186. člen ZPP

Tožnika sta zahtevek spremenila zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, katerih obstoj v pritožbenem postopku niti ni sporen; v obravnavanem primeru gre za privilegirano spremembo tožbe. V takem primeru privolitev tožene stranke ni potrebna, sodišče pa mora spremembo dovoliti. Zasledovanje smotrnosti dokončne ureditve razmerja ni zgolj preprečevanje, da se tekoča pravda ne obremeni preveč, temveč tudi prizadevanje, da se prihrani ali prepreči nova pravda.

Glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZPP okrajno sodišče za zvišan tožbeni zahtevek ni pristojno. Zato je v takem primeru treba postopati po določbi tretjega odstavka 185. člena ZPP, ki določa, da če sodišče za spremenjeno tožbo ni stvarno pristojno, pošlje zadevo, potem ko je toženec privolil v spremembo (oziroma, ko je sodišče spremembo dovolilo ali ocenilo, da gre za privilegirano spremembo tožbe), pristojnemu sodišču. V takem primeru ni mogoče uporabiti določbe 19. člena ZPP, ki se tiče vprašanja ustalitve pristojnosti z v tožbi postavljenim zahtevkom, saj je bila tožba med postopkom spremenjena, tožbeni zahtevek je bil zvišan.

Če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, se lahko uveljavljajo z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (drugi odstavek 182. člena ZPP). Pri tem ni pravno pomembno, ali bi v konkretnem primeru prišle v poštev posamezne specialne določbe določene vrste postopka in katere. Bistveno je, ali so za vse kumulirane zahtevke predpisani postopki iste vrste. Če niso, takšno združevanje zahtevkov ni dovoljeno. Uveljavljanje vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP predstavlja primer privilegirane spremembe tožbe, za kakršno po 186. členu ZPP ni potrebna privolitev tožene stranke.

Če stranka med pravdo, v kateri uveljavlja ničnost kreditne pogodbe in izbris hipoteke, spremeni tožbo tako, da zahteva še plačilo denarnega zneska, pri čemer je bila tožba za denarni znesek rojena že v času vložitve prvotne tožbe, ne gre za privilegirano spremembo tožbe iz 186. člena ZPP.

V obravnavani zadevi, ko je tožnik spremenil tožbo iz vrnitvenega zahtevka po SPZ v odškodninski zahtevek po določbah OZ, ne gre za privilegirano spremembo tožbe, temveč za pravo spremembo tožbe v smislu 185. člena ZPP. Vendar pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je takšna sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev v tem postopku spornega pravnega razmerja. S slednjim se pritožbeno sodišče strinja, saj je ob vložitvi tožbe glede na podatke o formalnem lastništvu toženca na spornem avtomobilu, slednja bila sklepčna, ker pa je prišlo do odtujitve vozila po vložitvi tožbe, je tožnik utemeljeno tožbo spremenil in uveljavljal odškodninski zahtevek. Če sodišče prve stopnje spremembe tožbe ne bi dopustilo, bi moral tožnik vložiti novo tožbo. Sprememba tožbe je namreč smotrna, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi in je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilna. Pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za škodo iz neposlovne odškodninske odgovornosti. V obravnavani zadevi ne gre za kršitev pogodbene obveznosti, katere predmet bi bil nakup vozila med pravdnima strankama in določena cena, temveč je bila pogodba skl

Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločitev o dovolitvi spremembe tožbe združilo s sklepom o svoji stvarni nepristojnosti, bi izpodbijani sklep, če bi postal pravnomočen, pomenil konec postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožba, ki je pridružena pritožbi zoper odločitev o stvarni nepristojnosti, je zato dopustna.

Vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vzpostavitev v stanje, kakršno bi bilo, ko ne bi bilo škodnega dogodka, v tem primeru torej v stanje, ko je bila tožeča stranka lastnica 11.371 m2 stavbnega zemljišča. Premoženjski položaj tožeče stranke mora biti enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, to pa je lahko zgolj v primeru, da bo prejela denarni znesek v taki višini, da bo lahko (na trgu) kupila drugo enako nepremičnino (nepremičnino enakih lastnosti). Načelo popolne odškodnine pomeni, da sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo.

S povišanjem tožbenega zahtevka tožnica ni zahtevala nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka, na isti dejanski podlagi, zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2024 izrecno navedla, da je tožbeni zahtevek zvišala zaradi ugotovitev in zaključkov iz izvedenskega mnenja. Tako pravna teorija, kot tudi sodna praksa pa v teh primerih govorita o spremembi tožbe v nepravem pomenu, saj predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi. V tem primeru je torej podana privilegirana sprememba tožbe, zato je treba le-to v skladu s 186. členom ZPP dopustiti.

