340. člen ZPP

V času od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do predmetne odločitve, je prišlo v primerih kreditov v CHF v zvezi z zastaranjem dajatvenih zahtevkov do sprejema nadaljnje sodne prakse, in sicer je VSRS v zvezi s tem vprašanjem odločilo v zadevah II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 in II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026. V slednji je VSRS tudi povzelo oblikovana stališča SEU in VSRS glede tega vprašanja in se pri tem izrecno sklicevalo tudi na stališče sodbe SEU C-561/21 (Banko Santaader SA), iz katere izhaja, da od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. VSRS je tako poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ni

Zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določeno premoženje, oziroma, da bi dajalec pomoči sam izbral, na katerem premoženju se izvede omejitev dedovanja, ni. Dajalec pomoči lahko z dediči zgolj sklene dogovor (sodno poravnavo), s katerim se dogovori o delitvi zapustnikovega premoženja, v odsotnosti dogovora pa se omejitev dedovanja izvede na celotni zapuščini v alikvotnem deležu.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je ugovor predlagatelja, da mu nasprotna udeleženka ne bo sposobna izplačati vrednosti njegovega večjega deleža, neutemeljen. Pri tem se je pravilno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 47/2023, iz katerega jasno izhaja, da pri odločanju o dodelitvi stvari, v obravnavanem primeru osebnega avtomobila, ni mogoče od nasprotne udeleženke, ki je predlagala, da osebni avtomobil pripade njej, zahtevati, da že ob predlogu izkaže, da razpolaga s sredstvi za poplačilo.

Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da trditve predlagateljice o pomanjkljivostih mnenja CSD zgolj odraz njenega golega nestrinjanja z vsebino mnenja. To po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Smiselno enako velja v primeru, ko je strokovno mnenje podal CSD, kar pomeni, da golo nestrinjanje z mnenjem CSD ni razlog za postavitev sodnega izvedenca.

Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.

Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ). Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nad

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se skrbnika v prvi vrsti skuša najti znotraj socialne mreže varovanca in da se pri tem upošteva želje varovanca (242. in 243. člen DZ). Vendar je lahko za skrbnika imenovana le oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika (240. člen DZ), za skrbnika pa ni mogoče imenovati osebe, od katere glede na njene osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti (6. alineja prvega ostavka 241. člena DZ). Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da so vprašljiva pripravljenost sodelovati s CSD, zanikanje potrebe po psihiatričnem zdravljenju nasprotnega udeleženca, ki tovrstno zdravljenje vsekakor nujno potrebuje, in nesposobnost učinkovitega zastopanja nasprotnega udeleženca v (sodnih) postopkih razlogi, ovira za imenovanje A. A. za skrbnico.

V sporih majhne vrednosti mora toženka vsa dejstva navesti že v odgovoru na tožbo (oziroma v odgovoru na dopolnitev tožbe, če spor izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine), v nadaljnji pripravljalni vlogi pa lahko odgovori le na navedbe tožnice iz njene pripravljalne vloge, s katero je odgovorila na toženkine navedbe iz odgovora na tožbo. Dejstva in dokazi, navedeni v drugih vlogah, se ne upoštevajo. V sporu majhne vrednosti zato ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, čeprav vplivajo na obstoj terjatve. To velja tudi za (delna) plačila, opravljena po izteku roka za vložitev odgovora na tožbo (oziroma odgovora na dopolnitev tožbe) in pred iztekom rokov za pripravljalni vlogi. Ta dejstva lahko toženka uveljavlja z ugovorom v izvršilnem postopku, če bi ga tožnica predlagala tudi za že plačani del terjatve (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Če se pritožbeni razlogi med seboj prekrivajo, je za pravilno opredelitev pritožbenega razloga odločilen ne le rezultat, temveč tudi zatrjevani vzrok napake. Le če sta oba dejanske narave, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopus

Glede na samo težo dejanj nasprotnega udeleženca, ter dejstvo, da je iz solastniške nepremičnine odstranjen že od 13. 8. 2025, je izrečen v predolgem trajanju. Dejstvo je, da imata udeleženca postopka nerešena premoženjska razmerja, ki jih tudi v trajanju enega leta ne bosta uspela razrešiti.

