406. člen OZ

Za odvetniške storitve, ki so bile opravljene pred spremembo OT dne 4. 6. 2022, ki je zvišala zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve na 9000 točk, je treba upoštevati kot odmerno osnovo za storitev tedaj veljavno zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve v gospodarskih sporih 3000 točk, za pozneje opravljene odvetniške storitve pa v konkretnem primeru izhodiščno osnovo glede na vrednost spornega predmeta (7400 točk), saj ta ni presegala novo določene zgornje meje (9000 točk). ZOdv v 20. členu določa, da se plačila in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. V konkretnem primeru pa je z odvetniško tarifo drugače določeno, in sicer z drugim odstavkom 12. člena OT, skladno s katerim je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil. Če sta upravičenca do povračila (pritožbenih) stroškov sospornika, tega 161. člen ZPP ne ureja. V teh primerih je treba uporabiti določbe OZ glede obveznosti z več upniki pri deljivi denarni terjatvi. Po OZ se solidarnost na upniški strani ne domneva (406. člen OZ).

Ker si tožnik ni pridržal pravice do pogodbene kazni, zaradi zamude te več ne more uveljavljati (251. člen OZ). V skladu s 406. členom OZ se solidarnost na strani upnikov ne domneva, kar pomeni, da mora biti izrecno dogovorjena ali določena z zakonom. Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik predložil predpravdno mnenje izvedenca. V zadevi Rp 58/2022 Okrajnega sodišča v Mariboru, je namreč v postopku zavarovanja bil pritegnjen izvedenec za zavarovanje dokazov, ki se nanaša na ugotavljanje hrupa in vibracij, ki jih povzroča toplotna postaja, pri tem pa je na podlagi slednjega tožnik uveljavljal, da vgrajene obloge niso primerne in zadostne. Pri tem torej ne gre za vprašanje izpolnitev z napako, ampak za vprašanje neizpolnitev, saj namen, zaradi katerega je tožnik sklenil sporazum s toženko, ni bil izpolnjen

Ker gre za deljivo obveznost, na aktivni strani pa sta dve tožeči stranki, 1. B. A. in 2. dediči po pok. A. A., se obveznost plačila pravdnih stroškov v skupni višini 11.085,08 EUR med obe tožeči stranki razdeli na dva enaka dela. Na prvo tožečo stranko B. A. torej odpade 1/2 od celotnega zneska, to je 5.542,54 EUR, in na dediče po pok. A. A. prav tako 5.542,54 EUR.

Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost; pravdno sodišče teh dejstev ne sme ugotoviti drugače oziroma vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča. Po 406. členu OZ se solidarnost upnikov ne domneva; če je več upnikov, jim dolžnik odgovarja solidarno le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. Nič od tega v obravnavanem primeru ni podano. To pa ne pomeni, da tožniki niso aktivno legitimirani. Aktivno legitimacijo so utemeljevali z dejstvom, da so dediči po pokojnem oškodovancu, česar toženec ni prerekal. Dediči v trenutku smrti vstopijo v položaj pokojnega (132. člen ZD), in sicer pod pogojem, da se ne bodo odpovedali dediščini. V spisu je sklep o dedovanju po pokojnem oškodovancu, ki potrjuje, da so tožniki zakoniti dediči po oškodovancu in dedujejo vsak do ¼ zapuščine. Torej so upravičeni vsak do 1/4 dosojene odškodnine. Višje sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženca in izpodbijano sodbo v obsodi

Četudi tožnik v postavljenem roku še ni razpolagal s potrebnimi podatki in zato objektivno ni mogel dopolniti tožbe, bi mogel in moral še pred iztekom roka zaprositi za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe. Tožnik je tisti, ki je začel pravdo, zato se mora pravdati z ustrezno stopnjo skrbnosti.

Ker sta oba upnika zahtevala en znesek, ki jima je bil tudi prisojen, pomeni, da je bila vsakemu od njiju prisojena polovica zneska in ne vsakemu od njiju celoten znesek. Sodišče prve stopnje pa bi bilo dolžno prisoditi celoten znesek, do katerega bi bila upnika upravičena solidarno le, če bi dokazala, da je bila solidarnost med njima dogovorjena ali določena z zakonom. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe o tem, kako se je prva tožnica pravdala v upravnem postopku oziroma kako bi se tam pravdala tožena stranka; v konkretnem primeru so pomembne le trditve in dokazi, ki sta jih pravdni stranki navedli oziroma predložili v tem sporu. Prav tako niso relevantne navedbe tožene stranke v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, saj se je tam presojalo (upravno) razmerje med Agencijo in prvo tožnico, v tem sporu pa je relevantno (pogodbeno) razmerje med prvo tožnico in končnim upravičencem. Navedenega ne more spremeniti okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da sta dokončanje projekta potrdila prva in druga tožnica, saj sta slednji preverjali le skladnost projekta s pisno dokumentacijo (predloženimi računi in drugimi dokazili).

