VSRS Sklep II Ips 7/2023

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje razveljavita za znesek 55.176,03 EUR ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Uvodno

1V obravnavani pravdni zadevi zahteva tožnica od toženke plačilo zavarovalnine po zavarovalni pogodbi, ki sta jo sklenili za zavarovanje stanovanjske hiše v skupni lasti tožnice in njenih treh bratov ter premičnin v njej, kar je bilo uničeno v požaru. Tožnica je v postopku zatrjevala, da med skupnimi lastniki edina izvršuje posest na nepremičnini in jo vzdržuje, zato drugi skupni lastniki nimajo zavarovalnega interesa ter da ji pripada plačilo celotne zavarovalnine iz zavarovalnih pogodb kot zavarovalki in zavarovanki. Toženka je ugovarjala, da pripada tožnici le 1/4 zavarovalnine za nastalo škodo, ker imajo pravni interes za prejem zavarovalnine, ne glede na to ali so v zavarovalnih pogodbah navedeni ali ne, tudi drugi skupni lastniki, katerih soglasij za izplačilo zavarovalnine ji tožnica ni predložila skladno s splošnimi pogoji.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

2Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo 67.501,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2017 do plačila. Višji tožbeni zahtevek (do zahtevanih 229.627,14 EUR) je zavrnilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnica zavarovalno pogodbo sklenila kot zavarovalka in zavarovanka za zavarovanje celotne nepremičnine. Ob sklicevanju na ureditev skupne lastnine v 72. in 100. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je pojasnilo, da zakon ne predvideva, da skupni lastnik ne bi smel sprejeti celotne terjatve iz skupne lastnine in da skupnih lastnikov ni moč siliti v uveljavljanje pravic, torej da ni nujnega sosporništva na aktivni strani.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo 73.568,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2017 do plačila. Tožničini pritožbi je ugodilo glede stroškov rušitvenih del, odstranjevanja gradbenega materiala in odvoza odpadkov in ji namesto 6.533,00 EUR prisodilo 19.425,00 EUR (torej dodatnih 12.893 EUR). Toženkini pritožbi je ugodilo glede višine zavarovalnine za premičnine in jo znižalo na 1.706,40 EUR. Kot neutemeljeno je zavrnilo toženkino pritožbo, da naj bi tožnici kot skupni lastnici nepremičnine pripadalo le 1/4 celotne zavarovalnine. Pojasnilo je, da toženka ne more uspeti s sklicevanjem na določbe 929. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in splošne pogoje poslovanja z enako vsebino, ker zavarovanje skupne lastnine ne pomeni zavarovanja za tuj račun, saj je skupni lastnik upravičen in dolžan svojo pravico varovati na celotni stvari v skupni lasti, na kateri deleži niso določeni. Pojasnilo je tudi, da je razdelitev terjatev in dolgov, ki izvirajo iz nepremičnine v skupni lasti, stvar notranjega razmerja med skupnimi lastniki.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

4Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 270/2022 z dne 7. 9. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bila v zadevi pravilno uporabljena določba 929. člena Obligacijskega zakonika ter 20. člena Splošnih pogojev premoženjskega zavarovanja (ABV 2014). Od odgovora na navedeno vprašanje je odvisna presoja, ali sta sodišči nižjih stopenj tožnici pravilno prisodili celotno zavarovalnino za nastalo škodo, ali bi ji lahko prisodili zgolj sorazmeren del.

