395. člen OZ

Zakonodajalec je dejansko razširil pojem delodajalca, kot je opredeljen v ZDR-1 (torej delodajalca, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), tudi na subjekte, navedene v drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1. Glede "lastnih delavcev" je treba pogodbo razlagati po polici tako, da riziko lastnih delavcev ni bil izključen, pojem "lastni delavec" pa razlagati v zavarovančevo korist skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1. Objektivna odgovornost je pridržana le za stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in pri kateri obstaja povečana nevarnost za poškodbe tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Zanesljivo je ugotovljeno in obrazloženo, da bi bilo mogoče delovno nesrečo in škodo preprečiti z upoštevanjem pravil o varnem izvajanju dela s strani prve tožene stranke. Tožnik je delal na tehnično nezavarovanem delovišču. Nepravilno zavarovanje delovišča, organizacija dela in neupoštevanje pravil za varno delo, so bili po pravilnih ugotovitvah sodbe poglavitni vzrok, da se je delovni stroj prevrnil v jarek in da se je tožnik pri tem telesno poškodova

Tožničina opustitev prijave stroškov, ki so nastali pred začetkom stečaja prve toženke ne pomeni, da je prenehala tožničina terjatev za povračilo teh stroškov od drugega toženca kot solidarnega zavezanca. Skladno z določbo 395. člena OZ odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Zavzemanje pritožbe, da nerazdelna obveznost zaradi opustitve prijave terjatve v stečajnem postopku nad prvo toženko preneha za oba dolžnika, nasprotuje smislu solidarnosti, ki je v varstvu upnika in mu zagotavlja večjo varnost tudi v primeru insolventnosti katerega od solidarnih dolžnikov.

Solidarna obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. V primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, je v sodni praksi utrjeno stališče, da solidarna obveznost tožencev izhaja iz porabe besedne zveze, da so toženci solidarno dolžni plačati uveljavljeni denarni znesek. Če tekom postopka poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.

V takih zahtevnih primerih je pravilno zaključek zdravljenja opredeliti s trenutkom, ko ni več nobene strokovno utemeljene možnosti izboljšanja in je s tem tožnik tudi seznanjen. Triletni subjektivni zastaralni rok potemtakem do vložitve tožbe, še ni potekel. Postavljeni izvedenec je tudi v dopolnilnem mnenju ustrezno odgovoril na vse podane pripombe. S tem je bilo toženki v zadostni meri omogočeno učinkovito sodelovanje v postopku, njeni procesni očitki pa so pravzaprav le vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje se je glede očitka opustitve ustreznega vzdrževanja dreves pravilno oprlo na izvedenca gozdarske stroke, ki je med vzroki za nastanek škode pri tožniku kot najbolj verjetnega opredelil prav neustrezno vzdrževanje predmetnih dreves. Toženka (občina) je za predmetni drevesi ob poti na javni površini bila dolžna zagotoviti njihovo vzdrževanje. Protipravno ravnanje kot opustitev dolžne profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ) obsega ukrepe vzdrževanja dreves, kot so redno pregledovanje, čiščenje, redčenje, zmanjševanje krošnje z namenom odprave nevarnosti loma vej, ki je pri črnem topolu kot, za lom občutljivi vrsti dre

Denarna sredstva tožnikovih staršev so bila dana kot darilo, zato je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, komu so bila sredstva podarjena, pravilno izhajalo iz njunega namena in dogovorov strank. Tožnikova starša sta imela namen denarna sredstva podariti izključno tožniku, samo med njimi je bil sklenjen dogovor o izročitvi (daritvi) denarnih sredstev. Tožnikova starša nista imela nikoli namena opraviti daritev v korist toženke, med njimi v zvezi s tem ni bil sklenjen noben dogovor oziroma darilna pogodba.

Pravno nerelevantno je dejstvo, če se je z okoliščinami/listinami, "ki so bile bistvena pravna podlaga za uspešne odškodninske tožbe drugih podizvajalcev," dejansko seznanila šele v letu 2020. Tožbeni zahtevek bi morala namreč postaviti v okviru zastaralnih rokov in, kar ji je pravilno očitalo sodišče prve stopnje, v tem času bi morala izkazati določeno stopnjo skrbnosti, ki vsebuje poizvedovalno dolžnost. Sodišče prve stopnje ji je v tej smeri tudi utemeljeno očitalo, da so nekateri drugi podizvajalci tožbe vložili pravočasno. Slednje kaže na to, da ni bilo podanih nepremagljivih ovir za uveljavljanje zahtevka in da je bila tožnica neskrbna. Pravno nerelevantno oziroma nemogoče je zato slediti trditvam, da naj bi se tožnica šele v letu 2020 prvič seznanila z okoliščinami, ki so ji omogočale vložitev (utemeljenega) odškodninskega zahtevka. Tožnica je vedela za škodo in za povzročitelja, čeprav ji po lastnih trditvah dejansko niso bila znana vsa njegova protipravna ravnanja, oziroma bi v tej smeri morala izkazati določeno skrbnost. Zaradi njene neskrbnosti je pretekel subjektivni zastaralni rok, prav tako pa je pretekel tudi objektivni zastaralni rok, ki ni odvisen od poteka subj

