949. člen OZ

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ni oškodovan, ker stroškov zdravljenja po pozivu za plačilo računa ni plačal, materialnopravno pravilno.

Tožnik stroškov bolnišničnega zdravljenja ni plačal in torej zanje, ne glede na zatrjevani poziv bolnišnice za plačilo računa, ni bil oškodovan. Ker mu zatjrevana škoda ni nastala, ni upravičen do zavarovalnine po zavarovalni pogodbi.

Izvedenec je „glede na razpoložljivo dokumentacijo v spisu“ v svojem mnenju izpostavil, da je „edini popisan dogodek v spisu prekinitev napajanja, ki iz strokovnega vidika lahko povzroči poškodbe na glavnem vretenu stroja, da so vsi drugi scenariji hipotetični in da jih zato brez ustreznih dejstev in dokazov ne more analizirati ter da seveda do poškodb vretena lahko pride tudi zaradi drugih vzrokov“, na podlagi navedenega pa tudi po presoji pritožbenega sodišča do drugačnega sklepanja o vzroku za poškodbo ni mogoče priti (navedb o drugem vzroku za poškodbo tožena stranka ni podala, zaradi česar izvedenec ni bil dolžan raziskovati, kaj bi še lahko bil drug vzrok za nastanek poškodbe). Informativni dokazi, pri katerih manjkajo dejanske navedbe oziroma so le-te pavšalne in ki naj se izpeljejo zato, da bo njihova izvedba dala podlago za trditve, niso dovoljeni. Izvedba dokazov služi namreč dokazovanju (predhodno) zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage.

Zgolj posplošeno sklicevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje predlagani osebi zaslišati glede zgoraj navedenih dejstev, brez pojasnila konkretno katero pravno odločilno dejstvo oziroma vsebino dogovora, kritja, zavarovalne vsote, skrbnosti strank oziroma tožničinega zakonitega zastopnika pri sklepanju pogodbe št. 1, tožničine odgovornosti ter stanja in videza aparata bi predlagani osebi lahko potrdili, ne zadostuje. Ni bilo sporno, da je bil aparat za izdelavo sladoleda ob najdbi poškodovan. V takem primeru določila splošnih pogojev določajo, da se škoda, ki jo krije zavarovanje, obračuna po stroških popravila in materiala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo (le), koliko znašajo stroški popravila aparata za izdelavo sladoleda. Tožnica pa na podlagi zavarovalnih polic ni upravičena tudi do povračila škode zaradi manjvrednosti (popravljene) stvari.

Določilo drugega odstavka 168. člena OZ, na katerega se sklicuje v obrazložitvi sodišče prve stopnje, je namenjeno predvsem varovanju koristi oškodovanca, da ta ne bi bil prikrajšan zaradi padca vrednosti denarja od trenutka zapadlosti odškodninske obveznosti do trenutka, ko mu je prisojena odškodnina pred sodiščem prve stopnje. Da bi bile cene za popravilo avtomobila pred 11-timi leti višje, tožnik niti ne navaja niti ne predloži dokazov, da je avto popravil. Zato pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov, da je odškodnina za škodo na avtomobilu pravilno odmerjena po cenah ob izdaji sodne odločbe. Odmerjena odškodnina v višini 1.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je primerna.

Po polici kasko zavarovanja in splošnih pogojih toženke popravilo vozila pri nepogodbenem servisu in pošiljanje ponudb izbranega servisa toženki v potrditev pred popravilom vozila ni opredeljeno kot pogodbena obveznost zavarovancev. Njihova neizpolnitev tako ne predstavlja kršitve zavarovalne pogodbe, ki bi kakorkoli lahko poslabšala položaj tožnikov pri uveljavitvi njihove pravice do zavarovalnine po nastanku zavarovalnega primera oz. bi zanje imela za posledico izgubo zavarovalnih pravic (942. člen OZ). Toženki zato v posledici zavarovančeve izbire nepogodbenega servisa in nepredložitve njegove ponudbe ne pripada niti pravica po lastni presoji omejiti višine stroškov popravila vozila, kot je to v konkretnem primeru storila toženka. Tožniki bi bili na račun škodnega dogodka lahko obogateni le v primeru, ko bi njihov zahtevek za povračilo škode bistveno presegal razumno povprečje, oziroma ko bi za popravilo vozila izbrali izvajalca, katerega cena kleparskih in ličarskih del bi bistveno odstopala od cen drugih (primerljivih) izvajalcev popravil vozil. Takšnega odstopanja pa v konkretnem primeru toženka ni dokazala.

Neutemeljen je očitek tožnika, da bi se nastala škoda morala obračunati po sistemu delne škode in bi toženka morala poravnati celotno višino stroškov popravila. Takšna razlaga ni skladna s pogodbenimi določili, niti z določbo drugega odstavka 949. člena OZ, saj bi bila po sistemu delne škode prejeta zavarovalnina večja od nastale škode in bi znašala več kot je znašala celotna vrednost vozila pred nezgodo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izračun višine škode opravilo na podlagi metode popolne škode (ekonomske totalke) po Splošnih pogojih.

