324. člen ZPP

Ker nobena od pravdnih strank ni vložila tožbe za ugotovitev ničnosti te pogodbe, je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP, po katerem mora sodišče v pravdnem postopku odločati v mejah postavljenih zahtevkov. V obravnavani zadevi ne gre za spor med delodajalcem in delavcem, temveč za spor med dvema gospodarskima družbama, ta zadeva pa ima glede na personalni kriterij naravo gospodarskega spora. Terjatev iz delovnega razmerja ni terjatev, ki bi bila tako povezana z osebnostjo upnika, ali bi bila njena narava takšna, da bi nasprotovala prenosu na drugega. S stališča tožene stranke je prav vseeno, komu je navedeno terjatev dolžna plačati, zato ni mogoče trditi, da bi šlo za izčrpavanje bodoče stečajne mase v korist le enega upnika. Izrek sodbe v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo; odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve sodišče izda takrat, ko je bila terjatev uveljavljena zaradi pobota, ne pa tudi takrat, ko je to eden glavnih zahtevkov tožeče stranke (takrat zahtevku ugodi ali ga zav

Odškodninska terjatev zaradi protipravne omejitve lastninske pravice z dejansko razlastitvijo (brez izvedbe upravnega razlastitvenega postopka ali sklenitve ustrezne pogodbe) zastara v skladu z določbami OZ. Zastaranje začne teči, ko postane glede na okoliščine primera jasno, da razlastitveni upravičenec svoje obveznosti (uvedbe postopka razlastitve) ne bo izpolnil. Trajajoče protipravno stanje (dejanske razlastitve) ne odlaga začetka teka zastaralnega roka. Kršitev pravice sama po sebi še ne pomeni nastanka pravno priznane škode, ki bi upravičevala prisojo odškodnine, temveč mora biti zatrjevana in izkazana ena od pravno priznanih oblik škode (132. člen OZ). Z napačnim povzetkom navedb strank že pojmovno ni mogoče zagrešiti kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih.

Glede na to, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen po odvetniku, je sodišče pravilno postopalo po določbi prvega odstavka 91. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena tega zakona, in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona. Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil sam in tudi ni izkazal izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona.

Toženka je z zahtevo za izdajo dopolnilne sodbe želela doseči, da bi se prvostopenjsko sodišče v izreku opredelilo glede njenega pobotnega ugovora in ji s tem dalo možnost, da se zoper ta del - če bi bil zanjo neugoden - pritoži. Tovrstne pomanjkljivosti (tj. pomanjkanje enega izmed členov v veččlenskem izreku sodbe, s katero je odločeno (tudi) o procesnem pobotu) se lahko uveljavijo s pritožbo in ne s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe.

Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. za zaslišanje prič) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka. Sodišče prve stopnje je imelo za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič ustavno dopusten razlog, in sicer, da izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla spremeniti končne dokazne ocene sodišča oziroma ne bi mogla vplivati na odločitev. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz navedenega izhaja tudi, da je bila pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, zato so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez razpisa naroka iz drugega odstavka 454. člena ZPP, posledično pa ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da postavitev podobne table za preverjanje višine, kot se uporablja za uvoze v garaže, na tako prometni cesti, kjer je bistveno večja gostota prometa in promet poteka bistveno hitreje kot pri uvozu posamičnega vozila v garažo, ni bila ustrezna. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da bi morala ob ustrezni skrbnosti tožena stranka glede na spremembo prometnega režima in gostoto prometa na zadevnem cestnem odseku predvideti, da bo prišlo do trkov višjih vozil v tablo za preverjanje višine, in zagotoviti ustrezno pričvrstitev oziroma namestitev table ali bolj primerno napravo za preverjanje višine vozil. Oškodovanec lahko zahteva plačilo v višini ocenjenih stroškov popravila, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno, in tudi v primeru, ko popravila sploh ne izvede ali ga ne izvede na konvencionalen način. ZPP ne pozna dokaznega pravila, ki bi zapovedovalo, da je obseg in višino škode na vozilih dopustno dokazovati samo z izvedencem.

