42. člen ZN

Notarska pomočnica je zasebne listine potrdila in jih na predpisan način spojila z notarskim zapisom oziroma jih pripojila k notarskemu zapisu, s tem pa so postale njegov sestavni del. V notarskem zapisu podano soglasje z neposredno izvršljivostjo notarske listine (clausula exequendi) je glede na pojasnjeno dano glede vseh dogovorjenih obveznosti, torej tudi glede obveznosti po kreditni pogodbi, s tem pa ima ta notarski zapis vsebino in naravo izvršilnega naslova po 20.a členu ZIZ in to v celotnem obsegu. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove ničnosti, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove pravilnosti in upniku na tej podlagi, z učinkom pravnomočnosti, trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V zvezi z zastaranjem glavnice po notarskem zapisu obstaja obširna, enotna in ustaljena sodna praksa, po kateri (glavna) terjatev iz izvršljivega notarskega zapisa enako kot judikatna terjatev zastara v desetih letih. V času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije Covid-19 in z namenom njenega obvladovanja

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da glede porokov in zastavitelja ni bilo treba banki opraviti pojasnilne dolžnosti. Pritožbeno sodišče opozarja, da je porok in hipotekarni zastavitelj v pravnem razmerju z upnikom in se zavezuje upniku, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil (1012. člen OZ). Pri tem mora biti porok in zastavitelj seznanjen z bistvenimi sestavinami pogodb, kar je v tem primeru tudi valutna klavzula. Pomembne okoliščine v tem primeru so, da je šlo za kredit in zastavo za nakup stanovanja in da je šlo za razmerje po ZVPot. Če so fizične osebe sodelovale pri posojilu in zavarovanju tega posojila, velja tudi za njih ZVPot, saj odgovarja porok enako kot dolžnik. Ni razloga, da ne bi bilo za njih mogoče uporabiti potrošniškega prava in da bi bil potreben nižji standard obveščanja pri sklepanju pogodb oziroma ni treba opraviti pojasnilne dolžnosti. Pri tem ni pomembno, da po ZPotK, ki je veljal v času sklepanja pogodbe, ni bilo posebej urejeno, da je treba poučiti o bistvenih sestavinah tudi poroka in zastavitelja. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 141/20

Ne ZIZ ne ZN ne določata, da mora biti pojasnilna dolžnost, ki vsebuje tudi dolžnost notarja, da stranke v primeru iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti dolžniku, pisna. Opozorilo je lahko zgolj tudi ustno in tako ni nujno obvezno pisno navedeno v notarskem zapisu.

Iz notarskega zapisa ne izhaja, da bi bila odgovornost B. B. za poplačilo dolga omejena zgolj na nepremičnine, nasprotno je jasno zapisano, da lahko upnik v primeru, da dolžnik (B. B.) in zastavitelj (C. d.o.o.) ne bosta izpolnjevala svojih obveznosti, izterja svojo terjatev neposredno v izvršilnem postopku s prodajo zastavljenih nepremičnin kakor tudi s prodajo drugega premičnega ali nepremičnega premoženja ali sredstev na katerem koli računu ali premoženju dolžnika. Dolžnik torej za dolg odgovarja z vsem svojim premoženjem, zato je njegov ugovor omejene odgovornosti neutemeljen, prav tako kot so neutemeljene tudi ugovorne navedbe, da je svoje jamstvo za poplačilo kreditnega razmerja izčrpal, ker so bile zastavljene nepremičnine že prodane. Pravni red ne daje podlage za zahtevo, da bi notarski zapis moral biti opremljen s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti. Notarski zapis namreč ni odločba in učinka pravnomočnosti niti ne more pridobiti, kvaliteto izvršljivosti, ki je pogoj, da ima naravo izvršilnega naslova, pa ima, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Izvršilni postop

