75. člen SPZ

Rekonstrukcija ceste sama po sebi ne pomeni "enkratnega dejanja", ki kot tako ne bi moglo upravičevati negatornega varstva. Časovno nezanemarljiv poseg, ki traja tako v času vložitve tožbe kot tudi še v času zaključka obravnavanja, konkretno nekaj let, vsekakor pomeni poseg, ki ga je treba presojati in ustreza tudi kriterijem teorije, da je prepovedano le "trajno ali ponavljajoče se" vznemirjanje. Že zato ni posebej pomembno, koliko časa natančno bo predvidena rekonstrukcija javne ceste, ki meji na tožničino nepremičnino, še trajala. Javne ceste so javno dobro, ki so namenjene splošni rabi in spadajo v upravno premoženje, zato so podvržene javnopravnemu režimu. Pri odločanju o utemeljenosti varstva, kot ga uveljavlja tožnica, je treba upoštevati javni interes, o tem pa se odloča v upravnem postopku.

Ureditev glede zahtevanega soglasja etažnih lastnikov za kratkoročni turistični najem stanovanj je razmeroma nova, saj je bil (šele) letos, septembra 2025, sprejet nov Zakon o gostinstvu (ZGos-1), ki med drugim ureja tudi te primere. Zakon o gostinstvu ureja kratkoročno oddajanje stanovanj kot del gostinske dejavnosti. Po novi ureditvi se zahteva soglasje več kot 75 % etažnih lastnikov, potrebno pa je tudi soglasje vseh lastnikov stanovanj, ki mejijo na tisto stanovanje, ki se ga namerava oddajati (četrti odstavek 20. člena ZGos-1). Sklicevanje pritožbe na zakon, ki v času spora še ni veljal in ki se tekom trajanja celotnega spornega razmerja še ne uporablja, zato ni relevantno. Kvečjemu lahko služi kot indikacija konteksta razlage sporne problematike na podlagi veljavnih, relevantnih predpisov. Uporaba stanovanja v druge namene se po drugem odstavku 29. člena SZ-1 šteje za posel, ki presega redno upravljane, za kar se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov, sicer pa se za (druge) posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, zahteva soglasje več kakor treh četrtin etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže. Pri turističnem oddajanju stanovanj gre za kra

Pri uveljavljanju pravnega varstva pred imisijami s sosednjega zemljišča ni pomembno, ali je bil objekt (v konkretnem primeru nadstrešek) zgrajen v skladu z izdanimi upravnimi dovoljenji in ali je odmik od meje takšen, da omogoča vzdrževanje nepremičnine, temveč je bistvenega pomena, ali objekt, tam kjer stoji, na nepremičnino tožnikov deluje negativno. Pri odvzemu svetlobe gre za neposredno vplivanje na sosednjo nepremičnino, ki, glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera, čezmerno otežuje uporabo nepremičnine tožnikov. Dovolitev izdelave toplotne izolacije pomeni poseg v lastninsko pravico tožencev, vendar pa tak poseg v konkretnem primeru predstavlja omejitev lastninske pravice, ki jo je lastnik sosednje nepremičnine (toženca) dolžan trpeti. Cilj izdelave toplotne izolacije je namreč izboljšanje energetske učinkovitosti nepremičnine tožnikov.

Ocena, ali je imisija prepovedana ali ne, v konkretnih okoliščinah ne sme temeljiti na izoliranem upoštevanju posameznih vplivov dejanja ali vzroka, ki imisije povzroča, temveč na njihovem skupnem učinku. Namen pravne ureditve varstva pred prepovedanimi imisijami je v zaščiti mirne uporabe nepremičnine pred prekomernimi vplivi s prostorsko povezanih nepremičnin. V primerih, kot je obravnavani, ko imajo vsi vplivi s sosednje nepremičnine isti vzrok, lahko razčlenjevanje na posamezne motnje, ki bi bile vsaka zase sicer še v mejah dovoljenega, skupaj pa presegajo prag, ki je danih razmerah krajevno običajen, deluje v nasprotju s tem namenom ter umetno oziroma neživljenjsko.

Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (zmotno napolnilo pravni standard prepovedanih imisij), ko je v konkretnem primeru štelo, da izgradnja garaže s teraso na tožnikovi meji ni bistvena imisija.

Predlog se zavrne.

Tožnica ni ne zatrjevala ne dokazovala, v čem je sprememba (prejšnjega) posestnega stanja. Prav ta dejstva (in ne koncentracija smradu in škodljivih snovi v zraku, ki naj bi jo izmeril izvedenec ekološke stroke) pa so pravno odločilna za presojo, ali je očitano dejanje motilno. Bistveno je, da pred motenjem obstoječi način izvrševanja tožnikove posesti postane otežen in položaj posestnika resnično poslabšan prav zaradi ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka je vložila sicer sklepčno tožbo, saj je navedla minimum tistih dejstev, ki še zadoščajo za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Vendar se je njeno trditveno breme oziroma dolžnost substanciranja trditev iz tožbe povečala zaradi ugovorov, ki jih je podala tožena stranka. Vprašanje dodatne trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je po vložitvi sklepčne tožbe dolžna ponuditi tožeča stranka, se namreč navezuje na vsebino in substanciranost ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja tožena stranka, ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Posestno motnjo lahko predstavljajo tudi imisije, če odvrnejo posestnika od uporabe stvari ali ga pri uporabi stvari motijo, vendar le, če so v smislu prv

