929. člen OZ

Iz toženkinega odgovora na pripravljalno vlogo z dne 26. 3. 2021 je mogoče razbrati, da je po njenem mnenju upravičenec iz zavarovanja družba A. d. o. o. Ker pa ob tem ni pojasnila, da je ta družba lastnica nepremičnine, na katero se nanaša Polica za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov etažnih lastnikov z dne 7. 9. 2015 in njen Dodatek in da ima kot takšna interes za sklenitev zavarovanja ter da zato le-ta privoli, da pravice iz zavarovanja izvrši tožena stranka, tožena stranka svojega v pobot uveljavljanega zahtevka na povračilo škode na ta način ni utemeljila. Sodišče prve stopnje samo brez ustrezne trditvene in dokazne podlage v nasprotju z navedbami iz pritožbe namreč ni bilo dolžno ugotavljati lastništva nepremičnine. Pobotnega ugovora pa ni utemeljila niti iz dodatnega razloga, in sicer ker so bile navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom podane šele v njeni drugi pripravljalni vlogi (tj. v odgovoru na pripravljalno vlogo z dne 26. 3. 2021), čeprav je bila s pozivom opozorjena, da je potrebno vse trditve podati že v prvi pripravljalni vlogi in da lahko v drugi pripravljalni vlogi le odgovori na navedbe tožeče stranke iz njene zadnje pripravljalne vloge.</p

Ker je terjatev, katere plačilo zahteva v obravnavani zadevi tožnica od toženke, nedeljiva kolektivna terjatev, tožnica kot skupna lastnica zavarovalnega interesa, ne glede na to, da je premijo iz zavarovalne pogodbe plačala sama, ne more uresničevati samostojno, torej v svojem imenu in za svoj račun in posledično ne more samostojno izvrševati (črpati) pravic iz zavarovanja. Sodišči nižjih stopenj sta spregledali ureditev nedeljivih terjatev iz drugega odstavka 416. člena OZ in (posledično) nista pravilno uporabili določila prvega odstavka 929. člena OZ in 20. člena Splošnih pogojev poslovanja. Tožnica bi morala tožbeni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 416. člena OZ oblikovati tako, da bi od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti za račun vseh skupnih lastnikov oziroma polog zavarovalnine pri sodišču.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila v zadevi pravilno uporabljena določba 929. člena Obligacijskega zakonika ter 20. člena Splošnih pogojev premoženjskega zavarovanja (ABV 2014).

Tožeča stranka trdi, da je zaradi odtujitve blaga iz carinskega skladišča treba plačati tudi carinske in druge dajatve. Iz carinske odločbe, na katero se sklicuje, izhaja, da je zavezanka za plačilo dajatev in realnih obresti za manjko blaga v carinskem skladišču zaradi vloma z dne 7. 12. 2011. Ob uporabi drugega odstavka 948. člena OZ tako višje sodišče ugotavlja, da je tudi tožeča stranka tista, ki je imela ob nastanku zavarovalnega primera premoženjski interes za to, da ta ne bi nastal. Carinska odločba - in iz nje izhajajoča škoda v obliki plačila carinskih dajatev, je namreč prav posledica škodnega dogodka, spornega vloma. Sodišče prve stopnje je sprejelo ugovor tožene stranke, da so zaposleni delavci, če opravljajo delo na delovnem mestu, kjer so zavarovane stvari, v stalnem stiku s premoženjem, iz česar izhaja povečano tveganje, ki ga zavarovalnica ni prevzela. Vendar je odmik od kogentnih zakonskih določb o zavarovalni pogodbi dopusten samo, če je v nedvoumnem interesu zavarovanca. Pravica do povrnitve škode, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti,

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožnikovo ravnanje v konkretnem primeru mogoče opredeliti kot hudo malomarno.

Smrt pogodbene stranke lahko vpliva na obstoj obveznosti iz pogodbe (334. člen OZ), ne pa na obstoj pogodbe. Nenazadnje v nasprotnem primeru beneficiar ne bi imel pravice zahtevati njene izpolnitve. Pogodba o življenjskem zavarovanju se od drugih razlikuje v tem, da ima po smrti sklenitelja zavarovanja zahtevke do zavarovalnice le beneficiar (drugi odstavek 984. člena OZ). Zavarovalna vsota tudi ni predmet dedovanja (prvi odstavek 984. člena OZ). V primeru negotovosti, ali bo beneficiar kljub zavarovalčevi kršitvi sodelovalne dolžnosti iz 932. člena OZ uveljavil zahtevo za izpolnitev pogodbe, mora biti zavarovalnici dana možnost, da zavaruje svoj pravni položaj. Upoštevaje določbe 932. člena OZ lahko to stori le s tožbo za razveljavitev pogodbe. Ker je priča izpovedala o dejstvih, ki jih je zaznala iz osebnega stika s pokojno, ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravil o molčečnosti izvedenca. Tudi njena predhodna seznanitev s procesnim gradivom ni ovira, da ne bi o pomembnih dejstvih izpovedal kot priča.

