24. člen ZIZ

Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

Sodišče lahko dovoli izvršbo tudi v korist osebe, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot upnik, če upnik glede prehoda terjatve razpolaga z eno od kvalificiranih listin v smislu prvega odstavka 24. člena ZIZ. Upnik B. d. o. o. pa je tej zahtevi v obravnavani zadevi zadostil, saj je izvršilnemu predlogu priložil notarsko overjeno Pogodbo o odstopu terjatev z dne 6. 5. 2015, ki predstavlja po zakonu overjeno zasebno listino in s tem listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ. Prenovitvena volja oz. animus novandi se ne domneva, temveč mora biti le ta izrecno in jasno izražena v vsebini dogovora, s katerim se stranke dogovorijo za novacijo. Brez konkretiziranih trditev strank sodišče njihove pogodbene volje ne more ugotavljati. V obravnavani zadevi je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je z upnikom sklenil dogovor o prenovitvi upniško dolžniškega razmerja, ki naj bi ga dokazovali ugovoru priloženi izjavi z dne 2. 6. 2015 in Dogovor o plačilu obveznosti z dne 2. 6. 2015. V dokaz je dolžnik predlagal tudi lastno zaslišanje in zaslišanje priče C. C., ki je pripravila navedeni dogovor. Ni utemeljen očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje navedenih do

ZOKIPOSR torej določa domnevo, da je Republika Slovenija z dnem uveljavitve tega zakona prevzela dolg odgovornega družbenika do upnika na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter so prenehala vsa zavarovanja dolga. Zakoniti prevzem dolga s strani Republike Slovenije z dnem uveljavitve ZOKIPOSR velja pod predpostavko, da upnik tedaj že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper družbenika (ali zoper družbo, v povezavi z listino iz 24. člena ZIZ). Iz zakonske zahteve po obrazloženosti ugovora izhaja, da mora dolžnik pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo, navesti in zanje predložiti dokaze že v samem rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki mora biti vložen v (prekluzivnem) roku osmih dni od prejema sklepa o izvršbi. Vendar pa se lahko upoštevajo tudi pozneje podane trditve in dokazi, če jih dolžnik znotraj ugovornega roka brez svoje krivde ni mogel ponuditi. Nad družbenico B. B. se je dne 20. 10. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani začel postopek osebnega stečaja, v katerem so bile stečajni dolžnici s sklepom St 000/2

Edina javna listina je sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase, ki skupaj s potrdilom o plačilu prijavljene terjatve prvotne upnice v stečaju zapuščine dokazujeta zgolj, da je novi upnik le-to plačal.

Neutemeljeno dolžnica uveljavlja, da ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema dolga. Zakon namreč izrecno govori o neplačanem delu upnikove terjatve, kar vključuje tudi neizterjane obresti, zapadle do prevzema. Za le-te imajo upniki izvršilne naslove. Drugačna razlaga bi nedopustno posegla v pravnomočne odločitve glede višine terjatev upnikov. Zato ne drži, da naj bi besedni zvezi "pod enakimi pogoji" in "uveljavljanje plačila" pomenili le možnost, da svoje terjatve lahko upniki zahtevajo neposredno v izvršilnem postopku oziroma, da naj bi šlo le za procesnopravno določbo.

Pri materialnopravnem nasledstvu stranke zaradi pripojitve je tudi v izvršilnem postopku relevantna ne le določba 24. člena ZIZ, temveč smiselno še določba 80. člena ZPP v zvezi z 205. členom in 208. členom ZPP. Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku, pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba. ZIZ je v 24. členu procesni predpis, prav tako 80. člen ZPP, sicer pa je prenos terjatve urejen v materialnopravnih predpisih. Procesno pravo je odraz materialnopravnih upravičenj in je namenjeno uveljavitvi teh materialn

V pozivnem sklepu je sodiše prve stopnje pravilno poučilo upnika, da je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi in jo tudi imenovalo. Ne glede na to je upnik predlagal izvršbo zoper drugo družbo, ki glede na podatke v sodnem registru ni pravni naslednik izbrisanega dolžnika.

