VSK Sodba IV Kp 51896/2014

I. Pritožbi državne tožilke se v celoti ugodi, pritožbam zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E. ter pritožbama obtoženih Č. Č. in D.D. se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

1. v izreku opisa kaznivega dejanja pod točko I izpodbijane sodbe znesek "2.429.391,20 EUR" nadomesti z zneskom "2.252.367,55 EUR";

2. v izreku opisa kaznivega dejanja pod točko II izpodbijane sodbe v 8. alineji za besedilom, "ki ga je nato E. E., pooblaščenka na računu F. F., neposredno po nakazilih dvignila", izpusti besedilo "skupaj z gotovino" in besedilo "pa nato v skupni višini 282.495,65 EUR"; v 9. alineji se znesek "937.730,86" nadomesti z zneskom "760.707,21 EUR" in znesek "1.483.185,36 EUR" z zneskom "1.306.161,71 EUR"; v 12. alineji pa se znesek "2.429.391,20 EUR" nadomesti z zneskom "2.252.367,55 EUR";

3. v odločbi o odvzemu protipravne premoženjske koristi pod točko C izreka izpodbijane sodbe znesek "2.429.391,20 EUR" nadomesti z zneskom "2.252.367,55 EUR"; pri A. A. z se znesek "850.268,92 EUR" nadomesti z zneskom "788.328,64 EUR"; pri B. B. se znesek "280.000,00 EUR" nadomesti z zneskom "259.022,26 EUR"; pri C. C. se znesek "105.000,00 EUR" nadomesti z zneskom "96.851,80 EUR"; pri Č. Č. se znesek "105.000,00 EUR" nadomesti z zneskom "96.851,80 EUR", znesek "102.400,00 EUR" pa z zneskom "94.251,80 EUR"; pri D. D. se znesek "210.000,00 EUR" nadomesti z zneskom "193.703,60 EUR" in pri E. E. se znesek "14.408,68 EUR" nadomesti z zneskom "13.514,20 EUR";

4. v odločbi o varnostnem ukrepu pod točko D izreka izpodbijane sodbe zasežena vozila ne odvzamejo;

5. v odločbah o kazenskih sankcijah pod točko B izreka izpodbijane sodbe:

- glede obtožene A. A. določena kazen za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe zniža na 3 (tri) leta in 6 (šest) mesecev zapora; določena kazen za kaznivo dejanje pod točko II izreka zniža na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora in doda besedilo: "po drugem odstavku 45. člena KZ-1 in po 47. členu KZ-1 pa se kot stranska kazen določi denarna kazen v znesku 8.000,00 EUR (osem tisoč evrov) oziroma 400 (štiristo) dnevnih zneskov v višini po 20,00 (dvajset) EUR“ in izrečena enotna kazen zniža na 5 (pet) let zapora;

- glede obtoženega B. B. se določena kazen za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe zniža na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora; določena kazen za kaznivo dejanje pod točko II izreka zniža na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora in doda besedilo: "po drugem odstavku 45. člena KZ-1 in po 47. členu KZ-1 pa se kot stranska kazen določi denarna kazen v znesku 7.500,00 EUR (sedem tisoč petsto evrov) oziroma 300 (tristo) dnevnih zneskov v višini po 25,00 (petindvajset) EUR“ in izrečena enotna kazen zniža na 3 (tri) leta zapora;

- glede obtoženega C. C. se določena kazen za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe zniža na 3 (tri) leta zapora; določena kazen za kaznivo dejanje pod točko II izreka zniža na 2 (dve) leti zapora in doda besedilo: "po drugem odstavku 45. člena KZ-1 in po 47. členu KZ-1 pa se kot stranska kazen določi denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR (šest tisoč evrov) oziroma 300 (tristo) dnevnih zneskov v višini po 20,00 (dvajset) EUR“ in izrečena enotna kazen zniža na 4 (štiri) leta zapora;

