Zavarovalno pravo

Izguba zavarovalnih pravic na podlagi očitka, da bi se lahko zavarovanec ob skrbnem ravnanju prepričal o obstoju nečesa, česar se ni zavedal, bi bila do zavarovanca pretirano stroga, nepravična in nepoštena. Vsekakor ne bi bila skladna z načelom zaupanja - z zavarovančevim razumnim pričakovanjem, da bo izgubil zavarovalne pravice (le) tedaj, ko bo ob polnem zavedanju (oziroma prav zaradi tega) svoje vloge povzročitelja prometne nesreče hoteno zapustil njen kraj. Zavarovalnica zato ni upravičena do uveljavljanja regresnega zahtevka.

Zavarovancu ni mogoče odvzeti pravice, da v sporu z zavarovalnico izpodbija domnevo, da je nastala škoda posledica vožnje pod vplivom mamil, tudi ko gre za prostovoljno zavarovanje, ne glede na določila splošnih pogojev zavarovanja (pri čemer je dokazno breme na strani tožnika).

Predlog se zavrne.

Dejstvo je, da se viličar sicer lahko uporablja kot prevozno sredstvo ali delovni stroj, vendar je za presojo v obravnavanem primeru bistveno kakšno funkcijo je opravljalo vozilo v trenutku škodnega dogodka. Pri tem pa ni ključno, ali se je vozilo premikalo ali ne.

Tožnica je k dvigu agregata sicer res pristopila voljno, z namenom, da za potrebe poslovanja trgovine zagotovi preskrbo z elektriko. Kljub temu pa je pravilno prvostopenjsko stališče, da je izhajajoč iz dogodka kot celote silo, ki je zaradi teže agregata delovala na telo tožnice ob dvigu le-tega, šteti za od njene volje in hotenja neodvisen, enkraten, nenaden zunanji dogodek v smislu prvega odstavka 5. člena SP, ki je v enaki meri kot osteoporoza prispeval k nastanku škodne posledice, to je zloma ledvenega vretenca L1, tožnica pa v takšno škodno posledico ni privolila. Če je z zavarovalno pogodbo določeno, na kakšen način vplivajo prej prisotne degenerativne spremembe na zdravstveno stanje po poškodbi in s tem na višino zavarovalnine, v skladu z načelom pogodbene svobode strank (3. člen OZ) veljajo določbe zavarovalne pogodbe. Če take določbe ni, pa to ne pomeni, da zavarovalnica ni dolžna izplačati zavarovalnine v obsegu, v katerem je prišlo do realizacije zavarovalnega primera. V tem primeru je namreč sodišče tisto, ki ugotovi, v kakšni meri je stanje zavarovanca posledica nezgode in v kakšni meri so nastale poškodbe posledica drugih dejavnikov. V kolikor bi imela

Ne glede na to, da je za zavarovalnico določena višja stopnja skrbnosti kot za zavarovalca, je od njega vseeno mogoče pričakovati (vsaj to), da preveri pravilnost podatkov v zvezi s predmetom zavarovanja.

Strokovna napaka zdravnika oziroma zdravstvenega osebja je podana, kadar njihovo ravnanje ni v skladu z zahtevami zdravstvene doktrine v času škodnega dogodka. Medicinska napaka pomeni odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima lahko za posledico poslabšanje zdravja. Ravnanje v nasprotju s pravili stroke pomeni kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah s strani zdravstvenega izvajalca. Gre za ključno predpostavko odškodninske odgovornosti za zdravniško napako, ki jo mora dokazati pacient oziroma oškodovanec.

Besedilo splošnih pogojev je dovolj jasno, da je tožnik lahko vedel, da se preizkusu alkoholiziranosti ne sme izogniti, če želi ohraniti pravico do povračila škode. Vse ugotovljene okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča utrjujejo sklep o tem, da se je tožnik odločil, da ne bo poklical policije, čeprav je za to imel možnost, z namenom, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti, kar vodi k domnevi o njegovi alkoholiziranosti.

Temelj vtoževane terjatve je pogodbeni, in sicer zahtevek temelji na zavarovalni pogodbi za zavarovanje avtomobilskega kaska. Na pogodbenem področju velja načelo pogodbene svobode, pri čemer ni nedopustna pogodbena ureditev (kakršna je bila zatrjevana tudi v konkretnem primeru), da stranki zavarovalne pogodbe izbiro izvajalca popravila poškodovanega zavarovanega vozila prepustita zavarovalnici in za primer, da zavarovanec po lastni izbiri za izvedbo popravila izbere drugega izvajalca, določita omejitev višine izplačane zavarovalnine na višino stroškov popravila, kot bi znašali pri napotenem servisu.

