67. člen SPZ

Toženka je s postavitvijo ograje tožnika v celoti izključila iz uporabe določenega dela dvorišča, ki predstavlja skupni del vseh etažnih lastnikov, ki ga imajo pravico uporabljati vsi solastniki sorazmerno svojemu deležu. Njeno ravnanje predstavlja nedopusten poseg v solastninsko pravico tožnika, saj tožnik ne more več uporabljati določenega dela zemljišča, ki ga je pred posegom toženke lahko uporabljal oziroma bi ga imel kot solastnik pravico uporabljati.

Naprave in oprema so s pripojitvijo postali del stavbe kot skupnega dela, zato tožnica (upravnica) za njihovo uporabo ni upravičena zahtevati plačila v smislu obratovalnega stroška, saj jih toženka upravičeno uporablja kot etažna lastnica, ki je z lastninsko pravico na posameznem delu pridobila tudi solastninski delež na skupnih delih (napravah in opremi). Uporabnina ni obratovalni strošek, temveč nadomestilo, ki se prizna za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ko ni pravne podlage za uporabo. Pritožnica zatrjuje, da pravno podlago predstavljajo pogodbena določila glede obratovalnih stroškov, kar že samo po sebi izključuje takšen zahtevek, saj zahtevek za uporabnino ne more biti utemeljen (še prej pa ne sklepčen), če obstaja pravna podlaga.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da fizična delitev s predelavo po ustaljeni sodni praksi ni mogoča brez soglasja solastnikov. Ker predlagateljica s predvidenimi obsežnimi gradbenimi posegi, za katere bi bilo potrebno tudi gradbeno dovoljenje, ni soglašala, njenega soglasja pa ni mogoče nadomestiti s sodno odločbo, je neutemeljena pritožbena navedba o možnosti fizične delitve. Udeleženca sta se strinjala, da se postavi še tretji izvedenec, ki bo ocenil vrednost nepremičnin. Mnenje izvedenca A. A. je časovno najbližje dnevu, ko je sodišče prve stopnje odločilo v zadevi, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča ocena tega izvedenca edina relevantna. Ostala dva izvedenca (B. B. in C. C.) sta namreč pojasnila, da sta njuni cenitvi že zastareli in bi bilo treba narediti novo. Izvedenec B. B. tudi ni znal pojasniti, zakaj tolikšna razlika med njegovo oceno vrednosti nepremičnin v osnovnem mnenju in dopolnitvi mnenja, ki sta bili izdelani v razmiku 10 mesecev. Glede na to je neutemeljena pritožbena navedba, da ni bilo razloga za postavitev drugega izvedenca.

Dogovor o načinu (so)uporabe solastne nepremičnine ne more predstavljati pravnega naslova za nastanek neprave stvarne služnosti v korist solastnika. Pritožbeno stališče, da je priposestvovalna doba tekla ves čas, ko je tožnica izvrševala posest (torej tudi v času njenega solastništva), bi pripeljalo do absurdne situacije, po kateri bi lahko vsak solastnik že v času dovolj dolgega solastništva priposestvoval (nepravo) stvarno služnost. Pravico služnosti bi v takih primerih služnostni upravičenec obdržal tudi ob kasnejši izgubi lastništva, kar bi izvotlilo lastninsko pravico na stvari. Priposestvovalna doba je lahko začela teči šele, ko je tožnica prenehala biti solastnica nepremičnine. Služnostna pravica sicer lahko obstaja tudi na stvari, na kateri ima služnostni upravičenec solastnino, vendar pa na taki stvari solastnik ne more pridobiti (nove) služnostne pravice. Tretja oseba, ki ni solastnik, lahko določeno pravico priposestvuje le na posameznem solastniškem deležu, vendar pa tožnica na nepremičnini, na kateri ima solastniško pravico, ne more priposestvovati neprave stvarne služnosti, ker ta niti ne more nastati zaradi njenega solastništva nepremičnine. V primerih

Dokazno breme o vprašanjih, ki so bila naložena izvedencu gradbene stroke, je bilo v celoti na tožnici. S tem pa tudi z dokazovanjem povezano stroškovno breme. Nedokončano dokazovanje z izvedencem gradbene stroke je zato posledica dokaznega in stroškovnega bremena, ki mu tožnica ni zadostila.

Dovoljenje, ki ga da tretjemu eden od solastnikov, ne zadošča temu tretjemu za zakonito uporabo nepremičnine. Pomembno je namreč, da prvi odstavek 67. člena SPZ določa, da imajo solastniki pravico skupno upravljati stvar v solastnini. Od tu dalje se postavi vprašanje ali je dovoljenje tretjemu, da prebiva v stanovanjski hiši, ki je v solastnini, predmet rednega ali izrednega upravljanja. Kateri so posli rednega upravljanja določa tretji odstavek istega člena, ki določa, da mednje štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena. To pa vsekakor ni dovoljenje tretji osebi, da brezplačno uporablja solastno nepremičnino.

V primeru ustanovitve stvarne služnosti na solastni stvari je potrebno soglasje vseh solastnikov, medtem ko je posamezni solastnik upravičen ustanoviti služnost užitka oziroma rabe neodvisno od volje preostalih solastnikov, v mejah svojega solastniškega deleža.

Ker je nasprotni udeleženec dopustil dostop do kanalizacijskega jaška zaradi njegovega očiščenja na podlagi začasne odredbe, ker je bilo očiščenje izvedeno in se kasneje potreba po njem ni več izkazala, je odpadla tudi potreba po zahtevanem sodnem varstvu. Iz navedenega razloga in ker je predlagatelj vztrajal pri svojem (prvotnem) predlogu oziroma ker predloga zaradi njegove izpolnitve ni umaknil, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se predlog zavrne.