- glede obtožene Č. Č. določena kazen za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe zniža na 3 (tri) leta zapora; določena kazen za kaznivo dejanje pod točko II izreka zniža na 1 (eno) leto in 9 (devet) mesecev zapora in doda besedilo: "po drugem odstavku 45. člena KZ-1 in po 47. členu KZ-1 pa se kot stranska kazen določi denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR (šest tisoč evrov) oziroma 300 (tristo) dnevnih zneskov v višini po 20,00 (dvajset) EUR“ in izrečena enotna kazen zniža na 4 (štiri) leta zapora;

- glede obtoženega D. D. izrečena kazen zniža na 1 (eno) leto in 9 (devet) mesecev zapora;

- glede obtožene E. E. izrečena kazen zniža na 5 (pet) mesecev zapora;

v ostalem se pritožbe zagovornikov in obtožencev ter pritožba zagovornice obtoženega G. G. zavrnejo kot neutemeljene in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi G. G. je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki jo bo naknadno odmerilo sodišče prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtožene A. A., B. B., C. C., Č. Č., G. G., H. H., D. D. in E. E. spoznalo za krive storitve naslednjih kaznivih dejanj: A. A. pod točko I kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in tretjem odstavku 175. člena KZ-1 in pod točko II kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1; B. B. pod točko I kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in tretjem odstavku 175. člena KZ-1 in pod točko II kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1; Č. Č. pod točko I kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in tretjem odstavku 175. člena KZ-1 in pod točko II kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1, C. C. pod točko I kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in tretjem odstavku 175. člena KZ-1 in pod točko II kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1, G. G. pod točko I kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in tretjem odstavku 175. člena KZ-1, H. H. pod točko I kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in tretjem odstavku 175. člena KZ-1, D. D. pod točko II kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1 in E. E. pod točko II kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1. Sodišče je obtoženi A. A. za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 določilo kazen 4 (štiri) leta zapora, za kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe po četrtem odstavku v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 245. člena KZ-1 ji je določilo kazen 3 (tri) leta zapora ter ji na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 6 (šest) let zapora in po drugem odstavku 45. člena KZ-1 in 47. členu KZ-1 stransko denarno kazen v znesku 8.000,00 EUR oz. 400 dnevnih zneskov v višini po 20,00 EUR, pri čemer je obtožena dolžna denarno kazen plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 40,00 EUR določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Obtoženemu B. B. je za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 določilo kazen 3 leta in 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe po četrtem odstavku v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 245. člena določilo kazen 2 leti in 6 mesecev zapora ter mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 5 let zapora in po drugem odstavku 45. člena KZ-1 in po 47. členu KZ-1 stransko denarno kazen v znesku 7.500,00 EUR oz. 300 dnevnih zneskov v višini po 25,00 EUR, pri čemer je obtoženi denarno kazen dolžan plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 50,00 EUR določi en dan zapora, pri čemer ta ne more biti daljši od šestih mesecev. Obtoženemu C. C. je za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 določilo kazen 3 leta in 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe po četrtem odstavku v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 245. člena KZ-1 določilo kazen 2 leti in 6 mesecev zapora ter mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 5 let zapora in po drugem odstavku 45. člena in 47. člena KZ-1 stransko denarno kazen v znesku 6.000,00 EUR oziroma 300 dnevnih zneskov v višini 20,00 EUR, pri čemer je obtoženi denarno kazen dolžan plačati v roku 3 mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 40,00 EUR določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Obtoženi Č. Č. je za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 določilo kazen 3 leta in 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe po četrtem odstavku v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 245. člena KZ-1 je določilo kazen 2 leti in 3 mesece zapora in ji nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 5 let zapora in po drugem odstavku 45. člena in po 47. členu KZ-1 še stransko denarno kazen v znesku 6.000,00 EUR oziroma 300 dnevnih zneskov v višini po 20,00 EUR, pri čemer je obtožena denarno kazen dolžna plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 40,00 EUR določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Obtoženemu G. G. je sodišče na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe po tretjim v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 določilo kazen 2 leti zapora, ki se ne bo izrekla, če obtoženec v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obtoženemu H. H. je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 določilo kazen 2 leti zapora, ki se ne bo izrekla, če obtoženec v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obtoženemu D. D. je po četrtem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 245. člena KZ-1 izreklo kazen 2 leti in 6 mesecev zapora in mu po drugem odstavku 45. člena in 47. členu KZ-1 kot stransko kazen izreklo denarno kazen v znesku 7.000,00 