VSM Sodba I Cp 438/2022

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevki v tč. I., II. in III. izreka sodbe, ki glasijo:

„I. Ugotovi se, da je soglasje etažnih lastnikov naslov 1 za ohranitev obstoječega stanja igral na vzhodni strani soseske z dne 25. 5. 2016 neveljavno in nima pravnega učinka.

II. Tožene stranke so dolžne nerazdelno odstraniti s parc. št. 359/1, k.o. ..., plastično hiško z mizico, masivno leseno hiško na kolih z vgrajenim toboganom, plezalno steno in dvema gugalnicama ter peskovnikoma ter tobogan ter na mesti, kjer so igrala, vzpostaviti prejšnje stanje z zasaditvijo trave v 15 dneh pod izvršbo, sicer lahko to stori tožeča stranka sama.

III. Toženim strankam se nerazdelno prepoveduje v bodoče na tak ali podoben način z namestitvijo igral ali igrišč onemogočiti tožeči stranki souporabo parc. št. 359/1, k.o. ...“;

zavrnejo.

II. V tč. V. izreka se sodba spremeni tako, da glasi:“ Tožnica je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe, plačati tožencem 4.486,26 € pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.“.

1Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožba zoper toženko A. A. zavrže (točka I izreka). S sodbo pa je odločilo, da se ugotovi, da je soglasje etažnih lastnikov naslov 1 za ohranitev obstoječega stanja igral na vzhodni strani soseske z dne 25. 5. 2016 neveljavno in nima pravnega učinka (točka I izreka). Tožene stranke so dolžne nerazdelno odstraniti s parc. št. 359/1, k.o. ..., plastično hiško z mizico, masivno leseno hiško na kolih z vgrajenim toboganom, plezalno steno in dvema gugalnicama ter peskovnikoma ter tobogan ter na mesti, kjer so igrala, vzpostaviti prejšnje stanje z zasaditvijo trave v 15 dneh pod izvršbo, sicer lahko to stori tožeča stranka sama (točka II izreka). Toženim strankam se nerazdelno prepoveduje v bodoče na tak ali podoben način z namestitvijo igral ali igrišč onemogočiti tožeči stranki souporabo parc. št. 359/11, k.o. ... (točka III izreka). Tožene stranke razen B. B. in C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. so dolžne nerazdelno povrniti tožnici stroške pravdnega postopka v znesku 1.615,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu pritožujejo toženci, iz pritožbenih razlogov iz prve, druge in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP in sicer v celoti. V pritožbi navajajo, da toženci tožnici nikoli niso prepovedali oziroma onemogočili souporabo parc. št. 359/1, k.o. ... Sporna igrala na nepremičnini zasedajo le njen manjši del, odbojkarsko igrišče pa na tej parceli ne stoji več že od leta 2017. Igrala so bila postavljena še preden je tožnica kupila svoje stanovanje in je bila ob ogledu stanovanja, ki se nahaja v bloku, s tem tudi seznanjena. Toženci se sklicujejo na 99. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in navajajo, da so tudi toženci solastniki nepremičnine skupaj s tožnico in zato lahko na njej izvršujejo vsa upravičenja iz lastninske pravice v skladu z določilom 37. člena SPZ, to pravico imajo tudi otroci tožencev in igranje otrok nikakor ni mogoče šteti za emisije, ki bi lahko dejansko vznemirjale tožnico. Navedena nepremičnina predstavlja splošni skupni del stavbe, kot to izhaja iz Akta o oblikovanju etažne lastnine, ta pa kot skupne gradbene elemente izrecno opredeljuje tudi igrala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da se s postavitvijo igral ni spremenila raba splošnih skupnih delov, kot je to zmotno navajala tožnica. Uporaba igral s strani otrok pa nikakor ne more pomeniti, da gre za protipravne emisije, ki bi oteževale uporabo nepremičnine čez mero, ki je glede na naravo in namen običajna in ne presega krajevno običajne mere. Toženci navajajo, da je postavitev igral na lokacijo najprimernejša, saj so postavljene na varno mesto, kjer ni prometa, prostor pa je iz treh strani zasajen tudi z živo mejo, na četrti strani