Revizija

5Toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da ji Vrhovno sodišče ugodi in spremeni izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje ter zavrne tožničin tožbeni zahtevek, kolikor presega znesek 18.392,01 EUR (torej nad 1/4 zavarovalnine) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2017 do plačila, s stroškovno posledico. Podredno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje oziroma razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, pred spremenjenim senatom oziroma sodnikom. Revizijo opira na trditev, da tožnica ni izključna lastnica nepremičnine, ampak je skupna lastnica s tremi brati in je kot zavarovalka sklenila zavarovalno pogodbo za tuj račun (v korist tretjih). Navaja, da jo je toženka pred začetkom pravdnega postopka pozvala, naj ji predloži soglasje ostalih lastnikov, da se lahko zavarovalnina v celoti izplača njej, česar tožnica ni storila. Sodišči naj bi spregledali določilo 20. člena Splošnih pogojev premoženjskega zavarovanja (ABV 14) oziroma 929. člena OZ. Zmotna naj bi bila razlaga sodišč nižjih stopenj, po kateri določila 72. in 100. člena SPZ prevladajo nad določilom 929. člena OZ, po katerem je tožnica zavezana, ne pa tudi upravičena, saj ni zavarovan le njen interes, ampak tudi interes tretjih (beneficiarjev), ki so upravičeni le, če privolijo v sklenjeno zavarovanje in vstopijo v pogodbeno obveznost. Zatrjuje, da tožničini bratje niso vstopili v zavarovalno pogodbo in niso privolili v izplačilo zavarovalnine tožnici, tako da je slednja upravičena do izplačila do 1/4 zavarovalnine, kolikor znaša njen lastniški delež. Sodišči nižjih stopenj naj bi z odločitvijo odstopili od sodne prakse Vrhovnega sodišča iz zadeve III Ips 29/2018 z dne 16. 10. 2018 in napačno razlagali zavarovanje na račun tistega, katerega se tiče, kot izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2434/2015, ki v pogodbi ni določen, je pa ob nastanku zavarovalnega primera določljiv.

Odgovor na revizijo

6Tožnica je odgovorila na revizijo in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne in tožniku naloži plačilo njenih revizijskih stroškov. Navaja, da sta sodišči nižjih stopenj svojo presojo pravilno oprli na to, da je nepremičnina, ki je predmet zavarovanja, v skupni lastnini, pri kateri je bistvena okoliščina nedoločenost deležev. Zatrjuje, da je zavarovalno pogodbo sklenila kot skupna lastnica in da je končna razdelitev zavarovalnine med skupnimi lastniki stvar notranjega razmerja med njimi, ki ne vpliva na razmerje med pravdnima strankama.

Presoja utemeljenosti revizije

7Revizija je utemeljena.

8Po 371. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Tožena stranka sodbe sodišča druge stopnje ne izpodbija v tistem delu, s katerim je to potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o plačilu 1/4 dela zavarovalnine tožnici, kar znaša glede na višino zavarovalnine, ki jo je tožnici prisodilo sodišče druge stopnje, 18.392,01 EUR. Odločitev v tem delu z revizijo ni izpodbijana.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

‒ Pravdni stranki sta 27. 7. 2016 sklenili zavarovalno pogodbo pod zavarovalno polico 1.677.347, in sicer za zavarovanje stanovanjske hiše na naslovu ..., s polnim kritjem z zavarovalno vsoto 326.910 EUR, za katero veljajo splošni pogoji EH POLNO 2014; stanovanjsko kritje z zavarovalno vsoto 130.764 EUR za zavarovanje vsebine stanovanja (premičnin) pod zavarovalnimi pogoji HH STANDARD 2014 in za zavarovanje odgovornosti;

‒ Nepremičnina je bila skupaj s premičninami v nj 26. 9. 2016 uničena v požaru;

‒ Okrajno sodišče v Mariboru je v zapuščinski zadevi III D 1317/2007 z dne 18. 5. 2012 s sklepom razglasilo, da so dediči po pokojni A. A. tožnica in njeni trije bratje (B. B., C. C. in D. C.), vsak do deleža 1/4. V zapuščino je med drugim spadala nepremičnina iz zavarovalne pogodbe;

‒ Tožnica in njeni bratje so v zemljiški knjigi vknjiženi kot skupni lastniki nepremičnine, ki je predmet zavarovanja (do 1/1);

‒ Tožnica zahtevku toženki za izplačilo zavarovalnine za celotno škodo ni predložila soglasja ostalih dedičev, da se zavarovalnina v celoti izplača njej.