Ko eden izmed dedičev zahteva določeno stvar od tretjega, lahko zahteva le vrnitev stvari v zapuščino, ne pa njene izročitve njemu kot dediču; ker gre za pozitivno aktivno ravnanje v korist vseh udeležencev materialnopravnega razmerja oziroma v korist dediščinske skupnosti, udeležba vseh dedičev ni nujna. Tožnica bi torej lahko vložila tožbo sama, vendar pa zaradi obstoja nerazdeljene dediščinske skupnosti le v korist vseh dedičev oziroma te skupnosti.

Res je, da v predmetni zadevi zahtevki tožnice zoper vse tri tožence primarno temeljijo na istem sklopu pravno pomembnih dejstev, to je na (zatrjevanem) premoženju nezakonitega izvora prvega toženca, kot primarnega subjekta po ZOPNI. Vendar pa se kot kvalifikatorni element zahtevkov zoper drugega toženca in tretjo toženko pojavi nov sklop pravno pomembnih dejstev, ki je časovno in krajevno neodvisen od pravotvornih dejstev tožbenega temelja zoper prvega toženca, to je neodplačen prenos premoženja. Ti kreirajo novo kvaliteto, in sicer drugačno dejansko stanje. Stališče sodišča prve stopnje, da so pravdni stroški, odmerjeni prvemu tožencu, zvišani za 20% v delu, v katerem gre za odvetniške storitve, skupni stroški vseh tožencev, je tako zmotno. Gre za stroške prvega toženca, ki mu pripadajo v celotni odmerjeni višini.

Obrazložitev sodbe mora biti takšna, da je omogočeno strankama in višjemu sodišču le na njeni podlagi ugotoviti razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo odločitev, ki jo vsebuje izrek sodbe. Sklicevanje na razloge druge sodbe, ki je bila izdana v isti pravdni zadevi, vendar je bila razveljavljena, zahtevi po obrazloženosti ne zadosti. S tem, ko je bila sodba razveljavljena, del njene obrazložitve namreč ni mogel postati pravnomočen, čeprav se je pritožbeno sodišče z njim strinjalo in to v svojem sklepu obrazložilo. Tožniki s primarnim in podrejenim zahtevkom uveljavljajo isti zahtevek. Tega ne spremeni dejstvo, da so s primarnim zahtevkom uveljavljali solidarno plačilo vtoževane terjatve, saj je zahtevek za razdelno plačilo vključen v zahtevek za nerazdelno plačilo iste terjatve. Če tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja isti zahtevek kot s podrejenim, gre za navidezno podrejeno kumulacijo. Slednjo sodišče reši tako, da več zahtevkov obravnava kot en zahtevek in odloči o najvišje postavljenem zahtevku, ne glede na to, ali je takšnega tožnik oblikoval v okviru podrejenega ali primarnega zahtevka. Sodišče prve stopnje mora celovito oceniti navedbe in dokaz

Znamka se pridobi z vpisom v register. Pred vpisom znamke v register ne more biti kršitve znamke. Z odtujitvijo navedenih domen, spletnih strani in grafičnega materiala je bila lahko prikrajšana le tista oseba, ki je bila imetnica teh dobrin. To pa je bila prva tožnica. Če sta bili prikrajšani tudi druga in tretja tožnica, je bila prizadeta (kvečjemu) kakšna njuna pravica, ki sta jo imeli v razmerju do prve tožnice. Kvečjemu nanjo bi se torej lahko obrnili s svojimi zahtevki.

Iz vsebine predložene sodne poravnave izhaja, da so z njo rešeni zahtevki, ki se nanašajo na plačilo kupnine in prenos lastninske pravice, določilo sodne poravnave, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pa se že po naravi stvari lahko nanaša le na stroške, o katerih do njene sklenitve še ni bilo pravnomočno odločeno. Drugačna razlaga bi pomenila poseg v pravnomočno razsojeno stvar, do česar s sodno poravnavo ne more priti samodejno. Če naj bi se štelo, da je obveznost po izvršilnem naslovu prenehala, bi se stranki v sodni poravnavi o navedenem morali izrecno dogovoriti. Določbe sodne poravnave, ki po naravi predstavlja pogodbo, so namreč jasne, jasna pogodbena določila pa ne terjajo oziroma ne dopuščajo razlage, temveč se uporabljajo tako, kot se glasijo. Solidarnost upnikov se ne domneva. Za obstoj solidarnosti je vedno potreben poseben pravni temelj, torej zakon ali dogovor strank. Za dovolitev izvršbe na način, da upniki terjatev izterjujejo solidarno na upniški ali dolžniški strani, je nujen predpogoj, da je solidarna obveznost jasno določena v izreku izvršilnega naslova. Če temu ni tako, se šteje, da se deljiva terjatev razdeli, in sicer po enakih delih, če ni

Ker je tožnica odškodnino, ki bi šla zapustniku, zahtevala zgolj zase oz. v svojo korist in ne v korist vseh dedičev oz. njihove skupnosti, niti niso bili preostali dediči vključeni kot (so)tožniki na aktivni strani oz. zajeti na pasivni strani, je treba tak tožbeni zahtevek kot nesklepčen zavrniti.