EUR oziroma 350 dnevnih zneskov v višini po 20,00 EUR, pri čemer je obtoženi denarno kazen dolžan plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 40,00 EUR določi en dan zapora, pri čemer ta ne more biti daljši od šestih mesecev. Obtoženi E. E. je sodišče po četrtem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 245. člena KZ-1 izreklo kazen 1 leto zapora in po drugem odstavku 45. člena KZ-1 in po 47. členu KZ-1 še stransko denarno kazen v znesku 5.000,00 EUR oziroma 200 dnevnih zneskov v višini po 25,00 EUR, pri čemer je obtožena denarno kazen dolžna plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 50,00 EUR določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je sodišče obtoženim odvzelo del protipravno pridobljene premoženjske koristi v višini 2.429.391,20 EUR, tako, da je obtožencem naložilo v plačilo naslednje zneske: A. A. znesek 850.268,92 EUR, B. B. znesek 280.000,00 EUR, C. C. znesek 105.000,00 EUR, Č. Č. znesek 105.000,00 EUR, zmanjšan za znesek 2.600,00 EUR, kar dejansko predstavlja znesek 102.400,00 EUR, D. D. znesek 210.000,00 EUR in E. E. znesek 14.409,68 EUR, kar vse so vsi dolžni plačati v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 se kot premoženje, ki ustreza premoženjski koristi odvzame gotovina v znesku 2.600,00 EUR, zasežena Č. Č. med hišno preiskavo. Na podlagi prvega in drugega odstavka 73. člena KZ-1 je sodišče odvzelo zasežena vozila: A reg. označbe 000 in B reg. št. 000, v lasti A. A., motorno kolo znamke C reg. označbe 000, last Č. Č., vozilo D reg. št. 000 v skupni lasti Č. Č. in bolgarskega državljana I. I., vozilo E reg. označbe 000 v lasti D. D., vozilo F bolgarskih registrskih številk 000, formalno v lasti bolgarske državljanke J. J., vozilo G bolgarskih registrskih številk 000, formalno v lasti bolgarske državljanke K. K., vozilo H reg. označbe 000, last L. L. in vozilo I reg. označbe 000, last F. F. Sodišče je v sodbi tudi odločilo, da so obtoženci dolžni plačati vsak eno enajstino stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), obtoženi B. B., C. C., Č. Č., H. H. in D. D. pa tudi stroške in nagrado zagovornikov, ki so jim bili postavljeni po uradni dolžnosti, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom, prav tako pa so vsi dolžni plačati sodno takso, ki bo odmerjena s plačilnim nalogom.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije zaradi kršitve kazenskega zakona iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 372. členom ZKP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni za obtožene A. A., B. B., C. C. in Č. Č. spremeni tako, da se: A. A. za kaznivo dejanje po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 175. člena določi kazen štiri leta zapora, za kaznivo dejanje po četrtem odstavku v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 245. člena KZ-1 določi kazen tri leta zapora in kot stranska denarna kazen denarna kazen v znesku 8.000,00 EUR oziroma 400 dnevnih zneskov v višini po 20,00 EUR ter izreče enotna kazen šest let zapora in kot stranska denarna kazen v znesku 8.000,00 EUR oziroma 400 dnevnih zneskov v višini po 20,00 EUR, pri čemer je obtožena denarno kazen dolžna v skladu z določili členov 47 in 87 KZ-1 plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 40,00 EUR (dva dnevna zneska) določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev; B. B. za kaznivo dejanje po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 175. člena določi kazen tri leta in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po četrtem odstavku v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 245. člena KZ-1določi kazen dve leti in šest mesecev zapora in stranska denarna kazen v znesku 7.500,00 EUR oz. 300 dnevnih zneskov v višini 25,00 EUR ter izreče enotna kazen pet let zapora in stranska denarna kazen v znesku 7.500,00 EUR oz. 300,00 dnevnih zneskov v višini po 25,00 EUR, pri čemer je obtoženi denarno kazen dolžan v skladu z določili členov 47 in 87 KZ-1 plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 50,00 EUR (dva dnevna zneska) določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev; C. C. za kaznivo dejanje po tretjem odstavku v zvezi z prvim odstavkom 175. člena določi kazen tri leta in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po četrtem odstavku v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 245. člena KZ-1 določi kazen dve leti in šest mesecev zapora in stranska denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR oz. 300 dnevnih zneskov v višini po 20,00 EUR ter izreče enotno kazen pet let zapora in stranska denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR oziroma 300 dnevnih zneskov v višini po 20,00 EUR, pri čemer je obtoženi denarno kazen dolžan v skladu z določili členov 47 in 87 KZ-1 plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 40,00 EUR (dva dnevna zneska) določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev; Č. Č. za kaznivo dejanje po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 175. člena določi kazen tri leta in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po četrtem odstavku v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 245. člena KZ-1 določi kazen dve leti in tri mesece zapora in stranska denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR oz. 300 dnevnih zneskov v višini po 20,00 EUR ter izreče enotna kazen pet let zapora in stranska denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR oziroma 300 dnevnih zneskov v višini 20,00 EUR, pri čemer je obtožena denarno kazen dolžna v skladu z določili členov 47 in 87 KZ-1 plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 40,00 EUR (dva dnevna zneska) določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev.