Kadar se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. ZPP v drugem odstavku 44. člena kombinira ocenitveno dolžnost tožnika (drugi odstavek 44. člena ZPP) in korekturno dolžnost sodišča (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost zavezuje tožnika ob vložitvi tožbe in ob spremembi tožbe. Kasneje tožnik vrednosti spornega predmeta ne more več spreminjati. Na vrednost spora se je ob vložitvi tožbe še navezovalo vprašanje pravice do revizije in do stvarne pristojnosti. V obravnavanem primeru ocenjena vrednost spora v tožbi ni odpirala ne vprašanja stvarne pristojnosti niti vprašanja dovoljenosti revizije. Zato ni bilo razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Ker sodišče lahko opravi korekturno dolžnost le do faze obravnavanja glavne stvari, je sklep, izdan šele v sodbi, tudi prepozen. V zvezi z izvršljivostjo kreditne pogodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba, sklenjena kot zasebna listina, skladno z 49. in 50. členom ZN potrjena (solemnizirana) pri notarju. Drži, da je potrjevanje zasebnih listin k

Dokazno breme o neresničnosti listin nosita tožnika. Da celotnega v notarskem zapisu navedenega zneska nista prejela, ampak le manjši del, tožnika v postopku nista dokazala. S tem tudi nista dokazala objektivnega elementa oderuštva, na katerega se tudi v pritožbi sklicujeta.

Določba 12. člena ZIZ o vrstnem redu poplačila več upnikov zavezuje sodišče v primeru prodaje nepremičnine v sodnem izvršilnem postopku. V konkretnem primeru pa je šlo za pravno poslovno razpolaganje z nepremičnino in je notarka lahko oziroma celo morala ravnati skladno z naročilom, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi.

Pritožbeno stališče, da brez zahteve toženke za vpis NZP v register do ustanovitve NZP sploh ne more priti, je pravno zmotno; NZP se ustanovi (in učinkuje med strankami) že s samo sklenitvijo notarskega sporazuma (171. člen SPZ), ki se šteje kot razpolagalni posel, vknjižba v register pri AJPES pa je drugi pogoj za njen nastanek.

Ker notar v konkretnem primeru ni bil dolžan raziskovati dejanskega stanja preko tega, kar je ugotovil na podlagi uradnih evidenc in kar mu je povedal obdolženec, je zakonski znak „spraviti v zmoto“ podan, če je obdolženec notarju povedal kaj lažnega, česar notar ni mogel preveriti. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 253. člena KZ-1, stori tudi, kdor spravi v zmoto pristojni organ, tako da določene okoliščine zamolči, izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini, te lažne okoliščine potrdi. Obdolženec, ki pooblastila oškodovanke kot druge skupne lastnice ni imel, zemljiški dolg na skupnem premoženju pa je bilo mogoče ustanoviti le na nepremičnini kot celoti, je bil razpolagalno nesposoben, zato je bil sklenjeni enostranski pravni posel nedopusten.

Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom pa ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (prim. tretji odstavek 3. člena ZPP). To pa pomeni, da izjava o soglasju za neposredno izvršljivost obveznosti ni dovoljena, če bi bilo takšno soglasje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnim pravilom. Ko pa je enkrat soglasje dano, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ. Ta, kot kasnejši zakon, kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti

Za odškodninsko odgovornost notarja morajo biti kumulativno izpolnjene vse temeljne predpostavke odškodninskega delikta. Z opustitvijo zaslišanja priče sodišče prve stopnje ni odvzelo tožnici pravice do izjave ter posledično ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

Pogoj za to, da je notarskemu zapisu priznana lastnost izvršilnega naslova, je med drugim tudi dolžnikovo (porokovo) soglasje z njegovo neposredno izvršljivostjo, ki mora biti v notarskem zapisu izrecno in nedvoumno zapisano. V predmetni zadevi ta pogoj glede poroka ni izpolnjen. Izrecnega soglasja poroka z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa ne more nadomestiti niti opozorilo in pouk notarja o pravnih posledicah pravnega posla niti dejstvo, da je porok v uvodu notarskega zapisa naveden kot stranka, kot neutemeljeno uveljavlja pritožba. Pogodbena določila se uporabljajo tako, kot se glasijo. Šele v primeru, da bi šlo za sporna določila, bi bilo mogoče uporabiti nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, ki pa v predmetni zadevi ne pride v poštev, saj za ugotovitev zavez strank zadostuje jezikovna (gramatikalna) razlaga.

