120. člen OZ

Ne gre za sodbo presenečenja in s tem za kršitev 22. člena Ustave RS, kadar sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela in se nanjo sklicevala. Stranka nosi odgovornosti za skrbno pripravo in sodelovanje v postopku. To velja še toliko bolj, če stranko zastopa odvetnik, ki je pravni strokovnjak, kot v obravnavani zadevi. Pri tem mora stranka računati na možnost, da sodišče pri pravni presoji upošteva o tem stališča nasprotne stranke. Ker gre za spor v zvezi z organizacijo potovanja, je tožnik kot profesionalna oseba, ki se ukvarja z organizacijo potovanj, z zakonskimi določili, ki urejajo navedeno področje, moral računati. Pri tem je toženka v več vlogah navedla, da s splošnimi pogoji poslovanja ni bila seznanjena, zato je tožnik lahko računal, da bo sodišče prve stopnje temu tudi sledilo, in za tak primer navesti odločilna dejstva v skladu z navedeno zakonsko ureditvijo.

Besedilo splošnih pogojev je dovolj jasno, da je tožnik lahko vedel, da se preizkusu alkoholiziranosti ne sme izogniti, če želi ohraniti pravico do povračila škode. Vse ugotovljene okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča utrjujejo sklep o tem, da se je tožnik odločil, da ne bo poklical policije, čeprav je za to imel možnost, z namenom, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti, kar vodi k domnevi o njegovi alkoholiziranosti.

Splošni pogoj zavarovalnice določa, da zavarovalnica "ne povrne stroškov popravila, ki so posledica izboljšave ali izpopolnitve vozila (pridobitev na vrednosti)." To, posebej v razumevanju povprečnega potrošnika, ne daje podlage za to, da se od stroškov popravila, ki so posledica zavarovanega škodnega dogodka samega po sebi, odšteje stroške hipotetične (fiktivne) sanacije predhodnih "sledi oplaženja in manjših deformacij," ki se jih lastnik ni odločil sanirati, ker je avto lahko kljub temu uporabljal.

V primeru odstopa potrošnika od pogodbe o paketnem potovanju lahko organizator potovanja zahteva od potrošnika plačilo ustrezne in upravičene odstopnine. S pogodbo o paketnem potovanju se lahko določi razumne standardne odstopnine, pri čemer se upošteva preostali čas do začetka turističnega paketa ter pričakovane prihranke stroškov in prihodke iz nadomestne uporabe potovalnih storitev (prvi, drugi in tretji odstavek 57.f člena ZVPot oziroma 186. člen ZVPot-1). Namenu sklenjene pogodbe bi nasprotovalo takšno določilo splošnih pogojev, zaradi katerega bi ne mogel biti dosežen bistveni cilj same pogodbe.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da so bili pogoji za odstop od Pogodb jasno določeni (13. člen Pogodb ter osmi odstavek 5. točke Tehničnih specifikacij), direktor področja vzdrževanja pa na podlagi tretjega odstavka 17. člena Pogodb ni imel pooblastila, da bi te spreminjal. To pomeni, da gre za neupravičeno zastopanje (73. člen OZ) in ne za prekoračitev pooblastila (72. člen OZ). Direktor področja vzdrževanja je v elektronskem sporočilu v toženkinem imenu sprejel odločitev, za katero ni imel njenega pooblastila. S tem, da je obvestil tožnico, da se izrečeni ukrepi ne bodo vštevali k ukrepom za odstop od Pogodb, je ravnal v nasprotju z upravičenjem iz 17. člena Pogodb. Na podlagi tega določila je bil pristojen za izrek sankcij, torej za odločitev, ali tožničino ravnanje predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti. Ni pa bil pristojen za odločanje, ali bo tožnica zaradi izrečenih ukrepov odstopila od Pogodb.

Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, če so pretirano stroga za drugo pogodbeno stranko (drugi odstavek 121. člena OZ). Po mnenju višjega sodišča so določila splošnih pogojev, ki omogočajo tožeči stranki, da za kratkotrajno parkiranje zaračuna parkirnino, kot da bi parkiranje trajalo več mesecev, pretirano stroga.

Izmikanje preiskavi je pravni standard, ki ga je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Opustitev obvestila o nesreči sama po sebi še ne zadošča za zaključek, da se voznik izmika preiskavi.

Toženka je s tem, ko je izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na njegovo 1. točko izreka, v bistvenem oprla na Splošne pogoje uporabe, hkrati pa tožniku pred izdajo izpodbijanega akta glede vsebine in relevantnosti Splošnih pogojev uporabe za odločitev v zadevi ni omogočila izjasnitve, kršila tožnikovo pravico do izjave, s tem pa bistveno kršila pravila postopka.