3Zagovornica obtožene A. A., je zoper izpodbijano sodbo vložila pritožbo zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev 29., 25. in 22. člena Ustave RS, glede kazenske sankcije odvzema protipravne premoženjske koristi in glede odvzema predmetov in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obtoženo A. A. za obe očitani ji kaznivi dejanji oprosti obtožbe oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

4Zagovornik obtoženega B. B je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP, saj je sodišče po mnenju obrambe sodbo oprlo na nezakonito pridobljene dokaze, ob tem pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo nepravilno dokazno oceno ter kršilo pravila ZKP ter višjemu sodišču predlaga, da sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da obtoženega B. B. oprosti obtožbe, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5Zagovornik obtoženega C. C. je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti očitanega mu kaznivega dejanja, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

6Zagovornica obtožene Č. Č. je vložila pritožbo iz razlogov po 370. členu ZKP v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in 373. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tudi obtožena Č. Č. je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev 29. in 22. člena Ustave RS, glede izreka kazenske sankcije in glede odvzema protipravne premoženjske koristi. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obtoženko oprosti očitanih kaznivih dejanj oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

7Zagovornica obtoženega G. G. je vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega G. G. oprosti obtožbe, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

8Zagovornica obtoženega D. D. je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da se obtožba za očitana kazniva dejanja zavrne in postopek ustavi, podrejeno pa naj se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Obtoženi D. D. je vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, zakona o kazenskem postopku in Ustave R Slovenije in predlaga, da ga pritožbeno sodišče oprosti obtožbe ali pa naj izpodbijano sodbo razveljavi.

9Zagovorniki obtožene E. E. so vložili pritožbo zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev 29. in 22. člena Ustave RS, glede kazenske sankcije in glede odvzema protipravne premoženjske koristi. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni ter obtoženko oprosti obtožbe za očitano kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1 oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

10Okrožna državna tožilka je podala odgovore na pritožbe zagovornikov obtoženih B. B., G. G., D. D., A. A.,Č. Č., C. C. in E. E., v katerih pritožbenemu sodišču predlaga, da njihove pritožbe zavrne kot neutemeljene in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

11Pritožba okrožne državne tožilke iz SDT je utemeljena, pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E. ter pritožbi obtoženih Č. Č. in D. D. so delno utemeljene, pritožba zagovornice obtoženega G. G. pa je neutemeljena.