Tožnik je opravljal delo, ki je v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost, zaradi dejstva, da je padel pri sestopu z lestve na delovni oder z višine 2 do 2,5 m. Glede na višino, s katere je tožnik opravil ta sestop, je delo potrebno opredeliti kot nevarno dejavnost. Izvedba montaže izolacije na višini vključuje tudi opravljanje dela na delovnem odru. Vzpenjanje po lestvi in sestop na oder je predpogoj za opravljanje tega dela. Vzrok za tožnikovo poškodbo izvira iz dejavnosti prve in tretje toženke oziroma je posledica njunih protipravnih opustitev, kar utemeljuje uporabo pravil o solidarni odgovornosti za škodo, ki jo je več oseb povzročilo skupaj (prvi odstavek 186. člena OZ). V takem primeru oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega) povzročitelja in nastalo škodo.

Uvodoma pritožbeno sodišče ponavlja, da je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti po 14. členu ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. To pomeni, da v pravdi ne more biti dvoma o škodnem dogodku in odgovornosti povzročitelja, toženca. Zanj je bilo namreč v kazenskem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je odgovoren za kaznivo dejanje iz katerega je nastala škodna posledica, ki je predmet obravnavanja v tej pravdi. O odgovornosti toženca se zato sodišče v pravdi ne more več spraševati. Seveda pa lahko sodišče ugotavlja prispevek drugega udeleženca k škodi, a ne v primeru, če gre za situacijo iz četrtega odstavka 154. člena OZ, ki določa, da je v primeru, če za škodo, ki jo utrpijo drugi v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna. V obravnavnem primeru so ti pogoji izpolnjeni. Tožnica ni udeleženka prometne nesreče, zato jo moramo v smislu zakonske določbe šteti za "drugo". Končno uveljavlja škodo, ki jo je utrpela ona, pri tem pa ne igra nobene vloge, da je njen pokojni oče eden od udeležencev nesreče. Kot drugo izvira škoda, katere povrnitev zahteva tožnica, iz prometne nesreče,

Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati, predložitev (predlaganje) dokazov tožbi ni eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Tožba je nesklepčna, če ne vsebuje dejstev o času sklenitve posojilne pogodbe in dejstev v zvezi z nastopom katerih bi bila izkazana dospelost vtoževane posojilne terjatve.

S tem, ko je pokojna pričela s postopki za uveljavitev odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi določb Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, je nedvoumno izrazila voljo uveljaviti denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela. Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče pokojne. Z navedenim zakonom je zakonodajalec želel olajšati položaj oškodovancev, kakršna je bila pokojna. Nevzdržno je, da bi bila pokojna, ki je za uveljavitev odškodnine uporabila pravno pot, sprejeto v njeno korist, v slabšem položaju, kot če bi to pot zaobšla in takoj ko je zbolela, na toženko naslovila neposreden zahtevek za plačilo odškodnine ali neposredno vložila tožbo. Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, sta praviloma odločilna tožbeni predlog in izrek sodbe, ne sodbeni razlogi.

Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna. Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ).

Ker je taksna obveznost nerazdelna, je sodišče prve stopnje sicer lahko k plačilu pozvalo le prvo predlagateljico, bi pa moralo, ker slednja takse ni plačala, nato pozvati na plačilo tudi pritožnika. Škodljive posledice neplačila sodne takse s strani enega solidarnega dolžnika namreč ne smejo prizadeti drugega, ki ni bil pozvan, da takso plača. Na tako presojo ne more vplivati dejstvo, da oba predlagatelja zastopa ista odvetnica. Pomembno je, da pritožnik na plačilnem nalogu ni bil naveden in zato ni mogoče šteti, da je bil pozvan na plačilo takse in opozorjen na posledice neplačila oziroma nepravočasnega plačila.

Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca. Dejstvo, da toženka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Če toženka, ki ji je naložena tako zakonska kot tudi pogodbena obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ni zagotavljala, je kršila tako prvi odstavek 45. člena ZDR-1 kot tudi pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje je nedvomno protipravno oziroma nedopustno. Če je tožniku nastala škoda zato, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti in obenem pogodbene obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. To, da toženka svoje zakonske in pogodbene obveznosti ni izvrševala, ker je bila organizacija dela, nadzor nad delom in pogoji za varno opravljanje dela v domeni tuje družbe, za odločitev ni pravno pomembno. Niti ni pravno pomembno, da toženka ni sklenila pisnega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih za delovišče

Sodišče je verjeten obstoj terjatve iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti oprlo na ugotovitev, da izjava prve toženke v dopisu z dne 31. 8. 2021 potrjuje, da ne bo več izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti. V skladu s 106. členom OZ je tak dopis pravilno štelo kot ravnanje, iz katerega je jasno, da prva toženka svojih pogodbenih obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. V posledici nastopa takšnih okoliščin ima upnik pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi dolžniku dal primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Z odstopom od pogodbe upnik pridobi (odškodninsko) terjatev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi sodišču omogoča, da lahko o verjetnem obstoju relevantnih dejstev sklepa že na podlagi drugih, manj prepričljivih dokaznih sredstev od postavitve sodnega izvedenca. Dokazne listine tožnic niso brez dokazne vrednosti, kot trdi prva toženka. Še zlasti, če prva toženka zoper vsebino njihovih postavk ne poda nobenih konkretnih ugovorov in jim vnaprej odreka dokazno vrednost zgolj iz razlogov, ker izvirajo iz sfere tožnic, so brez podpisa in ne v

Odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove je solidarna in omejena do višine vrednosti njihovega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Solidarni dolžniki niso ne nujni ne enotni sosporniki. Dolžniki so uveljavljali negativna dejstva, glede katerih jim dokazov ni treba priložiti, zlasti pa so zanikali temelj terjatve, t.j. zanikali so obstoj pogodbe (ki skladno z določili ZIZ sicer tudi ni verodostojna listina), na podlagi katere upnik izterjuje sporno terjatev. S tem so skladno z ustaljeno sodno prakso zadostili zahtevam po vložitvi obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Sodna praksa in teorija sta že zavzeli stališče, da lahko odškodninsko odgovarjata oba, tako dejanski, kot tudi formalni delodajalec. Sodišče prve stopnje sicer ni vezano na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, vendar mora z ugotovitvijo vseh tistih dejstev, ki so po materialnopravnem stališču pritožbenega sodišča pravno odločilna, ustvariti podlago za spremembo sodbe na drugi stopnji.

Iz dejanske podlage tožnikove tožbe je nedvoumno razvidno, da ni iztoževal tistih 5.000 EUR, na plačilo katerih je bil toženec že obsojen s kazensko sodbo, pač pa dodatnih 5.000 EUR kot razliko do 10.000 EUR, ki naj jih toženec plača solidarno z drugim sostorilcem goljufije. Čeprav je svojo vlogo, s katero je sodišču sporočil, da je toženec 5.000 EUR po sodbi kazenskega sodišča že plačal, dejansko naslovil kot skrčitev (kar je pogost izraz strank za delni umik tožbe), je iz vsebine vloge razvidno, da vztraja pri svojem celotnem zahtevku glede glavnice, le da naj se zaradi jasnosti že plačanih 5.000 EUR po sodbi kazenskega sodišča to vidi v izreku. Svoje tožbe tožnik torej ni umaknil. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 186. člena OZ, po kateri za škodo, ki so jo povzročili skupaj, odgovarjajo udeleženci solidarno, kar pomeni, da odgovarjata toženec in A. A. tožniku solidarno za vseh 10.000 EUR. Ker je bil toženec že obsojen, da plača 5.000 EUR, je pravilno, da poleg tega plača solidarno z A. A. še 5.000 EUR.

Zmotno je stališče, da upnik solidarne terjatve izkaže nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ (še)le v primeru, da je nevarnost izterjave otežena ali onemogočena v razmerju do vsakega od solidarnih dolžnikov. Kot ima upnik pravico v sodnem postopku uveljavljati plačilo celotnega dolga od vsakega solidarnega dolžnika, ima pravico zahtevati tudi zavarovanje svoje terjatve v razmerju do vsakega od njih.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so na strani zavarovancev toženke podane okoliščine, ki so v danem primeru znatno prispevale k nastanku škode, s tem, ko niso bila nameščena protizdrsna varovala, manjkalo je držalo, ki bi lahko preprečili padec, tla so zaradi kondenza bila mokra oz. je nastajala luža.