Čeprav depresija ni najbolj pogosta/vsakdanja/običajna/normalna/po rednem teku stvari nastala posledica, v nenormalnih okoliščinah, v katerih se je znašel tožnik, predstavlja verjeten in zato predvidljiv odziv. Redka in posamična pojavnost (t. i. sporadičnost) tovrstnih opustitev ne more biti (edini) razlog, da toženka ne bi odškodninsko odgovarjala. Odločilno je, da nastala posledica dejanja ni povsem neverjetna. Čeprav je malo verjetna, je še vedno predvidljiva. Pojem predvidljivost je namreč širši od pojma običajnost.

Poseg v zasebnost tudi pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, v okoliščinah konkretnega primera šteje za prekomeren vpliv, ki izvira iz toženkine nepremičnine in čezmerno otežuje izvrševanje tožnikove lastninske pravice. Po izvedeni gradnji se je za tožnika stanje poslabšalo. Zaradi krajevno neobičajne uporabe pohodne strehe je pri uporabi hiše (njenih bivalnih prostorov) njegova zasebnost okrnjena. Poseg toženke je bil ovrednoten kot protipraven, ker je presegel tolerančni prag, s tem, ko je otežil uporabo tožnikove nepremičnine čez krajevno običajno mero in ker je posegel v zavarovane pravice tožnika do zasebnosti. S tako presojo se je uskladila soodvisnost toženkine (lastninske) pravice s pravicami, ki jih tožnik uveljavlja s pravovarstvenim zahtevkom in kot mu jih je priznalo pritožbeno sodišče - vzpostavlja se ravnotežje pravic, s tem, da se upošteva vzajemna obveznost pravdnih strank trpeti določene omejitve.

Predlog se zavrne.

Tožnika sta zahtevek na odstranitev terase utemeljevala tudi s posplošenimi trditvami, da terasa, po tleh obložena z lesom, ki stoji ob sami meji z vrstno stavbo tožnikov, predstavlja požarno nevarnost, da gre torej za vir nevarnosti, ki ga je treba odstraniti. V skladu s 133. členom OZ bi bil takšen zahtevek lahko utemeljen, če bi tožnikoma s postavitvijo takšne terase grozila večja škoda. Ta škodna nevarnost mora biti konkretna in gotova, ne pa pogojena s kakšnim popolnoma negotovim bodočim dogodkom. Trditev tožnikov, da obstaja možnost požara, ne utemeljuje konkretne in neposredne nevarnosti. Zato zahtevek na tej trditveni in pravni podlagi ne more biti utemeljen. Tožnika utemeljeno opozarjata, da poročilo o stanju hrupa družbe E., d. o. o., ki je bilo pridobljeno izven pravde, po naročilu nasprotne stranke, ni dokaz, ki bi ga lahko upoštevalo, saj ima le naravo navedb stranke. Ker je prvostopno sodišče kot dokaz upoštevalo mnenje strokovnjaka, ki sta ga pred pravdo angažirala prvi toženec in druga toženka, med pravdnim postopkom pa sta mu tožnika nasprotovala, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika utemelj

Pri vzročni zvezi je treba uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti, po kateri se izmed vseh okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, po rednem teku stvari, pripelje do enake posledice. V obravnavanem primeru je torej treba ugotoviti, ali ravnanja toženca po rednem teku stvari, običajno, pripeljejo do enake posledice. Kot dolžnostno ravnanje je sodišče prve stopnje štelo 73. člen oz. 75. člen SPZ. Pritožbeno sodišče glede tega pritrjuje pritožbenemu pomisleku, saj dejstva, da je A. A. pirotehnično sredstvo uporabil na toženčevi nepremičnini, ni mogoče povezati z uporabo toženčeve nepremičnine, prav tako pa uporabe pirotehničnega sredstva ni mogoče obravnavati kot prepovedano imisijo v smislu 75. člena SPZ: ne gre za vzrok, ki bi izviral iz toženčeve nepremičnine. Do nastanka škode tako ni prišlo zaradi uporabe nepremičnine. Samo dejstvo, da je bila ognjemetna baterija, iz katere je ena od raket zanetila požar v tožnikove delavnici, izstreljena s toženčeve nepremičnine, upoštevaje določbe SPZ ne more pomeniti toženčeve odgovornosti za škodno posledico. Tudi dejstvo, da je nesporno ognjemetno baterijo postavi

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali bi moralo sodišče II. stopnje odločati o vseh tožbenih temeljih, ki utemeljujejo pravno posledico iz tožbenega zahtevka, v konkretnem primeru, ali se glede na čas in način uporabe ter obseg igral, umeščenih na sporni nepremičnini pod stanovanjem tožnice povzroča prekomeren hrup, kar jo moti pri izvrševanju lastninske pravice na tem stanovanju. 2. Ali je postavitev igral na splošnih skupnih delih, ob nedefinirani lokaciji postavitve teh igral po aktu o vzpostavitvi etažne lastnine, posel rednega upravljanja, za sprejem katerega zadošča, da ga sprejmejo etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.

