100. člen SPZ

Za uspeh z negatorno tožbo ne zadostuje obstoj vsakršnega posega v lastninsko pravico, ampak mora biti poseg takšen, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, glede na okoliščine konkretnega primera. Poseg postane protipraven, ko doseže določeno intenzivnost in s tem predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.

V obravnavani zadevi je tožnik kot solastnik zoper toženko kot drugo solastnico vložil tožbo, s katero zahteva izročitev solastne nepremičnine v souporabo (in sicer konkretno z izročitvijo ključa in omogočanjem nemotenega dostopa in uporabe). Tak zahtevek je stvarnopravne narave in ne obligacijskopravne, saj temelji na določbi 100. člena v zvezi z 92. členom SPZ, ki solastniku daje pravno varstvo solastninske pravice na delu stvari. Spor zaradi varstva stvarnih pravic spada v skupino sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah, za tovrstne spore pa je po prvem odstavku 57. člena ZPP izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev višjega sodišča, da predlagatelja kot sodediča glede na 100. člen SPZ nimata aktivne legitimacije za tožbo, vloženo zoper tretjo osebo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o izročitvi nepremičnine kupcu napačno uporabilo določbo 192. člena ZIZ. Po navedeni določbi sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine naloži dolžniku, da se izseli, vendar le v primeru, ko je predmet izvršbe nepremičnina kot celota. V obravnavani zadevi pa je bil predmet prodaje le dolžnikov idealni delež na nepremičnini do 2/3.

Ali je tožnica želela doseči soposest in souporabo nepremičnine že pred vložitvijo tožbe na izročitev ključev ali pa jo je dotlej zanimal le denar, ni odločilnega pomena za njen uspeh v pravdi. Odločilno je, da soposesti oziroma dostopa do nepremičnine nima, da ga zahteva in se toženec temu upira.

Kot izhaja iz 99. člena SPZ je pasivno legitimiran vsakdo, ki vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice oziroma kvalificirane posesti. Poleg neposrednega motilca (v tem primeru toženka) je lahko tožen tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika oziroma domnevnega lastnika stvari v njegovi pravici, ali pa tisti, ki ima od takšnega vznemirjanja korist (lastniki objekta).

V postopku izvršbe je bil prodan ter domaknjen in izročen kupcu solastniški delež nepremičnin, zaradi česar dolžnik ni več solastnik teh nepremičnin in nima več nobene pravne podlage za uporabo oziroma za bivanje v tej nepremičnini. Upnik - kupec je lastninsko pravico na prodanih solastninskih deležih namreč pridobil originarno, že s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi. Ne drži, da se 192. člen ZIZ lahko uporablja le pri izpraznitvi cele nepremičnine, ne bi pa tudi bilo narobe, če bi sodišče odločilo, naj dolžnik izprazni nepremičnino kot celoto, saj nobenega njenega dela nima več pravice zasedati. Dolžnik zmotno meni, da nepremičnino zaseda na podlagi upravičene pravne podlage - dosmrtnega užitka, ki je bil v zemljiško knjigo vpisan 3. 1. 2019. S prodajo nepremičnine namreč ne ugasnejo le osebne služnosti, stvarna bremena in stavbne pravice, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi pred pravicami zastavnih upnikov oziroma upnika, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo ter upniki zemljiškega dolga (drugi odstavek 174. člena ZIZ). V tej zadevi je bil že 30. 9. 2022 izdan celo izvršilni naslov na izselitev, še toliko prej je upnik pridobil hipoteko, zato šele dne 3. 1. 201

Prvi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti. V skladu s 66. členom SPZ solastniki uresničujejo upravičenje uporabe na način, da imajo na stvari skupno posest in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljajo sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršili pravice drugih solastnikov. Solastniku je mogoče odreči določeno lastninsko pravno varstvo takrat, ko bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v t.i. solastnikovi ustavni pravici - pravici do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS).

V danem primeru toženčeva solastninska pravica na sporni nepremičnini ni v konkurenci zgolj s solastninsko pravico tožnice na tej isti nepremičnini, temveč tudi v koliziji z ustavno pravico tožnice do varstva zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen URS) ter pravico do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS).

Ob tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je za odločitev o tožbenem zahtevku nepomembno, ali je toženec lastnik kioska "A." ali ne, saj je dokazni postopek potrdil, da ga uporablja in ga ima v neposredni posesti. (So)lastnik nepremičnine mora namreč v skladu z 92. členom SPZ tožbo vložiti zoper tistega, ki ima stvar v dejanski oblasti, kar pa je nedvomno toženec, ki tekom postopka na prvi stopnji ni uspel dokazati, da je upravičen do posesti (93. člen SPZ).

