921. člen OZ

Dejstvo je, da se viličar sicer lahko uporablja kot prevozno sredstvo ali delovni stroj, vendar je za presojo v obravnavanem primeru bistveno kakšno funkcijo je opravljalo vozilo v trenutku škodnega dogodka. Pri tem pa ni ključno, ali se je vozilo premikalo ali ne.

Tožnica je k dvigu agregata sicer res pristopila voljno, z namenom, da za potrebe poslovanja trgovine zagotovi preskrbo z elektriko. Kljub temu pa je pravilno prvostopenjsko stališče, da je izhajajoč iz dogodka kot celote silo, ki je zaradi teže agregata delovala na telo tožnice ob dvigu le-tega, šteti za od njene volje in hotenja neodvisen, enkraten, nenaden zunanji dogodek v smislu prvega odstavka 5. člena SP, ki je v enaki meri kot osteoporoza prispeval k nastanku škodne posledice, to je zloma ledvenega vretenca L1, tožnica pa v takšno škodno posledico ni privolila. Če je z zavarovalno pogodbo določeno, na kakšen način vplivajo prej prisotne degenerativne spremembe na zdravstveno stanje po poškodbi in s tem na višino zavarovalnine, v skladu z načelom pogodbene svobode strank (3. člen OZ) veljajo določbe zavarovalne pogodbe. Če take določbe ni, pa to ne pomeni, da zavarovalnica ni dolžna izplačati zavarovalnine v obsegu, v katerem je prišlo do realizacije zavarovalnega primera. V tem primeru je namreč sodišče tisto, ki ugotovi, v kakšni meri je stanje zavarovanca posledica nezgode in v kakšni meri so nastale poškodbe posledica drugih dejavnikov. V kolikor bi imela

Temelj vtoževane terjatve je pogodbeni, in sicer zahtevek temelji na zavarovalni pogodbi za zavarovanje avtomobilskega kaska. Na pogodbenem področju velja načelo pogodbene svobode, pri čemer ni nedopustna pogodbena ureditev (kakršna je bila zatrjevana tudi v konkretnem primeru), da stranki zavarovalne pogodbe izbiro izvajalca popravila poškodovanega zavarovanega vozila prepustita zavarovalnici in za primer, da zavarovanec po lastni izbiri za izvedbo popravila izbere drugega izvajalca, določita omejitev višine izplačane zavarovalnine na višino stroškov popravila, kot bi znašali pri napotenem servisu.

Nezgodno zavarovanje je pogodbeno zavarovanje (člen 921 OZ). V Splošnih pogojih je definirana pravica zavarovalnice, da skrajša dnevno nadomestilo, ko obolenja zavarovanca vplivajo na podaljšanje časa zdravljenja, pri čemer v primeru zaradi drugih zdravstvenih razlogov podaljšane prehodne delovne nesposobnosti lahko izplača dnevno nadomestilo zgolj za del trajanja nesposobnosti za delo, ki je izključna posledica nezgode. Sodišče prve stopnje se je zato pri presoji trajanja zdravljenja, zaradi katerega tožnici pripada dnevno nadomestilo glede na prehodno delovno nesposobnost, pravilno oprlo na določbe zavarovalne pogodbe in Splošnih pogojev, ki so sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe, katera zavezuje pogodbenici, sedaj pravdni stranki (3. člen OZ). Pritožbene trditve o materialnopravni zmotnosti takšnega pristopa in nadaljnje, da vzročna zveza med utrpelo poškodbo in trajanjem zdravljenja v zavarovalni pogodbi in pripadajočih splošnih pogojih ni posebej ali drugače določena, se zaradi pogodbeno dogovorjene omejitve glede trajanja dnevnega nadomestila izkažejo za neutemeljene.