V kolikor se bo ugovor pasivne legitimacije izkazal za neutemeljenega, je temelj tožnikovega zahtevka, s katerim zahteva zaščito pred vznemirjanjem zaradi mačka, v 99. členu SPZ. Res, da ta varuje absolutno naravo lastninske pravice. Vendar naj ne ostane spregledano, da 12. člen SPZ vsebuje generalno omejitev te absolutnosti (prepoved zlorabe), poleg tega pa se lahko lastninska pravica v skladu s 37. členom SPZ omeji še z zakonom. Ker ZZZiv, ki med drugim določa odgovornost ljudi za zaščito živali kot čutečih bitij in pravila za dobro ravnanje z živalmi, skrbniku živali nalaga, da mora živali zagotoviti ustrezno svobodo gibanja, hkrati pa vsakomur prepoveduje preganjanje v naravnem ali urbanem okolju živečih živali, gre torej v novem sojenju tudi na tej materialnopravni podlagi pretehtati ugovorne navedbe, da ne gre za ravnanja, ki bi jih bilo moč opredeliti kot protipravno vznemirjanje, ker da jih je lastnik nepremičnine v urbanem okolju, v katerem se giba zadevna mačka, dolžan trpeti.

Zahtevek na delno odstranitev pomožnega objekta – dela ostrešja, je po svoji naravi, glede na navedbe tožeče stranke, zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti v smislu določila 133. člena OZ. Po pravni naravi je to odškodninski zahtevek, ki zasleduje vzpostavitev stanja pred podaljšanjem ostrešja, da ne bo več nevarnosti padca snega ali izlitja vode in požarne nevarnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so močne vonjave prisotne predvsem znotraj stanovanja in so jim ostali stanovalci izpostavljeni le v primeru srečanja pred odprtimi vrati stanovanja, kar je bolj kratkotrajno. Vonjavam na hodniku, kjer se ne zadržujejo dlje časa, so stanovalci izpostavljeni v primeru (redko) odprtih vrat in še nekaj časa za tem, v lastnih stanovanjih pa smradu ne zaznavajo. Nelagodje stanovalcev ob nevzdržnem smradu neposredno po odpiranju vrat in še nekaj časa za tem (po petih minutah se smrad razprši in ni več močan), ne more prevladati nad toženkino pravico do doma. Ko se socialno ogroženi osebi odpoveduje najemno pogodbo zato, ker z načinom uporabe stanovanja povzroča opisane imisije na hodniku, je nelagodje stanovalce drugotnega pomena v primerjavi z individualnimi okoliščinami toženke, ki ji grozi izguba doma.

Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tako z vprašanjem, ali predstavljajo zatrjevani odvzemi svetlobe, zamakanja in podobni vplivi, prepovedane stvarnopravne imisije, kot z vprašanjem, ali predstavlja sporni del zidu vir nevarnosti v smislu obligacijsko pravnega imisijskega varstva. Ukvarjalo se je z dvema sklopoma dejanske in pravne podlage. Tožnika sta uspela zgolj s pravnim varstvom, ki sta ga utemeljevala na zidu kot viru nevarnosti oziroma grozeči škodi. To okoliščino je treba upoštevati pri odločanju o stroških. Tožencem je že naloženo, da odstranijo in izravnajo zemljino nad armirano betonskim delom zidu. Odstranitve omenjene zemljine sama po sebi narekuje tudi odstranitev tam zasajenih dreves in grmičevja, saj bodo s tem ostala brez substrata za svojo rast.

V teoriji prevladuje stališče, da solidarni dolžniki ne morejo biti enotni sosporniki, saj vsak lahko dolguje z drugačnim rokom izpolnitve, pod drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. Ne drži pritožbena navedba, da bi vsi etažni lastniki stavbe morali biti toženi kot nujni enotni sosporniki. Vzrok za tožničin padec ni predstavljala kvaliteta ploščic, temveč je tožnica padla, ker sta bila na mestu padca moker sneg in led. Tožnica v tej zadevi ni vložila direktne tožbe zoper zavarovalnico, ki je stranska intervenientka na strani toženke, temveč je tožila enega od etažnih lastnikov, ki pa za škodo, nastalo na splošnih skupnih delih, odgovarjajo solidarno in neomejeno. To, da je odgovornost zavarovalnice omejena z zavarovalno pogodbo, ne zmanjšuje odgovornosti etažnega lastnika, ki za škodo, povzročeno tretjim osebam, kot že prej navedeno, ne odgovarja v skladu s svojim solastnim deležem, temveč je njegova odgovornost za nastalo škodo solidarna in ni omejena z zavarovalno pogodbo oz. višino njegovega solastnega deleža. Toženka ni izkazala, da se je v konkretnem primeru na tržnici izvajalo kakršno koli čiščenje, ki bi bilo prilagojeno razmeram ali da bi se na r