Glede premoženjskega zavarovanja in zavarovalnega interesa

10Materialnopravno izhodišče za presojo utemeljenosti revizije je zavarovalna pogodba s splošnimi pogoji, na katero sta se v postopku sklicevali pravdni stranki. Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi v obliki formularne pogodbe bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in zavezujejo kot ti, če so bili stranki znani ali bi ji morali biti znani (prvi in tretji odstavek 120. člena OZ). Pravno relevantne so tudi določbe iz XXVI. poglavja OZ o zavarovalni pogodbi.

11Zavarovalno pogodbo skleneta zavarovalnica in zavarovalec. Ta se z njo zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi škodni dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali komu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega (921. člen OZ). Po prvem odstavku 1. člena Splošnih pogojev premoženjskega zavarovanja Grawe Zavarovalnice, d. d., (ABV 2014/Stopnja 1) sestavljajo zavarovalno pogodbo ponudba za zavarovanje, zavarovalna polica ter splošni in posebni zavarovalni pogoji. V splošnih pogojih izraz zavarovanec označuje osebo, katere premoženje in/ali premoženjski interes je zavarovan, izraz zavarovalec pa osebo, ki sklepa zavarovalno pogodbo.

12Pravdni stranki sta sklenili premoženjsko (škodno) zavarovanje, katerega namen (cilj) je povrnitev škode, nastale z nastankom zavarovalnega primera. Zavarovanec iz zavarovanja ne more dobiti več, kot znaša nastala škoda (949. člen OZ). Smisel splošnih pravil o povrnitvi premoženjske škode je v vzpostavitvi stanja, kot je bilo pred nastankom škode, bodisi v naravi bodisi v denarni protivrednosti (164. člen OZ). Povrnitev škode pomeni zavarovalni (materialni) interes, zaradi katerega je zavarovalna pogodba sklenjena. Na podlagi prvega odstavka 948. člena OZ lahko premoženjsko zavarovanje sklene vsak, kdor ima tak interes, torej da ne nastane zavarovalni primer, ker bi mu sicer nastala kakšna premoženjska izguba. Pravice iz zavarovanja pa imajo lahko po drugem odstavku 948. člena OZ le tisti, ki so imeli ob nastanku škode premoženjski interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal. Zahteva po zavarovalnem interesu je bistveni element, kavza pogodbe o premoženjskem zavarovanju. Kadar zavarovalec ni isti kot zavarovanec, po stališču teorije ni treba, da bi imel zavarovalni interes ob sklenitvi pogodbe zavarovalec. Mora pa ga imeti ob nastanku škode zavarovanec, ki na podlagi zavarovalne pogodbe pridobi pravico, da od zavarovalnice terja zavarovalnino, ki pomeni odškodnino za nadomestitev škode. Tak interes ima predvsem lastnik stvari, lahko pa tudi druga oseba, npr. najemnik, zastavni upnik.¹

13Premoženjsko zavarovanje je lahko sklenjeno v lastno ali v tujo korist, torej kot pogodba v korist tretjega. Slednja je lahko na podlagi 929. člena OZ sklenjena bodisi na tuj račun bodisi na račun tistega, katerega se tiče. Bistvo zavarovalne pogodbe v korist tretjega je, da gredo pravice iz nje zavarovancu, ki ni stranka pogodbe, temveč zgolj beneficiar (upravičenec).² Za presojo utemeljenosti revizije mora Vrhovno sodišče odgovoriti na vprašanje o pravilni uporabi materialnega prava sodišč nižjih stopenj, ki odločitve nista oprli na 929. člen OZ.

