20.a člen ZIZ

Usklajeno stališče v sodni praksi je, da za izkazovanje pogoja po drugem odstavku 20. člena Zakona o potrošniških kreditih ne zadošča zgolj dokaz o oddani pošiljki, pač pa mora banka kot upnik dokazati, da je dolžniku odstop od pogodbe poizkusila vročiti in je zato izostanek vročitve opomina na strani dolžnika. Slednje si lahko zagotovi s povratnico, ki bi, če dolžnik vročilnice ne bi želel podpisati, dokazovala vsaj neuspešno vročitev zaradi nesprejetega pisanja oziroma z izpiskom o vročitvi ali poteku vročitve, ki bi ga upnik lahko pridobil od izvajalca poštnih storitev. Vrnjeno pismo pa upnik k obravnavani pritožbi prilaga šele prvič, ne da bi navedel kak opravičljiv razlog, zakaj naj tega ne bi mogel storiti že prej, zato pritožbi priloženo vrnjeno pismo predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Ravno zato, ker je sodišče prve stopnje tedaj upniku naknadno vročalo ugovor, glede katerega mu je v poprejšnjem pozivu, ker je najprej odločalo o predlogu za odlog izvršbe, pojasnilo, naj nanj ne odgovarja, bi upnik, zastopan po profesionalnem pooblaščencu odvetniku, moral toliko bolj skrbno pregledati novo prejeto sodno pisanje ter se ne more sklicevati, da poziva enostavno "ni op

Soglasje o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa učinkuje za terjatev/obveznost, ki je z notarskim zapisom določena ali vsaj določljiva, le če so potrebne nadaljnje ugotovitve, notarski zapis ne more biti izvršilni naslov. Štetje dni zamude in preprosta matematična operacija množenja teh dni z dnevno določeno zamudno kaznijo ne pomenijo ugotavljanja kakšnega dejanskega stanja, kar v izvršilnem postopku ne bi bilo dopustno. V neposredno izvršljivem notarskem zapisu je sicer resda uporabljen izraz odstop, vendar pa je v tretjem členu Sporazuma o zavarovanju uporabljen izraz odpoklic (z "možnostjo odpoklica") in takšna oblikovalna pravica upnika je bila v posojilni pogodbi tudi dogovorjena. To izhaja iz dogovorjene posledice, in sicer (takojšnje) zapadlosti v plačilo celotne še neplačane obveznosti.

Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo besedno zvezo oziroma klavzulo "z vsemi pripadki in stroški” kot soglasje za neposredno izvršljivost tudi glede pogodbene kazni. Pogodbena kazen ni strošek iz naslova posojila. Pogodbena kazen je sicer akcesorna obveznost, vendar je akcesorna nedenarni in ne denarni terjatvi - v tem primeru torej obveznosti izročitve vinkulacije, saj pogodbena kazen za neizpolnitev ali zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti niti ne more biti dogovorjena. Iz tega razloga je tudi ni mogoče šteti kot pripadek denarni obveznosti iz naslova posojila. Sodišče prve stopnje je soglasje z neposredno izvršljivostjo v danem primeru zato neupravičeno razširilo na izterjevano pogodbeno kazen.

Izvršilno sodišče v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo hipoteke zaradi poteka časa. Obveznost iz prodajne pogodbe do glavnega dolžnika ne predstavlja iste terjatve, kot je terjatev hipotekarnega upnika do glavnega dolžnika. Ker ugotavljanje materialnopravnega prenehanja hipoteke v okviru izvršilnega postopka ni dopustno, izvršilno sodišče v okviru podanega ugovora dolžnice nima ustrezne podlage za prekinitev predmetnega postopka. Predlog za odlog izvršbe v predlogu za prekinitev izvršbe ni zajet.