parcele pa stoji večstanovanjski objekt. Uporaba igral ni v nobeni zvezi z morebitnim hrupom, ki je tudi sicer povsem običajen za mestno okolje. Sodišče prve stopnje meritve hrupa niti ni opravilo, prav tako ni postavilo izvedenca oziroma ni izvedlo predlaganih meritev, zavrnitev dokaznega predloga pa ni obrazložilo, zato je podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženci še izrecno poudarjajo, da za postavitev lesenih in plastičnih igral ni potrebno nobeno upravno dovoljenje. Toženci grajajo tudi odločitev sodišča, ki je dopustilo spremembo tožbenega zahtevka. Nadalje navajajo, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je soglasje etažnih lastnikov neveljavno in da nima pravnega učinka. Primarno navajajo, da za postavitev igral sploh ni potrebno soglasje etažnih lastnikov, kot to izhaja iz že omenjenega Akta o oblikovanju etažne lastnine. Nadalje pa je napačna ugotovitev, da na podlagi 29. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) ni bilo podano zadostno število soglasij etažnih lastnikov. Takšno soglasje je dalo 78 % etažnih lastnikov, pri postavitvi igral pa gre kvečjemu za posel rednega upravljanja, za kar se uporabljajo določila 25. člena SZ-1 in 67. člena SPZ, torej zadošča že soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. Toženci še poudarjajo, da je postavitev igral bila predvidena na tem mestu že s samim Aktom, kar dodatno utemeljuje, da gre za posel rednega upravljanja. Zato predlagajo, da se pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3V obsežnem odgovoru na pritožbo tožnica najprej našteva, kateri so tisti pritožbeni razlogi, ki niso pravočasno bili uveljavljani v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati, saj se v pritožbi ne navajajo nekrivdni razlogi, zaradi katerih jih toženci niso mogli pravočasno navajati in dokazovati (286. in prvi odst. 337. člena ZPP). V nadaljevanju navaja v čem so napačna izhodišča tožencev v pritožbi, glede razlag materialnega prava in utemeljuje tezo, da je potrebno o postavitvi igral imeti 3/4 kvorum in citira več določb različnih zakonov. Sklicuje se na izpovedbo priče J. J., da je tožnica predmetno stanovanje kupovala zaradi mirnega sobivanja v okolju, ki to omogoča, kar so potrdile tudi ostale priče, ki jih navaja in poudarja, da so se lesena igrala namestila šele leta 2015. Pojasnjuje tudi, zakaj je neutemeljena graja glede bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je odločitev sprejelo na drugačni pravni podlagi. Citira tudi ustavno pravno in sodno prakso, na podlagi katere se ni potrebno opredeljevati do vsake izjave in vseh navedb strank. Ob zaključku navaja še razloge zaradi katerih meni, da je neutemeljena graja tudi glede spremembe tožbe, zato predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP pa je podana nadaljnja omejitev, saj se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

6V tem pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnica v celoti uspela, zato razumljivo nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, je pa vložila odgovor na pritožbo. Praviloma ima ta procesni akt izrazito obrambno funkcijo in z njo takšna stranka najpogosteje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in s tem krepi njihovo prepričevalno moč. V določenih primerih pa prevzame tudi drugačno funkcijo in sicer za primer, ko ocenjuje, da bi lahko sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in v takšnih primerih je potrebno stranki priznati pravico (in pravni interes), da v odgovoru na pritožbo uveljavlja pritožbene razloge¹. Za sodišče pa nastopi dolžnost, da tudi takšne navedbe obravnava, se do njih opredeli (do odločilnih), jih torej obravnava po enakih kriterijih, kot to velja za pritožbo².

7Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da niso podane nobene procesne kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti.

