65. člen SPZ

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o izročitvi nepremičnine kupcu napačno uporabilo določbo 192. člena ZIZ. Po navedeni določbi sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine naloži dolžniku, da se izseli, vendar le v primeru, ko je predmet izvršbe nepremičnina kot celota. V obravnavani zadevi pa je bil predmet prodaje le dolžnikov idealni delež na nepremičnini do 2/3.

Bistvo tožbenega zahtevka je v ugotovitvi solastništva tožnikov na spornem deležu, medtem ko je razdelitev tega deleža med tožniki glede na njihove obstoječe deleže zgolj vprašanje njihovega notranjega razmerja in z ničemer ne posega v pravni položaj toženke. Toženka zato s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na notranje razmerje med solastniki ne more uspeti, saj ta razmerja ne vplivajo na odločitev o obstoju solastninske pravice na spornem deležu.

Iz delne upravne odločbe, na katero se sklicuje pritožba, jasno izhaja, da se nepremičnine vrnejo v skupno last in ne v solastnino, tak pa je tudi zemljiškoknjižni vpis. V primeru skupne lastnine deleži niso določeni.

Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik opozarja na pogodbeno vrednost nepremičnine ob nakupu v letu 2022, niso pravno relevantne. Pogodbena cena je rezultat volje pogodbenih strank in odraz takratnih tržnih razmer, ki pa se lahko razlikujejo od sedanjih. Zato je sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na izvedensko mnenje, s katerim sta se udeleženca seznanila in sta imela nanj možnost podati pripombe.

Dogovor o načinu (so)uporabe solastne nepremičnine ne more predstavljati pravnega naslova za nastanek neprave stvarne služnosti v korist solastnika. Pritožbeno stališče, da je priposestvovalna doba tekla ves čas, ko je tožnica izvrševala posest (torej tudi v času njenega solastništva), bi pripeljalo do absurdne situacije, po kateri bi lahko vsak solastnik že v času dovolj dolgega solastništva priposestvoval (nepravo) stvarno služnost. Pravico služnosti bi v takih primerih služnostni upravičenec obdržal tudi ob kasnejši izgubi lastništva, kar bi izvotlilo lastninsko pravico na stvari. Priposestvovalna doba je lahko začela teči šele, ko je tožnica prenehala biti solastnica nepremičnine. Služnostna pravica sicer lahko obstaja tudi na stvari, na kateri ima služnostni upravičenec solastnino, vendar pa na taki stvari solastnik ne more pridobiti (nove) služnostne pravice. Tretja oseba, ki ni solastnik, lahko določeno pravico priposestvuje le na posameznem solastniškem deležu, vendar pa tožnica na nepremičnini, na kateri ima solastniško pravico, ne more priposestvovati neprave stvarne služnosti, ker ta niti ne more nastati zaradi njenega solastništva nepremičnine. V primerih

Tožnik se je umaknil v dom upokojencev zaradi lastne varnosti pred nasiljem in grdim ravnanjem tožencev. Izpolnjeni so zakonski pogoji za plačilo uporabnine.

Nesprejemljivo je stališče o absolutnosti človekove pravice do zasebne lastnine, ko ta pride v nasprotje s človekovima pravicama do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Solastniku je mogoče odreči določeno lastninsko pravno varstvo takrat, ko bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v ti solastnikovi ustavni pravici. Če pride do spora, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank in po njunem tehtanju dati prednost tisti stranki, katere pravica je vrednostno močnejša, tako da je poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice v skladu z načelom sorazmernosti. (So)lastnik lahko v določenih primerih upravičeno in legitimno varuje svoj dom pred neželenimi vstopi drugega v svojo zasebnost, tudi z zamenjavo ključavnice in čeprav je ta solastnik, kar temu fizično preprečuje izvrševanje tistega vidika svojega spektra solastninskih upravičenj, ki se manifestira v posedovanju solastne nepremičnine. Ta omejitev mu ne odvzema prostega in svobodnega razpolaganja z ostalimi vidiki (so)lastninske pravice, saj takšna odločitev ne pomeni, da so onemogočena vsa (so)lastnikova upravičenja, ampak le

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da toženca uporabljata 9/20 solastni delež tožnice kot nedobroverna posestnika, torej tujo stvar brez pravne podlage v svojo korist in sta za to uporabo obogatena, tožnica, ki je izključena iz uporabe solastne stvari, pa je prikrajšana.

