371. člen ZPP

Zastaranje je pretrgano tudi z vložitvijo tožbe na (stvarno, krajevno, funkcionalno in po vrsti) nepristojno sodišče (365. - 367. člen OZ), zato je tudi tožba, vložena na nepristojno sodišče pravočasna oziroma vložena pred potekom zastaralnega roka (deveti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 112. člena ZPP), čeprav na pristojno sodišče prispe po poteku zastaralnega roka.

V čem naj bi bilo materialno pravo ob ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabljeno, tožnik ne obrazloži. Revizija izhaja iz predpostavke, da dejansko stanje ni bilo oziroma ni bilo popolno ugotovljeno in da bi bila odločitev sodišča drugačna, če ne bi bilo izvedeniško mnenje strokovno nepopolno, neobjektivno in nepravilno. Vendar zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog.

Zamudne obresti, kot oblika denarnega nadomestila zaradi omejitve uporabe nepremičnine pred pravno razlastitvijo, lastniku pripadajo vse od odvzema posesti na nepremičnini, zgolj obračunajo se ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, saj do takrat ni osnove, od katere bi se izračunal odstotni delež in ni znan čas, v katerem obresti tečejo. Zamudne obresti se torej zgolj odmerijo ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, pravica do njihovega plačila pa nastaja kontinuirano v času omejene uporabe nepremičnine. Zamejitev višine zamudnih obresti iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 ne velja za čas pred začetkom uporabe ZUreP-3 1. 6. 2022.

V skladu s 371. členom ZPP sme revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusiti izpodbijano sodbo samo glede konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. To izhodišče o obsegu revizijskega preizkusa za konkretni primer pomeni, da tista stališča iz sodbe sodišča prve stopnje, glede katerih predlagateljica ni izpostavila pomembnega pravnega vprašanja v obravnavanem predlogu za dopustitev revizije, ne bi mogla biti predmet revizijskega preizkusa po dopuščeni reviziji. Predlagateljica si tako z izpostavljenim vprašanjem in odgovorom nanj v nastali pravni situaciji ne more izboljšati pravnega položaja - doseči spremembe prvostopenjske sodbe - kljub morda ugotovljenemu zmotnemu stališču Upravnega sodišča v zvezi s predlaganim vprašanjem.

Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje zmožen opravljati tečaj in izpit iz slovenskega jezika in s tem v zvezi ali obstajajo razlogi za opustitev obveznosti iz naslova aktivnega iskanja zaposlitve po drugem odstavku 8.a člena ZUTD. Po stališču sodišča prve stopnje omenjeno naj ne bi bilo relevantno za odločitev v tej zadevi. Sodba torej glede navedenega vprašanja ne vsebuje razlogov. Zaradi navedenega je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP na katero pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Sodbe namreč v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP in 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo z izvedbo dokazov razčistilo, ali so v relevantnem obdobju obstajali opravičljivi razlogi za to, da tožnik ni predložil dokazila o znanju slovenskega jezika. Po izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni vseh dokazov, bo sodišče prve stopnje ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ter odločilo

Revident je k nakupu in izgradnji nepremičnine nesporno prispeval sam, zato pravilna uporaba materialnega prava vodi k zaključku, da ta ni predstavljala skupnega premoženja pravdnih strank, ampak toženčevo posebno premoženje. Pravdni stranki, ki sta v času trajanja zunajzakonske skupnosti v to nepremičnino vlagali, sta torej (v pravnem smislu) vlagali v toženčevo premoženje ter (je) skupno premoženje tvori(la) terjatev skupnega premoženja do toženčevega posebnega premoženja. Poleg te terjatve (so) skupno premoženje sestavlja(le) še sklop premičnin. Ker je bilo celotno premoženje med postopkom soglasno odsvojeno, tožnici pripada denarna vrednost deleža na skupnem premoženju. Izračuna tožničinega deleža na skupnem premoženju, kot sta ga napravili sodišči prve in druge stopnje, ni mogoče materialnopravno preizkusiti, ker toženec revizijske graje ni zmogel, Vrhovno sodišče pa na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti.