Sodišče prve stopnje je pasivno stvarno legitimacijo toženke pravilno prepoznalo v trditvah tožnika, da je toženka tista družba, ki je brez njegovega soglasja poslovala s firmo, v kateri je bil njegov priimek, in mu s takšnim ravnanjem povzročila škodo. Zoper toženko se uveljavlja neposlovna odškodninska odgovornost, predpostavke katere so protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda (131. člen OZ). Odločitev o dovolitvi spremembe tožbe z dne 27. 9. 2021 je vezana zgolj na vprašanje njene smotrnosti z vidika celostne razrešitve spornega razmerja in nikakor ne na okoliščino, ali je spremenjeni zahtevek vsebinsko utemeljen. Zato toženka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na ugovor pasivne legitimacije. Namen te procesne možnosti je namreč v tem, da se v skladu z načelom ekonomičnosti odloči o vseh zahtevkih, ki izvirajo iz istega pravnega razmerja, v enem postopku in uporabi enako, že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo. Tožnikov zahtevek za plačilo običajne licenčnine utemeljen na podlagi 124.c člena v zvezi s 121.a č

Ne glede na to, da sodišče prve stopnje navede, da gre pri drugi spremembi tožbe za povsem enako dejansko in pravno podlago kot pri prvi spremembi in pri sami tožbi (privilegirana tožba po 186. členu ZPP), je s tem, ko o spremembi tožbe ni obvestilo tožene stranke, kršilo določilo petega odstavka 185. člena ZPP, ki je prerasla v absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Strankina pravica do izjave v postopku se ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja nasprotne stranke, glede katerih se ima pravico izjaviti. V tem primeru tožena stranka ni imela možnosti, da se izjavi o navedbah tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2023, na katerih je tožnica utemeljila spremembo tožbe.

Prepoved poslabšanja pravnega položaja upnikov je eno izmed načel statusnih preoblikovanj. To načelo predstavlja tudi vodilo pri razlagi določbe prvega odstavka 636. člena ZGD-1. Po navedeni določbi so vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšano za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu.

Bistveno za določitev konkretne nujne poti je, da pravica in dejanska možnost prehajanja mostu trenutno obstoji ter da sodišče o tem odloča po stanju ob koncu postopka.

Pravna pravila Občega državljanskega zakonika in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki so veljala v obdobju od leta 1975 do leta 1995, so določala kot (dodatni) pogoj za pridobitev stvarne služnostne pravice na podlagi priposestvovanja v primeru, da je lastnik gospodujočega zemljišča služnost dejansko izvrševal več kot 20 let, le, da lastnik služečega zemljišča temu (v tem obdobju) ni nasprotoval. Nista pa zahtevala dobre vere priposestvovalca. Za obseg pridobljene služnostne pravice na podlagi priposestvovanja odločilen (le) obseg in način oziroma dejanski način izvrševanja služnosti v (20 letni) priposestvovalni dobi. Oblikovanje tožbenega zahtevka in njegovo morebitno kasnejše spreminjanje pomeni procesno dejanje tožnika, ki je odraz načela dispozitivnosti pravdnih postopkov, v katerega lahko sodišče in tožena stranka posežeta samo na način in ob izpolnjenosti pogojev iz 185. in 186. člena ZPP. Subjektivne meje pravnomočnosti sodbe zajemajo le stranke postopka, na katere se sodba nanaša (189. člen ZPP) in se ne morejo razširiti na morebitne tretje kot imetnike morebitnih stvarnih pravic na nepremičnini, ki je predmet sodbe. Zato sodba na morebitne stv

Dejanska izhodišča in trditvena podlaga spremenjenega zahtevka v tej fazi niso drugačna, tudi procesno gradivo zaenkrat ostaja isto. Tožnik utemeljeno navaja, da se spremeni zgolj okoliščina komu bo tožena stranka dolžna izpolniti (pretežni del) obveznosti. Cesija pomeni samo personalno, ne pa tudi vsebinske spremembe terjatve. Toženec je še vedno dolžan plačati isti zahtevek, ki se s spremembo tega komu naj plača terjatev zanj, ni v ničemer spremenil, saj se ni povečal niti ni zaradi tega to kakšen drug zahtevek. Tožnik še utemeljeno navaja, da je zaradi cesije (pretežnega dela) vtoževane terjatve prilagodil tožbeni zahtevek med pravdo spremenjenemu materialnopravnemu razmerju. Izpolnitev vtoževane toženčeve obveznosti je zahteval v korist novega pridobitelja namesto v svojo korist, kot je vtoževal prvotno. Gre za objektivno spremembo tožbe. Stranke se niso spremenile. Toženčevo soglasje ni potrebno, ker se opira na okoliščine (cesija terjatve med pravdo), ki so nastale po vložitvi tožbe. Cesijska pogodba izkazuje pravni interes za vstop stranskega intervenienta v pravdo.

