roki ter predlagatelj zakona pojasnjuje, da se pravila o zadržanju zastaranja ne morejo uporabljati v primeru materialnih prekluzivnih rokov, zato je treba zadržanje prekluzivnih rokov urediti s predlaganim zakonom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so obstajali pogoji za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ, ki so trajali dlje (115 dni), kot pa je tožnica prekoračila petletni rok od začetka tega zastaralnega roka (74 dni). Tožnica se je izrecno sklicevala (tudi) na zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir, katerih obstoj je splošno znano dejstvo. Zato njena terjatev ni zastarana, zavrnitev zahtevka iz tega razloga pa je materialnopravno zmotna.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali so bili v obdobju od razglasitve epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije dne 12. 3. 2020 do njenega preklica dne 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo instituta zadržanja zastaranja na podlagi 359. in 360. člena Obligacijskega zakonika (OZ)?

Razglašene epidemije ni mogoče enačiti z izrednim stanjem v smislu, da bi razglašena epidemija v okviru 359. člena OZ per se privedla do zaključka, da bi bilo zastaranje terjatev zadržano. V tem primeru ni mogoče zaključiti, da je bil tek zastaralnega rok med razglašeno epidemijo zadržan in niti da so na splošni ravni oziroma na ravni tožene stranke kot posamezne nosilke materialne pravice obstajale nepremagljive ovire, zaradi katerih ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ker je tožeča stranka tožbo vložila po poteku zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo zaradi zastaranja

Za predmetno upnikovo terjatev, ker je ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, velja skladno s prvim odstavkom 356. člena OZ desetletni zastaralni rok, kot je to pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi, da v času teka izvršilnega postopka zastaranje ne teče. V skladu s šestim odstavkom 369. člena OZ velja, da se zastaranje, ki začne po pretrganju znova teči, dovrši, ko preteče toliko časa, kolikor ga določa zakon za zastaranje, ki je bilo pretrgano.

Tožnik je pri tožencu zahtevo za neposredno izplačevanje nadomestila za čas zadržanosti od dela za čas od 30. 8. 2005 do 30. 6. 2013 vložil 31. 7. 2013. Ker je toženec pravilno zavrnil zahtevo za neposredno izplačilo nadomestila za obdobje od 29. 9. 2005 do 30. 6. 2010 zaradi zastaranja terjatve, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca in izplačilo nadomestila utemeljeno zavrnilo. Nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki dospeva v plačilo mesečno, zato skladno s 1. odstavkom 347. člena OZ zastara v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve oziroma v treh letih od dneva, ko je bilo nadomestilo plače delavcem izplačano, oziroma v treh letih od 19. dne v mesecu, v katerem bi moralo biti le-to izplačano.

Zakon izrecno določa, kako se izpodbija dolžnikovo pravno dejanje. Izpodbijati ga je mogoče s tožbo ali z ugovorom (prvi odstavek 259. člena OZ), pri čemer se izpodbojna tožba vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje.

Oškodovanec ima pravico direktno uveljavljati odškodnino proti zavarovalnici, vendar največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena OZ). Za znesek odbitne franšize torej toženka (zavarovalnica) ne odgovarja in je v tem obsegu njen ugovor pasivne legitimacije utemeljen.