27. člen SPZ

"Če je prodajalec kupcu pred začetkom stečaja izročil posest nepremičnine, vendar mu ni izstavil zemljiškoknjižnega dovolila, je le delno izpolnil svojo obveznost. […] [P]oložaj, ko je insolventni dolžnik pred začetkom stečajnega postopka že izročil posest nepremičnine, obravnavati po pravilih o vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi, ne glede na to, ali je kupec pred začetkom stečaja plačal celotno kupnino ali le del kupnine. Zato lahko pri tem položaju kupec tudi po začetku stečajnega postopka uveljavlja zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj za terjatve, ki izvirajo iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, začetek stečajnega postopka ne povzroči nobenih pravnih posledic (prvi odstavek 265. člena ZFPPIPP)." Med zapisom in pravo pravno vsebino določbe neredko ni preprostega enačaja, včasih pa je rezultat jezikovne razlage treba celo predreti (z argumentom teleološke redukcije). V tem primeru je takšno predrtje utemeljeno. Nesmiselno bi bilo z vidika varovalnega režima ZVKSES, da bi bil potrošnik bolje varovan, če ne bi plačal vse kupnine, kot če jo plača v celoti.

Tožnica ni dokazala, da bi bila (bodisi na pravnoposlovni podlagi bodisi na podlagi pravil o priposestvovanju) izključna lastnica dela parcele, na kateri stoji gospodarsko poslopje. Četudi je nagib za sklenitev darilne pogodbe najti v želji darovalcev, da toženki (hčerki oziroma sestri) omogočita, da v hiši zgradi dom za svojo družino, je odločilno, da darovalca z opredelitvijo solastniškega deleža glede hiše nista omejila toženkinih lastninskih upravičenj na preostalem delu nepremičnine. O takšni omejitvi tudi ni mogoče sklepati na podlagi pogodbenih določil o predkupni pravici in služnosti. Ugotovljena dejstva ne podpirajo tožbene teze o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožnica glede na vsebino darilne pogodbe ni imela pogodbenega temelja za priposestvovanje. Iz dokaznega postopka tudi izhaja, da ni bila v dobri veri, saj ni uživala dolgotrajne mirne (izključne) posesti v prepričanju, da je (izključna) lastnica.

Tožnik je tožbo vložil po tem, ko se je nad toženko začel stečajni postopek. V stanovanju je živel, odkar ga je kupil, intervenient pa predtem že vse od 1999, ko je posest pridobil na podlagi prodajne predpogodbe s toženkino univerzalno pravno prednico, ki je bila investitorka izgradnje stanovanj v tej stavbi. Kupec ima v položaju, kakršen je tožnikov oziroma kakršen je bil predtem intervenientov, nasproti vrnitvenemu zahtevku prodajalca ugovor rei venditae et traditae po 93. členu SPZ. Tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in pridobitve lastninske pravice na posameznem delu se prilegata pridobitvi lastninske pravice, ki je že nastala na podlagi zakona (v tožnikovem primeru s priposestvovanjem), medtem ko se zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi Pogodbe 1 in 2 prilega pridobitvi na podlagi pravnega posla, s katerim se torej iztožuje še manjkajoča prodajalčeva dajatev, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Protislovno pa je iztoževati (in prisoditi) oboje hkrati. Te zahtevke je sicer dopustno kopičiti, vendar na način eventualnega kopičenja.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali začetek stečajnega postopka zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine ni ovira za priposestvovanje te nepremičnine v primerih, ko se pogoji priposestvovanja še niso izpolnili do začetka stečajnega postopka, zlasti z vidika Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in temeljnih načel stečajnega postopka?

Po povedanem je ugotoviti, da gre v konkretnem primeru za popolnoma drugačno situacijo, saj tožnik ne zatrjuje, da bi postal lastnik nepremičnin na podlagi enega izmed zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ampak zatrjuje, da je njegova mati postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi pravnega posla, in sicer ustne menjalne pogodbe, dogovorjene v okviru komasacijskega postopka, ki je bila v pretežnem delu izvršena, neizvršen je ostal le prepis lastninske pravice na sporni nepremičnini nanjo.

