164. člen OZ

Povzročitelj škode mora vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred nastankom škode. Ker je bilo ugotovljeno, da bi bila cena konkretnega popravila ekonomsko nesorazmerna s ceno novega pokrova, mora toženec odpraviti poškodbe, ki jih je povzročil, in sicer s povrnitvijo stroškov nadomestnih delov, vezanih na poškodbe pokrova, skupaj z drobnim potrošnim materialom in delom.

Natančnega števila ur, ki jih tožnikova žena posveti nudenju pomoči tožniku - paraplegiku, ni mogoče ugotoviti (nenazadnje pa obseg pomoči tudi dnevno precej variira), se pa tudi pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je obseg potrebne pomoči v povprečju 4 ure dnevno. Tak obseg tuje pomoči je bil v povsem primerljivih zadevah že večkrat ugotovljen v sodni praksi. Tožnik je imel v primerjavi s toženkama stroške zaradi strokovnega zastopanja po odvetniku (ki jih prva toženka ni imela) ter je pokril stroške za plačilo izvedencev, ki toženk niso bremenili. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, tako bistveno bolj obremenjuje tožnika in ne odraža enakega uspeha pravdnih strank.

V sodni praksi so učvrščena abstraktna merila, kdaj je delo policista nevarna dejavnost. Za takšno nevarnost gre, kadar opravlja delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode za življenje ali zdravje ljudi. Nevarnost lahko izvira bodisi iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem navkljub skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka škode, bodisi iz posebnih okoliščin, v katerih je policist opravljal sicer nenevarno dejavnost. Iz ustaljene sodne prakse ne izhaja niti, da je policistova dejavnost povečano nevarna zgolj, kadar mu škodo povzroči neposredni agresivni upor kršitelja, niti, da je povečana nevarnost omejena le na nekatere policijske naloge (denimo intervencijo z uporabo prisilnih sredstev), med katerimi ne more biti kontrole prometa. Meja, ki loči običajna tveganja policista od dejavnosti s povečano nevarnostjo, je v obravnavanem presežena blago, a presežena je vendarle. Okoliščine, ki so v tožnikovo samo po sebi nenevarno kontroliranje cestnega prometa vnesle upoštevno mero neobvladljivosti in zato povečanega škodnega tveganja, so preplet naslednjega: (i) voznik kolesa z motorjem policistoma na njun znak ni ustavil, zato sta mu z vozil

V obravnavani zadevi, ko je tožnik spremenil tožbo iz vrnitvenega zahtevka po SPZ v odškodninski zahtevek po določbah OZ, ne gre za privilegirano spremembo tožbe, temveč za pravo spremembo tožbe v smislu 185. člena ZPP. Vendar pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je takšna sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev v tem postopku spornega pravnega razmerja. S slednjim se pritožbeno sodišče strinja, saj je ob vložitvi tožbe glede na podatke o formalnem lastništvu toženca na spornem avtomobilu, slednja bila sklepčna, ker pa je prišlo do odtujitve vozila po vložitvi tožbe, je tožnik utemeljeno tožbo spremenil in uveljavljal odškodninski zahtevek. Če sodišče prve stopnje spremembe tožbe ne bi dopustilo, bi moral tožnik vložiti novo tožbo. Sprememba tožbe je namreč smotrna, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi in je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilna. Pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za škodo iz neposlovne odškodninske odgovornosti. V obravnavani zadevi ne gre za kršitev pogodbene obveznosti, katere predmet bi bil nakup vozila med pravdnima strankama in določena cena, temveč je bila pogodba skl

Določb ZVO-1 ni mogoče razumeti tako, da bi bilo treba z odvozom nezakonito odloženih odpadkov čakati do izdaje inšpekcijske odločbe. Tožeča stranka je sama odstranila nezakonito odložene odpadke, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti nastalo škodo v (prisojeni) višini nastalih stroškov na odškodninski pravni podlagi. Po pravilih odškodninskega prava ima oškodovanec pravico do izbire med odškodninskima zahtevkoma. Zoper odgovorno osebo lahko uveljavlja bodisi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja bodisi zahtevek za plačilo denarne odškodnine. Pravico izbire med tema alternativnima obveznostma (terjatvama) ima oškodovanec (upnik).

Vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vzpostavitev v stanje, kakršno bi bilo, ko ne bi bilo škodnega dogodka, v tem primeru torej v stanje, ko je bila tožeča stranka lastnica 11.371 m2 stavbnega zemljišča. Premoženjski položaj tožeče stranke mora biti enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, to pa je lahko zgolj v primeru, da bo prejela denarni znesek v taki višini, da bo lahko (na trgu) kupila drugo enako nepremičnino (nepremičnino enakih lastnosti). Načelo popolne odškodnine pomeni, da sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo.

Objekt je imel pred demontažo delujočo električno instalacijo, demontaža je vanjo posegla in povzročeno škodo je bilo mogoče sanirati le z (med drugim) novo električno omarico. Sama izvedba demontaže, ki jo je opravljala toženka, pomeni protipravno ravnanje, ki je povzročilo škodo.

Pri presoji odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba upoštevati osebnostne lastnosti in stanje oškodovanca - teorija adekvatne vzročnosti.

Ustavno sodišče je z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 poudarilo, da lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera in v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava, vendar pa se pritožnica neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe iz razloga njene neobrazloženosti v tem delu. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki pa so v napadanem delu nepravilne. Ne gre za bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, napačni razlogi se namreč nanašajo zgolj na pravna vprašanja, ki jih popravi pritožbeno sodišče z navedbo pravilnih. Vzrok za nastanek škode pri oškodovancu izvira iz obdolženčevega protipravnega ravnanja, posledično je zato podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.

Prvostopno sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku (PPZ), kakor ga uveljavlja oškodovanec, in le o tistem zahtevku, ki je bil postavljen. Sodišče lahko nato v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, oškodovancu PPZ prisodi v celoti, lahko deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, ga napoti na pravdo s celotnim PPZ. Sodišče sàmo torej ne sme o zahtevku odločiti tako, da bi npr. namesto povrnitve škode, oškodovancu vrnilo stvari. Tudi v skladu z Obligacijskim zakonom (164. člen OZ) velja splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja v naravi (restitucija) in plačilom denarne odškodnine. Le izjemoma, kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi, pravice do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode oškodovanec nima (VSRS sklep II Ips 25/2018 z 28. 3. 2019, točka 12).

Gradnja javnega dobra brez dvoma predstavlja nujen pogoj bivanja in dejavnost, ki jo širša družbena skupnost priznava kot potrebno in koristno. Hkrati med strankama ni bilo sporno, da je naročnica in investitorka gradbenega projekta, ki ga je izvajala toženka, pristojna občina. Gre torej za situacijo, ko naj bi zatrjevana škoda nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojen organ.

Plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo je tako plačilo določenega zneska, ki je enak obsegu premoženjske škode, ki jo je odgovorna oseba dolžna povrniti oškodovancu. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Po tem merilu mora biti višina denarne odškodnine takšna, da z njenim izplačilom postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo. V konkretnem primeru je znašala pogodbeno dogovorjena cena 32.950,00 EUR in če oporoka ne bi bila založena, bi pravni prednik tožnice svoj celotni solastniški delež prodal v višini ¼, torej za vrednost 8.237,50 EUR in ne za delež od hipotetično izračunane tržne vrednosti nepremičnine v času prodaje. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, ki jo je treba presojati tudi za odškodninske obveznosti po 299. členu OZ. Po tej določbi je nastanek zamude vezan na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti. Zapadlost terjatve in zamuda namreč nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je trenutek, od katerega je upnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odšk

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno zaključilo, da gre dejansko za regresni zahtevek tožnika kot izvajalca do svojega podizvajalca skladno s četrtim odstavkom 665. člena OZ.

Tožnici je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor A. zaradi prenehanja mandata predčasno prenehala (četudi zaradi nezakonite razrešitve), zato ta pogodba ni mogla ponovno stopiti v veljavo. Razrešen vodilni delavec, katerega opravljanje „funkcije“ je vezano na mandat, nima reintegracijskega zahtevka, saj niti ZZ niti ZRTVS-1 (nenazadnje niti ZDR-1) tega ne predvidevajo. Najpomembnejše pravno varstvo razrešenega vodilnega delavca je njegova pravica do povrnitve škode, in ne vrnitev na vodilno delovno mesto v nasprotju z voljo programskega sveta in generalnega direktorja po določbi 52. člena Statuta toženke. Brez ustreznega mandata del iz te pogodbe za vodilno delovno mesto ne more opravljati. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zahtevek za reintegracijo zavrniti.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da pravica do zasebnosti (kot tudi druge človekove pravice) ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih oseb in v primerih, ki jih v tretjem odstavku 15. člena določa Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in je koncept pričakovane pravice tisti, ki daje odgovor na vprašanje, v katerih primerih je treba zasebnosti zagotoviti pravno varstvo. V skladu s tem konceptom bo lahko predmet varstva tisto, kar skuša oseba ohraniti kot zasebno, vse dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in bo to pričakovanje tudi objektivno opravičljivo. Pričakovanje pa ni objektivno opravičljivo takrat, ko stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je ob upoštevanju načela sorazmernosti treba dati prednost. Na splošno namreč velja, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, ko pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih oseb. Upoštevaje izpostavljeno je prvostopenjsko sodišče v točkah 5 in 6 izpodbijane sodbe tehtno, razumljivo in v zadostnem obsegu obrazložilo, zakaj so dokazi, pridobljeni s pomočj