V obravnavani zadevi gre za kombinacijo lastninskih stanj, in sicer za dejansko etažno lastnino na stavbi 001 ter za klasično solastnino na stavbi 002, ki pravno ni bila razdeljena. Stavbo 001 (stanovanjska stavba) je razdelil prvotni lastnik stavbe B. B. z darilno pogodbo, ki jo je sklenil leta 1973 s hčerko, prvo predlagateljico, leta 1996 pa je sinu C. C., pravnemu predniku nasprotnih udeležencev, podaril svoj natančno opisan del te stavbe. Glede tega se je strinjala tudi prva predlagateljica v svojih vlogah, kjer je na več mestih navedla, da je obravnavana stavba 001 v naravi že razdeljena, kar je sodišče prve stopnje tudi izpostavilo v 19. točki izpodbijane odločbe. Glede prizidka, ki predstavlja stavbo 002, pa je bilo v postopku ugotovljeno, da gre na tej stavbi za klasično solastnino, saj ta v naravi ni bil pravno veljavno razdeljen, ker pravni prednik B. B. za podaritev prizidka sinu C. C. leta 1993 ni imel soglasja prve predlagateljice, ki je bila solastnica zemljišča, na katerem je bil prizidek zgrajen s skupno gradnjo prve predlagateljice in B. B. Zakaj je sodišče prve stopnje prizidek, ki je v solastnini prve predlagateljice in nasprotnih udeležencev, razdelilo na dv

Predlog se zavrne.

Za sklepanje o tem, da subjekt vpisa nima dovoljenja za poslovanje na naslovu, vpisanem v sodni register, ne zadostuje zgolj trditev predlagateljice, da mu kot večinska solastnica objekta na navedenem naslovu ni dovolila poslovanja. S svojim predlogom za izbris subjekta vpisa iz sodnega registra na podlagi domneve neposlovanja subjekta vpisa na navedenem naslovu iz 2. alineje 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP bi lahko uspela le, če bi zatrjevala, da subjektu vpisa nobeden od solastnikov ni dal dovoljenja za poslovanje na naslovu objekta, katerega solastniki so.

Način prodaje na javni dražbi z zviševanjem izklicne cene omogoča neposredno soočanje potencialnih interesentov za nakup nepremičnine in s tem možnost dosega višje kupnine od določene izhodiščne cene. Dejanska realna tržna vrednost nepremičnine se namreč pokaže šele po uspešno izvedenem postopku prodaje. Vzpostavitev etažne lastnine, skupne ali ločene lastnine, ni pogoj za dopustnost prodaje nepremičnine, na kateri stojita dve stavbi. Ni sporno, da imata na prodajani nepremičnini solastninsko pravico vsak do ½ dolžnica in A. A., torej solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari po prvem odstavku 65. člena SPZ. Skladno s tretjim odstavkom 66. člena SPZ pa lahko solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Spričo navedenega se pritožbeno stališče o nujnosti določitve služnosti stavbne pravice pri določitvi in ureditvi etažne lastnine izkaže kot neodločilno za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. V stečajnem postopku, katerega edini namen je čimboljše in čimhitrejše poplačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) iz premoženja stečajnega dolžnik

Ker zakon solastniku omogoča lastninsko tožbo neodvisno od drugih solastnikov na celi stvari, lahko tožeče stranke zahtevajo izročitev stvari v svojo posest in ne tudi v soposest drugega solastnika.

Res je, da 210. člen ZIZ, pod pogojem da dolžnik takšen predlog vloži v roku 60 dneh od prejema sklepa o izvršbi, določa pravico dolžnika, ki kot lastnik stanuje v prodani družinski stanovanjski hiši ali prodanem stanovanju, da kot najemnik v tej hiši oziroma stanovanju stanuje še tri leta od dneva prodaje in se nastanku takšnega najemnega razmerja kupec ne more upreti. Vendar pa je treba pri presoji dolžnikove pravice do najema v primerih, ko je predmet prodaje le solastniški delež dolžnika na stanovanjski hiši in kupec na zadevni nepremičnini posledično pridobi le solastniški delež, upoštevati tudi določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki urejajo solastnino (tj. 65. do 67. člen SPZ). Določba prvega odstavka 210. člena ZIZ, ki ustanavlja najemno razmerje med dolžnikom in kupcem v izvršbi prodane stanovanjske hiše, učinkuje le v razmerju do kupca, ne pa tudi v razmerju do drugih solastnikov. Navedena določba tako lahko ustanovi najemno razmerje le v mejah upravičenj kupca v izvršbi prodane stanovanjske hiše, ne more pa poseči v upravičenja, ki jih ima drugi solastnik. Da bi dolžnika po prodaji njima solastnih deležev na nepremični na javni dražbi pridobil