O izvedbi posameznih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, za katere oceni, da so neutemeljeni, vendar mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza torej ni absolutna, na drugi strani pa tudi presoja sodišča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, ni prosta. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustavno upravičena, sicer je poseženo v strankino pravico do izjave. Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri čemer mora izhajati iz predpostavke, da bi predlagani dokaz uspel, ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako8. Sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno - sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšno ravnanje predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Dejstvo, da je bila z izročilno pogodbo v letu 1984 na toženko prenesena sporna parcela, izkazuje le formalni prenos lastništva in ne tudi posestnega stanja. Za presojo priposestvovanja pa formalno lastništvo v zemljiški knjigi ni bistveno. Kdaj je toženka izvedela, da je vpisana v zemljiško knjigo in na kakšen način, niti ni bistveno in tega tudi sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot odločilno. Kot je pravilno izpostavilo, je bilo odločilno posestno stanje, ki je bilo navzven jasno razvidno in je povzročilo, da toženka ni mogla biti v dobri veri, čeprav se je vpisala v zemljiško knjigo v času priposestvovalne dobe. Ne drži, da ustna pogodba ni bila realizirana, ker ni prišlo do prenosa posesti. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje jasno izhaja, da sta se tožnica in E. E. dogovorila, da bo ostala sporna parcela v posesti E. E., ki jo bo še naprej uporabljal kot nelastniški posestnik po drugem odstavku 27. člena SPZ, medtem ko je vinogradniško parcelo št. 640/2 prejel v lastniško posest ter jo kosil in mulčal. Takšno izvrševanje ustnega dogovora, ki mu sicer manjka potrebna obličnost, tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni izpolnitev obveznosti in skladno s teorijo o

Upravna organa zgolj splošno povzemata posamezna stališča pravne doktrine (v zvezi z določbami 43., 27. in 28. člena SPZ), da je za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pogoj dobroverna lastniška posest, ki mora temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova ipd., ne da bi utemeljila, zakaj ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, oziroma kaj konkretno iz predloženih listin v zvezi s pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ne izhaja, pa bi moralo. Sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.

Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Na podlagi predhodne določbe 266. člena SPZ namreč ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred 1. 1. 2003, v veljavi (z vsebino, kot jo določa SPZ) le, če so se vsi pogoji za njihovo pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002. Če se priposestvovalna doba do uveljavitve SPZ še ni iztekla (kot v konkretnem primeru), pa mora pridobitelj za uspešno priposestvovanje izpolnjevati materialne pogoje po ZTLR in nato po SPZ. Tožnik je bil v opravičljivi zmoti, da je sporna nepremičnina del posestva, ki ga je pridobil s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Za dobroverno lastniško posest (kot tudi dobroverno posest po ZTLR) se ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven. Skrbnost in dobra vera priposestvovalca se morata presojati glede na dane družbene razmere. Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le tisti, ki je bil dobroveren. V dobri veri pa je tisti, ki n

Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Zgolj dolgotrajna nemotena uporaba zemljišča za pridobitev lastninske pravice ne zadostuje.

Bistvo solastninske pravice je njena soodnosnost, sobivanje in zato tudi imanentna konfliktnost, ki nastaja zaradi različnih interesov njenih nosilcev. To različnost je v prisilni skupnosti, v kateri ni dovoljeno zahtevati ne delitve solastnine na skupnih delih in se ji tudi ne odpovedati (četrti in peti odst. 105. člena SPZ) potrebno uskladiti na način, da bo omogočal nadaljnje izvrševanje upravičenj vsem upravičencem (solastnikom). Tožnica kot solastnica pa z zahtevkom na "odstranitev igral" želi izključiti oziroma preprečiti preostalim solastnikom uporabo predmetov - "igral", glede katerih obstaja veljavna pravna podlaga - Akt o oblikovanju etažne lastnine - ki izrecno dovoljuje način uporabe navedenega zemljišča na točno takšen način. Ob tako postavljenem tožbenem zahtevku zato tisto, kar sodišče prve stopnje izpostavlja kot odločilno, da namreč "kje" bodo igrala postavljena, nikjer ni določeno, ne more biti nosilni razlog za odločitev, da se igrala "odstranijo". V 27. členu SZ-1 je določeno: "Etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, lahko sprejmejo hišni red, s katerim določijo temeljna pravila sosedskega sožitja v večstanovanjski stavbi." V drug