Glede predlogov strank za izločitev dokazov:

12Zagovornica obtožene A. A., zagovornik obtoženega B. B., zagovornica obtožene Č. Č., obtožena Č. Č., zagovornik obtoženega C. C. in zagovorniki obtožene E. E. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na nezakonite dokaze. Glavnina dokazov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo sodbo, predstavljajo izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov. Podlaga za uvedbo teh ukrepov sta bili depeši Europola z dne 8.4.2010 in 25.6.2010, pri čemer je po mnenju zagovornikov in obtožencev, izvedeni dokazni postopek pokazal, da so podatki v teh depešah neresnični, kar izhaja iz izpovedb prič M. M. in K. K. Sodišče bi moralo ugoditi njihovemu predlogu za izločitev dokazov in iz spisa izločiti izsledke pridobljene na podlagi odredbe za tajno opazovanje po 149. a člen ZKP, ki jo je izdalo Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici dne 18.4.2010, opr. št. Tpp Z 11/2011, zoper osumljene O. O., Č. Č. in C. C., posledično pa v skladu z doktrino sadeža zastrupljenega drevesa tudi vse ostale dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi te odredbe.

13Pogoj za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP je, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed tako imenovanih kataloških kaznivih dejanj. Utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu.¹ Slednjega je Ustavno sodišče² opredelilo kot visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Dokazni standard utemeljenih razlogov za sum mora biti podan v času odreditve ukrepa (predhodnost utemeljenega suma ) in ga ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem tega ukrepa, ali z gradivom, ki ni bilo predloženo v času njegove odreditve.³ Naknadna sodna kontrola zakonitosti odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih ter dokazov, ki so bili pridobljeni na njeni podlagi, ni ponovna samostojna ocena obstoja utemeljenih razlogov za sum, temveč preizkus, ali ta dokazni standard izhaja iz obrazložitve odredbe (ali je bila odredba utemeljena na določenih dejstvih, konkretnih in razumnih okoliščinah), utemeljene na podlagi gradiva, ki je bilo predloženo državnemu tožilcu oziroma preiskovalnemu sodniku v času odločanja o odreditvi ukrepa. Obstoj utemeljenih razlogov za sum je zato potrebno presojati izključno na podlagi gradiva, ki je bilo predloženo državnemu tožilcu v času odločanja o odreditvi ukrepa, in ga ni mogoče utemeljevati z informacijami, ki jih policija državnemu tožilcu ni razkrila, četudi je z njimi razpolagala.