ZPP v 308. členu določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava. Če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). Vprašanje, ali gre za „isto stvar“, se tudi v razmerju do sodne poravnave rešuje po istih pogojih identitete zahtevka kot pri razmerju do pravnomočne sodbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je podana objektivna in subjektivna identiteta spora. Pritožbeni očitek, da je tožnik zaradi sklenjene sodne poravnave omejen pri izbiri zahtevka, ker mu sodna poravnava omogoča zgolj zahtevati vzpostavitev v prejšnje stanje, zaradi česar je po mnenju pritožbe sodišče napačno uporabilo določilo 164. člena OZ, ni utemeljen, saj ima tožnik v skladu s to določbo pravico izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode (vzpostavitev v prejšnje stanje ali denarni zahtevek), objektivna identiteta med zahtevkom iz sodne poravnave in obravnavanim sporom pa ni podana. Le če okoliščine primera opravičujejo vzpos

Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da toženka ni pasivno legitimirana v tem sporu zato, ker storitve garancije opravlja za družbo A., d. d. kot njen pooblaščeni serviser. Ni namreč ta delniška družba tista, ki je izgubila aparat, pač pa pooblaščenec toženke. Če stranka v dokaz zatrjevanih dejstev priloži listino, ki njenih navedb ne potrjuje, zatrjevanega dejstva pač ne dokaže. Pozivanje sodišča k predložitvi tistih listin, ki zatrjevana dejstva dokazujejo, pa bi utegnilo pomeniti kršitev načela enakega obravnavanja strank. Za razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti bi morala toženka dokazati, da je bil vzrok za kršitev pogodbe zunaj njene pravne sfere. Oškodovanec ima pravico do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode, razen kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi. Teh pa toženka ni zatrjevala.

Ob upoštevanju načela popolne odškodnine iz 169. člena OZ in pravil o obsegu povrnitve premoženjske škode iz 168. člena OZ, je po presoji pritožbenega sodišča treba tožnici v okviru ustrezne denarne odškodnine poleg poštene tržne vrednosti uničene stvari priznati tudi določene stroške, ki so ji nastali v zvezi z nadomestitvijo uničenega pilona z novim. Pilon v amortizirani vrednosti je bil namreč uničen in tožnica je bila ob vzpostavljanju prejšnjega stanja primorana nositi tudi stroške odvoza na deponijo, stroške demontaže starega in montaže novega pilona. Gre za stroške popravila oziroma nakupa nadomestne stvari, ki jih je treba upoštevati v okviru nastale škode. Tožnica ni zahtevala odškodnine v vrednosti uničene stvari, temveč je zahtevala ustrezno odškodnino za vrnitev v prejšnje stanje. Obeh oblik povrnitve škode, med katerimi lahko oškodovanec izbira, ni mogoče preprosto vrednostno enačiti in se lahko zneskovno razlikujeta, do česar je prišlo tudi v tem primeru.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v skladu z novejšo pravno teorijo in sodno prakso preseženo starejše stališče, da je vzpostavitev prejšnjega stanja primarna obveznost odgovorne osebe. Iz prvega odstavka 164. člena OZ namreč izhaja splošno pravilo, po katerem ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode. Glede na to, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka sejemsko opremo našla, bi okoliščine primera opravičevale, da bi to opremo tudi vrnila toženi stranki, ne pa da bi zanjo morala plačati denarno odškodnino. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da naturalna restitucija v obravnavanem primeru ni možna, ker tožeča stranka ni našla celotne sejemske opreme oziroma razstavnega prostora, ki ga je brez vseh delov nemogoče sestaviti. Vendar, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni podala zadostnih trditev, niti dokazov, da je oprema (najdena zgolj delno) zanjo neuporabna in bi bila zato upravičena do denarnega nadomestila.