Tožnik se ne more sklicevati na okoliščine, da mu v času vložitve tožbe obseg skupnega premoženja ni bil znan. Če je bil tožnik v takšni trditveni in dokazni stiski, da ni mogel konkretizirano opredeliti tožbenega zahtevka, bi lahko vložil stopničasto tožbo (182.a člen ZPP). Prvo sodišče je pravilno ocenilo, da je tožnik pri posameznih delih tožbenega zahtevka, katerih predmet so denarna sredstva, že v tožbenem predlogu opredelil, da uveljavlja ugotovitev obstoja tega dela skupnega premoženja po stanju na določen datum oziroma v določenem časovnem obdobju, ne pa po stanju ob razpadu zakonske skupnosti strank in ob zaključku sojenja pred prvim sodiščem, kar bi moral tožnik zatrjevati in dokazati v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena, da bi lahko uspel v sporu. Tožba v tem delu zato ni bila sklepčna. Za del zahtevka v točki III/3 izreka sodbe tožnik v tožbenem predlogu sicer ni navedel nobenega datuma (to tudi ni bilo potrebno, saj je treba vsa odločilna dejstva navesti v trditveni podlagi tožbe in zanje predlagati dokaze), kar pa ničesar ne spremeni na stvari. Bistveno je, da tožnik v trditveni podlagi sploh ni pojasnil oziroma zatrjeval, da bi vsa ta dena

Škoda kot ena od predpostavk v tem postopku vtoževane odškodninske odgovornosti toženke ni izkazana, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba podrobno opredeljevati glede navedb, s katerimi je toženka utemeljevala zakonitost ravnanja državnih organov v zakonodajnem postopku.

Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo na določbo prvega odstavka 185. člena ZPP in spregledalo, da je tožeča stranka z zahtevkom na ugotovitev ničnosti uveljavljala t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP, pri katerem v skladu s 186. členom ZPP privolitev tožene stranke ni potrebna (ob predpostavki, da je tudi za vmesni ugotovitveni zahtevek stvarno pristojno isto sodišče ter predvidena ista vrsta postopka).

Tudi če stranka pred vložitvijo predloga za izvršbo oziroma tožbe računa ne zavrne, se ima v pravdnem postopku plačilu za storitve oziroma blago (v znesku, ki izhaja iz računa) pravico upirati, tako iz razloga, da le-te sploh niso bile opravljene, kot tudi posameznim cenam in količinam le-teh. Vendar mora vsa tovrstna dejstva tudi dokazati, česar tožena stranka v konkretnem primeru ni izkoristila. Račun ni temelj za nastanek obveznosti, kljub temu pa lahko služi kot dokazno sredstvo, še posebej v primeru, ko le-ta po prejemu ni zavrnjen. Če stranka računa ne zavrne, je namreč mogoče povsem utemeljeno sklepati, da so v njem navedena dejstva resnična. Ker je tožena stranka trditve tožeče stranke zanikala zgolj pavšalno, se z do te mere konkretnimi dejstvi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno ukvarjati in ni imelo naloge, da izpodbijano sodbo obrazloži tako natančno, kot mu v pritožbi očita tožena stranka. Zakaj bi bila toženi stranki v zvezi s temi dejstvi kršena pravica do izjave, pa iz pritožbe ni mogoče izluščiti. Tožena stranka je imela možnost odgovoriti prav na vse trditve in dokaze tožeče stranke. Če te ni izkoristila, mora procesno neaktivnost prip

Četudi mnenje odpustnega psihiatra ne bi bilo pravilno upoštevano pri določitvi datuma invalidnosti, to ne more biti razlog za obnovo postopka. Morebitno nepravilno ugotovitev datum nastanka I. kategorije invalidnosti bi tožnik ob primerni skrbnosti lahko kvečjemu izpodbijal z rednim pravnim sredstvom. Torej s pritožbo zoper odločbo o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 6. 2021 dalje in priznano pravico do invalidske pokojnine, ne pa z izrednim pravnim sredstvom v obnovi postopka.

Prvostopno sodišče je upoštevaje okoliščino, da se je tekom pravdnega postopka zoper prvo toženo stranko začel stečajni postopek, dovolilo predlagano spremembo tožbe (186. člen ZPP) in upoštevalo določilo četrtega odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP)2 glede spremembe tožbe zoper prvo toženo stranko. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v nadaljevanju v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke zoper prvo in drugo toženo stranko, saj je ugotovilo, da v konkretnem primeru ne pride v upoštev določba 253. člena ZFPPIPP3, ne gre za spremembo nedenarne terjatve v denarno, ampak gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo med prvo toženo in drugo toženo stranko po drugem odstavku 24.4 in 265. členu ZFPPIPP5 in denarno terjatev tožeče stranke, izhajajoč iz pravice do poplačila iz kupnine za prodana parkirna mesta. Pojasnilo je, da obveznost sklenitve pogodbe ni nedenarna terjatev, saj ne predstavlja izpolnitve nedenarne dajatve ali izvedbe storitve (prvi odstavek 20. člena ZFPPIPP). Terjatev izpolnitve nedenarne dajatve ali izvedba storitve nastane šele s sklenitvijo pogodbe, ki