Pritožnik je s povzetimi ugovornimi navedbami zatrjeval ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti, kar je pravno upoštevni ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Prav tako se višje sodišče strinja, da je v zvezi z navedenim uveljavljanim ugovornim razlogom relevantna določba četrtega odstavka 51. člena OZ, po kateri so veljavni poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Na dolžniku, ki z ugovorom nasprotuje zoper njega dovoljeni izvršbi, je najprej breme dovolj konkretnega zatrjevanja pravno pomembnih dejstev, ter nato še njihovega dokazovanja. Povedano drugače, izvajanje dokazov praviloma pride v poštev le, če je ugovorna trditvena podlaga pravno pomembna in tudi dovolj določna. Velja namreč načelna prepoved t. i. informativnega dokaza, to je dokaza, s katerimi bi se dejstva, ki bi jih morala navesti stranka, šele ugotavljala. Informativni dokazi v pravdnem postopku (oziroma smiselno tudi v izvršilnem postopku; 15. člen ZIZ) niso dovoljeni. Novejši pogledi zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informati

Ni bistveno, da za predmetno najemno razmerje ZPSPP, ki je za odpoved najemne pogodbe za poslovni prostor v 26. členu izrecno predpisoval sodno intervencijo, ni več uporabljiv. Prav tako ni odločilno, da se konkretno najemno razmerje presoja OZ, skladno s katerim se zakupna oziroma najemna pogodba odpove že s strankino enostransko izjavo oziroma izvensodno. Ključno je, da je kondikcijska obveznost vrnitve nepremičnine nastala šele po sklenitvi najemne pogodbe. Zato kljub temu, da je bila slednja sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa, in kljub temu, da je obveznost vrnitve nepremičnine kot posledica odpovedi pogodbe v le-tej izrecno določena, upnik ne more že neposredno na podlagi pogodbe doseči izvršbe za uveljavitev izpraznitve in izročitve nepremičnine. Omogočena pa mu je pot pravde, v kateri bo na podlagi dajatvene tožbe lahko pridobil pravnomočno sodbo z nalogom dolžniku, da mora izprazniti in izročiti nepremičnino.

Predlog se zavrne.

Upnik mora v primeru vzajemne terjatve določno označiti javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je izpolnil vzajemno obveznost oziroma je nastopil pogoj. Če upnik tega v predlogu za izvršbo ne stori, ga mora sodišče prve stopnje pozvati k dopolnitvi predloga. Če in da teh listin ni oziroma upnik vzajemne obveznosti ni izpolnil, pa je del trditvenega bremena dolžnika v ugovoru. Slednjega je dolžnica v ugovoru izpolnila.

Izjava o zapadlosti ni edina možna oziroma merodajna podlaga za začetek tega zastaralnega roka. Začetek teka zastaralnega roka je namreč v primeru, ko upnik ni uspel uveljaviti predčasne zapadlosti, odvisen od zapadlosti terjatve po izvršilnem naslovu (neposredno izvršljivem notarskem zapisu). Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika, to pa je tudi pravočasna priglasitev terjatve v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom. Če je zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, pa začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek. V primeru, ko je upnik pridobil izvršilni naslov že pred začetkom postopka osebnega stečaja nad dolžnikom (kot v konkretnem primeru notarski zapis) in je to isto terjatev prijavil tudi v postopek osebnega stečaja, iz ZFPPIPP ne izhaja, da bi "prvi" izvršilni naslov z začetkom postopka osebnega stečaja ali s koncem le-tega izgubil pravno moč. Upnik bi torej terjatev lahko terjal na podlagi

Ne drži, da solemnizacije zasebne listine (kreditne pogodbe) v notarskem zapisu ne more opraviti nobena druga oseba, kot je tista, ki je zasebno listino podpisala. Neutemeljeno je stališče, da bi bilo za začetek teka zastaralnega roka treba upoštevati nekakšen primeren rok, v katerem bi skrben upnik opravil dejanje, na katerega je vezana zapadlost obveznosti. Ne glede na načela bančne skrbnosti sta se upnik in dolžnik v obravnavani zadevi dogovorila za zapadlost vsakega posameznega obroka posojila. Dolžnik je na vsako posamezno določeno zapadlost posameznega obroka izrecno pristal. Z upnikom se je tudi dogovoril, da ta sme (ne pa mora) v določenih primerih uresničiti odpoklicno upravičenje, ki bo sprožilo predčasno zapadlost do tedaj še ne - že glede na datume, izrecno določene v kreditni pogodbi - zapadlih obrokov. Upnikovo terjatev je v tej fazi postopka treba šteti kot zavarovano, saj do uresničitve vseh prednostnih poplačilnih pravic ni mogoče vedeti, ali bo z njimi v celoti poplačan ali ne. Posledično v tej fazi postopka ni mogoče šteti oziroma vnaprej ugotoviti, ali prisilna poravnava vpliva na upnikovo terjatev ali ne. Ne drži, da telekomunikacijsko omre