14Na podlagi prvega odstavka 929. člena OZ mora pri zavarovanju na tuj račun ali na račun tistega, ki se ga tiče, plačevati premijo in izpolnjevati druge obveznosti iz pogodbe zavarovalec, vendar ne more izvrševati pravic iz zavarovanja, čeprav ima v rokah polico, če v to ne privoli tisti, čigar interes je bil zavarovan in ki mu te pravice gredo. Kadar je zavarovanec v pogodbi določen, je pogodba v tujo korist sklenjena kot pogodba na tuj račun. V primerih, ko zavarovanec s pogodbo ni določen, je pa določljiv, torej ga je moč ugotoviti ob nastanku zavarovalnega primera, gre za pogodbo na račun tistega, katerega se tiče.³

15Glede na dejstva, ugotovljena pred sodiščema nižjih stopenj, da sta zavarovalno pogodbo sklenili pravdni stranki in da je bila zavarovana nepremičnina ob nastanku zavarovalnega primera na podlagi sklepa o dedovanju vpisana kot skupna lastnina tožnice in njenih treh bratov, je imel zavarovalni interes ob nastanku zavarovalnega primera vsak skupni lastnik nepremičnine. Tožnica ga je imela kot zavarovalka in zavarovanka, ostali skupni lastniki pa kot zavarovanci, določljivi na podlagi sklepa o dedovanju oziroma zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine, kot je bilo vpisano na podlagi tega sklepa, torej kot tisti, katerih se zavarovanje tiče.

16Ob ugotovitvi, da je podan zavarovalni interes vseh skupnih lastnikov, je Vrhovno sodišče zaradi posebnosti ureditve skupne lastnine preizkusilo, ali ga lahko uresničuje vsak skupni lastnik samostojno, v svojem imenu in za svoj račun, ali le vsi skupni lastniki skupaj. Pri opravi tega preizkusa se je najprej oprlo na določbe o skupni lastnini, na katere sta se sklicevali tudi sodišči nižjih stopenj.

Glede zavarovanja stvari v skupni lastnini

17Prvi odstavek 72. člena SPZ določa, da ima skupno lastnino več oseb na nerazdeljeni stvari, če njihovi deleži niso vnaprej določeni (ne fizično, ne idealno). Dokler skupna lastnina ni preoblikovana v solastnino ali drugače razdeljena, velikost deleža posameznega skupnega lastnika ni pomembna oziroma o njej sploh ni mogoče govoriti. Eden on načinov nastanka skupne lastnine na podlagi zakona je dediščinska skupnost. Po prvem odstavku 145. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) dediči do delitve upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Dedni delež, določen v sklepu o dedovanju, je alikvotni del zapuščine na stvareh in pravicah, ki jo sestavljajo, in ne pomeni preoblikovanja skupne lastnine v solastnino.⁴ S sklepom o dedovanju sodišče torej zgolj ugotovi velikost posameznih dednih deležev in razen v primerih, ko sodediči soglasno razdelijo stvari v zapuščinskem postopku, ne določi deležev na posameznih stvareh v zapuščini. O velikosti posameznih deležev je moč govoriti šele ob delitvi skupne lastnine na podlagi sporazuma med skupnimi lastniki ali pred sodiščem v nepravdnem postopku (144. člen ZD). Dedni delež, ki izhaja iz sklepa o dedovanju, torej ni lastniški delež na zavarovani nepremičnini in je tožnica (enako kot njeni trije bratje) v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica nepremičnine do celote.

18Bistvena značilnost skupne lastnine je nerazdeljena lastninska pravica na stvari, ki jo skupni lastniki izvršujejo kot en lastnik (kot da bi šlo za eno osebo).⁵ Drugače kot pri ureditvi solastnine, pri kateri na podlagi drugega odstavka 65. člena SPZ velja domneva, da so nedoločeni solastniški deleži enaki, se zato pri skupni lastnini na tako domnevo ni moč sklicevati.

19Na podlagi drugega odstavka 72. člena SPZ skupni lastniki skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Iz tretjega odstavka 72. člena SPZ smiselno izhaja, da lahko skupni lastnik samostojno razpolaga in upravlja s stvarjo zgolj v primeru, če ima za to soglasje drugih skupnih lastnikov.