14Po preučitvi pritožbenih navedb in pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici, ko je odločala o pobudi Nacionalnega preiskovalnega urada za uvedbo ukrepov tajnega opazovanja, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da naj bi O. O., Č. Č. in C. C. storili kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1, razpolagala z dvema obvestiloma bolgarskih varnostnih organov. Dne 8.4.2010 je Generalna policijska uprava Republike Slovenije od varnostnih organov Bolgarije prejela obvestilo o kriminalni združbi bolgarskih državljanov, ki jih vodi P. P. iz Bolgarije, pomagali pa naj bi mu še C. C., R. R. in S. S., vsi iz Bolgarije. Izvrševali naj bi kazniva dejanja povezana s trgovino z ljudmi in z zlorabo prostitucije na območju Nove Gorice. Ugotovili so tudi, da razpolagajo s približno desetimi ženskami, državljankami Bolgarije (med njimi omenjajo J. J., M. M., R. R., neznane ženske z imenom A., B. in C.), ki naj bi se za njih prostituirale v nočnem klubu A. med 18.00 in 2.00 uro, nato pa naj bi spolne usluge nudile še v času od 2.00 do 4.00 ure v casinoju hotela B. v Novi Gorici. V obvestilu so še navedli, da je po nepotrjenih informacijah M. M. izjavila policistom, da se strinja s tem, da se predstavi kot žrtev trgovine z ljudmi in da obstaja informacija, da naj bi jo C. C. prisilil k odhodu v Slovenijo. Prav tako naj bi ji tudi grozil in z njo slabo ravnal. V informaciji bolgarska policija navaja tudi, da naj bi člani združbe obiskovali Slovenijo zato, da poberejo s prostitucijo zasluženi denar. Istočasno so v tem obvestilu slovenske organe pregona zaprosili, da te informacije preverijo in jim pošljejo podrobne informacije o omenjenih osebah in njihovi kriminalni dejavnosti. Nato so bolgarski varnostni organi dne 25.6.2010 preko Europola posredovali še dodatno obvestilo, iz katerega je izhajalo, da so pridobili operativne podatke, da naj bi bila tudi državljanka Bolgarije Š. Š. žrtev trgovine z ljudmi, bila naj bi v Novi Gorici ali nekje v bližini italijanske meje. Tudi njo naj bi C. C. nadzoroval in prisilil v prostitucijo ter jo fizično in psihično mučil. Grozil naj bi ji tudi, da če se bo upirala, jo bo prodal albanski mafiji in tako dosegel, da naj bi proti svoji volji odšla iz Bolgarije v Slovenijo. Obe prejeti obvestili so policisti PU Nova Gorica preverili in pridobili več operativnih informacij, da naj bi se na območju Nove Gorice že več let odvijala prostitucija, kjer naj bi med drugim spolne usluge ponujalo večje število državljank Bolgarije in Brazilije. Prostitucija naj bi se vršila v klubih A. in C. v Novi Gorici in sicer prikrito, v okviru uradne dejavnosti klubov, kjer oglašujejo sprostitev in zabavo v družbi deklet, po zaprtju delovnega časa nočnih klubov pa naj bi tujke nadaljevale s prostituiranjem še v hotelih D. in B. v Novi Gorici ter v hotelu E. v Solkanu. Z nadaljnjim zbiranjem obvestil so policisti ugotovili, da sta lastnika nočnih klubov L. L. in T. T., ki sta bila na Okrožnem sodišču v Novi Gorici že obravnavana zaradi kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Ugotovili so tudi, da se na območju Nove Gorice že dalj časa nahajata bolgarska državljana Č. Č. in C. C., kjer naj bi bila tudi prijavljena. Nadalje so ugotovili, da je bil na naslovu njunega prebivališča sedež večjega števila manjših podjetij, v katerih naj bi bili zaposleni tudi osebi (A. in B.), ki ustrezata navedbam iz obvestila bolgarskih varnostnih organov z dne 8.4.2010. Poleg tega je državna tožilka pred izdajo odredbe razpolagala tudi s prijavo francoskega državljana U. U., ki je dne 18.10.2010 na elektronski naslov policije podal prijavo brazilske državljanke V. V., ki naj bi se prostituirala na območju Nove Gorice, kjer naj bi tudi neprijavljena prebivala. Prostituirala naj bi se v lokalu A. Stranke, uporabniki spolnih storitev, naj bi morali pri vstopu v lokal A. plačati vstopnino, za katero dobijo spolno storitev od deklet, ki so tam zaposlena. Dekleta naj bi po končanem delu v lokalu iskale stranke tudi v hotelu B. in klubu C. v Novi Gorici. Z njo naj bi živeli še dve brazilski državljanki, ki sta prišli v Slovenijo iz istih razlogov kot ona (Z. Z. in Ž. Ž.). Brazilska dekleta naj bi bila v Slovenijo pripeljana s strani nekega človeka, ki uredi vse potrebno za let, nastavitev, vizum in vse ostalo za njihov prihod v Slovenijo, dekleta pa mu morajo zato plačevati delež od denarja pridobljenega s prostitucijo. Policisti so to prijavo preverili in ugotovili, da se brazilske državljanke, med katerimi so bile tudi tiste, ki jih je omenjal U. U., nahajajo v Novi Gorici in da so bile prav v nočnem lokalu A. V istem časovnem obdobju so policisti od Interpola Brazilije dobili podatke o tem, da naj bi slovenski državljan W. W. pridobival v Braziliji dekleta za Slovenijo, kar so policisti ugotovili tudi v razgovorih z brazilskimi državljankami. Policisti so opravili razgovore tudi z osebami, ki so po Sloveniji prevažale državljanke Brazilije, opravili so preverke o njihovih prebivališčih, njihovih najemodajalcih, evidence prijav tujih gostov v Hotelih B., D. in E., pridobili podatke od ZZZS glede zaposlenih v podjetju F. in Društvu G., opravili analize podatkov o telefonskem prometu telefonskih številk, ki jih uporabljajo osumljenci ter analize baznih postaj. Na podlagi vseh zgoraj navedenih dokazov je Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici prišlo do zaključka, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da navedeni osumljenci neposredno sodelujejo pri organizaciji in vodenju prostitucije bolgarskih in brazilskih državljank na območju Nove Gorice in je zato dne 16.4.2012 zoper O. O., Č. Č. in C. C. izdalo odredbo opr. št. Tpp-Z-11/2011, s katero je za čas od 18.4.2012 do 18.6.2012 dovolilo izvajanje ukrepa tajnega opazovanja. Na podlagi vsega zgoraj navedenega se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je državno tožilstvo pred seboj imelo konkretne, specifične in preverljive dokaze, na podlagi katerih je prišlo do zaključka o utemeljenih razlogih za sum, da naj bi osumljenci storili očitano kaznivo dejanje, vse to pa je tudi razumno, argumentirano in prepričljivo obrazloženo v zgoraj citirani odredbi.

15Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje razumno in argumentirano obrazložilo (l. št. 120-122 izpodbijane sodbe), zakaj je tudi depeši bolgarskih varnostnih organov štelo za zakonit dokaz. Pri tem se je oprlo na izpovedbo avtorice spornih depeš, bolgarsko kriminalistko Y. Y, ki je zaslišana kot priča potrdila, da je ona osebno obe depeši poslala njihovi organizaciji v Bolgariji, ki jo je nato preko Interpola in Europola poslala slovenskim pristojnim organom. Povedala je, da so decembra 2009 od njihovih operativcev dobili informacijo, da sta dve osebi iz Varne, in sicer P. P. in C. C. v Bolgariji iskala dekleta, s katerimi sta navezovala prijateljske stike, jim kupovala darila, vodila lokale in jih tako postavila v prijateljsko, intimno in finančno odvisnost. Ko sta si dekleta čustveno in finančno podredila, sta jim povedala, da jima dolgujejo veliko sredstev ter da to lahko odplačajo s tem, da odpotujejo z njima v Slovenijo, kjer bodo delala kot spremljevalke. Potem, ko naj bi bila dekleta povsem odvisna od njiju, naj bi jim obljubila, da bodo v Sloveniji od zaslužka prostitucije dobila 50%. Dekleta so potovala iz Vrane do Sofije z avtobusom, nato pa v Slovenijo z letalom. Ugotovljeno je bilo, da so bila napotena v Novo Gorico in so delala v lokalu A.. Prvi dekleti, ki so ju registrirali kot žrtvi trgovine z ljudmi sta bili M. M. in J. J. Mesec dni kasneje so dobili odgovor iz Slovenije, da so jim določena imena znana prav tako tudi imena lokalov. V juniju 2010 so nato prejeli informacijo, da se M. M. in J. J. vračata v Bolgarijo. Odločili so se, da ju zaslišijo. Osebno je zaslišala M. M., ki je povedala, da je v Slovenijo potovala s turističnim namenom. Kasneje so prejeli tudi informacijo, da naj bi bila v prostitucijo s strani C. C. prisiljena Š. Š. Tudi o tem so obvestili slovenske organe. Z M. M. je govorila enkrat po telefonu in enkrat osebno. Med razgovorom ji ni povedala, da razpolaga z informacijo, da naj bi bila prisiljena v prostitucijo. Z njo se je pogovarjala z namenom, da bi ugotovila, ali je motivirana, da bi sebe prikazala kot žrtev trgovine z ljudmi oz. ali bi bila sploh pripravljena sodelovati z njimi. Na slovenski strani je imela korespondenco z Q. Q., ki ji je odgovoril, da se z zadevo ukvarjajo. Ni se spomnila, kdaj je z njim vzpostavila kontakt, mogoče v letu 2011. To je bila uradna korespondenca preko Interpola in Europola. V Bolgariji nimajo možnosti direktno kontaktirati s kolegi v tujini in vse depeše potujejo preko mednarodnega informacijskega sodelovanja. Njeno izpovedbo je potrdil tudi Q. Q., ki je zaslišan kot priča potrdil, da sta bili sporni depeši iz Europola najprej poslani na Upravo kriminalistične policije, odločitev da se Nacionalni preiskovalni urad vključi v preiskavo pa je padla v letu 2011, ko se je na zadevi tudi začelo intenzivno delati. Potrdil je tudi, da je bilo ugotovljeno, da se v Novi Gorici dejansko nahajajo bolgarski državljani, navedeni v poslanih depešah, prav tako pa je bilo registriranih več brazilskih državljank. Ugotovljena je bila ustanovitev več manjših družb, ki niso imele nobenih prihodkov, ampak so bile le fasada za legalizacijo bivanja tujih državljanov pri nas. Tuje državljanke naj bi se skoraj vsakodnevno za krajši čas pojavljale v hotelih, kar so ugotovili iz hotelskih evidenc. Da je komunikacija med slovenskimi in bolgarskimi policisti potekala izključno preko uradnih kanalov, je potrdil tudi kot priča zaslišan bolgarski kriminalist A. B., ki je delal na predmetni zadevi.