Sodišče prve stopnje je iz celovite dokazne ocene izvedenih dokazov dovolj zanesljivo (in ne le verjetno) ugotovilo odločilna dejstva, med drugim tudi s pomočjo indičnega sklepanja preko posredno ugotovljenih okoliščin. Zaključilo je, da je A. A. kot povzročitelj škodnega dogodka zapustil mesto prometne nesreče, ne da bi oškodovancu nemudoma posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, in tako kršil določila Splošnih pogojev in s tem zavarovalno pogodbo, kar vodi do izgube zavarovalnih pravic iz zavarovane pogodbe oz. do pravice zavarovalnice uveljavljati povračilo odškodnine, izplačane oškodovancu.

Predlog se zavrne.

Splošni pogoj zavarovalnice določa, da zavarovalnica "ne povrne stroškov popravila, ki so posledica izboljšave ali izpopolnitve vozila (pridobitev na vrednosti)." To, posebej v razumevanju povprečnega potrošnika, ne daje podlage za to, da se od stroškov popravila, ki so posledica zavarovanega škodnega dogodka samega po sebi, odšteje stroške hipotetične (fiktivne) sanacije predhodnih "sledi oplaženja in manjših deformacij," ki se jih lastnik ni odločil sanirati, ker je avto lahko kljub temu uporabljal.

Konkludentno sklenitev pogodbe izkazuje dejstvo, da je tožnik s pomočjo trajnika devet let toženki plačeval zavarovalne premije, kar je bilo vselej navedeno na njegovih izpiskih bančnega prometa. Ker je toženka tožniku ves čas trajanja pogodbe nudila možnost koristiti svoje storitve in ker je šlo za aleatorno pogodbo, o prikrajšanju ni mogoče govoriti.

Ker je izvedenec za raziskave prometnih nezgod v svojem izvedenskem mnenju upošteval podatke o hitrosti in gibanju vozila minuto in 19-20 sekund pred dejanskim trkom, kot je bilo ugotovljeno z izvedenskim mnenjem izvedenca za tahografe, je izvedensko mnenje izvedenca za raziskave prometnih nezgod v nasprotju z raziskanimi okoliščinami (ugotovitvami izvedenca za tahografe). Posledično so s strani izvedenca za raziskave prometnih nezgod napačno izračunani pojemki, ki so v času trka delovali na vozilo. Izvedenec za tahografe je tudi ugotovil, da se je vozilo zaletelo v zid pod kotom navzdol (in ne čelno na škarpo), ta pa je nato deloval kot klin ali nož, ki je prodrl v globino vozila v času trajanja trka, zaradi nagnjenosti terena ob vozišču (kar je vplivalo na nagnjenost vozila ob trku) pa je vozilo dodatno pritiskalo s svojo maso na zid oziroma se zadelo na vogal ali rob zidu, kar naj ocenijo izvedenci za prometne nesreče. Navedenega sodišče prve stopnje ni razčistilo z izvedencem za raziskave prometnih nezgod in je s tem kršilo določila drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je zavarovalnica na podlagi 8. točke tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu upravičena do povračila tudi v primeru, ko zavarovanec oziroma odgovorna oseba ni vedela, da je povzročila škodo, bi pa to morala in mogla vedeti.

Zavarovanec toženke bi za konkretno delo moral predvideti, da tekom avtomatiziranega delovnega procesa pri povečanem obsegu dela zaradi slabše kvalitete kruha delavci ne bodo mogli ustrezno čistiti tal in da bodo zato neočiščena tla, posuta z drobtinami, bolj drsna. Zato bi moral zagotoviti bodisi manj drsečo pohodno površino ali pa dodatne delavce, ki bi med delom čistili tla, kot je to tekom postopka navajala že tožnica.

Izpodbijana sodba ne temelji na ugotovitvi, da se škodni dogodek ni zgodil, kot zmotno prikazuje pritožnik, temveč na zaključku, da ni zanesljivo, da se je zgodil tako, kot je pritožnik uveljavljal. Nadaljnji samostojni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je bil, da tožnik svoje škode ni dokazal po višini.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih materialno pravnih določb, na podlagi katerih je odločalo, a vendar po drugi strani v sodbi govori o regresnem zahtevku (ki ga ima zavarovalnica po 7. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu), pri čemer pa temelj med pravdnima strankama niti ni bil sporen, kar pomeni, da ga ni treba dokazovati.

Predlog se zavrne.