Sodišče ni upoštevalo procesnih dejanj toženke, ki jih tožeča stranka ocenjuje kot zavlačevalna (vključno s predlogi za prekinitev postopka). S tem je preprečilo zatrjevano zlorabo pravic in pravilno uporabilo 11. člen ZPP. Ker je imela toženka za očitane posege pri ureditvi spornega dela solastne poti (dvig terena, tlakovanje površine, postavitev opornega zidu) veljavno obligacijsko podlago (dovoljenje lastnika zemljišča in med vsemi solastniki sklenjen dogovor o načinu uporabe poti), ni zakonskih pogojev za zahtevano zaščito pred vznemirjenjem zaradi navedenih ravnanj, ker niso (bila) protipravna.

Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima.

Ni mogoče slediti tožencu, da je dvig prispevka v rezervni sklad mogoče dogovoriti le s pogodbo o medsebojnih razmerjih in da je za to potrebno 100 % soglasje oziroma soglasje vseh etažnih lastnikov. Tako stališče bi bilo glede na zgoraj pojasnjeni osnovni namen rezervnega sklada prestrogo in ni razloga, da se ne bi upoštevala na drugačen način izražena volja etažnih lastnikov, če je bila dosežena zahtevana večina soglasij. Ob tem je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da za presojo večine oziroma kvoruma pri odločanju ni bistvena samo oblika, temveč predvsem, katero od vsebin to odločanje zajema.

Sodišče prve stopnje je ob predhodnem preizkusu predloga, pri presoji, ali predlagateljica zahteva nadomestitev soglasja za posel rednega upravljanja (tretji odstavek 67. člena SPZ) ali posel, ki okvire rednega upravljanja presega (peti odstavek 67. člena SPZ), nepravilno ločevalo ravnanja, za katera se nadomestitev soglasja zahteva. Če bi se namreč solastniki strinjali, da se objekt priključi na električno omrežje, bi morali posledično podpisati ustrezna soglasja in pogodbe, med drugim tudi soglasji, ki jih v predlogu izpostavlja pritožnica, saj šele na podlagi teh dejanj, ob upoštevanju predpisov, pride do priklopa. Vsa ta predhodna ravnanja je zato v pogledu presoje, ali gre za posle rednega upravljanja ali posle, ki tako upravljanje presegajo, treba presojati skupaj.

Vsak solastnik ima namreč skladno s 67. členom SPZ pravico sodelovati pri vseh odločitvah glede solastnih stvari. Solastnik, ki samovoljno poseže v stvar v solastnini, ne da bi imel soglasje solastnikov, ravna brez pravne podlage in protipravno, njegovo ravnanje pa predstavlja protipravno vznemirjanje solastninske pravice v smislu 99. člena SPZ.

V obravnavnem primeru stranka z interesom na podlagi izpodbijanega gradbenega dovoljenja na nepremičnini parc. št. 1568/1 k.o. ... ne bo ničesar gradila, ampak bo že obstoječo pot uporabljala za dostop do objekta. Raba oziroma način rabe nepremičnine je torej v obravnavanem primeru določen in se z izpodbijanim aktom oziroma s souporabo solastnika (katerega pravica obstaja neodvisno od izpodbijanega akta) v ničemer ne spreminja. Tako tudi soglasje ostalih solastnikov za rabo poti ni potrebno.

SPZ v petem odstavku 67. člena določa, da je soglasje vseh solastnikov potrebno za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik z uporabo nepremičnin s strani tožencev ni izrecno soglašal. Za dopustnost uporabe tretjih pa zgolj podano soglasje ene solastnice A. A. ne zadošča. Neizkazana domneva tožencev, da je tožnik z uporabo konkludentno soglašal, za podajo veljavnega soglasja tožnika ne zadošča.

Na podlagi 199. člena OZ se je tujega posla dovoljeno nepoklicano lotiti (poslovodstvo brez naročila - gestija) samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist, iz česar izhaja, da je gestija dopustna zgolj takrat, ko in kadar je nujna ali koristna. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da tožnik take nujnosti del ni izkazal, zlasti, ker je, kot je sam navajal, zalivalo že prej, da se del brez soglasja pokojnega očeta niti ne bi lotil, navsezadnje pa je pravilna tudi presoja sodišča, da enoletni odlog del kaže na to, da dela niso bila tako nujna, da bi upravičevala opravljanje tujega posla brez soglasja toženke. Bistveno vprašanje pri opravljanju (delno) tujega posla je, ali bi bila zamujena očitna korist, če dela ne bi bila opravljena takrat in brez soglasja toženke.

Ustaljeno stališče v sodni praksi je, da je v sporih majhne vrednosti za opravo naroka za glavno obravnavo pod pogoji 454. člena ZPP potrebna izrecna zahteva stranke, zato ne zadošča, če stranka v tožbi ali pripravljalni vlogi predlaga svoje zaslišanje (ali zaslišanje priče). Po mnenju sodišča druge stopnje takšne sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje opisalo zgolj zgornjo premiso sodniškega silogizma (pravno pravilo), ni pa navedlo spodnje premise (odločilnih dejstev), ki se podrejajo navedenemu pravnemu pravilu. S tem je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pri upravljanju nepremičnin s položajem skupnega dela stavbe je, tako kot pri vsakem skupinskem odločanju, treba upoštevati nekaj splošnih načel. Bistveno za skupno odločanje je, da o zadevah skupnosti udeleženci skupnost drug drugemu (jasno in navzven spoznavno) izrazijo svojo voljo glede predmeta skupnosti.