Ali sta se tožnica in medicinska sestra na hodniku videli, je znano le navedenima oseba. Za to ugotovitev kakršnokoli posebno strokovno znanje ni potrebno. Jok - sploh dolgotrajen in v nočnem času - je gotovo okoliščina, ki bi se jo tožnica lahko spomnila že prej, jo navedla v tožbi ali o njej vsaj izpovedala že ob prvem zaslišanju.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ta listina vsebuje "dogovor o odpravi napak z dne 26.10.2022" in ta dogovor vsebuje materialno upravičenje, ki je pravna osnova za tožbeni zahtevek v tem postopku. Sodišče druge stopnje sicer ne pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje o podrejanju tega dogovora določbam materialnega prava, ki bi bile izven določb gradbene pogodbe (izvensodna poravnava, 266. člen OZ). Med pogodbenimi strankami je bila dogovorjena gradbena pogodba (izgradnja novogradnje stanovanjskega objekta), zato zanjo veljajo primarno določbe OZ, ki se nanašajo nanjo. Okoliščina, da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja izgradnja nove stavbe, je bistveni razlikovalni znak, ki izključuje uporabo določb Zakona o varstvu potrošnikov, zato so napačni razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 37.c člena in razlago v sodni praksi. Z novelo ZVPot-F je bila v ta zakon prenesena Direktiva 2011/83/EU z dne 25.10.2011 (2. točka 1.a člena ZVPot). V skladu s 3. členom navedene Direktive pa se ta ne uporablja za: "(e) za izgradnjo, pridobitev ali prenos nepremičnine ali pravic na nepremičnini; (f) za izgradnjo novih stavb, bistveno spremembo namembnosti obstoje

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ne le ali nasprotna udeleženka onemogoča stike otroka s predlagateljem, ampak je tudi ocenjevalo, ali bo drugi od staršev, če mu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, te stike omogočal, prav tako je pri tem ocenjevalo še, ali je na tak način mogoče varovati otrokovo korist. Nikakor pa nima starš kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, mino dogovora z drugim staršem, pravice odločati kdaj in na kakšen način se bodo stiki izvajali in pri tem drugega starša zgolj obveščati, da se stik zaradi bolezni ne bo izvedel, za več informacij pa se naj slednji obrne na otrokovega zdravnika.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da večina pritožbenih navedb očeta, za odločitev o predlogih za izdajo začasnih odredb, ni pravno relevantnih, zato sodišče prve stopnje nanje ni bilo dolžno odgovarjati. Sodišče jih bo presojalo ter na bistvene odgovorilo v rednem postopku. Takrat bo opravilo skupno dokazno oceno, ki bo omogočala prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mladoletnima sinovoma. Največjo otrokovo korist bo sodišče zasledovalo v rednem postopku, ko bo odločalo o dodelitvi v vzgojo in varstvo ter o času, ki ga bosta otroka preživljala z vsakim od staršev.

Odgovornost za solidnost gradbe, kot jo uveljavljata tožnika v tožbi, je predpisana v prvem odstavku 662. členu OZ. Gre za posebno odgovornost, ki se nanaša na napake, ki zadevajo solidnost objekta. OZ sicer pojma napake v solidnosti gradnje ne opredeljuje, vendar pa je 104. člen v času gradnje veljavnih PGU v zvezi s tem uporabljal izraz pomanjkljivosti (napake) objekta glede njegove trdnosti in varnosti. Pri odgovornosti za solidnost gradnje, je za obvestilo (notifikacijo) napake predviden daljši, šestmesečni rok (prvi odstavek 663. člena OZ) in ne znaša en mesec, kot je to določeno na splošno pri podjemni pogodbi v 634. členu OZ. Ker pa gre v tem primeru za pogodbo med potrošnikom in izvajalcem rok za obvestilo o drugih napakah, ki ne vplivajo na solidnost gradbe, znaša dva meseca od odkritja napake, saj je treba uporabiti ZVPot kot specialnejši predpis (37.a in 37.b člen v zvezi z drugim odstavkom 38. člena ZVPot). Nadaljnji pogoj za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za solidnost gradbe je, da mora vzrok za napako v gradbi izvirati iz sfere izvajalca. V zvezi s slednjo velja domneva, da vzrok izvira iz izvajalčeve sfere, izvajalec pa lahko to domnevo iz

