99. člen SPZ

Sodišče mora paziti, da stranki ne naloži obveznosti, ki je pravno nemogoča, prepovedana oziroma ni v njeni dispoziciji, saj bi s tem povzročilo pravno negotovost in nezaupanje v pravo ter tako kršilo načela pravne države. Zato je vprašanje (ne)dopustnosti brvi preko obravnavanega dela ... z vidika javnopravnih omejitev posegov na vodnih in priobalnih zemljiščih pomembno tudi v pravdnem postopku. Ker o tem vprašanju na matičnem (upravnem) področju ni bilo odločeno in glede na ugovore tožencev, bi sodišči prve in druge stopnje morali preveriti, ali ni morda izgradnja brvi, ki jo zahtevata tožnika, v nasprotju s prisilnimi določbami ZV-1 o posegih na vodno in priobalno zemljišče.

Ohranjanje zunanjega videza je zakonsko varovana vrednota, ki pa ne sme postati orodje v rokah etažnih lastnikov, s pomočjo katerega se lahko posameznemu etažnemu lastniku onemogoči vsakršno izvrševanje lastninske pravice. Del ocene, ali gre za protipraven poseg, ki utemeljuje varstvo z negatorno tožbo, mora biti zato tudi vprašanje, ali je fizično obsežen poseg, ki spreminja videz stavbe, estetsko (ne)usklajen s stavbo. Relevantna sprememba zunanjega videza v smislu prvega odstavka 15. člena SZ-1 je tista, ki je obsežna in estetsko ruši enoten videz stavbe. V prvem sojenju zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni bilo ocenjeno, kako je izgradnja zimskega vrta spremenila izvorni videz stavbe. To dejstvo je bilo kot pravno odločilno izpostavljeno šele ob izdaji revizijske odločbe. Pravilna je zato ugotovitev, da tožniki z novimi navedbami in dokazi, podanimi v ponovljenem postopku, niso bili prekludirani.

Tožnica uveljavlja stvarnopravni - negatorni zahtevek na izpraznitev celotnega objekta zoper toženko, ki po tožničinih trditvah uporablja njen objekt brez pravnega naslova. V tej pravdi je pomembno zgolj razmerje med njima, kljub okoliščini (še) nerešenega razmerja med lastnikoma mejašema na podlagi 47. člena SPZ, ki jo je povzročila tožničina gradnja čez mejo. V takih primerih ima vsak od mejnih lastnikov stvarno pravno varstvo na celotnem objektu kot enoviti entiteti, zoper tretjo osebo, ki objekt uporablja brez pravne podlage.

Odškodninska terjatev zaradi protipravne omejitve lastninske pravice z dejansko razlastitvijo (brez izvedbe upravnega razlastitvenega postopka ali sklenitve ustrezne pogodbe) zastara v skladu z določbami OZ. Zastaranje začne teči, ko postane glede na okoliščine primera jasno, da razlastitveni upravičenec svoje obveznosti (uvedbe postopka razlastitve) ne bo izpolnil. Trajajoče protipravno stanje (dejanske razlastitve) ne odlaga začetka teka zastaralnega roka. Kršitev pravice sama po sebi še ne pomeni nastanka pravno priznane škode, ki bi upravičevala prisojo odškodnine, temveč mora biti zatrjevana in izkazana ena od pravno priznanih oblik škode (132. člen OZ). Z napačnim povzetkom navedb strank že pojmovno ni mogoče zagrešiti kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih.

Toženčeva garaža, ki se s streho stika s sosednjo zgradbo, ki je v lasti tožnika, sama po sebi ni neposredna imisija, niti ni posredna imisija, ki bi presegala krajevno običajno mero, ali povzročala znatno škodo. Enako velja za meteorno vodo, zračnost in odpadli material ter vlago, ki se širi na tožnikov severni zid po zraku ali zemljini tožene stranke. V obravnavani zadevi ni posebne naprave, ki bi usmerjala imisije na tožnikovo nepremičnino. Morebitna vlaga, ki se širi na tožnikov severni zid po zraku ali zemljini, ki je v lasti tožene stranke, pa je posredna in ne direktna imisija. Stroški sanacije tožnikovega zidu niso posledica čezmernega vznemirjanja njegove lastninske pravice s strani tožene stranke, temveč odraz obstoječega, večdesetletnega (prostorskega) stanja predmetnih nepremičnin v centru Ljubljane in popolnega nevzdrževanja stavbe, ki je v tožnikovi lasti.

Za uspeh z negatorno tožbo ne zadostuje obstoj vsakršnega posega v lastninsko pravico, ampak mora biti poseg takšen, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, glede na okoliščine konkretnega primera. Poseg postane protipraven, ko doseže določeno intenzivnost in s tem predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.