Uporaba prava je v domeni sodišča in ne izvedenca. Tožnik se je v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval na izvedensko mnenje dr. B. B., izdelano v drugem sodnem postopku, in predlagal, da ga sodišče uporabi tudi v tem postopku. Ker se je s tem strinjala tudi tožena stranka, je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje pravilno uporabilo kot dokazno sredstvo (1. točka 219.a člena ZPP). Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih navedb, s katerimi bi oporekal navedenemu izvedenskemu mnenju ali utemeljeval potrebo po njegovi dopolnitvi ali postavitvi drugega izvedenca (254. člen ZPP).

Ker je torej po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženka s tožnico sklenila prodajno pogodbo, s katero je kupila in prevzela telefon, ga kasko zavarovala in uporabljala več mesecev, tožniku kot prodajalcu pa ni plačala ničesar niti ni sklenila kreditne pogodbe, na podlagi katere bi tožnica prejela plačilo telefona in zavarovanja, je sodišče prve stopnje ob materialnopravno pravilni uporabi določb 435., 496. , 921. in 936. člena OZ ter določb sklenjene prodajne pogodbe z dne 17. 11. 2022 pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 1.528,98 EUR po računu z dne 17. 11. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2022 dalje.

Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa.

Izmikanje preiskavi je pravni standard, ki je določen le abstraktno; kaj pomeni izmikanje preiskavi, je treba zato ugotoviti v vsakem konkretnem primeru posebej; načeloma velja, da se voznik izmakne preiskavi takrat, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da se bi ugotovila njegova alkoholiziranost. Ugotovljeno tožnikovo ravnanje, ko je takoj po nesreči obvestil toženko, ji posredoval vse potrebne podatke, po nesreči ves čas kontinuirano aktivno sodeloval pri reševanju škodnega dogodka in izpolnil vse obveznosti, določene v 25. členu Splošnih pogojev, utemeljujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da se tožnik ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti.

Okoliščine primera zavarovalnega primera so bile atipične, saj je šlo za novo in nepoznano dejavnost (rudarjenje kriptovalut), ki je upravičevala daljši čas, da se je toženka seznanila z vsemi okoliščinami primera in ugotovila obstoj svoje obveznosti. Vendar je toženka za to imela dovolj časa od 19. 2. 2019, ko je prejela od tožnice dodatna pojasnila, do 4. 6. 2019, ko je drugič odklonila zahtevek. Ker je v drugi odklonitvi kot razlog navedla sporno lastništvo opreme in ne še kakšnih drugih podatkov, ki bi ji manjkali za ugotavljanje zneska njene obveznosti (kot na primer šele v tej pravdi prerekano število računalnikov, istovetnost njihovih komponent, poraba električne energije ipd.), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se je lahko z obveznostjo seznanila šele tekom pravde in zato zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe. Ker je tožnica dokaze o lastništvu opreme podala nemudoma po odklonitvi zahtevka, se toženka z vložitvijo tožbe ni seznanila s kakšnimi novimi dejstvi, ki jih ne bi vedela od prej in s katerimi je pred pričetkom postopka opravičevala svojo zavrnitev zahtevka. V obravnavanem primeru je predmet zavarovanja predstavljala celotna računalniška oprema,

Tožnica v konkretnem primeru v pravnem prometu ni nastopala kot proizvajalka ali prodajalka tehničnega blaga, niti ni svojih storitev ponujala brezplačno, kar vse so glede na zakonsko dikcijo ZVPot-1 karakteristike garancije. V tem primeru je bilo jamstvo, ki so ga kupili potrošniki, samostojen pravni posel, s katerim je tožnica nase prevzela riziko kritja stroškov odprave napake (popravila) oziroma zagotovitve nove elektronske naprave, ki jo je kupec kupil pri prodajalcu. Zato gre v tem primeru tudi po presoji sodišča za zavarovalno pogodbo med kupcem in tretjo osebo (tožnico) in ne za garancijo v smislu prej povzetih določb ZVPot-1.

Izmikanje preiskavi je pravni standard, ki ga je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Opustitev obvestila o nesreči sama po sebi še ne zadošča za zaključek, da se voznik izmika preiskavi.

Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval, da je v tem dogodku utrpel škodo (zasuk kolena) in da je podana vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem, ko je poskušal sestopiti s premikajočega se traktorja, ki je imel obe pnevmatiki v skrajni legi, in poškodbo tožnikovega desnega kolena zaradi rotacije, ko sta mu pnevmatiki zgrabili desno nogo (stopalo) na stopalki. Toženka zgolj s splošnim in nekonkretiziranim pritožbenim očitkom, da tožnik ni dokazal nastanka vzročne zveze, pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi ne more izpodbiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, je torej pravilna.

Naloga pritožbenega sodišča na eni strani in pritožnikov na drugi strani je zamejena s pravilom o mejah pritožbenega preizkusa iz že navedenega 350. člena ZPP.

Vsako ravnanje voznika, ki je lahko podlaga za ugotovitev njegove krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti v smislu drugega dostavka 154. člena OZ, ni nujno hkrati tudi razlog za izgubo zavarovalnih pravic v skladu s Splošnimi pogoji. Pri presoji toženčeve dolžne skrbnosti kot nepoklicnega voznika traktorja je treba izhajati iz okoliščin konkretne vožnje izven ceste oziroma dela na polju. Toženec se je, potem ko je ob priklopu izposojene prikolice preveril delovanje pozicijskih luči na njej, pripeljal na zbirno mesto na polju, kjer je traktor s pripeto prikolico nekaj časa stal, da so nanjo naložili koruzo. Takoj zatem je spet zapeljal na regionalno cesto. Kakršnekoli posebnosti oziroma dodatne podrobnosti o vožnji po polju, poteku dela ter ravnanju s prikolico v tem času niso bile ugotovljene. Iz dejanskih ugotovitev tako ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi večina razumnih ljudi, ki se z vožnjo traktorja ne ukvarja profesionalno, lahko sklepala, da v razmeroma kratkem časovnem razdobju po predhodnem pregledu njihovega delovanja, pozicijske luči traktorske prikolice morda ne delujejo več. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ni oškodovan, ker stroškov zdravljenja po pozivu za plačilo računa ni plačal, materialnopravno pravilno.

Toženka v pritožbi prvič navaja, da banka pri sklepanju kreditne pogodbe ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Toženka razlogov, zakaj brez svoje krivde te trditve ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne ponudi.

Tožnica uveljavlja plačilo zavarovalnine za primer operacije karpalnega kanala v višini 5.000,00 EUR. Že iz naslova police sledi, da zavarovanje ne krije vseh bolezenskih stanj, niti operacij, ampak le operacije zaradi težjih bolezni. Če tožnica niti police ni prebrala, ampak jo je samo preletela, kot je izpovedala, mora posledice svojega malomarnega ravnanja nositi sama.

Ker je terjatev, katere plačilo zahteva v obravnavani zadevi tožnica od toženke, nedeljiva kolektivna terjatev, tožnica kot skupna lastnica zavarovalnega interesa, ne glede na to, da je premijo iz zavarovalne pogodbe plačala sama, ne more uresničevati samostojno, torej v svojem imenu in za svoj račun in posledično ne more samostojno izvrševati (črpati) pravic iz zavarovanja. Sodišči nižjih stopenj sta spregledali ureditev nedeljivih terjatev iz drugega odstavka 416. člena OZ in (posledično) nista pravilno uporabili določila prvega odstavka 929. člena OZ in 20. člena Splošnih pogojev poslovanja. Tožnica bi morala tožbeni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 416. člena OZ oblikovati tako, da bi od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti za račun vseh skupnih lastnikov oziroma polog zavarovalnine pri sodišču.

Policisti niso opravili postopka preverbe alkoholiziranosti pri tožniku z etilometrom oziroma strokovnega pregleda. Slednje je bilo pomembno za postopek pred sodnikom za prekrške, ki je prav zaradi tega postopek zoper tožnika oziroma voznika ustavil. Vendar pa to ne vpliva na pogodbeno razmerje med tožnikom in toženko (zavarovalnico), saj splošni pogoji jasno določajo oziroma prevaljujejo breme ugotavljanja alkoholiziranosti na voznika oziroma zavarovanca.