Tožnici škoda ni nastala, ker je pravnomočno ugotovljeno, da sta sporni pogodbi o prodaji nepremičnine nični in da je oz. bo v zemljiški knjigi tožnica vpisana na nepremičnini kot njena lastnica. Če tožnica ni izgubila svoje hiše, kot je zatrjevala, ni škode. Prav tako ni škode zaradi tega, ker posojilodajalka terja od tožnice vrnitev posojila. Tožnica ne more obdržati nepremičnine, ki je bila dana za zavarovanje posojilne terjatve, poleg tega pa še denar, ki ji je bil dan kot posojilo, saj ne more obdržati tistega, kar je prejela na podlagi ničnih pogodb, ker ni pravne podlage.

Če stranka s tožbenim zahtevkom dejansko ne zasleduje odprave tistih učinkov legis commissoriae, ki so nedopustni, to pa je zloraba dolžnika, pri kateri upnik prejme stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev, je njen odškodninski zahtevek s katerim terja plačilo zneska v vrednosti posojila, ki ga je prejela, zoper notarja, ki je sestavil zapis fiduciarnega pravnega posla, neutemeljen.

Notar ni dolžan dodatno preverjati pristnosti pogodbe, ki jo ob ustanovitvi notarske hipoteke ne nevknjiženi nepremičnini prejme v hrambo, če njene zunanje lastnosti ne vzbujajo nikakršnega dvoma v pristnost same pogodbe in overitvene klavzule (drugega notarja) na njej.

Pri presoji skrbnosti dobrega strokovnjaka – notarja, je treba ugotoviti, ali je poznal vsebino celotnega posla ali le pogodb, ki jih je potrdil in jim podelil lastnost notarskega zapisa. Vsaka najmanjša opustitev in malomarnost je podlaga za krivdno odgovornost.

Nižji sodišči kot tudi revizija posledice obličnostnih pomanjkljivosti za značaj notarskega zapisa kot javne listine zmotno enačita s posledicami za veljavnost pogodbe, ki je v njem zapisana. Posebnosti v obliki pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jih poudarja tožnik – da se podpisi pogodbenih strank raztezajo na polje črt in da je beseda „podjetje“ izpisana v drugačni tipologiji kot ostalo besedilo, ne pomenijo, da obravnavana pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa. Sklenjena je bila v taki obliki, kot jo predpisuje 47. člen ZN in je zato veljavna. Vednost preživljalca, da je preživljanec hudo bolan, sama po sebi ne pomeni moralno zavrženega ravnanja pri sklepanju pogodbe in ne vpliva na njeno veljavnost. Pomanjkanje ekvivalence med vrednostmi nasprotnih izpolnitev pogodbenih strank še ne pomeni, da je pogodba nična.

Po tožbenih trditvah naj bi bil razlog za odškodninsko odgovornost notarke to, da ni telefonično preverjala pristnosti listine, na podlagi katere je opravila overitev. Iz take trditve ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine.

Izjava o preklicu oporoke ne izpolnjuje pogojev po 99. členu ZD, saj ni dana v nobeni od zakonsko predvidenih oblik za sestavo oporoke. Izjava tudi ne izpolnjuje pogojev za notarsko oporoko. Zgolj dejstvo, da je pri sestavi izjave sodelovala notarska namestnica še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za veljaven preklic oporoke.

Najstrožja obličnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža pa pomeni, da mora biti sestavljena s sodelovanjem notarja in ima na ta način značaj javne listine. Pri sestavi tovrstne listine mora notar stranke opozoriti na pomen oziroma tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla v smislu 42. člena ZN. S predpisano najstrožjo obličnostjo je zato zagotovljeno varovanje zaupanja v stanje v sodnem registru in s tem publicitetnega načela. Navedeni razlogi pa jasno izkazujejo, da je predpisana obličnost utemeljena v varstvu javnega interesa. To pa pomeni, da je predpisana obličnost tudi pogoj za samo veljavnost pogodbe.