Tožnika nista bila dobroverna, saj sta vedela oziroma bi morala vedeti, da sporno zemljišče ni njuna last, na kar kaže njuno dolgoletno spoštovanje meje pri njunem postavljanju električnega pastirja in posledični paši. Pravilna je tudi navedba sodišča o poizvedovalni dolžnosti tožnikov, zakaj nista vpisana v zemljiški knjigi kot lastnika. Tožnika se neutemeljeno sklicujeta na dejstvo, da sta preprosta kmeta brez izobrazbe, saj takšna dolžnost velja tudi za njiju. Tudi kmetje brez dvoma poznajo oziroma morajo poznati pomen zemljiške knjige kot javne knjige. Ker gre za javno dobro, tožnika te nepremičnine (niti delno) nista mogla priposestvovati.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe. Če je bil najprej dobroveren, potem pa je izvedel za dejstva in/ali okoliščine, ki kažejo na to, da ni lastnik stvari, se priposestvovanje prekine. Tožeča stranka najkasneje s prejemom izbrisne tožbe ni bila več v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnica spornih nepremičnin. Ker do takrat desetletna priposestvovalna doba še ni pretekla, tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah.

Tožnik ni bil dobroverni lastniški posestnik, saj ni bil v opravičljivi zmoti glede lastništva spornih nepremičnin. Že dejstvo, da sta v zemljiški knjigi kot lastnika spornih parcel vpisana sedaj že pokojna D. D. in E. E., za katera tožnik ne trdi, da bi nanj s pogodbo prenesla lastninsko pravico, kaže na to, da tožnik v času očitane sečnje in odtujitve ni bil dobroveren lastniški posestnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik sekal in odtujil tujo hlodovino in drva. S tem je kršil v izpodbijani odpovedi in sodbi navedene pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, kar utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Navedene priče so sicer izpovedovale v smeri, da sta tožnika bila opozorjena na rabo tuje nepremičnine, vendar nobena od teh prič ni podrobneje izpovedala o časovnih in krajevnih okvirjih opozorila, tj. kdaj so tožnika opozorile, na katerem kraju, na kak način, kako sta tožnika reagirala na opozorila in podobno.

Kot podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini so tretji zatrjevali priposestvovanje. Že iz trditvene in dokazne podlage (zemljiškoknjižni izpisek) tretjih ne izhaja, da bi ti pridobili lastninsko pravico s priposestvovanjem, saj ni podan zakonski pogoj dobrovernosti lastniškega posestnika. Na podlagi pravnega posla je mogoče pridobiti lastninsko pravico le z vpisom v zemljiško knjigo. Vprašanje dobre vere je tako tesno povezano z zemljiško knjigo. Če je v zemljiški knjigi vpisana druga oseba, priposestvovalec ve oziroma bi moral vedeti, da še ni pridobil lastninske pravice. Njegova nedobrovernost se tako enostavno dokazuje z izpiskom iz zemljiške knjige, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

Dobroveren lastniški posestnik je torej tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. V opravičljivi zmoti je, ko utemeljeno misli, da je postal lastnik neke stvari.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pred vpisom prisilne hipoteke pri nepremičninah z ID znaki parcela št. 0000 1220, parcela št. 0000 1225/3 in parcela št. 0000 1225/4 v korist tožene stranke (ta vpis je bil izveden 12.3.2010) tožeča stranka ni bila zemljiškoknjižna lastnica teh nepremičnin, niti ni razpolagala z overjenim zemljiškim dovolilom. Vpis sklepa o povečanju osnovnega kapitala tožeče stranke s stvarnim vložkom (ki obsega tudi omenjene tri nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je bila družba B. d.d., sicer družbenica tožeče stranke), ki je bil opravljen v sodnem registru 29.10.1999, nikakor ne pomeni, da je s tem registrskim vpisom oziroma sprejetim sklepom o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom na tožečo stranko prešla tudi lastninska pravica na spornem nepremičnem premoženju.