318. člen ZPP

Posebnost zamudne sodbe je v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Sodišče v takem primeru s sklicevanjem na 34. člen ZDSS-1 dejstev ne more ugotavljati samo, mimo in v nasprotju s tožnikovimi navedbami.

Ker toženka na tožbo ni odgovorila, se v skladu s pravili, ki veljajo za zamudno sodbo štejejo za priznana vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, vključno z zatrjevanim priznanjem obstoja obveznosti poklicnega zavarovanja. Takšno zatrjevano priznanje temelja obveznosti namreč pomeni priznanje, da so podani pogoji, od katerih je odvisna dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, med drugim tudi glede vrste in nosilnosti vozila ter značilnosti delovnega mesta, zaradi katerih je to uvrščeno med delovna mesta poklicnega zavarovanja. Ker se zaradi izostanka odgovora na tožbo navedena dejstva štejejo za priznana, ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožbena podlaga ne omogoča materialnopravnega sklepa o utemeljenosti zahtevka.

Sodišče je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja ugotovilo, da se starša nista sposobna sporazumevati niti glede preživljanja prostega časa otroka, vrtčevskih obveznosti in njegovega zdravstvenega stanja. Konflikt jima ne omogoča razumnega in spoštljivega pogovarjanja in dogovarjanja o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, zato nista sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ustvarjala več novih spornih vprašanj in konfliktov med staršema, ki bi se začeli pojavljati tudi glede dnevnega življenja. Sodišče prve stopnje je torej preizkusilo, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo, a je na podlagi gornjih ugotovitev zaključilo, da niso. V zadevi VSL IV Cp 1452/2024, iz katere je povzet gornji sklop in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje, ali pomeni pridobitev finskega državljanstva korist za otroka. Za tak primer pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da dodatno državljanstvo prinaša dodatno korist: Finska je država EU, poleg tega je splošno znano, da gre za eno najbolj razvitih in varnih držav n

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sme pritožbeno sodišče v primeru zamudne sodbe ponovno vrednotiti dejanske okoliščine glede obsega škode, če pritožba teh vprašanj ne odpira in se tožnica v zvezi s temi vprašanji, ki niso bila prerekana, v odgovoru na pritožbo ni opredelila.

Višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka, narekuje sklep, da je ob odsotnosti posebnih okoliščin, pravilna odločitev, da bi bilo za oceno pristnosti podpisa poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Za sklepčnost zadošča, da tožeča stranka poda dejstveno podlago, iz katere izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne pa, da je predložen tudi dokaz.

Ni bistveno, da vročitev ni bila opravljena zakonitemu zastopniku toženke oziroma osebi, ki je pri toženki pooblaščena za sprejem pisanj. ZPP namreč ne določa zaporedja vročanja, oziroma da bi vročevalec moral najprej poskusiti pisanje vročiti zakonitemu zastopniku oziroma da bi moral iskati katero izmed pooblaščenih oseb. Tako ne drži pritožbena navedba, da je (osebna) vročitev pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu za sprejem pisanj. Pravilna in enakovredna je tudi vročitev delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe na naslovu, ki je vpisan v register (prvi odstavek 133. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP in tretjim odstavkom 139. člena ZPP).

Stališče, da je pooblastilo, ki je predloženo v fotokopiji namesto v izvirniku, nepopolno, je bilo preseženo z odločbo Ustavnega sodišča Up-648/09 z dne 14. 6. 2012. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče kot očitno napačno označilo dotedanjo sodno prakso, po kateri se je za popolno štelo le pooblastilo, predloženo v izvirniku, ne pa tudi pooblastilo v fotokopiji. Pri pooblastilu, predloženem v fotokopiji, se lahko pogosteje kot pri izvirniku pojavi dvom o njegovi pristnosti. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je sodnikovi presoji prepuščeno, ali bo preveril obstoj in pristnost pooblastila, predloženega v fotokopiji, tako da bo zahteval predložitev izvirnika ali overjenega pooblastila. Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča takšna presoja ne sme biti arbitrarna, temveč mora biti razumno utemeljena in ustrezno obrazložena. Če sodišče ne sprejme kopije pooblastila in zahteva predložitev izvirnika oziroma overjenega pooblastila, zlasti pa če na domnevno nepristnost pooblastila navezuje za stranko neugodne procesne posledice, mora svojo odločitev ustrezno utemeljiti.

Sodišče prve stopnje je odločitev o prekinitvi postopka ustrezno utemeljilo s sklicevanjem na smotrnost in ekonomičnost. Če bo namreč ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne bodo več izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, brez prekinitve postopka pa bi stranki morali v vmesnem času vložiti pritožbo zoper zamudno sodbo, če se z odločitvijo ne strinjata, kar bi povzročilo dodatne stroške postopka.

Po sodni praksi je za pravilnost vročanja ključno vprašanje, kje stranka (naslovnik pisanja) dejansko prebiva, in ne zgolj, kje ima formalno prijavljeno stalno/začasno prebivališče. Ker zakon vročanje fizičnim osebam jasno navezuje na njihovo stanovanje, je tega treba razumeti v dejanskem smislu (kot dejanski kraj bivanja) in ga ne gre enačiti s pojmom prebivališča. Povedano pa nujno pomeni, da mora biti stranki, ki se ji je pisanje vročalo po fikciji, omogočeno dokazati, da na (tem) naslovu, dejansko ne prebiva ali v tistem času ni prebivala oziroma je stanovanje opustila. To poudarjeno velja v primeru izdaje zamudne sodbe, ki temelji na absolutni domnevi, da toženka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnic.

