370. člen ZPP

Dokler stvar (nepremičnina) v solastnini ni razdeljena in ne obstaja dogovor o uporabi in/ali uživanju (delitvi plodov) solastne nepremičnine, si posamezni solastnik ne more v celoti lastiti plodov (najemnine), ki jih prinaša določen del nepremičnine, četudi je nepremičnina sestavljena iz več samostojnih delov, na katerih je možna izključna uporaba, in sporni del v naravi ustreza obsegu solastniškega deleža solastnika, ki pobira najemnino zanj. Tega tudi ne spremeni morebitno dejstvo, da tudi tožnici oddajata v najem druge dele sporne nepremičnine in prav tako zadržita celotno pobrano najemnino zase. Tudi toženka lahko vloži enak zahtevek zoper tožnici ali pa bi lahko v tej pravdi uveljavljala procesno pobotanje.

V čem naj bi bilo materialno pravo ob ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabljeno, tožnik ne obrazloži. Revizija izhaja iz predpostavke, da dejansko stanje ni bilo oziroma ni bilo popolno ugotovljeno in da bi bila odločitev sodišča drugačna, če ne bi bilo izvedeniško mnenje strokovno nepopolno, neobjektivno in nepravilno. Vendar zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog.

Predlog se zavrže.

Ob tako ugotovljenih okoliščinah ni mogoče sklepati, da je preživljankino molčanje pomenilo konkludentno soglasje z nižjim standardom oskrbe. Veljavno konkludentno soglasje namreč predpostavlja svobodno odločitev, kar pa v razmerju, zaznamovanem s strahom, odvisnostjo in notranjo stisko, ni mogoče. Preživljankin molk je bil posledica prisile razmer, ne pa svobodne volje.

Tožnik v predlogu večine spornih pravnih vprašanj niti ne oblikuje kot vprašanj, temveč pretežno opisuje svoje razumevanje spornega pravnega razmerja. Pomisleki in očitki nižjima sodiščema so posplošeni in težko razumljivi, preko njih pa tožnik pravzaprav vsebinsko napada dokazno oceno in skuša obiti določbo drugega odstavka 370. člena ZPP, v skladu s katero revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obširni del tožnikovih navedb se namreč nanaša na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. V predlogu tožnik niti ne zatrjuje neobstoja, neenotnosti ali odstopa od sodne prakse, obenem pa iz predloga tudi ni mogoče razbrati drugih okoliščin, ki bi kazale na splošno pomembnost. Vprašanj (ali bolje rečeno pomislekov) tožnik posledično ne povzdigne preko meja konkretnega spora. V predlogu relativno jasno zastavi le vprašanja, ki se nanašajo na procesne kršitve in odločitev o stroških postopka. Pri tem absolutno bistvene kršitve postopka v zvezi z izvedenskim mnenjem tožnik niti ne obrazloži, še manj izkaže, prav tako tudi ne izkaže drugih absolutno bistvenih kršitev postopka. Z zadnjim vprašanjem tožnik napada sklep o stroških, ki je akce

Predlog ne zadosti zahtevam iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Pretežni del predloga se osredotoča na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP). Z razlogi, ki jih je navedlo drugostopenjsko sodišče, se tožnica argumentirano ne sooči in ne pojasni, v čem in zakaj naj bi bila odločitev sodišča druge stopnje nezakonita.

Spornega pravnega vprašanja, ki naj bi bilo predmet revizijskega postopka, predlagatelja ne ponudita. Obravnavani predlog vsebuje le povzetek dosedanjega poteka postopka in smiselno zatrjevanje, da je napačna odločitev sodišč o poteku roka za uveljavljanje odmene za manjvrednost stanovanj.

Toženec preko očitka napačne uporabe materialnega prava vsebinsko napada dokazno oceno in skuša obiti določbo drugega odstavka 370. člena ZPP, v skladu s katero revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz predloga tudi niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na splošno pomembnost zastavljenega pravnega vprašanja, saj se toženec osredotoča le na konkretno zadevo. Konkretiziranega očitka sodišču druge stopnje, da naj bi zastavljeno vprašanje rešilo nezakonito, v predlogu ni mogoče prepoznati. Prav tako toženec niti ne zatrjuje neenotnosti sodne prakse višjih sodišč, niti odstopa od morebitne obstoječe sodne prakse.

V pritožbenem postopku ni več spora o tem, da je prva toženka pri zastopanju tožnika v navedeni pravdni zadevi storila naslednji strokovni napaki: 1) glede odškodnine je namesto direktne revizije vložila predlog za dopustitev revizije, ki je bil zaradi nedopustnosti zavržen in 2) glede zavarovalnine je pri spremembi tožbe ta del zahtevka pomotoma izpustila iz tožbenega predloga (petita), zato sodišče o njem ni odločalo. Objektivno odgovornost utemeljujejo le stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti, previdnosti in upoštevanju varnostnih navodil ni mogoče nadzorovati in ne odvrniti škode, ki iz njih izvira, pri čemer mora biti verjetnost nastanka (relativno velike) škode neobičajno povečana. Merilo za presojo nevarnosti je tako abstrakten primer, pri katerem je vse opravljeno tako, kot je treba, pa iz takšne, sicer koristne dejavnosti ali stvari vseeno izvira povečana nevarnost za nastanek škodne posledice. V primerih, ko stvar postane nevarna zaradi določenih okoliščin, ki jih gre pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil imetnika, se za podlago vzame (zgolj) krivdna odgovornost.