Pravilno dolžnica sicer navaja, da je glede teka zamudnih obresti po 1. 1. 2002 potrebno upoštevati po tem obdobju veljavno zakonodajo, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, če so glavnico dosegle do 22. 5. 2007. Vendar pa dolžnica spregleda, da je bila ta omejitev v sklepu o izvršbi že upoštevana.

Ureditev po ZFPPod je po stališču predlagatelja novega zakona pomenila poseg v ustavne pravice družbenikov in vzpostavila njihovo neomejeno odgovornost za obveznosti drugega pravnega subjekta. S tem je posegla v pravni položaj družbenikov kapitalskih družb, kakršnega so pridobili ob ustanovitvi. Predlog novega zakona je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej v spoštovanju korporacijskega prava, tudi v razmerju do aktivnih družbenikov.

Res je sicer, da 419. člen OZ določa, da je o prenosu terjatve potrebno obvestiti dolžnika. Vendar je namen te določbe le, da dolžnik ve, komu je dolžan plačati dolg. Zgolj zaradi dejstva, da dolžnica ni bila obveščena o odstopu terjatve, pa ne pomeni, da ta ni veljaven. Posledica izostanka obvestila dolžnici je zgolj ta, da zanjo velja do obvestila prejšnje razmerje in bi lahko svoj dolg pravilno izpolnila prvotnemu upniku oziroma odstopniku, s čimer bi prenehala tudi njena obveznost do izpolnitve novemu upniku oziroma prevzemniku obveznosti.

Zakon prejšnjim udeležencem tovrstnih pravnih razmerij daje nove pravice in vanje ne posega. Na novo je določena le obveznost nove dolžnice, vendar pa ta predhodno v tovrstnih pravnih razmerjih ni sodelovala in že pojmovno ne more biti poseženo v njen pravni položaj.

Drži, da je sodišče prve stopnje na sklep o nadaljevanju izvršbe zoper novo dolžnico vezano, vendar je ravno ta sklep bil izdan na podlagi upnikovega predloga za nadaljevanje, v katerem je ta odgovornost nove dolžnice omejil. Skupaj s sklepom o nadaljevanju izvršbe je dolžnica prejela tudi predlog za nadaljevanje izvršbe ter se je po presoji pritožbenega sodišča lahko zanesla, da odgovarja do višine glede na upnikov zahtevek.

Če se po pravnomočni sodbi, s katero se nalaga objava popravka, zamenja odgovorni urednik medija, preide v sodbi ugotovljena dolžnost objave popravka na novega odgovornega urednika. Odgovorni urednik medija kot splošno pravilo odgovarja za vsako objavljeno informacijo. Če bi bila nova dolžnica res odgovorna zgolj za posamezne programske sklope, bi to moralo biti tudi navedeno v Razvidu medijev, saj se sicer pri avditoriju ustvarja napačen vtis oziroma dvom v to, za katere objavljene informacije odgovorna urednica odgovarja.

Uveljavitev ločitvene pravice v stečajnem postopku ni nujna (potrebna) za zagotovitev enake obravnave vseh upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Upnik lahko (ima pravno možnost) uveljaviti ločitveno pravico zunaj sodno tako, da po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico sam proda premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, in si iz kupnine poplača svojo terjatev, zavarovano s to ločitveno pravico. Skupna značilnost fiduciarnih zavarovanj je, da lahko upnik v primeru neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti zunajsodno uveljavi (izvrši) prednostno poplačilno upravičenje ter da se fiduciarna zavarovanja v primeru insolventnosti dajalca zavarovanja zreducirajo (na strani prejemnika zavarovanja - fiduciarja) na takšen obseg pravne oblasti, kot ga poznamo pri zastavni pravici (ki zadošča potrebam zavarovanja). Tako se fiduciarju v primeru fiduciantovega stečaja ali prisilne poravnave priznava nekaj manj kot popolno imetništvo terjatev, in sicer le ločitvena pravica. Čeprav upnik prijavi terjatev in ločitveno pravico iz prvega odstavka 282. člena ZFPPIPP, ne izgubi pravice zunajsodno uveljaviti to ločitveno pravic