V skladu s 27. členom ZDoh-2 se od odškodnine za nepremoženjsko škodo dohodnina ne plačuje, kar pa ne velja za odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka. Za povrnitev premoženjske škode se uporablja načelo popolne odškodnine (primerjaj 169. člen OZ), ki veleva, da se z izplačilom odškodnin na premoženjskem področju oškodovanca vzpostavi premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. To pomeni, da mora odgovorna oseba poleg odškodnine, ki jo oškodovanec dejansko prejme v svoje razpolaganje, v imenu in v dobro oškodovanca ter v svoje breme plačati tudi davčne in druge javnopravne obveznosti, če za izplačano vrsto odškodnine obstaja dolžnost njihovega plačila. Davčna obveznost nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist upnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino

Tako za sklenitev pogodbe kot za njeno spremembo ali prenehanje morata stranki doseči soglasje. Zato drži pritožbeno stališče, da je e-sporočilo tožnice z dne 1. 4. 2021, v katerem obvešča toženca, da bo podaljšanje storitve izvedla šele po prejemu plačila ponudbe, zavajujoče, saj z njim vzbuja dvom glede veljavnosti pogodbe, ki sta jo stranki sklenili na podlagi ponudbe A2. Ker pa ena stranka z izjavo svoje volje drugi stranki obstoječe pogodbe ne more spremeniti, to obvestilo (z dne 1. 4. 2021) nima pravnih učinkov. Enostranska izjava volje namreč po našem pravu, razen kadar gre za javno obljubo nagrade ali za vrednostne papirje, ne zavezuje.

Kljub temu, da toženec navaja, da uveljavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko uveljavlja le relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To je razvidno že iz njegovih navedb, da je sodišče kršilo 12. in 283. člen ZPP ter 22. člen v zvezi s 46. in 47. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Gre torej za uveljavljanje relativno bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki so podane, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Vse tovrstne pritožbene navedbe so zato v sporu majhne vrednosti neupoštevne, tudi če bi bile zatrjevane relativno bistvene kršitve določb postopka dejansko podane in uveljavljane pravočasno. Toženec je 5. 10. 2018 na tožnika naslovil zahtevo za odpoved/zamrznitev naročniškega razmerja, s katero je zahteval začasni izklop. S tem ni prišlo do prenehanja naročniškega razmerja, v skladu s 4.i členom Splošnih pogojev, s katerimi je bil toženec seznanjen, se lahko zahteva začasno m

V sodni praksi je uveljavljeno enotno stališče, da ima tudi lizingojemalec poleg lizingodajalca premoženjski interes, da zavarovalni primer ne nastane, ker nosi vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari, tudi če ni še pravni lastnik vozila, temveč je le ekonomski lastnik. V pogodbi o lizingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet lizinga po plačilu vseh obrokov pripadel lizingojemalcu, prav tako je na lizingojemalcu breme vseh obveznosti, ki se tičejo uporabe. Tudi v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta lizinga dolžnost plačila vseh obveznosti lizingojemalca praviloma ne preneha in je zato premoženjski interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na lizingojemalcu. Tožnik kljub temu, da v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja vozila. Dokazal je, da mu je nastala škoda, saj je imel vozilo v uporabi, sanacija posledic poškodbe avtomobila je bila na njemu, zaradi česar je izkazal nastanek škode na svojem premoženju in s tem zahtevani premoženjski oz. zavarovalni interes ter posledično tudi aktivno legitimacijo za vložitev tožbe.

Poslovna volja, ki je vsebina izjave o sprejemu ponudbe, se lahko izjavi z besedami ali z drugačnim aktivnim ravnanjem, če ima v poslovnem prometu (pri sklepanju določenih vrst pogodb) običajno pomen izjave volje za sklenitev pogodbe (primerjaj prvi odstavek 18. člena OZ). Zato po drugem odstavku 28. člena OZ velja, da je ponudba sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali stori kaj drugega, kar ima na podlagi ponudbe, prakse med strankama (naslovnikom in ponudnikom) ali običaja v poslovnem prometu pomen (konkludentnega) ravnanja, s katerim se sprejema ponudba. Plačilo računa ima tako pomen konkludentnega ravnanja, s katerim je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke za sklenitev pogodbe o podaljšanem jamstvu. Ni torej bistveno, da tožeča stranka pogodbe o podaljšanem jamstvu ni podpisala, saj je s plačilom računa jasno izrazila svojo voljo, da sprejema ponudbo tožene stranke za sklenitev te pogodbe. Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ). Tožeči stranki so bili splošni pogoji ob sklenitvi pogodbe znani oziroma bi ji morali biti znani, saj se po

Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili tožencu pogoji jamstva skupaj s pogodbo in računom poslani po pošti, je pravilno štelo, da ti pogoji predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev. Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za tehnično napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo z drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Če je pogodba obremenjena z napakami volje, je izpodbojna, izpodbojna pogodba pa je veljavna in torej zavezuje, dokler ni razveljavljena. Ker tožena stranka ni zahtevala razveljavitve podjemne pogodbe zaradi napak volje, njene n

Hramba PIN številke v lastnem domu res ne predstavlja hude malomarnosti. Vendar pa hramba PIN številke v kuverti skupaj s kartico v stanovanju, ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka decembra 2018, torej neposredno pred zlorabo kartice, v stanovanju „srečala“ nepovabljeno in neznano osebo, tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno predstavlja hudo malomarnost.

