948. člen OZ

Dejstvo je, da se viličar sicer lahko uporablja kot prevozno sredstvo ali delovni stroj, vendar je za presojo v obravnavanem primeru bistveno kakšno funkcijo je opravljalo vozilo v trenutku škodnega dogodka. Pri tem pa ni ključno, ali se je vozilo premikalo ali ne.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ni oškodovan, ker stroškov zdravljenja po pozivu za plačilo računa ni plačal, materialnopravno pravilno.

Ker je terjatev, katere plačilo zahteva v obravnavani zadevi tožnica od toženke, nedeljiva kolektivna terjatev, tožnica kot skupna lastnica zavarovalnega interesa, ne glede na to, da je premijo iz zavarovalne pogodbe plačala sama, ne more uresničevati samostojno, torej v svojem imenu in za svoj račun in posledično ne more samostojno izvrševati (črpati) pravic iz zavarovanja. Sodišči nižjih stopenj sta spregledali ureditev nedeljivih terjatev iz drugega odstavka 416. člena OZ in (posledično) nista pravilno uporabili določila prvega odstavka 929. člena OZ in 20. člena Splošnih pogojev poslovanja. Tožnica bi morala tožbeni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 416. člena OZ oblikovati tako, da bi od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti za račun vseh skupnih lastnikov oziroma polog zavarovalnine pri sodišču.

V sodni praksi je uveljavljeno enotno stališče, da ima tudi lizingojemalec poleg lizingodajalca premoženjski interes, da zavarovalni primer ne nastane, ker nosi vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari, tudi če ni še pravni lastnik vozila, temveč je le ekonomski lastnik. V pogodbi o lizingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet lizinga po plačilu vseh obrokov pripadel lizingojemalcu, prav tako je na lizingojemalcu breme vseh obveznosti, ki se tičejo uporabe. Tudi v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta lizinga dolžnost plačila vseh obveznosti lizingojemalca praviloma ne preneha in je zato premoženjski interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na lizingojemalcu. Tožnik kljub temu, da v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja vozila. Dokazal je, da mu je nastala škoda, saj je imel vozilo v uporabi, sanacija posledic poškodbe avtomobila je bila na njemu, zaradi česar je izkazal nastanek škode na svojem premoženju in s tem zahtevani premoženjski oz. zavarovalni interes ter posledično tudi aktivno legitimacijo za vložitev tožbe.

Tožeča stranka trdi, da je zaradi odtujitve blaga iz carinskega skladišča treba plačati tudi carinske in druge dajatve. Iz carinske odločbe, na katero se sklicuje, izhaja, da je zavezanka za plačilo dajatev in realnih obresti za manjko blaga v carinskem skladišču zaradi vloma z dne 7. 12. 2011. Ob uporabi drugega odstavka 948. člena OZ tako višje sodišče ugotavlja, da je tudi tožeča stranka tista, ki je imela ob nastanku zavarovalnega primera premoženjski interes za to, da ta ne bi nastal. Carinska odločba - in iz nje izhajajoča škoda v obliki plačila carinskih dajatev, je namreč prav posledica škodnega dogodka, spornega vloma. Sodišče prve stopnje je sprejelo ugovor tožene stranke, da so zaposleni delavci, če opravljajo delo na delovnem mestu, kjer so zavarovane stvari, v stalnem stiku s premoženjem, iz česar izhaja povečano tveganje, ki ga zavarovalnica ni prevzela. Vendar je odmik od kogentnih zakonskih določb o zavarovalni pogodbi dopusten samo, če je v nedvoumnem interesu zavarovanca. Pravica do povrnitve škode, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti,

Prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da so odškodninski zahtevki (terjatve), ki jih je tožnik v postopku (in sicer v vlogi z dne 29. 11. 2012) postavil (uveljavljal) iz naslova zavarovanja obveznega avtomobilskega zavarovanja tovornega in priklopnega vozila, zastarali.

Traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak kot delovni stroj za poganjanje traktorskega priključka - hidravličnega cepilnika, pri delu s katerim se je tožnik poškodoval. S klavzulo KL 2505 ("Jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil") je bilo očitno dogovorjeno širše kritje, kot ga nudi obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Pri dodatni klavzuli gre za prostovoljno zavarovanje, v kar Evropsko pravo ne posega. Pri presoji dogovorjene dodatne klavzule je treba izhajati iz pogodbene avtonomije strank (3. člen OZ in za zavarovalno pogodbo specialni 924. člen OZ) in splošnih predpisov obligacijskega prava (OZ). Traktor je motorno vozilo, konstruirano tako, da vozi, vleče ali potiska traktorske priključke in se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnega vozila. Razlaga zavarovalne klavzule na način, kot ga ponuja tožeča stranka, se izkaže za povsem mogočo in tudi logično prepričljivo. Če je škoda, ki nastane zaradi uporabe traktorja kot (delovnega) vozila, zajeta z obveznim avtomobilskim zavarovanjem, se mora razširitvena klavzula raztezati na škodo, nastalo na nek drugačen način uporabe

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila druga tožena stranka kot društvo, ki je organiziralo tekmo, dolžna nezgodno zavarovati športne funkcionarje. Pravilno je ugotovilo tudi, da če bi nezgodno zavarovanje predstavljalo zavarovanje pred odgovornostjo, potem bi to moralo biti v zavarovalni pogodbi (polici) izrecno navedeno.

Ni sporno, da tožeča stranka v času zatrjevanega škodnega dogodka še ni bila pravni lastnik delovnega stroja, nosi pa vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost odtujitve stvari, saj je v pogodbi o leasingu dogovorjeno, da bo predmet leasinga po plačilu vseh obrokov pripadel leasingojemalcu, na leasingojemalcu pa je tudi breme vseh obveznosti, ki izvirajo iz uporabe predmeta leasinga. Nenazadnje iz pogodbe o leasingu izhaja, da v primeru odtujitve predmeta leasinga dolžnost plačila obveznosti tožnice kot leasingojemalca ne preneha in je zato materialni oziroma premoženjski interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, podan tudi pri leasingojemalcu. Ker tožena stranka trdi (in dokazuje), da do zatrjevanega škodnega dogodka ni moglo priti, ker naj bi bil zadevni stroj v nasprotju z določbami pogodbe o leasingu prodan družbi s Kosova, tako da je bil iz Slovenije odpeljan že 19. 7. 2015 in ne kdaj kasneje, lahko tožeča stranka še vedno ovrže aktualni dokazni uspeh tožene stranke glede nenastanka zavarovalnega primera, v kolikor dokaže svoje pravočasne navedbe, da je imela zadevni stroj še v posesti ob sklepanju predmetnega zavarovanja dne 27. 6. 2016. Slednje

Podobno kot pri preizkusu odgovornosti glede pravilnosti ravnanja odvetnika mora ravnati sodišče tudi, če presoja pravilnost ravnanja davčnega svetovalca. Sodišče mora presoditi, ali bi hipotetično pravilno, vendar v resnici neopravljeno ravnanje davčnega svetovalca (kot prevzemnika naročila) pripeljalo do zaželenega uspeha za naročitelja. Če bi, je prevzemnik naročila odškodninsko odgovoren.

Temeljno načelo premoženjskega zavarovanja je, da oškodovanec ni upravičen do višje zavarovalnine, kot znaša škoda, ki jo je v zavarovalnem primeru utrpel. Zavarovanec z izplačilom zavarovalnine ne sme biti obogaten. To načelo je uzakonjeno v drugem odstavku 949. člena OZ, izhaja pa tudi iz Splošnih pogojev za zavarovanje pred požarom. Sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali, ali so v konkretnem primeru okoliščine take, da bi utemeljevale izplačilo nižje zavarovalnine od tržne vrednosti zgradbe.