Upnik meni, da v predmetni situaciji, ko je zapadlost obveznosti vezana na nastop negativnega dejstva (neplačilo dveh obrokov), zapadlosti ni dolžan izkazovati na način iz drugega in tretjega odstavka 20. člena ZIZ, temveč zadošča, da zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo. Upnik se ob tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 46/2022 z dne 5. 10. 2022 ter na VSL sklep I Ip 46/2023 z dne 2. 2. 2023, takim navedbam pa ni mogoče slediti. Vrhovno sodišče in Višje sodišče v Ljubljani sta sicer res zavzeli stališče, ki ga navaja upnik, vendar pa se to stališče nanaša na izkazovanje zapadlosti terjatev iz notarskega zapisa in ga ni mogoče širiti tudi na izkazovanje zapadlosti terjatve iz sodne poravnave. Za terjatve iz notarskih zapisov je namreč v tretjem odstavku 20.a člena ZIZ predvidena možnost poenostavljenega izkazovanja zapadlosti (zgolj z upnikovo enostransko izjavo), medtem ko za izkazovanje zapadlosti terjatve iz sodne poravnave taka možnost zakonsko ni predvidena oziroma ZIZ po že obrazloženem predvideva izkazovanje zapadlosti izključno s kvalificirano listino.

Za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Tudi v primeru dogovora gre za zasebno listino, ker gre v konkretnem primeru za dogovor, pa je bil dolžnik s tem, ko ga je sam podpisal, že po naravi stvari obveščen o zapadlosti terjatve, kar zadosti zahtevanim zakonskim kriterijem. Zakon poleg tega ne zahteva, da je dokazilo o zapadlosti datirano kasneje, kot je v njem navedena zapadlost terjatve.

Izogibanje dvigovanju pošte se zaradi varstva pravnega prometa ne more tolerirati. Povprečno skrben človek poštne pošiljke dviguje in je krivda stranke same, če poštnih pošiljk ne dviguje ter zaradi tega nastanejo pravne posledice.

Dolžnik je postal lastnik že obremenjene nepremičnine. S tem je postal hipotekarni oziroma realni dolžnik, od katerega upnik lahko zahteva le prodajo nepremičnine zaradi poplačila dolga. Položaja izvršilnega dolžnika namreč nima le obligacijski dolžnik, temveč tudi realni oziroma hipotekarni dolžnik, ki za upnikovo terjatev jamči z zastavljeno nepremičnino, pa čeprav ni hkrati tudi osebni dolžnik. Takšen hipotekarni dolžnik upniku ni dolžan izpolniti obveznosti, je pa dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, zaradi poplačila zavarovane terjatve, in sicer tako v primeru, če jo je z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za tuj dolg zastavil sam, kot tudi, če je postal lastnik zastavljene nepremičnine po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi. Neutemeljeno pa upnik uveljavlja, da dolžnik za izpolnitev njegove terjatve odgovarja tudi z vsem ostalim svojim premoženjem, in sicer kot porok.

