5. člen ZPP

V času od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do predmetne odločitve, je prišlo v primerih kreditov v CHF v zvezi z zastaranjem dajatvenih zahtevkov do sprejema nadaljnje sodne prakse, in sicer je VSRS v zvezi s tem vprašanjem odločilo v zadevah II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 in II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026. V slednji je VSRS tudi povzelo oblikovana stališča SEU in VSRS glede tega vprašanja in se pri tem izrecno sklicevalo tudi na stališče sodbe SEU C-561/21 (Banko Santaader SA), iz katere izhaja, da od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. VSRS je tako poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ni

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. To stališče je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 SEU, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VS RS v zadevi II Ips 14/2025. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od posameznih plačil, izvršenih v obdobju od 30. 11. 2018 do 27. 9. 2023. Kot je zavzelo stališče VS RS v zadevi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos prido

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na to, ali bodo že znani dediči po pokojnem, ugotoviti, ali je mogoče postaviti upravitelja dediščine ali pa je potrebno postaviti skrbnika zapuščine. V vsakem primeru bo treba oceniti, ali je potreba po začasnem upravljanju izkazana glede celotne zapuščine ali posameznih stvari, ter natančno opredeliti naloge upravitelja oziroma skrbnika, pri tem in pri izbiri osebe, ki ji bo naložilo opravo teh nalog, pa vzeti v ozir tudi stroškovni vidik.

Zdravljenje v nadzorovani obravnavi brez privolitve osebe je eden od v zakonu predvidenih prisilnih ukrepov, ki v določeni meri posega v pravice zdravljenja osebe do osebne svobode, zlasti pa do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja. Gre za zakonsko predpisani ukrep, ki v najmanjši meri omejuje osebno svobodo zdravljene osebe. Zdravljenje se sicer res izvaja na podlagi sklepa sodišča in pod nadzorom izvajalca zdravljenja duševnih motenj, vendar izven te ustanove v domačem okolju osebe.

Že iz ugotovitev v sodbi izhaja, da bi bilo za izid zadeve lahko pomembno, ali je bil toženec obveščen o odstopu terjatve tožnici. O tem bi se tožnica lahko izrekla v odzivu na toženčevo izjavo o nasprotovanju umiku tožbe. Z opustitvijo vročitve te izjave je bila zato storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kazenski postopek se sicer ni končal z obsodbo tožnika (obtožba je bila zavrnjena), vendar pa je toženka dokazala, da je razloge za odreditev pripora povzročil tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem (begosumnostjo) in je zato pravico do odškodnine izgubil. Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je bil seznanjen z zakonsko obveznostjo sodelovanja v kazenskem postopku, odzivanja na vabila sodišča in sporočanja sprememb naslova. Ker teh obveznosti ni izpolnil, je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil situacijo, ko sodišče za zagotovitev njegove prisotnosti ob neuspešnih milejših ukrepih ni imelo na voljo druge možnosti kot odreditev pripora.

Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo: 132. člen OZ, po katerem je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda) ter prvi in tretji odstavek 168. člena OZ, ki določata, da ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.

Res je fizična delitev tista, za katero si mora sodišče prizadevati in ima prednost pred ostalimi načini delitve, vendar pa mora biti tak način delitve dejansko in pravno mogoč. V nepravdnem postopku delitve solastnine je sodišče na predlog vezano le glede opisa razmerja oziroma stanja, o katerem naj odloči, ne pa tudi glede predlaganega načina ureditve razmerja. Razdružitev solastnine torej lahko opravi tudi na drugačen način od predlaganega, v okviru normativnih pravil, ki jih določa zakon.

Sodišče druge stopnje je s tem, ko je enostavno prezrlo pritožbo dedičev zoper sklep o dedovanju, kršilo njihovo pravico do izjave iz 5. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dedičem s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih pritožbenih navedb pred sodiščem druge stopnje. Opustitev vsakršnega odgovora na pritožbene navedbe dedičev pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen Ustave) in pritožbe (25. člen Ustave).