Če živita po pogodbi o dosmrtnem preživljanju pogodbenika skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, lahko vsaka stranka zahteva od sodišča, da se pogodba razveže. Vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti (561. člen OZ).

V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju kvalificirane protipravnosti njegovega ravnanja, je treba upoštevati naravo dela, v konkretnem primeru je to "sojenje". Protipravnost sodnikovega ravnanja v smislu odškodninskega prava bi tako lahko bila podana le ta takrat, ko je napaka v procesu sojenja posledica kršenja izrecnih določb zakona, kot tudi, če je posledica napake v metodi dela, v pravilih stroke, ki nasprotuje običajnemu načinu opravljanja sodniške službe. Merilo za presojanje protipravnosti ravnanja sodnika je tudi standard dolžnostnega ravnanja, ki se zahteva od določenega človeka (sodnika). Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je tako odločilno, ali je sodnik v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Kar zadeva ravnanje sodnih izvedencev med sodnimi postopki, kamor spadajo cenilci nepremičnin, pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da v odškodninsko odgovornost države za delo sodišča ni mogoče šteti tudi delovanja sodnih izvedencev in cenilcev. Ko je govora o škodi, ki jo povzroči drž

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, v obravnavani zadevi policija, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu URS in v prvem odstavku 148. člena OZ. V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju protipravnosti njihovega ravnanja, je treba upoštevati naravo njihovega dela. Nosilci javne oblasti, kamor sodi tudi policija, so pri svojem delu strogo vezani na vsebino in domet javnopravnih pooblastil, ki so določena s pravnimi pravili, katerih namen je preprečevanje samovolje. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Zato mora biti za odgovornost države, ki jo povzročijo državni organi, podana kvalificirana protipravnost. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

V skladu s stališči prevladujoče sodne prakse je treba začasno odredbo o preživljanju otroka izdati, če je ogroženo njegovo nujno (eksistenčno) preživljanje, pri čemer je treba izkazati verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost (t.j. ne prispeva k preživljanju otroka). Pri nujnih (eksistenčnih) potrebah otrok se upoštevajo zgolj stroški prehrane, oblačila in obutve, kozmetike in stanovanjski stroški, ne pa stroški za izvenšolske dejavnosti in dodatne šolske aktivnosti. Čeprav se otroški dodatek po ustaljeni sodni praksi pri višini preživnine v rednem postopku ne upošteva, pa ga je treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 161. člena DZ. Po oceni sodišča druge stopnje dejstvo, da je predlagatelj v priporu in ne more več preživljati mld. A. A. v naravi, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo iz leta 2020, in da svoje preživninske obveznosti ne izpolnjuje niti v denarju, predstavlja bistveno spremenjeno okoliščino, ki utemeljuje spremembo odločitve o preživnini, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Kadar je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe med zakoncema še kakšen drug, razveza njune zakonske zveze oziroma prenehanje zunajzakonske skupnosti po naravi stvari ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic darila.

Bistveno za razumevanje predmetne zadeve je, da bi se morala banka kot finančna organizacija zavedati, da lahko v prihodnosti pride do visokega nihanja tečaja CHF, na to pa bi morala opozoriti tožnika. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje presojalo tudi skozi presojo dobre vere banke. Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel. Ker je merilo dobre vere objektivno, je pojasnilna dolžnost, ki jo je treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo, pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Dobra vera v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika) pri vkl