8Toženci v pritožbi popolnoma neutemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb postopka z navedbami, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga glede postavitve izvedenca s področja hrupa. Ta očitek sodi v 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Eno izmed upravičenj, ki jih vsebuje pravica do izjave, kot ustavno pravno procesno jamstvo (22. člen Ustave RS in 5. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), daje v dokaznem postopku stranki pravico da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Za sodišče pa iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati³, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Temu standardu ustreza le jasna, izrecna navedba razumnih razlogov, pri čemer so ti razlogi lahko navedeni bodisi v dokaznem sklepu, s katerim je predlagani dokaz zavrnjen ali pa v obrazložitvi sodbe⁴. Zahteva po razumni utemeljitvi zavrnitve dokaznega predloga ima svoj temelj v prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti⁵.

9Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo v tč. 9. sodbe, vsebinsko pa v celoti ustrezajo tudi zahtevi po „razumni“ razlagi. Iz obrazložitve sodbe v nadaljevanju pa je napoved o tem, da je tak dokazni predlog „nepotreben“ tudi pojasnjena. Sodišče prve stopnje namreč kot materialnopravne podlage ni uporabilo določb SPZ o prepovedanih imisijah (75. člen), zato tudi ni ugotavljalo nobenih dejstev (hrup kot vrsta imisije), ki se tem določbam podrejajo.

Enake razloge navaja tudi tožnica v odgovoru na pritožbo in sodišče druge stopnje ji pritrjuje, navedbe tožencev pa zavrača kot neutemeljene.

10Sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi vse navedbe v pritožbi, s katerimi se prav tako uveljavlja bistvena kršitev določb postopka in sicer tretjega odst. 181. člena in 186. člena ZPP, v zvezi s prvim odst. 339. člena ZPP. Pravilna je razlaga sodišča prve stopnje, da so podane vse procesne predpostavke za postavitev takšnega tožbenega zahtevka (tč. 6. in 7. obrazložitve). Toženci v pritožbi kot edini razlog navajajo, da je tožnica bila že ob vložitvi tožbe „seznanjena z vsemi dejstvi, na podlagi katerega je predlagala vmesni ugotovitveni zahtevek“, a ta okoliščina je nepomembna, saj je takšen tožbeni zahtevek dopustno postaviti do konca glavne obravnave, zato omejitve iz 286. člena ZPP sploh ne veljajo. Bistveno pa je predvsem to, da privolitev toženca za postavitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka sploh ni potrebna (186. člen ZPP). Iz navedenih razlogov toženci neutemeljeno uveljavljajo tudi tovrstno kršitev.

11Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v tem pravdnem postopku bila storjena kršitev napačne uporabe materialnega prava. Vsa dejstva, ki se podrejajo razlagi materialnega prava, kot jo razume sodišče druge stopnje, so v postopku bodisi pravilno ugotovljena ali pa izhajajo iz listin, njihovo dokazno oceno pa lahko sodišče druge stopnje sprejme oziroma spreminja na seji senata (druga ali tretja alineja 358. člena ZPP).

12Sodišče prve stopnje je podalo dokazno oceno glede Akta o oblikovanju etažne lastnine (v nadaljevanju Akt, z dne 13.10.2006) in zemljiškoknjižnih izpiskov za par. št. 359/11 (in par. št. 404/2) k.o. ... (ki meri 474 m2) in ugotovilo, da ta nepremičnina predstavlja splošni skupni del stavbe s številko 3 (naslov 2) in njenim 159. posameznim delom. V četrti alineji 2. tč. prvega odst. so kot skupni deli stavbe „namenjeni skupni rabi vseh etažnih lastnikov“ opredeljena tudi „igrala.“.

13Akt je enostranski pravni posel, ki ga SPZ (109. člen) določa kot pravni temelj za nastanek etažne lastnine. V njem so navedena temeljna pravila bodočih razmerij med etažnimi lastniki in ta pravila zavezujejo tudi nove pridobitelje etažne lastnine. Slednji pa seveda lahko naknadno ta medsebojna razmerja spremenijo in sicer s sklenitvijo pogodbe⁶. V tem pravdnem postopku ni bilo trditev in tudi ne dokazov (glej tč. 8. obrazložitve), s katerimi bi se glede opredelitve igral kot skupnega dela stavbe, etažni lastniki kasneje dogovorili kako drugače. Prav tako v tem postopku ni bila predložena pogodba o medsebojnih razmerjih, katere sestavni del je tudi dogovor glede:“ - načina uporabe skupnih delov“⁷, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (tč. 14. obrazložitve). Predložen je bil le notarski zapis „Splošni pogoji prodaje posameznih delov stavbe „Urbane vile“, ki pa je bil sprejet pred navedenim Aktom in sicer 23.8.2005 in ki je napovedoval, da bodo skupni deli stavbe tudi „igrala“ (5. člen).