Trditveno in dokazno breme za utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in po višini je bilo na tožeči stranki. Tožena stranka je dolžna plačati dejansko nastale obratovalne stroške, ki se nanašajo na najete prostore. Ker sta bila nastanek in višina vtoževanih obratovalnih stroškov sporna, bi morala tožeča stranka postaviti ustrezne trditve in predložiti dokaze, s katerimi bi dokazala nastanek in višino posameznega vtoževanega stroška, kar vključuje tudi predložitev računov dobaviteljev. Tega bremena se tožeča stranka ne more razbremeniti s pritožbenimi navedbami, da gre zgolj za prefakturiranje stroškov, ki so bili tožeči stranki zaračunani s strani upravnika. Nerelevantnost dokaza in nezadostna substanciranost dokaznega predloga predstavljata ustavno dopustne razloge za zavrnitev dokaznega predloga.

Pobotljivost terjatve ni procesni pogoj, zato mora sodišče v primeru nepobotljivosti, tožbeni terjatvi ugoditi (v celoti ali delno), ugovor zaradi procesnega pobota pa zavrniti. Če torej niso izpolnjeni pogoji za pobot (nepobotljivost, nedospelost, odsotnost istovrstnosti), se ugovor zaradi pobota zavrne. Zavrnitev ugovora zaradi pobota pa ne pomeni sodne ugotovitve, da pobotna terjatev ne obstaja. Zato zavrnitev pobotnega ugovora ne pomeni, da je bilo o tej terjatvi pravnomočno odločeno.

Iz obrazložitve mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.

V 17. členu Uredbe je določeno, da če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. To pravilo o litispendenci se uporabi, če je/bo isti primer dedovanja (oz. postopek z istim zahtevkom) predložen različnim sodiščem v različnih državah članicah. Na njegovi podlagi se nato določi, katero sodišče bo dejansko obravnavalo dedovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da je hrvaško sodišče odločalo le o dedovanju zapustnikovega premoženja na Hrvaškem, in je bil tam postopek opravljen le v zvezi z zahtevkom glede premoženja na Hrvaškem, ki se je tudi že pravnomočno zaključil, medtem ko je bil pred slovenskim sodiščem uveden postopek glede zapustnikovega (ne)premičnega premoženja v Sloveniji, ni mogoče (več) govoriti o litispendenci (ki bi bila ovira za odločanje o premoženju pred slovenskim sodiščem), saj je postopek pred hrvaškim sodiščem končan.

Obrazložitev sodbe mora vsebovati jasne razloge o odločilnih dejstvih in navedbo pravne podlage, po kateri je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. Te vsebine izpodbijana sodba nima in iz nje ni mogoče razbrati, po kateri pravni podlagi je sodišče prve stopnje obravnavalo tožbo in zakaj je tožbeni zahtevek zavrnilo. Stranski intervenient ni stranka postopka in ga ni dopustno zajeti s tožbenim zahtevkom.

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Ker sodišče pri sodbi na podlagi pripoznave ne ugotavlja dejstev in opravi preizkus le po tretjem odstavku 3. člena ZPP ter tudi ne uporabi materialnega prava, je obrazložitev sodišča prve stopnje v sodbi zadostna (peti odstavek 324. člena ZPP).

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP). Zahtevek ni nedopusten zahtevek in zato tudi pripoznava začasne nezmožnosti za delo ne more biti nedopustna. Tako ne gre za nedopustno razpolaganje strank in sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP). Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Zahtevek kot ga je priznalo sodišče prve stopnje ni nedopusten zahtevek in zato tudi pripoznava začasne nezmožnosti za delo ne more biti nedopustna. Tako ne gre za nedopustno razpolaganje strank in sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.