Za presojo o tem, ali je dejansko stanje med strankama sporno, ni odločilna vložitev posamezne vloge, temveč predvsem vsebina trditev ene in druge stranke. Ker trditev, ki bi nasprotovale trditvam iz dopolnitve tožbe, toženka ni podala, ne more uspeti z očitkom, da je predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika. Možnost izdaje odločbe brez razpisa naroka iz 488. člena ZPP je izjema od obligatornosti glavne obravnave, ki je namenjena uresničevanju načela hitrosti postopka v gospodarskih sporih, saj je njihovo hitro reševanje še posebej pomembno. Obravnavano izjemo torej osmišlja narava gospodarskih sporov, ki pa ni v ničemer odvisna od okoliščine, ali se postopek začne z običajno tožbo ali izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ni razumnega razloga za stališče, da bi se določba 488. člena ZPP nanašala le na tiste gospodarske spore, v katerih je vložen odgovor na tožbo, ne pa na tiste, v katerih je (po ugovoru zoper sklep o izvršbi) predviden odgovor na dopolnitev tožbe. Izdaje odločbe na podlagi 488. člena ZPP prav tako ne ovira okoliščina, da odgovor na dopolnitev tožbe ni vložen. V gospodarskem sporu, ki izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine,

Kadar je potrebno vročiti tožbo pravni osebi v tujini, se v skladu z določilom prvega odstavka 135. člena ZPP, vročitev opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno. Pri vročanju v tujino se tako ne upoštevajo pravila vročanja našega procesnega zakona, razen, če ima pravna oseba iz tujine ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pooblaščenca v Sloveniji. Vročitev je potrebno opraviti ob upoštevanju veljavnih mednarodnih pogodb.

Po splošnih pravilih OZ ima pogodbena stranka v primeru kršitve pravico zahtevati izpolnitev in povrnitev škode (239. člen). Razkorak med višino zahtevka, izračunanega na podlagi Splošnih pogojev (3.471 EUR), in višino toženčeve obveznosti, ki jo dolguje po sodbi in ki je ugotovljena ob upoštevanju splošnih pravil za kršitev pogodbe (273 EUR), utemeljuje sklepanje, da si je tožnica s Splošnimi pogoji izgovorila nesorazmerno visoko nadomestilo. Ob dejstvu, da gre za enostransko določen pogoj (pogodbeni stranki se o njem nista pogajali) in da vodi k znatno višji obveznosti potrošnika, kot bi jo imel po splošnih pravilih OZ, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določba Splošnih pogojev povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank in je zato nična.

V postopku izdaje zamudne sodbe se ne ugotavlja dejansko stanje, ampak se šteje, da je resnično v tožbi navedeno dejansko stanje, saj se po sistemu afirmativne litiskontestacije pasivnost tožene stranke šteje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo. V takem primeru se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe.

Za presojo, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe, je odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za njeno izdajo, to pa je bil trenutek, ko se je iztekel rok za odgovor na tožbo. Do takrat je imel namreč toženec še možnost odgovoriti na tožbo in navajati dejstva. Takrat so nastopili zamudni učinki opustitve vložitve odgovora, to pa je tudi trenutek, na katerega se navezujejo časovne meje pravnomočnosti sodb izdanih na podlagi 318. člena ZPP. Nepomembno je zato dejstvo, da je bila zamudna sodba izdana kasneje, to je v času, ko je bil zoper toženca že začet postopek osebnega stečaja. Tožnik vse od leta 2008, kljub sproženemu izvršilnemu postopku, svoje terjatve v večjem delu ni uspel poplačati, kar nedvomno omogoča zaključek, da je tožnikov dolžnik neplačevit in njegovo premoženje za poplačilo terjatve ne zadošča; s tem, ko se je odpovedal dedovanju, pa je onemogočil njegovo povečanje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da bolniški stalež ob izdaji sodbe ni bil izkazan, da so zaposlitvene možnosti tožnika dobre, ker je splošno znano, da primanjkuje delavcev za preprosta fizična dela, ter da sodišče ne bi smelo upoštevati tožnikovih socialnih okoliščin. Gre za izpodbijanje dejanskega stanja, ki pri zamudni sodbi ni dopusten pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 28 let, prisodilo 10 povprečnih mesečnih plač. Takšna odmera je znotraj zakonskega okvira in ustreza celoviti presoji vseh relevantnih kriterijev. Dolgotrajna zaposlitev je pomemben in v sodni praksi izrazito upoštevan kriterij.

Pritožbeno sporno je vprašanje, ali vloga po vsebini predstavlja obrazložen odgovor na tožbo. Iz vsebine vloge izhaja zgolj pavšalna navedba, da tožena stranka v celoti izpodbija tožbeni zahtevek, brez navedbe kakršnihkoli dejstev ali dokazov, s katerimi bi konkretno nasprotovala zatrjevanim dejstvom tožnika. Takšna pavšalna izjava ne dosega standarda obrazloženosti, ki ga zahteva 278. člen ZPP. Ustaljena sodna praksa dosledno poudarja, da mora biti odgovor vsebinsko konkreten in torej ne zadošča zgolj formalno zanikanje zahtevka.

Tožena stranka ni dokazala resničnosti objavljenih očitkov. Odločitev o protipravnosti njenega ravnanja je zato odvisna od odgovora na vprašanje, ali je ob objavi upravičeno verjela v njihovo resničnost.