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da glede na takšno opredelitev igral kot skupnega dela stavbe:“...z njihovo postavitvijo oz. umestitvijo na obravnavani del nepremičnine, ni šlo za spreminjanje rabe splošnih skupnih delov stavbe 3...“. Odločitev pa je utemeljijo z razlago, da:“....med etažnimi lastniki ni bil dosežen dogovor, kje na splošnih skupnih delih stavbe 3 se igrala postavijo.“ (tč. 15. obrazložitve). Takšna razlaga je bila nato tudi izhodišče za ugotavljanje, za kakšno vrsto upravljanja gre pri tem in od te opredelitve (umestitve) je nato bila odvisna odločitev, da toženci, tudi z naknadnim zbiranjem pisnih soglasij, niso dosegli 75% praga, kolikor je potrebno za posel, ki presega okvir rednega upravljanja. Ta odločitev temelji na razlagi določb Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik) in SZ-1 (tč. 16. obrazložitve).

14Sodišče druge stopnje pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, ki je tudi metodološko utemeljena, v tč. 12., 13. in 14. obrazložitve. Vendar gre v tem delu za abstraktno razlago določb materialnega prava, za povzetek sentenc oziroma jeder iz različnih odločb, ki opredeljujejo tipični dejanski stan, ki mu lahko ustreza nedoločeno število konkretnih dejanskih okoliščin. Razlaga materialnega prava pa je v konkretnem postopku najprej zamejena s postavitvijo tožbenega zahtevka. Tožnica bo v postopku namreč uspela, če je imetnica pravice (upravičenja) materialnega prava (in bo s trditvami in dokazovanjem to uspela dokazati) in če bo pravilno postavila tožbeni zahtevek. V skladu z načelom dispozitivnosti mora tožnica postaviti tožbeni zahtevek in sodišče lahko odloča samo v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP).

15Osrednji in najpomembnejši del tožbenega zahtevka v tem postopku pa je zahteva, da morajo toženci nerazdelno „odstraniti“ iz zemljišča, ki je skupni del stavbe, opredeljene predmete – igrala. Tožnica kot solastnica torej s tem zahtevkom želi izključiti oziroma preprečiti preostalim solastnikom uporabo predmetov - „igral“, glede katerih obstaja veljavna pravna podlaga – Akt – ki izrecno dovoljuje način uporabe navedenega zemljišča (parcele) na točno takšen način. Zato sodišče druge stopnje ne pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da:“Iz listinske dokumentacije, kakor tudi iz izjav prič, izhaja, da v trenutku umestitve igral na splošne skupne dele stavbe, pravna podlaga za to še ni obstajala.“ (prvi stavek tč. 18. obrazložitve). Ta pravna podlaga torej izključuje „samovoljno in očitno protipravno“ (tč. 18. obrazložitve) ravnanja solastnikov. In, kot pravilno razlaga sodišče prve stopnje, tudi iz položaja solastnine več oseb na isti stvari izhaja, da sta v teh razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enako ustavno varovanim položajem drugih lastnikov: “Vendar ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju.“⁸.