Določilo 288. člena OZ velja tudi za neposlovne (odškodninske terjatve. Zaradi zmanjšanja inflacije, ustalitve obrestne mere zamudnih obresti, uveljavitve nove zakonodaje, ki omogoča prisojo zamudnih obresti od zamude dolžnika s poravnavo neposlovnih odškodninskih terjatev ter ustrezno valorizacijo odškodnin in plačanih akontacij, so vsi parametri za določitev odškodninske obveznosti od njene zapadlosti določljivi. Ker tudi sicer v načinu prenehanja obveznosti z izpolnitvijo ni videti pomembnejših razlik med poslovnimi in neposlovnimi obveznostmi, ni (več) okoliščin, ki bi utemeljevale razlago, da 288. člen OZ za neposlovne (odškodninske) terjatve ne velja. Čeprav je tožnik opozarjal na nejasnost določil Tabele invalidnosti, je v resnici zahteval ugotovitev višje stopnje invalidnosti zaradi drugih poškodb in hujših poledic poškodbe skočnega sklepa. Tožnik se je torej zavzemal za prisojo višjega odstotka zavarovalne vsote na podlagi Tabele invalidnosti, vendar pa spornosti načina določitve (izračuna) invalidnine ni izpostavljal, še tudi v pritožbi pa ni zmogel argumentirano vzpostaviti dvom v spornost (in nejasnost) načina, ki ga je pojasnila tožena stranka v skladu z uvodn

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Dejstvo, da toženec o prometni nesreči ni obvestil policije, samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Zaradi enakega razloga neobvestitve policije ni mogoče enačiti z izmikanjem preiskavi oziroma odklonitvijo možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, ki v skladu s točko 4.d prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev ustvarja domnevo, da je bil voznik pod vplivom alkohola. Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera.

Tožeča stranka ni predložila splošnih pogojev, ki so bili veljavni v času sklenitve naročniške pogodbe (9. 2. 2011), prav tako pa tudi ni trdila, da je bilo že v teh Splošnih pogojih, ki so veljali v času sklenitve naročniške pogodbe v letu 2011, jasno določeno, da mora naročnik v primeru, da opreme, ki jo je prejel v uporabo ob sklenitvi pogodbe, ob prenehanju naročniškega razmerja ne vrne, povrniti njeno vrednost. Tožeča stranka ni izkazala obstoja pogodbenega materialnega prava, ki bi ji dajalo upravičenje namesto vrnitve dane opreme zahtevati plačilo njene vrednosti, saj Splošnih pogojev, ki so bili sestavni del naročniške pogodbe z dne 9. 2. 2011, ni predložila, ni pa niti trdila niti dokazala, da je toženec prejel oziroma bil seznanjen s predloženimi Splošnimi pogoji iz leta 2018, prav tako pa tudi ni trdila, da so mu bili ti Splošni pogoji na voljo oziroma vsaj dostopni.

Po polici kasko zavarovanja in splošnih pogojih toženke popravilo vozila pri nepogodbenem servisu in pošiljanje ponudb izbranega servisa toženki v potrditev pred popravilom vozila ni opredeljeno kot pogodbena obveznost zavarovancev. Njihova neizpolnitev tako ne predstavlja kršitve zavarovalne pogodbe, ki bi kakorkoli lahko poslabšala položaj tožnikov pri uveljavitvi njihove pravice do zavarovalnine po nastanku zavarovalnega primera oz. bi zanje imela za posledico izgubo zavarovalnih pravic (942. člen OZ). Toženki zato v posledici zavarovančeve izbire nepogodbenega servisa in nepredložitve njegove ponudbe ne pripada niti pravica po lastni presoji omejiti višine stroškov popravila vozila, kot je to v konkretnem primeru storila toženka. Tožniki bi bili na račun škodnega dogodka lahko obogateni le v primeru, ko bi njihov zahtevek za povračilo škode bistveno presegal razumno povprečje, oziroma ko bi za popravilo vozila izbrali izvajalca, katerega cena kleparskih in ličarskih del bi bistveno odstopala od cen drugih (primerljivih) izvajalcev popravil vozil. Takšnega odstopanja pa v konkretnem primeru toženka ni dokazala.

Med strankama je bilo sporno, ali je toženec poleg najema zabojnika dolžan plačati tudi storitve odvoza, predelave in odlaganja kosovnih odpadkov (storitve ravnanja s kosovnimi odpadki). Toženec ni zanikal, da so pravila tožeče stranke o brezplačnem odvozu kosovnega materiala (do 2m³) in o plačljivemu odvozu nad 2m³ javno objavljena in dostopna, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ga zavezujejo (tretji odstavek 120. člena OZ).