Vprašanje, ali je bil tožnik lastnik ob vlomu odtujenih premičnin, je pravno odločilno zato, ker ima lahko pri premoženjskih zavarovanjih pravice iz zavarovanja samo tisti, ki ima ob nastanku škode premoženjski interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal. Konkretno zavarovanje opreme s stroji in aparati se je lahko nanašalo zgolj na tisto, kar je bilo v času sklenitve zavarovalne pogodbe v tožnikovi lasti. Posledično tudi zavarovanje lahko krije zgolj škodo zaradi odtujitve tiste opreme s stroji in aparati, ki je bila ob sklenitvi zavarovanja v zavarovančevi lasti.

Škoda je posledica poplave, ne pa vdora meteorne vode.

Zavarovalni interes je bistven element, kavza zavarovalne pogodbe.

Odgovor na vprašanje, kdo je imel zavarovalni interes v smislu drugega odstavka 948. člena OZ, je potrebno iskati v razmerju med leasingodajalcem in leasingojemalcem. Ni namreč odločujoče, kdo je v zavarovalni pogodbi napisan kot zavarovanec.

Pravilna je razlaga, da sporno določilo splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje določa (le) način določitve invalidnosti zavarovanca, kadar ta še ni določena. Zaradi opustitve določitve invalidnosti zavarovanca (za kar je zadolžena zavarovalnica sama oziroma njen zdravnik) obveznost zavarovalnice ne preneha, prav tako tudi ne zaradi smrti zavarovanca, saj gre za (potem ko je ta njegova terjatev nastala) za premoženjsko pravico, ki je predmet dedovanja.

Škodo zaradi požara stanovanjske hiše, ima lahko le tisti, ki ima na tem predmetu zavarovanja kakšno premoženjsko pravico ter je bila ta premoženjska pravica z zavarovalnim primerom prizadeta. Takšna pravica je v prvi vrsti lastninska pravica. Iz dejanske podlage sodb nižjih sodišč izhaja, da tožnica lastninske pravice v času sklenitve zavarovalne pogodbe (pa tudi v času škodnega dogodka) več ni imela. Kakšne druge premoženjske pravice tožnica v tožbi ni zatrjevala.

Tožnik je konkretno plemensko svinjo redil z namenom pridobivanja dobička od prodaje mladičev, torej ne zgolj za domače potrebe. Tožnik je tako z vzrejo predmetne svinje primarno zasledoval pridobitni namen – pridobivanje zaslužka od prodaje mladičev. Predmetno svinjo je tožnik nedvomno uporabljal v pridobitne namene, to je bil osnovni namen njene vzreje, zato je zavarovalno kritje za škodo, ki jo je povzročila kolesarju, v skladu s Splošnimi pogoji izključeno in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno v celoti zavrnilo.

Tudi leasingojemalec ima (poleg leasingodajalca) premoženjski interes, da zavarovalni primer ne nastane, ker nosi vse tipične rizike lastnika. V konkretnem primeru je leasingojemalec zatrjeval obstoj aktivne legitimacije s tem, ko je trdil, da je ekonomski lastnik in posestnik vozila, s tem pa vsekakor izkazuje premoženjski interes, da zavarovalni primer ne bi nastal.

Pri sklenitvi zavarovalne pogodbe na tuj račun je nerelevantno, ali je zavarovalec (lastnik) pogodbo sklenil s pooblastilom ali brez pooblastila zavarovanca (najemnika), saj pogodba ni sklenjena v njegovem imenu, ampak jo kot pogodbena stranka sklepa zavarovalec. Zapis zavarovanca v pogodbo oziroma v polico ni nujen. Pogodbeni stranki sta dve, to sta zavarovalec in zavarovalnica, zavarovan pa je interes tretjega. Tretji je na podlagi takšne pogodbe upravičen, če vanjo privoli.