Ker je predmet revizijskega izpodbijanja pravnomočna sodba, izdana pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 370. člena ZPP), se v okviru uveljavljanja tega revizijskega razloga preizkuša (le) pravilnost materialnopravnih stališč, ki jih je zavzelo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. V primeru, ko se tožeča stranka, ki izpodbija učinke pravnega dejanja stečajnega dolžnika, pri tem sklicuje na posamezno domnevo iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ni dolžna utemeljevati in ponujati dokazov glede insolventnosti dolžnika v času oprave izpodbijanega dejanja. Sodišče se mora s to dejansko predpostavko ukvarjati šele v primeru, ko to postane med strankama sporno. To pa je šele takrat, ko želi tožena stranka z ustrezno trditveno podlago v tej smeri ovreči učinek zakonske domneve. Tako pojasnjeno trditveno in dokazno breme na strani tožene stranka pa seveda temelji na predpostavki, da je tožeča stranka pred tem ponudila ustrezne trditve in dokaze glede dejstev, ki tvorijo domnevno bazo same domneve. Dokler tožeča stranka temu ne zadosti, ni mogoče očitati niti toženi stranki, da ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, s katerim naj bi ovrgla učinek zakonske domneve

Čeprav gre po ZMed za izjemen primer dovoljene revizije brez predhodne dopustitve, mora stranka izluščiti pomembno pravno vprašanje. Izjemen preskok dopustitvene faze je v skladu z načelom notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda lahko utemeljen le z nujnostjo hitrega postopka, ko gre za uveljavljanje pravice do popravka, nikakor pa s tem, da bi stranke lahko - drugače kot v vseh ostalih revizijskih postopkih - obremenjevale Vrhovno sodišče z razlogovalno razpršenimi, za javni interes (enako varstvo pravic ter razvoj živečega prava) nepomembnimi revizijskimi navedbami.

Tudi v nepravdnih postopkih, v katerih je revizija dovoljena s posebnim zakonom, torej od uveljavitve novele ZPP-E velja, da morajo udeleženci skladno s 367.b členom ZPP podati predlog za dopustitev revizije.

Revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z oblikovanjem dokazne ocene. Obstoj te kršitve se presoja na podlagi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Ta določa, da sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri pojasnjevanju, zakaj glede obveznosti oziroma zaukazanosti navedenih opravil v celoti sledi izpovedbi tožnika in njegovih prič C. C. in D. D. in zakaj ne sledi izpovedbi tožniku nadrejenih prič A. A. in B. B., sodišče ni zadostilo standardu vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

Revizija s trditvami o napačnem oziroma pristranskem indičnem sklepanju, protispisni dokazni oceni tožnikove izpovedbe ter pomanjkljivi obrazložitvi nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ugotovitev, da je bil namen tožnikov češke dediče oškodovati, je preverljivo umeščena v celovito dokazno gradivo. Indično sklepanje sodišča temelji na razumni in logično vzdržni ter preverljivi argumentaciji. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru dejanski stan "klasične" prevare iz 49. člena OZ presežen. Ugotovljena dejstva izkazujejo obstoj kvalificirane prevare, ki utemeljuje ničnostno sankcijo na podlagi 86. člena v povezavi s 119. členom OZ. Zaradi nepoznavanja slovenske pravne ureditve dedovanja denacionaliziranega premoženja so bili češki dediči v primerjavi s tožnikoma v izrazito šibkejšem položaju. Ker je bil dogovor sklenjen z glavnim namenom, da se jih pri dedovanju denacionaliziranega premoženja izigra, je nemoralen.

Po presoji Vrhovnega sodišča že zgolj okoliščina, da gre za prirejeno razmerje, narekuje, da se zakonskega varstva lastnika ne zožuje prek varoval, ki so določena v SZ-1. Ta namreč nudijo vzpostavitev zadostnega ravnovesja med lastninsko pravico na eni ter pravico do spoštovanja doma z vsem socialnim kontekstom, vgrajenim v SZ-1, na drugi strani. Odpoved neprofitnega najemnega razmerja oziroma neprofitne najemne pogodbe zaradi neplačila obveznosti, čeprav je obveznost tekom postopka (do konca glavne obravnave) prenehala, pomeni dopusten ukrep za varovanje interesov tožnikov. Ta ukrep je tudi nujen, če naj lastninsko pravico jemljemo resno. V nasprotnem primeru bi namreč veljalo, da mora lastnik najprej podati najemniku izvensodni opomin, nato še sodnega v obliki tožbe in šele če toženec tudi do konca glavne obravnave zapadlega obroka najemnine ne poravna, bi lahko sodišče izdalo zoper njega obsodilno sodbo. Ta zgodba bi se lahko ponavljala nato iz obroka v obrok. Sodišče s tem torej tudi ni kršilo toženčeve pravice do spoštovanja doma. Do posega vanjo je namreč prišlo iz krivdnih vzrokov na njegovi strani, ki jih tudi po lastnikovem opominu v danem roku ni odpravil. Poseg vanjo