Položaj hipotekarnega dolžnika in s tem stranke izvršilnega postopka torej ne izključuje tudi sočasnega pravnega varstva tretjega, vendar pa ima ta oseba takšen položaj le, če uveljavlja, da je imela že pred nastankom sporne prisilne hipoteke na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tretji tako lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (t.i. izločitveno tožbo) uspe, če verjetno izkaže, da je imel na predmetu zavarovanja v trenutku nastanka zavarovanja pravico, ki to zavarovanje preprečuje. Tožeča stranka se v tožbi na nedopustnost izvršbe ne more uspešno sklicevati na lastninsko pravico v pričakovanju svojega prodajalca, D., saj je bilo z zaznambo sklepa o izvršbi poseženo v njegovo, in ne njeno pravico. Lahko pa ugovore, ki se nanašajo na vpisano zastavno pravico, uveljavlja kot hipotekarna dolžnica na podlagi prvega odstavka 56.a člen ZIZ v zvezi s četrtim odstavkom 24. člena ZIZ.

Zakon v ničemer ne posega v temeljna načela dokaznih postopkov, niti torej ne v načelo, da negativnih dejstev ni treba niti mogoče dokazovati. Zahteva, da upnik dokaže, da terjatev še ni bila plačana, bi pomenila, da se od upnika terja, da dokazuje negativno dejstvo. Smiselno enako velja tudi glede zastaranja terjatve. Tudi to, da terjatev ni zastarala, ne sodi v upnikovo trditveno in dokazno breme. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Utemeljeno upnik izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da lahko upniki plačilo terjatev zahtevajo le na podlagi izvršilnih naslovov, izdanih neposredno zoper družbenike izbrisanih družb. Napačno je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da so predmet prevzema dolga po ZOKIPOSR samo terjatve, ki jih je povzročila ali bila dolžna izbrisana družba in ne tudi terjatve (npr. izvršilni stroški), ki so nastali pri izterjavi od odgovorne družbenice. Neutemeljeno je nazadnje tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini.

Predlog zakona je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej prav v "spoštovanju korporacijskega prava", in sicer ne glede na prejšnje odločitve Ustavnega sodišča in ESČP. Neutemeljeno nova dolžnica uveljavlja, da mora upnik dokazati, da dolžnik kot odgovorni družbenik iz 17. člena ZOKIPOSR izpolnjuje pogoje za upravičenca do odškodnine na podlagi tega zakona. Tovrstno dokazovanje ni predvideno za dani izvršilni postopek, temveč za postopek uveljavljanja odškodnine s strani (ne)odgovornega družbenika pri Državnem odvetništvu RS, opraviti pa ga mora družbenik in ne upnik. Neutemeljeno je tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini.

Upnik zoper dolžnico razpolaga le z izvršilnim naslovom, iz katere izhaja dolžničina obveznost na podlagi poroštvene izjave, in ne (tudi) na podlagi določb ZFPPod. Že to dejstvo potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve, saj za zakoniti prevzem dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR ne zadošča (že), da je bil dolžnik dejansko družbenik v relevantnem obdobju izbrisane družbe, temveč mora upnik že razpolagati z izvršilnim naslovom, v katerem se navedno ugotavlja. Poleg navedenega razloga formalne narave (neobstoj izvršilnega naslova), pa pritožba tudi sicer napačno očita, da naj bi sodišče brez utemeljenega razloga neenako in s tem protiustavno obravnavalo položaj dolžnice v primerjavi s položajem družbenika A. A. Za razlikovanje med položajema obeh družbenikov namreč obstoji utemeljen razlog, in to je prav dejstvo, da je dolžnica, drugače od A. A., podala poroštveno izjavo za obveznosti družbe B. d. o. o. S tem se je namreč dolžnica zavezala na pravnoposlovni podlagi, torej povsem neodvisno od vprašanja njenega položaja v družbi kot družbenice in direktorice. Povedno še drugače, ravno sprejeto poroštvo je tista razlikovalna okoliščina, zaradi katere dolžnica ni v bist