16Bistvo solastninske pravice je njena soodnosnost, sobivanje in zato tudi imanentna konfliktnost, ki nastaja zaradi različnih interesov njenih nosilcev. To različnost je v prisilni skupnosti, v kateri ni dovoljeno zahtevati ne delitve solastnine na skupnih delih in se ji tudi ne odpovedati (četrti in peti odst. 105. člena SPZ) potrebno uskladiti na način, da bo omogočal nadaljnje izvrševanje upravičenj vsem upravičencem (solastnikom)⁹. Način, kot ga je izbrala tožnica, pa, kot je bilo že zapisano, v celoti izključuje vse preostale solastnike (tudi tiste, ki so pripoznali tožbeni zahtevek), kar pomeni, da s tem v celoti izgubijo tisti del upravičenj iz (so)lastninske pravice, ki jim dovoljuje rabo (uporabo in posest) stvari. Ob tako postavljenem tožbenem zahtevku zato tisto, kar sodišče prve stopnje izpostavlja kot odločilno, da namreč „kje“ bodo igrala postavljena, nikjer ni določeno, ne more biti nosilni razlog za odločitev, da se igrala „odstranijo“. Če bi za to obstajala odločilna dejstva, bi večje možnosti za uspeh morda imel tožbeni zahtevek, s katerim bi se zahtevala „prestavitev“ igral na drug del parcele.

17Podana razlaga je pravni temelj za spremembo sodbe sodišča prve stopnje v tč. II. in III. izreka. Vendar za takšno odločitev obstaja še sklop razlogov, ki jih je potrebno povezati tudi s tč. I. izreka sodbe sodišča prve stopnje, zgoščeno povzetih v drugem odst. tč. 13. obrazložitve te sodbe. Sodišče druge stopnje namreč meni, da so tudi tisti razlogi, pri katerih sodišče prve stopnje v izhodišče postavlja razlago določb Pravilnika in SZ-1 in potreben kvorum (75% soglasje), napačni.

18Navedeni Pravilnik je pričel veljati 15.8.2009. V času, ko je sodišče prve stopnje odločilo (22.3.2022) pa Pravilnik v delu, v katerem so bile določbe o odločanju s potrebnim soglasjem, ni več veljal¹⁰, temveč je to področje bilo urejeno z novelo SZ-1E¹¹. Sodišče prve stopnje je z razlago določb obeh predpisov, sprejelo zaključek, da gre pri umestitvi igral v prostor („kje“) za posel, ki ne sodi med posle rednega upravljanja:“Za posel rednega upravljanja bi šlo v kolikor bi že akt ali pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij predvidevala umestitev igral na za to namenjen prostor na splošnih skupnih delih ter bi recimo šlo samo za umestitev igral na za to točno predvideno mesto ali če bi šlo za nadomestitev starih igral z novimi igrali na isto mesto ipd.“ (tč. 16. obrazložitve).

19Kot je bilo pojasnjeno, je Akt enostranski pravni posel, ki je pravna podlaga za nastanek etažne lastnine (109. člen SPZ). Prav tako je že bilo pojasnjeno, da v tem postopku ni bila zatrjevana in dokazovana sklenitev in vsebina pogodbe o medsebojnih razmerjih. Čeprav je njena sklenitev obvezna, pa kršitev te obveznosti pomeni, da za razmerja med etažnimi lastniki velja zakonski režim¹². „Način uporabe skupnih delov“, bi bil torej predmet urejanja medsebojnih razmerij s pogodbo (četrta alineja 116. člena SPZ).

Kot je pravilno razložilo že sodišče prve stopnje, je za obravnavani primer primarno potrebno uporabiti določbe SZ-1 in njegovih podzakonskih aktov. V 27. členu SZ-1 določa: “Etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, lahko sprejmejo hišni red, s katerim določijo temeljna pravila sosedskega sožitja v večstanovanjski stavbi.“ V drugi alineji prvega odst. 9. člena Pravilnika pa je določeno, da se temeljna pravila sosedskega sožitja določijo s hišnim redom, v njem pa med drugim tudi: “uporaba skupnih delov (način dostopnosti in varovanja naprav, ki služijo celotni stavbi, način uporabe skupnih hodnikov, kleti, ipd.)“. Po razlagi sodišča druge stopnje je torej vprašanje, kje bodo nameščena igrala na zemljišču, ki je skupen del stavbe, predmet urejanja s hišnim redom (ob izostanku drugačnega dogovora z že omenjeno pogodbo), za njegov sprejem pa zadošča več kot 50 % soglasje. Sodišče druge stopnje izrecno poudarja, da v okoliščinah konkretnega primera ni bistveno, ali je to vprašanje izrecno urejeno v navedenem aktu (hišni red) temveč zadošča, da je več kot 50% etažnih lastnikov sprejelo odločitev, da soglašajo z lokacijo umestitve igral tam, kjer so postavljena (tč. 18. obrazložitve). Že sodišče prve stopnje pa je pravilno razložilo, da se lahko sprejme tudi odločitev, s katero se že izvedena dela „odobrijo“. Takšen zaključek je povsem pravilen tudi zato, ker vse do vselitve tožnice v večstanovanjsko hišo (29.9.2014 nakup in 15.3.2015 vselitev) to vprašanje za solastnike sploh ni bilo sporno.

20Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ne pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je soglasje z dne 25.5.2016 neveljavno in nima pravnega učinka (tč. 21. obrazložitve).

21V tč. 5. obrazložitve te sodbe je bilo pojasnjeno, da je pravilna uporaba materialnega prava del uradnega preizkusa. Vendar je ta preizkus zamejen (odvisen) od ugotovljenih odločilnih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje in njihove morebitne korekcije (zmotna ugotovitev dejanskega stanja) ali dopolnitve (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker morajo sodišča materialnopravni preizkus opraviti z vidika vseh možnih pravnih podlag, so vezana tudi na tista pravočasno zatrjevana dejstva strank, ki se sodišču prve stopnje niso zdela pravno odločilna in jih zato ni vključilo v dejansko podlago odločanja, če jih stranka graja.

22Sodišče druge stopnje ta izhodišča poudarja zato, ker je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago omenjalo tudi 75. člen SPZ. Vendar v obrazložitvi sodbe pojasnjuje, da mu ni bilo potrebno uporabiti pravnih pravil iz te določbe, saj: “več ni potrebna “, ker je tožnica uspela na drugi pravni podlagi (99. in 100. člen SPZ – tč. 22. obrazložitve). Zaradi razlogov, navedenih v tč. 6. obrazložitve te sodbe, je sodišče druge stopnje skrbno prebralo tudi navedbe tožnice v njenem odgovoru na pritožbo. Pri tem je ugotovilo, da tožnica v ničemer ne graja odločitve sodišča prve stopnje glede navedene samostojne pravne podlage za odločitev, zato ni smelo preizkusa sodba sodišča prve stopnje usmeriti v ta del odločitve (smiselno prvi odst. 350. člena ZPP).

23Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ne pritrjuje odločitvi in obrazložitvi sodišča prve stopnje, strnjeni v stavku: “Odločitev nekaterih solastnikov po samovoljni umestitvi igral v prostor brez ustreznega soglasja je tako bila nezakonita in pomeni nedopusten poseg v tožničino solastninsko pravico“ (tč. 23. obrazložitve). Kot je bilo pojasnjeno, prav ugoditev tožbenemu zahtevku po „odstranitvi“ dosega vse tiste pravne učinke, ki jih sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje kot nedopustne: “izključitev ostalih etažnih lastnikov oz. solastnikov od skupne rabe in realno zanikanje njihove solastninske pravice, njihovih interesov in želja kot etažnih lastnikov in solastnikov splošnih skupnih delov.“ (prav tam). Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožencev ugodilo in sodbo spremenilo iz ugodilnega v zavrnilni del (351. in 358. člen ZPP).

24Sprememba odločitve v glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Zaradi uspeha tožencev jim mora sedaj tožnica povrnitvi njihove pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je priznalo vse priglašene stroške po stroškovniku (B 67) razen posvetov s stranko in pregleda dokumentacije, ker ne gre za samostojna opravila (tar. št. 43); prav tako je priznalo 400 in ne 600 točk iz naslova urnine. Skupno je priznanih 5.800 tč, kar znese 3.480,00 €, z 22% DDV pa 4.245,60 €. Priznani so tudi vsi priglašeni stroški pritožbenega postopka, razen 100 tč. za pregled sodbe (tar. št. 43). Skupno je priznanih 255 tč., kar znese 153,00 €, z 22% DDV pa 186,66 €, ter sodno takso 54,00 € skupno 240,66 € (154., 155. in 163. člen ZPP).

Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (154., 155. in 163. člen ZPP).

Toženci so zahtevali tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Stroškovna terjatev je nastala z odločitvijo sodišča druge stopnje, zato bo zamuda nastopila po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, ta pa prične teči od vročitve te sodbe (313. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato o stroških postopka pred obema sodiščema odločilo skupno.

¹ J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 362-367.
² Ustavno sodišče je že v odločbi Up-115/95 z dne 24.4.1996, v tč. 7. poudarilo:“ Pritožnik je kot tožena stranka imel v kontradiktornem postopku pred sodiščem prve stopnje tako glede uveljavljanja in ugotavljanja dejanskega stanja kot glede uveljavljanja pravnih stališč na razpolago enaka orožja kot tožeča stranka. Po izdani sodbi je imel enako kot tožeča stranka na razpolago pritožbo, s čimer mu je bila zagotovljena pravica po 25. členu Ustave. Četudi v konkretni zadevi ni imel pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva, ker je na prvi stopnji uspel, je imel v postopku po pritožbi, ki jo je vložila tožeča stranka, in pozneje v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti, ponovno enakopraven položaj kot tožnik oziroma vložnik zahteve za varstvo zakonitosti - svoja stališča do pritožbenih navedb je lahko v celoti uveljavljal v odgovoru na pritožbo oziroma na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, kar pomeni, da je instančno sodišče moralo v postopku po vloženem pravnem sredstvu obravnavati in odločiti o njegovih ugovorih zoper vložena pravna sredstva po enakih kriterijih kot o zahtevkih stranke, ki je pravno sredstvo vložila.“.
³ Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga so lahko, če gre za dokaz:s katerim bi se naj ugotovilo dejstvo, ki ni pravno relevantno; ki je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (izjema je prepoved vnaprejšnje dokazne ocene); ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva; ker je bil dokazni predlog neustrezno substanciran ali je prepozen. Glej Up-2226/08 z dne 27. 5. 2010; A. Galič v ZPP s komentarjem, 1. knjiga, kom. k 5. členu; N. Betetto, 2. knjiga, komentar k 287. čl. ZPP.
⁴ Npr. Up-77/01 z dne 14. 3. 2004; Up-284/13 z dne 4. 6. 2014; Up-219/15 z dne 19. 5. 2016.
⁵ Up-233/15 z dne 19.10.2017.
⁶ V. Rijavec, SPZ s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 542.
⁷ Četrta alineja prvega odst. 116. člena SPZ.
⁸ Up-1292/08 z dne 10. 9. 2009, tč. 10. obrazložitve.
⁹ J. Zobec, KURS 2011, Komentar 33. člena, Vertikalen in horizontalen učinek, tč. 9-11. obrazložitve.Na posebno previdnost pri „tehtanju kolidirajočih pravic“ v solastninskih razmerjih med etažnimi lastniki opozarja tudi VSRS Sklep II Ips 91/2021 z dne 1.11.2021, tč. 10. obrazložitve.
¹⁰ Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, Ur.l. 52/2022, pričel veljati 30.4.2022.
¹¹ Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (SZ-1E), Ur. l. RS 90/2021, pričel veljati 19.6.2021. Čeprav za odločitev v tej zadevi niso bistvene spremenjene določbe iz navedene novele zakona v delih, v katerih se spreminja soglasje, ki je potrebno za posle v zvezi z rednim upravljanjem (ki sodijo ali presegajo njegov okvir), pa sodišče druge stopnje poudarja, da je jasen namen zakonodajalca, da potrebna soglasja (kvorum) znižuje, zaradi spoznanj, da:“...je bilo v praksi zelo težko doseči, največkrat zaradi objektivnih razlogov...“; glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona, prav obravnava, EVA: 2020-2550-0053, komentar 5. in 6. člena.
¹² V. Rijavec, str. 556.