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik v času sklepanja sporne kreditne pogodbe ni bil v prirejenem položaju s toženko, saj je nastopal v vlogi potrošnika, banka kot finančna institucija pa mu je predložila vnaprej sestavljeno in natisnjeno vsebino kreditne pogodbe. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. S tem se vzpostavlja domneva, da če je pogodbeni pogoj vključen v tipsko pogodbo, se šteje, da pogoj ni bil dogovorjen posamično, vendar pa lahko prodajalec ali ponudnik trdi in dokaže, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovarjali posamično (tretji stavek drugega odstavka 3. člena Direktive 93/13). Kot izhaja iz točke 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pa v obravnavani zadevi predmet pogajanj ni bil tečaj valute, v katerem mora biti posojilo vrnjeno, temveč je ta bil le predstavljen. Kar zadeva standard pojasnilne dolžnosti banke, tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 20

Pravica do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna je urejena v 83. členu ZUJIK. Po navedeni določbi lahko samozaposleni v kulturi zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, če njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih, ali gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (deficitarni poklic), če delo samozaposlenega v zadnjih petih letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga poklic zajema. Tožnikovo delo v zadnjih petih letih ne predstavlja izjemnega kulturnega prispevka in zato tožnik ni upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost.

Prvostopenjsko sodišče je verjetnost resničnosti vsebine prispevkov (in posledično tudi posnetkov, ki so predstavljali "kronski vir" teh prispevkov) utemeljilo kar na njihovi vsebini, tako da je v obrazložitev sklepa preprosto vneslo navedbo novinarke iz posnetka, ki trdi, da resničnost dejstev potrjujejo tudi drugi viri informacij. Obširno povzemanje (citiranje) vsebine prispevkov ne zadošča za obrazložitev sodišča, da je novinarka opravila razumen obseg raziskovanja z uporabo kredibilnih virov, na podlagi katerega je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost dejstev iz objavljenih prispevkov. Tožnica je argumentirano oporekala verodostojnosti informacij iz posnetkov in v tožbi izpostavila več okoliščin, s katerimi je bila novinarka pred objavo seznanjena in ki bi lahko zamajale avtoriteto navedenega vira informacij in vplivale na vprašanje, ali je novinarka v konkretnih okoliščinah primera sploh opravila razumen obseg raziskovanja. Sodišče prve stopnje bi se moralo podrobneje opredeliti do teh tožničinih navedb in pretehtati verjetnost trditev vsake stranke. V kolikor tehtanje verjetnosti trditev ene in druge stranke ne bi uspelo, pa bi sodišče moralo izvesti dokaze, k

Po presoji sodišča druge stopnje je tožnica ravnala v nasprotju z določbo 11. člena ZPP in pri uveljavljanju svojih pravic ni ravnala skrbno, saj je vlogo z dne 20. 11. 2023 z navedbo novih dejstev in predložitvijo novih dokazov ter spremembo tožbenega zahtevka podala 5 let po vložitvi tožbe, ko je menjala pooblaščenca in več kot eno leto za tem, ko jo je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 14. 7. 2022 pozvalo, naj se izjasni o dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca A. A., pri čemer ni navedla nobenih razlogov zakaj teh navedb in dokazov ni podala pravočasno.

Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje kršilo upnikovo pravico do izjave v postopku, ko ni izvedlo dokaza z vpogledom v kopijo A. naloge pri verouku (priloga A5), ki jo je upnik predložil na naroku za izdajo začasne odredbe. Izvedba tega dokaza namreč v ničemer ne bi zavlekla postopka. Zato je sodišče druge stopnje to kršitev odpravilo samo na način, da je na seji izvedlo dokaz z branjem navedene listine (drugi odstavek 347. člena ZPP). Pritožbeno sodišče v zaključku posebej poudarja, da je dolžan starš, kateremu je mld. otrok zaupan v varstvo in vzgojo, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike z drugim staršem, da si je dolžan prizadevati za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev in da si je dolžan prizadevati, da pripravi mld. otroka na stike z drugim staršem.

Za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1.

Določba 32. člena ZD zapustnikovim potomcem, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, priznava zahtevo, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno najprej ugotovilo, da ni izpolnjena že prva predpostavka za obstoj izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD, saj med tožnico in zapustnico ni šlo za takšno skupno delovanje in vlaganje, ki bi vodilo v priznanje navedenega zahtevka.

Predlog se zavrne.