Samo dejstvo, da tožnica ni uspela s pritožbenimi razlogi pred sodiščem druge stopnje, še ne pomeni, da ne bo uspela v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Če zakon omogoči pravno sredstvo, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča RS (v pravdnem postopku je to predvsem revizija), mora postopek s tem pravnim sredstvom zagotoviti spoštovanje vseh ustavnih procesnih jamstev. Čeprav drži, da je bilo v okviru pravdnega postopka z delno sodbo res ugotovljeno, da sta notarska sporazuma med zakoncema nična zaradi sklepanja fiktivnih dogovorov zaradi izogibanja davčnemu dolgu, pa vendarle ne gre spregledati dejstva, da je tožnica v obravnavani pravdni zadevi tožena stranka, kar pomeni, da se postopek ni pričel po njeni volji, poleg tega pa vlaganje pravnega sredstva zoper sodno odločitev, v katerem se šele odloča o zatrjevanem izigravanju pravnih predpisov, po presoji sodišča ni nemoralno ali nepravično.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče presodilo, da je bil sporazum veljavno sklenjen in da do odločitve toženke o izdaji dovoljenja ni prenehal veljati. To pomeni, da vprašanje predlagateljice, iz katerega izhaja predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije, temelji na drugačnem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo Upravno sodišče. Povedano drugače: predlagateljica s tem vprašanjem, kot je zastavljeno, v bistvu izpodbija dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana sodba. Po drugem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato predlagano vprašanje ni upoštevno za rešitev spora.

Zakon postavlja stroge zahteve glede obveznih sestavin predloga za dopustitev revizije, katerim prva nasprotna udeleženka in stranski intervenient nista zadostila. Utemeljujeta, v čem naj bi bili odločbi sodišč prve in druge stopnje napačni ter pri tem nesistematizirano mešata očitke o zmotni uporabi materialnega prava, bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka kot tudi trditve o dejstvih, ki so na revizijski stopnji, kolikor niso skladne z dejansko podlago izpodbijane odločbe, neupoštevne (drugi odstavek 370. člena ZPP). Njuna vloga se tako po vsebini pravzaprav približuje reviziji, vendar pa uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije. Ravno konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja je namreč bistven element predloga za dopustitev revizije, česar prva nasprotna udeleženka in stranski intervenient ne moreta prepustiti Vrhovnemu sodišču.

Predlog toženca ne ustreza zahtevam iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Tožnik le smiselno zatrjuje obstoj absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, svojih trditev pa ne izkaže s predložitvijo listin (glede trditev tožnika, ki naj bi jih po ugotovitvah sodišča druge stopnje vsebovala njegova prva pripravljalna vloga). Sicer pa z očitkom relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka skuša obiti določbo drugega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako ne izkaže splošne pomembnosti izpostavljenih vprašanj, niti odstopa od sodne prakse.

Predlagateljica v okviru drugega vprašanja graja ugotovitev Upravnega sodišča, ki je dejanske narave, in sicer da predmetno potrdilo potrjuje izvršljivost poziva na plačilo tožnikove obveznosti in ne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru. Navaja tudi, da bi bilo treba kot izvršilni naslov šteti poziv na plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj je v njem določen rok za poravnavo te obveznosti. Vendar ta okoliščina - torej da je (šele) v pozivu določen rok za plačilo - v sodbi Upravnega sodišča ni bila ugotovljena. Iz navedenega izhaja predlagateljičino nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ker revizija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena (drugi odstavek 370. člena ZPP), ni dovoljen niti predlog, ki odpira dejanska vprašanja. V tem delu ga je zato Vrhovno sodišče zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

Konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja je bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj tudi problemsko in silogistično osredotočati. V predlogu postavljeno vprašanje, o katerem naj se dopusti revizija, ne vsebuje natančne in konkretne navedbe spornega pravnega vprašanja ter prekršenega pravnega pravila. Vprašanje je tožnik oblikoval na način, da ni razumljivo; iz njega ni moč izluščiti relevantnega pravnega problema, niti vprašanje ne presega pomena, ki ga ima za konkretno posamezno zadevo. Posledično Vrhovnemu sodišču ni bila omogočena presoja pomembnosti pravnega vprašanja za pravni red kot celoto.

Na tek zastaranja terjatve kupca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni vplival pravdni postopek po tožbi tretje osebe zaradi kršitve njene predkupne pravice, saj ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec v pravdnem postopku pripoznal svojo obveznost do kupca. Zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja pa kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ).

Predlog se zavrne.