Splošni pogoji toženke dopuščajo možnost, da zavarovanec za popravilo svojega vozila izbere drug servis, kot tistega, na katerega je bil napoten ob ogledu škode. V tem primeru pa je v drugem odstavku 26. člena splošnih pogojev določena zgornja meja odgovornosti toženke za povračilo škode na tožnikovem vozilu, ki je lahko največ enaka ceni popravila vozila pri toženkinem pogodbenem servisu. Za določitev najvišjega zneska toženkine obveznosti je torej odločilna končna (skupna) cena popravila zavarovanega vozila pri pogodbenem servisu in ne posamezne cene materiala in urne postavke dela v okviru celotne storitve popravila zavarovanega vozila pri tem servisu. Cene in popusti, ki jih pogodbeni servis zagotavlja toženki, so tako predmet pogodbenega razmerja med toženko in njenim pogodbenim servisom in jih toženka ne more kar enostransko uveljaviti tudi v pogodbenem razmerju s tožnikom.

Sporno pogodbeno določilo je tisto, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Če je bila v času pred obratovalnim zastojem povprečna dnevna proizvodnja 175 ton/dan in je nesporno dejstvo, da proizvodnja linija X. vedno obratuje 100% zasedena in to za že znane kupce, potem je ta kriterij mogoče uporabiti tudi pri izračunu izgubljene količine jekla zaradi obratovalnega zastoja. Sicer pa je sodišče to dejstvo ugotovilo tudi na podlagi mnenja sodnega izvedenca, ki je potrdil, da je dnevno povprečje proizvodnje v obsegu 175 ton sprejemljivo za namen izračuna izgubljenega dobička zaradi obratovalnega zastoja. To je tudi pojasnil z različnimi metodami izračuna. Izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča lahko zahteva od strank, da mu posredujejo podatke, ki jih glede na pravila stroke potrebuje za izdelavo izvedenskega mnenja. Prav pa je, da se tudi stranke imajo pravico do teh podatkov opredeliti.

Zavarovanec z izplačilom zavarovalnine ne sme biti obogaten. To načelo je uzakonjeno v drugem odstavku 949. člena OZ, izhaja pa tudi iz splošnih pogojev.

Iz navedb tožene stranke izhaja, da je podala ugovor v smislu tretjega odstavka 5. člena Splošnih pogojev - torej ugovor znižanja zavarovalnine zaradi tehničnih izboljšav stroja ne pa tudi ugovora znižanja zavarovalnine zaradi obrabe, starosti in ekonomske ali tehnične zastarelosti po 2. točki prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev. Tožena stranka se v svojih vlogah ni niti enkrat sklicevala na določilo 2. točke prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev niti ni podala nobenih konkretnih trditev o pravno odločilnih dejstvih povezanih z obrabo, starostjo in ekonomsko ali tehnično zastarelostjo. Sodišče lahko odloča le v mejah postavljenega zahtevka ali ugovora. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da je tožena stranka upravičena do odbitka 30 odstotkov zavarovalnine zaradi obrabe, starosti in ekonomske ali tehnične zastarelosti kršilo določila pravdnega postopka (odločitev mimo trditev strank). Pogodbenega materialnega prava sodišče namreč ni dolžno poznati po uradni dolžnosti in ga lahko uporabi le v mejah, v katerih se nanj sklicujejo pravdne stranke, pri čemer vsebino konkretnih pravil, ki sta jih pogodbeni stranki določili s sklenitvijo pogodbe, sodišče

Restitucijski odškodninski zahtevek (obveznost povrnitve prejšnjega stanja oziroma (v praksi prevladujoče) plačilo stroškov take vzpostavitve) nastane že s trenutkom nastanka škode. Škoda torej ne nastane šele tedaj, ko oškodovanec plača račun za vzpostavitev prejšnjega stanja.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali odsotnost vsakršne obrazložitve sodišča druge stopnje, da se prisojena odškodnina zviša nad zavarovalno vsoto, dogovorjeno z zavarovalno pogodbo med toženo stranko in njenim zavarovancem, ki je odgovoren za škodo, pomeni bistveno kršitev določb postopka, - ali je sodišče druge stopnje z odločitvijo o teku zamudnih obresti od datuma, od katerega jih tožeča stranka ni zahtevala, prekoračilo tožbeni zahtevek in posledično bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera prekršili načelo proste presoje dokazov. odprava posledic škodnega dogodka - povrnitev stroškov - zmanjšanje premoženja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazovanje - načelo proste presoje dokazov