20Na nerazdeljeni stvari, torej brez določenih deležev, je po naravi stvari možno upravljanje (tudi sklepanje pogodb) zgolj v zvezi s celotno stvarjo (če se skupni lastniki ne dogovorijo drugače). Velja načelo skupnega odločanja, zaradi česar tudi teorija zastopa stališče, da morajo skupni lastniki odločitve v zvezi s skupno lastnino (torej po 37. členu SPZ glede posesti, uporabe, uživanja in razpolaganja z njo) sprejemati soglasno, ne glede na to ali gre za redno ali izredno upravljanje s stvarjo, saj imajo ravnanja vsakega skupnega lastnika učinke tudi na druge skupne lastnike.⁶

21Ob smiselni uporabi določb za solastnino na podlagi drugega odstavka 66. člena SPZ v zvezi s petim odstavkom 72. člena SPZ velja, da nastane skupna lastnina tudi glede vseh plodov in koristi, ki jih daje stvar v skupni lastnini.⁷ Ker je skupna lastnina do ugotovitve (praviloma določljivih) posameznih deležev na lastninski pravici nedeljiva celota, to velja tudi za obveznosti (pasivna nedeljivost ali nedeljivost obveznosti na dolžniški strani, kadar obveznost dolguje več dolžnikov) ter za plodove in koristi, ki izvirajo iz nje (aktivna nedeljivost ali nedeljivost obveznosti na upniški strani, kadar je do izpolnitve upravičenih več upnikov).

22Ker drugi odstavek 72. člena SPZ določa solidarnost skupnih lastnikov kot dolžnikov, odgovarja na podlagi prvega odstavka 395. člena OZ vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celotno obveznost in lahko ta zahteva izpolnitev od katerega koli od njih, vse dokler ni v celoti izpolnjena. Obveznost preneha z izpolnitvijo katerega koli skupnega lastnika in so vsi ostali prosti. Solidarnosti skupnih lastnikov pa zakon ne določa tedaj, kadar so ti do izpolnitve upravičeni, ko imajo torej kot upniki skupno terjatev do dolžnika. Solidarnost upnikov se namreč po 406. členu OZ ne domneva, temveč so upniki solidarni upravičenci le tedaj, če je solidarnost dogovorjena ali določena z zakonom.

23Plodovi oziroma koristi iz skupne lastnine so lahko med drugim ocenljive premoženjske pravice, torej tudi terjatve, ki pomenijo nedeljiv predmet izpolnitve dolžnika skupnim lastnikom kot upnikom. Gre za pravno nedeljivost predmeta izpolnitve⁸, ki izhaja iz pojasnjene zakonske ureditve skupne lastnine.

24Ker iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da tožnica za sprejem toženkine izpolnitve ni imela soglasja ostalih skupnih lastnikov, je materialnopravno relevantno določilo drugega odstavka 416. člena OZ, po katerem sme tedaj, kadar je pri nedeljivi obveznosti več upnikov, med katerimi ni niti s pogodbo dogovorjena niti z zakonom določena solidarnost, posamezen upnik le tedaj zahtevati, naj jo dolžnik izpolni njemu, če so ga drugi upniki pooblastili, da sprejme izpolnitev; sicer pa lahko vsak upnik zahteva od dolžnika, da izpolni obveznost vsem skupaj ali da jo položi pri sodišču. Terjatev je torej mogoče izpolniti le vsem upnikom skupaj oziroma ima dolžnik pravico in tudi dolžnost, da jo izpolni samo vsem upnikom skupaj, upniki pa imajo, ker višina terjatve, ki pripada vsakemu od njih, še ni določena, pravico zahtevati izpolnitev le skupaj.⁹ Razmerje skupnih lastnikov je kolektivno (skupnostno) razmerje, terjatev, ki je v njem nastala pa je ena, kolektivna terjatev, ki je nedeljiva, ker se ne more razdeliti na več delov, ne da bi se spremenila njena pravna narava(z določitvijo deležev na njej bi se skupna lastnina preoblikovala v solastnino).