Dejanska raba večjega ali manjšega dela zemljišča ne more vplivati na velikost (spremembo) solastniškega deleža. Z vlaganji v solastnino, na kateri so deleži že določeni, se razmerja med solastniki ne morejo spremeniti, razen če bi o tem obstajal izrecen dogovor. Ta dogovor bi predstavljal obligacijsko podlago za povečanje solastniških deležev tožnikov, zato bi slednji pridobili nedenarno terjatev, da od drugega solastnika, katerega solastniški delež bi se zmanjšal (toženca), zahtevajo izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila.

Zapuščinski postopek je pravna pot za vzpostavitev kontinuitete v pravnih razmerjih umrle osebe; ali nekoliko poenostavljeno povedano: odloča se o tem, komu pripade premoženje zapustnika (pokojnika). V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Stroški v zvezi s stanovanjem, ki so nastali po materini smrti, niso stroški, ki bi bremenili zapustnika oziroma zapuščino, temveč gre za stroške, ki so nastali v zvezi s premoženjem, ki je v skupni lasti dedičev (145. člen ZD). Sodediči so do delitve zapuščine (kar se je v konkretnem primeru zgodilo z dednim dogovorom) skupni lastniki (72. člen SPZ) podedovane stvari in morajo svoja razmerja v zvezi z upravljanjem, uporabo, pa tudi stroški takšne skupnolastne stvari urejati v skladu z določbami SPZ o skupni lastnini. Prevzem stvari oziroma izpraznitev stanovanja ter kleti ni zadeva, ki bi jo bilo upravičeno in dolžno reševati sodišče v zapuščinskem postopku, temveč gre za izvedbo (realizacijo) dednega dogovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo zelo koristno, če bi se v ok

Darilna pogodba, ki vsebuje fizično delitev in dogovor o izključni lastninski pravici obdarjencev na točno določenem delu nepremičnine, materialnopravno predstavlja pogodbo o delitvi nepremičnine na posamezne dele in o prenosu lastninske pravice na obdarjenca na podarjenem delu nepremičnine. Gre za originaren (izviren) način pridobitve lastninske pravice, ki se ugotovi s sodbo in je ta podlaga za vknjižbo, t.i. zemljiškoknjižna listina je podlaga za vknjižbo le pri pravno poslovni pridobitvi lastninske pravice.

Sodna praksa je zavzela stališče, da je v primeru, če so bili člani nekdanje agrarne skupnosti skupni lastniki nepremičnin in je bila lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana brez navedbe solastniških deležev, določene pa so bile deležne pravice vsakokratnih lastnikov hiš oziroma zemljišč, mogoče vrniti premoženje le kot skupno lastnino (saj niso bili odvzeti solastniški deleži). Če je dedinja menila, da bi moral biti zapustnici vrnjen solastniški delež, bi morala to uveljavljati v upravnem postopku s pritožbami zoper delne odločbe o vrnitvi premoženja.

Da tožnica ima pravni interes za v tem postopku uveljavljani ugotovitveni tožbeni zahtevek in zakaj je temu tako, je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 137/2019. Tožnica v tem postopku ne zahteva delitve solastne nepremičnine, o čemer že teče postopek, ki je prekinjen, pač pa želi, da sodišče ugotovi, da je izključna lastnica stanovanja, ki ga zaseda. Gre za klasičen lastninski spor in je za odločanje o njem glede na označeno vrednost spornega predmeta pristojno okrožno sodišče. Z združitvijo pravd ne pride tudi do združitve dveh ločeno postavljenih tožbenih zahtevkov, saj v skupno obravnavanje združene pravde ohranijo samostojnost, zato je treba vsak tožbeni zahtevek obravnavati posebej, razen če je poleg predpostavk iz prvega odstavka 191. člena ZPP za sosporništvo, podan tudi pogoj privolitve novega toženca iz drugega odstavka 191. člena ZPP. Drugo in tretje tožena stranka v razširitev tožbe zoper njiju nista privolili, torej se v tej pravdi še tudi po združitvi zadev v skupno obravnavanje obravnavata dva tožbena zahtevka, čeprav sta identična. Cilj, ki ga tožnica zasleduje s tožbama, je ugotovitev, da je izključna lastnica točno določenega dela