Tožnica se je s 3. členom Sporazuma lahko veljavno odpovedala terjatvam, ki so do takrat že zapadle. Takšni sta prav gotovo terjatvi iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust (VI. točka prvostopenjske sodbe) in plačila nadurnega dela (VII. točka izreka prvostopenjske sodbe). Za terjatev, ki je ob sklenitvi Sporazuma že zapadla in bi tožnica zato z njo lahko razpolagala, ni mogoče šteti denarnih terjatev iz naslova obstoja delovnega razmerja za čas po 1. 3. 2019, to je za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Te terjatve so vezane na izpodbijanje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča, da se tožnica ob prenehanju delovnega razmerja in sklenitvi Sporazuma ni mogla veljavno odpovedati pravici do pravnega varstva zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Vprašanje, ki ga je revidentka zastavila v postopku dopustitve revizije, izhaja iz napačne predpostavke, na kar pravilno opozarja toženka v 1. točki svojega odgovora na revizijo. Zaradi enakopravnega obravnavanja strank v postopku kot sestavnim delom pravice iz 22. člena Ustave RS se položaj ene stranke preko dopuščenega vprašanja v postopku dopustitve revizije, ki je enostranski postopek in v katerem druga stranka ne sodeluje, v razmerju do nasprotne stranke ne more izboljšati. Toženka pri interpretaciji predpisov ni ravnala s kvalificirano stopnjo napačnosti, kot se zahteva za utemeljitev odgovornosti države po ustaljeni sodni praksi, ki je obširno in na več mestih citirana v izpodbijani sodbi, saj ni odstopala od sodne prakse, ki bi bila ustaljena, ni ponudila nerazumne pravne razlage in tudi ni odstopala od svojih predhodnih ravnanj.

Ker v konkretnem primeru souporaba stanovanja s strani več oseb, ki so popolni tujci, dejansko ni mogoča, tožnica ni bila dolžna izrecno zahtevati, da se ji omogoči fizična souporaba, ampak je bilo dovolj, da je svoje nestrinjanje z načinom uporabe nedvomno izrazila. Solastnik ni dolžan pristati na souporabo takrat, ko je to življenjsko gledano nesmiselno, ampak lahko namesto tega predlaga/zahteva, da se stanovanje proti plačilu nadomestila v celoti prepusti njemu ali pa da drugi stanovanje uporablja v celoti, proti plačilu ustreznega nadomestila solastniku.

Sodišče mora izvesti predlagani dokaz z ustreznim izvedencem za potrditev navedb, s katerimi revident z vidika metalurške stroke (za kar sami vzorci niso potrebni) nasprotuje ugotovitvam OLAF, na katerih temelji izpodbijana odločitev, razen če za zavrnitev tega dokaznega predloga ne obstajajo ustavno dopustni razlogi.

Okoliščina, da je PUP za mesto Maribor urejal območje prostorske planske enote St 10 S, sama po sebi ne izključuje drugačnega urejanja dela te planske enote s kasneje sprejetim (v letu 2013 tudi spremenjenim) OPPN za del PPE St 10 S in s tem tudi prenehanja veljavnosti PUP v tem delu. Revidenta namreč ne trdita, da omenjeni OPPN ne bi bil v skladu s prostorskimi sestavinami oziroma da v njih ni bilo podlage za sprejem OPPN z namenom izvedbe prostorske ureditve območja, za katerega je bilo v prostorskih sestavinah predvideno urejanje s PIN. Navedeno stališče tudi v ničemer ne posega v prenehanje veljavnosti PUP z dnem uveljavitve OPN in v postopek njihovega spreminjanja in dopolnjevanja, določena v četrtem odstavku 96. člena ZPNačrt. OPN je hierarhično višji predpis kot OPPN, saj mora biti ta skladen z OPN. Navedeno razmerje izhaja iz vsebine njunega urejanja. Iz četrtega odstavka 95. člena ZPNačrt ne izhaja, da bi moral biti na tej podlagi sprejeti OPPN v skladu s PUP oziroma z v njem določenimi prostorskimi izvedbenimi pogoji. Biti pa mora skladen s prostorskimi sestavinami v preteklosti sprejetih občinskega dolgo- in srednjeročnega družbenega plana. Že na podlagi t