Iz splošnih pogojev izhaja, da se škoda obračuna in likvidira po sistemu totalke tako v primeru, ko je vozilo v celoti uničeno (ali ukradeno) kot v primeru, ko je sicer še popravljivo, vendar to ni ekonomsko smotrno, da sta torej v smislu izvrševanja sporne zavarovalne pogodbe t.i. ekonomska in t.i. tehnična totalka izenačeni. Kar pomeni, da tudi v primeru t.i. ekonomske totalke nastopi prenehanje pogodbe po splošnih (zavarovalnih) pogojih. Ker je v obravnavanem primeru t.i. ekonomska totalka v splošnih pogojih izenačena s t.i. tehnično totalko oziroma dejanskim uničenjem ali izginotjem vozila, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti pravila šestega odstavka 949. člena OZ o sukcesivno nastajajočih škodah.

Obe stranki tega postopka sta bili v odškodninski pravdi skupaj toženi, kar pomeni, da je bila toženka o postopku obveščena in je prišlo do intervencijskega učinka. Zato toženka v kasnejši pravdi tožnici ne more očitati slabega vodenja postopka, saj je imela v odškodninski pravdi skladno s prvim odstavkom 201. člena ZPP tudi sama možnost vložiti pravno sredstvo, ki bi v dejanjih, ki niso v nasprotju s strankinimi, učinkovale tudi zanjo (četrti odstavek 201. člena ZPP).

Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 949. člena OZ, ki določa, da pri premoženjskem zavarovanju zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Škoda na zavarovanih strojih je znašala 78.900 EUR (in ne 89.588,00 EUR), medtem ko je toženka za škodo na zavarovanih strojih tožniku oziroma njegovim pravnim prednikom (leasingodajalcem) že izplačala 62.362,18 EUR. Hkrati je bila tožniku na podlagi odločbe ministrstva priznana škoda na strojih in opremi v višini 343.585,00 EUR (na predmetne stroje odpade 321.250,00 EUR) in je od ministrstva (in sklada) za nastalo škodo prejel sredstva v višini 50% od tega zneska. Za nastalo škodo na predmetnih strojih je tako (upoštevaje preprost izračun) prejel še od ministrstva in sklada pomoč v višini 160.625,00 EUR (pritožnica zmotno omenja znesek 118.235,00 EUR). Iz navedenega je razvidno, da toženka iz naslova zavarovalnine tožniku zagotovo ne dolguje več ničesar, saj je bila tožniku nastala premoženjska škoda na predmetnih zavarovanih strojih že v celoti sanirana oziroma poplačana s strani toženk

Temeljno načelo premoženjskega zavarovanja je, da oškodovanec ni upravičen do višje zavarovalnine, kot znaša škoda, ki jo je v zavarovalnem primeru utrpel. Zavarovanec z izplačilom zavarovalnine ne sme biti obogaten. To načelo je uzakonjeno v drugem odstavku 949. člena OZ, izhaja pa tudi iz Splošnih pogojev za zavarovanje pred požarom. Sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali, ali so v konkretnem primeru okoliščine take, da bi utemeljevale izplačilo nižje zavarovalnine od tržne vrednosti zgradbe.

Zavarovalnica mora preizkusiti zahtevke tožeče stranke in tudi poskrbeti za obrambo zavarovanca pred neutemeljenimi in pretiranimi odškodninskimi zahtevki. Zavarovalnica torej mora dajati navodila, in poskrbeti za varstvo zavarovanca. Če takšno ravnanje opusti, v primeru slabega pravdanja zavarovanca sama ne more uveljavljati ugovora slabega pravdanja. Zavarovalnica ne more dajati navodil zavarovančevem odvetniku. Zavarovančev odvetnik je v pravnem razmerju zgolj s svojim naročnikom, in ne z zavarovalnico. Vendar pa to tudi ni nobena ovira, ker lahko zavarovalnica daje navodila zavarovancu.

Pri dobrovernem nadzavarovanju strankama zavarovalne pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti. Pogodba ostane kljub obstoječi zmoti o vrednosti zavarovane stvari v veljavi, zavarovalna vsota pa se zniža do resnične vrednosti zavarovane stvari ter se premije sorazmerno zmanjšajo. Poštena zavarovalnica tako obdrži prejete premije in ima pravico do nezmanjšane premije za tekočo dobo, zavarovanec pa prejme zavarovalno vsoto skladno z dejansko vrednostjo zavarovane stvari in brez ugodnosti zaradi višjega plačila premije. Zakonska določba favorizira zavarovalnico in je naperjena zoper nevestnost zavarovalca pri sklepanju zavarovalne pogodbe. Izhaja iz predpostavke, da zavarovalec najbolje pozna vrednost zavarovane stvari, poleg tega že zakon (931. člen OZ) določa njegovo dolžnost prijavljanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in skladno s katerimi lahko zavarovalnica oceni svoj riziko ob nastalem zavarovalnem primeru, vključno z višino nastale škode.