Toženka je s postavitvijo ograje tožnika v celoti izključila iz uporabe določenega dela dvorišča, ki predstavlja skupni del vseh etažnih lastnikov, ki ga imajo pravico uporabljati vsi solastniki sorazmerno svojemu deležu. Njeno ravnanje predstavlja nedopusten poseg v solastninsko pravico tožnika, saj tožnik ne more več uporabljati določenega dela zemljišča, ki ga je pred posegom toženke lahko uporabljal oziroma bi ga imel kot solastnik pravico uporabljati.

Vožnje in parkiranje na nepremičninah tožnice v obsegu 3 metre v širino in dolžino na eni parceli ter v širini 3 do 5 metrov na drugi parceli, četudi bi bilo občasno in ne vsakodnevno, ni neznatno in benigno, da bi ga morala tožnica zaradi socialne funkcije lastnine preprosto tolerirati.

Predlog se zavrne.

Pravno sklepanje sodišča, da je bilo v zakup dano tisto območje parcele, kjer stoji vinograd, je v okoliščinah primera skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ. Vinograd kot trajni nasad in njegovi plodovi so predmet zakupne pogodbe. Zakupnik pa sme uporabljati stvar le tako, kot to določa pogodba ali kakršen je namen stvari (drugi odstavek 600. člena OZ). Tožnik se zato s sklenitvijo pogodbe ni odpovedal uveljavljanju (stvarnih) upravičenj, ki ne posegajo v izvrševanje pravic zakupnika, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnik.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Vsebina obligacijskega dogovora med tožnikom in toženkinimi starši predpostavlja tudi dejanske učinke za tretje osebe. Dogovor o uporabi stanovanja vključuje tudi dogovor o tem, da preko tožnikovih nepremičnin, ki nesporno predstavljajo edini dostop do tega stanovanja, lahko do toženkinih staršev dostopajo vsi, ki so k njima namenjeni. Ravnanje toženke v obsegu nahajanja v stanovanju, v katerem prebivata njena starša, in v obsegu dostopa do tega stanovanja, ne more predstavljati protipravnega vznemirjanja.

Ureditev glede zahtevanega soglasja etažnih lastnikov za kratkoročni turistični najem stanovanj je razmeroma nova, saj je bil (šele) letos, septembra 2025, sprejet nov Zakon o gostinstvu (ZGos-1), ki med drugim ureja tudi te primere. Zakon o gostinstvu ureja kratkoročno oddajanje stanovanj kot del gostinske dejavnosti. Po novi ureditvi se zahteva soglasje več kot 75 % etažnih lastnikov, potrebno pa je tudi soglasje vseh lastnikov stanovanj, ki mejijo na tisto stanovanje, ki se ga namerava oddajati (četrti odstavek 20. člena ZGos-1). Sklicevanje pritožbe na zakon, ki v času spora še ni veljal in ki se tekom trajanja celotnega spornega razmerja še ne uporablja, zato ni relevantno. Kvečjemu lahko služi kot indikacija konteksta razlage sporne problematike na podlagi veljavnih, relevantnih predpisov. Uporaba stanovanja v druge namene se po drugem odstavku 29. člena SZ-1 šteje za posel, ki presega redno upravljane, za kar se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov, sicer pa se za (druge) posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, zahteva soglasje več kakor treh četrtin etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže. Pri turističnem oddajanju stanovanj gre za kra

Pri uveljavljanju pravnega varstva pred imisijami s sosednjega zemljišča ni pomembno, ali je bil objekt (v konkretnem primeru nadstrešek) zgrajen v skladu z izdanimi upravnimi dovoljenji in ali je odmik od meje takšen, da omogoča vzdrževanje nepremičnine, temveč je bistvenega pomena, ali objekt, tam kjer stoji, na nepremičnino tožnikov deluje negativno. Pri odvzemu svetlobe gre za neposredno vplivanje na sosednjo nepremičnino, ki, glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera, čezmerno otežuje uporabo nepremičnine tožnikov. Dovolitev izdelave toplotne izolacije pomeni poseg v lastninsko pravico tožencev, vendar pa tak poseg v konkretnem primeru predstavlja omejitev lastninske pravice, ki jo je lastnik sosednje nepremičnine (toženca) dolžan trpeti. Cilj izdelave toplotne izolacije je namreč izboljšanje energetske učinkovitosti nepremičnine tožnikov.

Pritožnica s pretežnim delom pritožbenih navedb izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. To je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (pritožnica ne trdi, da bi ta prerasla v absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. ali 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), v drugem pa za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.