Sklepno

25Ker je terjatev, katere plačilo zahteva v obravnavani zadevi tožnica od toženke, nedeljiva kolektivna terjatev, tožnica kot skupna lastnica zavarovalnega interesa, ne glede na to da je premijo iz zavarovalne pogodbe plačala sama, ne more uresničevati samostojno, torej v svojem imenu in za svoj račun in posledično ne more samostojno izvrševati (črpati) pravic iz zavarovanja. Sodišči nižjih stopenj sta spregledali ureditev nedeljivih terjatev iz drugega odstavka 416. člena OZ in (posledično) nista pravilno uporabili določila prvega odstavka 929. člena OZ in 20. člena Splošnih pogojev poslovanja, zato je na odgovor na revizijsko vprašanje odklonilen.

26Zaradi pojasnjenih učinkov nedeljive terjatve materialnopravno nista pravilni odločitvi sodišč nižjih stopenj, ki sta tožnici prisodili zavarovalnino v celotni ugotovljeni višini. Tožnica je namreč zahtevala plačilo zavarovalnine v svojem imenu in za svoj račun. Tožbeni zahtevek bi morala v skladu z drugim odstavkom 416. člena OZ oblikovati tako, da bi od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti za račun vseh skupnih lastnikov oziroma polog zavarovalnine pri sodišču. Ker vsebino tožbenega zahtevka določa materialno pravo, tožnica s tožbenim zahtevkom, o katerem sta presodili sodišči nižjih stopenj, ne more doseči želenega pravnega učinka (posledice).

27Tožbeni zahtevek je torej nesklepčen (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Ker se pred sodiščem prve stopnje o pravilnem oblikovanju tožbenega zahtevka ni razpravljalo in ker niti stranki niti sodišče svojih pravnih naziranj niso oprli na določilo drugega odstavka 416. člena OZ, bi bila ugoditev reviziji in taka sprememba sodb sodišč nižjih stopenj, da se tožbeni zahtevek v z revizijo izpodbijanem delu zavrne, za stranki nedvomno presenetljiva.¹⁰ Zaradi varstva pred sodbo presenečenja (383. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP) in zagotovitev učinkovite pravice do sodnega varstva je zato Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo tožnica lahko pravilno oblikovala tožbeni zahtevek (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ni pa sledilo toženkinemu predlogu, da se zadeva v novem sojenju dodeli drugemu sodniku, ker ga toženka ni utemeljila in tudi sicer za tako postopanje ni našlo razlogov.

28Revizijsko sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

29Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Ada Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 856-857.
² Primerjaj: Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, IV. knjiga, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1986, str. 2391, 2399.
³ Glej: Ada Polajnar Pavčnik, prav tam, str. 818 in Stojan Cigoj, prav tam, str. 2422.
⁴ Glej: Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2009, str. 94.
⁵ Glej: Miha Juhart, Matjaž Tratnik in Renato Vrenčur, Stvarno pravo, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 331-337.
⁶ Glej: Miha Juhart, Matjaž Tratnik in Renato Vrenčur, Stvarno pravo, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 334.
⁷ Prav tam.
⁸ Nedeljivost je lahko tudi naravna, kadar predmet izpolnitve po delitvi ni več ista stvar, glej: Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1984, str. 1269.
⁹ Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1984, str. 1270, 1272, 1275.
¹⁰ Tudi za toženo stranko, saj se je v obrazložitvi revizije sklicevala na sodbo in sklep VSRS III Ips 29/2018 z dne 16. 10. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče obravnavalo izplačilo zavarovalnine za objekt na dveh različnih nepremičninah in presodilo, da je upravičenec do izplačila zavarovalnine iz zavarovalne pogodbe vsak od lastnikov nepremičnine v delu, ki se nanaša na posamezno nepremičnino. V citirani zadevi pa za razliko od obravnavane zadeve ni šlo za situacijo, ki bi terjala uporabo 416. člena OZ, saj sta bila deleža zavarovanega objekta, ki sta se nanašala na dve različni nepremičnini in posledično deleža zavarovalnine, ugotovljiva.