Okoliščina, da je tožnik lastnik dveh lokalov še ne pomeni, da je bil tudi posestnik spornih delov na suterenu. V motenjskem sporu je pomembno le, kdo je imel (so)posest stvari, ali je bila posest res motena, in ali ravnanje pomeni motenje. Da U. neodvisno od svoje volje začasno ni postavila gostinskega vrta, je življenjsko logično, saj ne izvaja gostinske dejavnosti, zato pa je v času razpisovanja javnih ponudb za najem lokala z vrtom s skrbjo za vzdrževanje spornih delov nepremičnin izkazovala in ohranila posest. Navedeni način izvrševanja oblasti ne izpolnjuje kriterijev, ki se zahtevajo v okviru opredelitve posesti po 24. členu SPZ, predvsem ne izključujočnosti in dostopnosti. Uporaba na način, kot jo je izvrševal tožnik, ni bila rezervirana za določen krog ljudi.

Sodba z nedoločnim (ali premalo določnim) izrekom je obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP šele tedaj, ko tudi sama obrazložitev ne omogoča nedvoumne razjasnitve, kaj je hotelo sodišče izreči. Izrek, ki toženkam nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja z zazidanjem odprtine v dimovodu, ki sta jo zaprli le z mavčno ploščo, je zadostno opredeljen. Obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov s hkratno navedbo, da toženki "nista uspeli dokazati nasprotnega", bi bila na mestu samo, če dokazov sploh ne bi predlagali, ali če bi bili njuni predlogi pavšalni, nejasni, ali bi se nanašali na nebistveno ali nepomembno dokazno temo.

Ker so bile prodajne pogodbe sklenjene (tudi) po uveljavitvi ZVKSES, enako pa velja za uporabno dovoljenje, je pravilno sklepanje o uporabi njegovih določb tudi za obravnavano zadevo. Tožniki so tri mesece po pridobitvi prvega izvedenskega mnenja toženca obvestili o ugotovljenih napakah glede solidnosti gradbe. Rok za uveljavitev pravice teče od dne, ko so tožniki izvedeli za napako. Ni dovolj (le) seznanitev z njenim obstojem, marveč tudi védenje, od kod napaka izvira in da zadeva solidnost gradbe. Tožniki so informacije o vrsti napake pridobili iz izvedenskih mnenj, nato pa so pravočasno opravili notifikacijo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo upoštevati mnenj izvedencev, izdelanih v postopku zavarovanja dokazov. Nobenega utemeljenega razloga ni za nižanje procesnopravne vrednosti dokazov, izvedenih v postopku zavarovanja. Odškodnina za refleksno škodo se pokriva z jamčevalnim zahtevkom, zanjo veljajo roki kot za vse ostale jamčevalne zahtevke.

Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali bi moralo sodišče II. stopnje odločati o vseh tožbenih temeljih, ki utemeljujejo pravno posledico iz tožbenega zahtevka, v konkretnem primeru, ali se glede na čas in način uporabe ter obseg igral, umeščenih na sporni nepremičnini pod stanovanjem tožnice povzroča prekomeren hrup, kar jo moti pri izvrševanju lastninske pravice na tem stanovanju. 2. Ali je postavitev igral na splošnih skupnih delih, ob nedefinirani lokaciji postavitve teh igral po aktu o vzpostavitvi etažne lastnine, posel rednega upravljanja, za sprejem katerega zadošča, da ga sprejmejo etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov prepričljivo utemeljilo, pritožba pa ne pojasni, na kakšen način je opustitev izvedbe predlaganih dokazov vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ta temelji na skrbni, analitično - sintetični dokazni oceni, ki je narejena skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku. Vznemirjanje solastninske pravice tožnika in interes za vzpostavitev prejšnjega stanja se kaže v zagotovitvi požarne varnosti v stavbi in stabilnosti stavbe.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali zahteva tožnika po izročitvi ključa stanovanja, katerega je, kot zunajzakonski partner in manjšinski solastnik (do 30 % celote) prostovoljno zapustil, ker je sočasno zapustil tudi toženko in večinsko solastnico (do 70 % celote) ter s tem de facto prekinil njuno zunajzakonsko skupnost, pomeni kršitev toženkinih ustavnih pravic do zasebnosti in nedotakljivosti njenega stanovanja.