Oba notarska spisa sta sklenjena zaradi zavarovanja terjatve po kreditni pogodbi, vsebina kreditne pogodbe, t.j. terjatev, zapadlost le-te, obrestna mera in ostali bistveni pogodbeni pogoji, pa je povzeta v obeh sporazumih o zavarovanju, kar za določnost terjatve zadostuje in sta izvršilna naslova zato primerna za izvršbo. Skladno z načelom stroge formalne legalitete je izvršilno sodišče vezano na celotno vsebino izvršilnega naslova, tudi na to, kdo je pooblaščenec ene izmed strank. Notarskima zapisoma zato ni mogoče odreči izvršljivosti zgolj zato, ker jima ni priloženo pooblastilo upnikove pooblaščenke. Res je telekomunikacijsko omrežje spreminjajoče se, dinamično omrežje, vendar pa je povsem pravilno stališče, da so predmet neposestne zastavne pravice v konkretnem primeru lahko le tiste premičnine, ki so se na konkretnih parc. št. nahajale na dan sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa in so torej določljive, medtem ko so posamezni optični kabli in deli gospodarske javne infrastrukture v notarskem zapisu še bolj določno identificirani. Pravno nepomembna so v tem oziru dolžnikova izvajanja o "telesnosti" in zaznavnosti s čutili. Ne drži, da teleko

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, s tem ko je tožbo zavrglo, saj je utemeljeno upoštevalo, da predmetni notarski zapis predstavlja izvršilni naslov, da terjatev še ni zapadla ter nenazadnje, da tožnik nima pravnega interesa za predmetno pravdo, saj ne more imeti dveh izvršilnih naslovov.

Razveljavitev (učinkov) razpolagalnega posla na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika lahko povzroči, da znova nastane terjatev upnika, ki je z razveljavljeno izpolnitvijo prenehala, vendar le, če je razveljavljen samo razpolagalni pravni posel, ne pa tudi zavezovalni pravni posel, saj z razveljavitvijo zavezovalnega pravnega posla terjatev preneha. Nova terjatev nastane le v razmerju do stečajnega dolžnika. Povedano drugače, pogodba o kratkoročnem posojilu, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v konkretnem primeru ni prenehala, sodna poravnava pa glede na tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP in že glede na samo dejstvo, da je stranka stečajnega postopka, s tem pa tudi izpodbojne tožbe in v konkretnem primeru sodne poravnave, le stečajni dolžnik, ne pa tudi zastavni dolžnik, nima vpliva na konkretni neposredno izvršljivi notarski zapis v razmerju do zastavnega dolžnika. Če temu ne bi bilo tako, bi upnik v razmerju do zastavnega dolžnika nenazadnje izgubil izvršilni naslov. Enako tudi v stečajnem postopku priznana terjatev kot res iudicata velja le v razmerju do stečajnega dolžnika.

Dejstvo, da dolžnika nista prevzela (dvignila) pošiljke z odpoklicem kreditne pogodbe, ne pomeni, da se je dolžnik s tem lahko izognil predčasni zapadlosti terjatve. Zadostuje namreč, da je odpoklic upnik dolžniku poslal s priporočeno pošiljko, v primeru, ko naslovnik onemogoči vročitev, pa je ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja in načela varstva upnikov šteti, da je sprejem opravljen že takrat, ko je pošiljatelj poskušal vročiti potrebna pisanja, in ne šele, ko je naslovnik pisanje tudi dejansko prejel (odstop od siceršnje sprejemne teorije). Upnik je določno navedel obveznost dolžnikov iz naslova neplačanih obrokov glavnice, pogodbenih obresti in stroškov in da je za svoje trditve predložil tudi obračune obresti. S tem je upnik, tudi po presoji višjega sodišča, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja in višine terjatve zadostil. Breme zatrjevanja in dokazovanja neobstoja oziroma drugačne višine terjatve je tako prešlo na dolžnika, ki sta imela dolžnost v ta namen navesti konkretna dejstva, s katerimi bi utemeljevala drugačno višino terjatve in svoj (po njunem mnenju pravilen) način obračunavanja terjatve, ter zanje predložiti tudi dokaze. Ob dejstv

Pravilno je dokazno izhodišče, da je tožnik, ki je uveljavljal navideznost pogodbe, nosil (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana - da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Ker gre za terjatev s pravno podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (za t. i. judikatno terjatev), se je sodišče z njenim obstojem pravilno ukvarjalo le v obrazložitvi sodbe.