Če je obveznost zavarovalnice, da v primeru, če je do zavarovalnine upravičenih več oseb, ob nastanku zavarovalnega primera vsem izpolni obveznost izplačila zavarovalnine, ji ni mogoče očitati, da zlorablja pravice, če v primeru, kadar celotno zavarovalnino zase zahteva le eden izmed upravičencev, poda ugovor, da ni dolžna temu upravičencu izplačati tudi tistega dela zavarovalnine, do katerega je upravičen nekdo drug. Če je tožnik menil, da je edini upravičen prejeti zavarovalnino zase, bi moral podati relevantne trditve in dokaze, ki to pravico potrjujejo, s čimer pa v konkretnem primeru ni uspel. Pravico zase zahtevati izpolnitev celotne obveznosti bi tožeča stranka imela, če imata z drugim upnikom status solidarnih upnikov, ali pa če ji je drugi upnik svoj del zavarovalnine odstopil, pri čemer bi morala izkazati tudi kritno razmerje med njima, saj ni namen zavarovanja nuditi korist tretjemu, ki ni lastnik zavarovane nepremičnine. V tem smislu je obrambo proti plačilu celotnega zneska tožeči stranki gradila tudi tožena stranka. S pritožbo stranskega intervenienta zoper sodbo v delu, v katerem tožeča stranka ni uspela, je stečajna upraviteljica dejansko odobrila dej

V konkretnem primeru ZGD-1 (niti drug zakon) solidarnosti ne določa, nista pa se zanjo dogovorila niti družbenika. Tožnik zato lahko zahteva le plačilo svojega dela terjatve (premoženja izbrisane družbe). Ker se družbenika nista dogovorila drugače, se terjatev do toženca med njiju deli na enaka dela (tretji odstavek 393. člena OZ). Tožnik je torej aktivno (stvarno) legitimiran le za polovico vtoževane terjatve.

Zmotno je stališče pritožnika, da mora sodišče zahtevati od izvedenca, da ustno odgovori na vsako vprašanje, ki ga zastavi stranka izvedencu na zaslišanju. Dolžnost predsednika senata je skrbeti za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se vendar pri tem postopek ne zavlačuje. Odškodnina je denarna odmena za zmanjšanje premoženja oškodovane osebe. To v konkretnem primeru pomeni, da tožeča stranka kot solastnica, za delež uničene ali poškodovane zavarovane stavbe, ki presega njen solastniški delež, po materialnem pravu načeloma ne bi bila upravičena do odškodnine. Ima pa upnik od dolžnika pravico zase zahtevati izpolnitev celotne obveznosti, če imata z drugim upnikom status solidarnih upnikov. Solidarnost upnikov se ne domneva, podana je le v primeru, če je določena z zakonom, ali če je dogovorjena.

Tožniki nimajo položaja enotnih sospornikov, terjatev v zahtevku in izreku sodbe ni opredeljena kot solidarna na upniški strani, solidarnost na upniški strani pa se ne domneva. Gre torej za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno kaj drugega, deli med upniki na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve. Dovoljenost revizije se zato presoja za vsakega tožnika posebej.

Etažni lastniki kot upniki so res v položaju navadnih sospornikov, kar pomeni, da aktivna legitimacija za vtoževanje stroškov rezervnega sklada pripada etažnim lastnikom tako, da lahko vsi ali samo eden izmed njih zahtevajo plačilo prispevka v rezervni sklad, nikakor pa ni mogoče sprovesti plačila v izvršbi izterjane terjatve iz tega naslova npr. na upnikov račun ali na fiduciarni račun upnikovega pooblaščenca.

Pri preizkusu ravnanja po 263. členu ZGD-1 se presoja, ali je bilo odločanje vestno in pošteno ob trenutku ravnanja, na primer sklenitve pogodbe, in ob upoštevanju konkretnega položaja. Kasnejši resnični razvoj dogodkov načeloma ne vpliva na obstoj ali neobstoj odgovornosti članov uprave. Kar pa se samih domnevnih kršitev določb različnih določb ZPP o izvajanju dokaznega postopka tiče, jih pritožnica ni z ničemer podrobneje opisala. To pa bi bila morala storiti (3. točka 335. člena in prvi odstavek 339. člena ZPP), če bi bila hotela doseči, da jih bo sodišče preizkusilo.

Vsak etažni lastnik lahko zahteva le tolikšen del uporabnine, kolikor odpade na njegov solastniški delež na skupnem delu stavbe.

Tožbeni zahtevek za znižanje kupnine je oblikovalen. Tožbeni zahtevek tožečih strank je zato nesklepčen in bi ga bilo treba zavrniti, ker šele oblikovalni tožbeni zahtevek za znižanje kupnine daje tožečim strankam upravičenje do dajatvenega zahtevka, ki se nanaša na vračilo preplačanega dela kupnine. Kljub takšni sodni praksi v času odločanja pred sodiščem prve in druge stopnje, pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila sodna praksa pred in skoraj vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje izrazito neenotna, ker se je sodno varstvo za jamčevalne zahtevke za znižanje kupnine zagotavljalo že s postavitvijo dajatvenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti v opisnih okoliščinah predstavljalo nedopusten poseg v ustavno pravico tožnikov do enakega (sodnega) varstva pravic.