Temeljno načelo premoženjskega zavarovanja je, da oškodovanec ni upravičen do višje zavarovalnine, kot znaša škoda, ki jo je v zavarovalnem primeru utrpel. Zavarovanec z izplačilom zavarovalnine ne sme biti obogaten. To načelo je uzakonjeno v drugem odstavku 949. člena OZ, izhaja pa tudi iz Splošnih pogojev za zavarovanje pred požarom. Sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali, ali so v konkretnem primeru okoliščine take, da bi utemeljevale izplačilo nižje zavarovalnine od tržne vrednosti zgradbe.

Namen prijavne dolžnosti je v tem, da zavarovalnica ve, kolikšen je riziko in da lahko glede na pričakovane nevarnosti uredi pogodbeno razmerje oziroma se odloči, da pogodbe sploh ne bo sklenila. Zavarovalec je okoliščine v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem namenoma zamolčal. Zavarovalnica življenjskega zavarovanja za primer smrti z njim ne bi sklenila, če bi te podatke razkril. Zavarovalnica je na podlagi pogodbenih določil zavarovalne pogodbe, glede na to, da je zavarovalec umrl, predno je izvedela za zamolčanje okoliščin, zaradi katerih pogodbe ne bi sklenila, če bi zanje vedela, odklonila plačilo zavarovalnine, ne da bi zahtevala razveljavitev pogodbe. Njeno postopanje je skladno s pogodbeno voljo strank.

Vinkulacija v korist tožene stranke ne vzpostavlja njene zaveze za plačilo zavarovalnih premij. Strinjanje zavarovanca kot upravičenca do zavarovalnine oziroma odškodnine ne povzroči njegove pravne zaveze glede plačila zavarovalne premije.

Za presojo v nakazani smeri je glede na prakso VS RS (odločba II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011) odločilna pravna narava pogodbe o leasingu. Od opredelitve njene pravne narave je odvisno, ali prevzame nekatere značilnosti prodajne pogodbe. V tem primeru se zanjo uporabljajo določbe OZ o prodaji s pridržkom lastninske pravice ali prodaji na obroke (522. - 526. člen OZ), med drugimi tudi določba 521. člena, ki določa, da pri prodaji s pridržkom lastninske pravice nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari trpi kupec od takrat, ko mu je stvar izročena. Dodobra ustaljeno stališče sodne prakse VS RS je, da v primeru ko pogodba o finančnem leasuingu vsebuje, ali klavzulo, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca ali klavzulo, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa, prevzame (tudi) značilnosti prodajne pogodbe, če pa pogodba o leasingu ne vsebuje nobene od teh klavzul, prevzame zgolj značilnosti najemne pogodbe. Pri oceni, ali je upravičenec do izplačila zavarovalnine storil vse, kar je v smeri preprečitve zavarovalnega primera dolžan storiti, je v primeru izgube ali založitve ključev odločilna presoja

Za obravnavano zadevo je odločilno, da vprašanje strank sklenjene pogodbe ni vprašanje materialnega prava, temveč dejansko vprašanje. Gre namreč za dejansko ugotavljanje prave pogodbene volje strank pri sklenitvi pravnega posla in ne za razlago pisne pogodbe. Tožena stranka je zavarovalno pogodbo sklenila kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov (68. člen SZ-1), zato so materialno pravni nosilci pravic in obveznosti iz spornega zavarovalnega razmerja etažni lastniki.

Pri sklenitvi zavarovalne pogodbe na tuj račun je nerelevantno, ali je zavarovalec (lastnik) pogodbo sklenil s pooblastilom ali brez pooblastila zavarovanca (najemnika), saj pogodba ni sklenjena v njegovem imenu, ampak jo kot pogodbena stranka sklepa zavarovalec. Zapis zavarovanca v pogodbo oziroma v polico ni nujen. Pogodbeni stranki sta dve, to sta zavarovalec in zavarovalnica, zavarovan pa je interes tretjega. Tretji je na podlagi takšne pogodbe upravičen, če vanjo privoli.

Pravica zavarovalnice, da proti terjatvi sklenitelju (premoženjskega) zavarovanja za plačilo zavarovalnine pobota svojo terjatev proti njem iz naslova neplačanih zavarovalnih premij, izhaja iz samega zakona, zato ni treba, da ima podlago pogodbi (v splošnih pogojih). Dajalec leasinga zato proti jemalcu leasinga lahko uveljavlja plačilo razlike zavarovalnine, ki jo je zavarovalnica pobotala zaradi neplačanih premij.

Revizija se dopusti glede vprašanja, kakšen je obseg pooblastila upravnika za sprejem izpolnitve plačila zavarovalnine.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja pooblastila upravnika za sprejem izpolnitve zavarovalnine.

ZPP v svojih določilih ne predvideva izjem, da stranke, ki ima za pooblaščenca odvetnika, ni potrebno opozoriti na posledice zamude roka za odgovor na vlogo. Tožnik kot zavarovalec (V. d.o.o. kot lastnik avtomobila je bil zavarovanec) ni aktivno legitimiran, da od tožene stranke zahteva povračilo celotne škode, ki je nastala dne 4. 1. 2009 na avtomobilu, ki ga je upravljal kot leasingojemalec. Bistveni dokaz vsebine pogodbe o leasingu bi bila sama pogodba. Zaslišanje tožnika o vsebini pogodbe same, vsebine pogodbe ne bi mogla nadomestiti.