16Pritožniki se sklicujejo na izpovedbi prič M. M. in K. K.,⁴ ki naj bi zaslišani na sodišču zanikali, da sta bili prisiljeni v prostitucijo. M. M. je povedala tudi, da so jo v Bolgariji na policiji čakale tri osebe v civilu in ji povedale, da je prišla iz Slovenije tožba, da naj bi bila mučena in siljena v prostitucijo, spraševali naj bi jo, če jo je kdo silil v prostitucijo in jo nadlegoval. Sodišče prve stopnje je na straneh 68 in 98 izpodbijane sodbe prepričljivo in argumentirano obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedbam prič M. M. in J. J. in ju je štelo za neverodostojni. Priča M. M. je namreč izpovedala, da naj bi v Slovenijo prihajala kot turistka, po nakupih. Poleg Slovenije naj bi šla tudi v Italijo, Avstrijo in Nemčijo. Prenočevala naj bi v hotelih, ostajala dan ali dva, stroške pa plačevala večinoma sama. V lokal A. naj bi hodila samo na masažo. Iz evidenc prijav prenočišč je tudi razvidno, da je v obdobju od 1.1.2010 do 20.9.2011 po hotelih prenočevala kar 76-krat, česar si s svojim delom v Bolgariji zagotovo ne bi mogla privoščiti (v Bolgariji naj bi delala kot manekenka, barmanka, zastopnica podjetja). Priča J. J. pa je izpovedala, da se je v Sloveniji zaposlila v podjetju J. d.o.o. kot maserka. V lokalu A. naj bi opravljala masaže moških in žensk. Njena plača je bila 300,00 do 400,00 EUR, za najemnino pa naj bi plačevala okrog 400,00 EUR. Poleg tega pa je posedovala tudi dober avto, telefon za 500,00 EUR in računalnik. Iz evidenc prijav prenočišč je tudi razvidno, da je v obdobju od 1.1.2010 do 20.9.2011 po hotelih prenočevala kar 117-krat. Vsega tega si s svojo skromno plačo zagotovo ne bi mogla privoščiti. Tudi priča K. K. je zaslišana kot priča izpovedala, da je v lokal A. prihajala dvakrat do štirikrat na teden kot gostja in je tam opravljala masaže moških in žensk. Zaposlena naj bi bila pri družbi J. d.o.o. in naj bi prejemala plačo 300,00 do 400,00 EUR. Glede na to, da je posedovala osebni avtomobil, računalnik in telefon vreden 500,00 EUR ter, da naj bi v obdobju od 1.1.2010 do 20.9.20111 po hotelih prenočevala kar 141-krat, je jasno da si tudi ona tega s svojo skromno plačo ne bi mogla privoščiti. Tekom dokaznega postopka pa se je ugotovilo tudi, da so v klub A. zahajali samo moški po spolne storitve in ne ženske, še posebej pa ne na masažo. Sicer pa je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (stran 67 in 69) tudi logično in prepričljivo obrazložilo, zakaj nobeno od zaslišanih deklet, ki so se ukvarjala s prostitucijo v lokalu A., tega ni priznalo. Pojasnilo je, da je bilo to pričakovano in življenjsko gledano povsem logično in razumljivo, kajti težko je priznati, da se ukvarjaš z nečim, kar je družbeno nesprejemljivo, stigmatizirano. Poleg tega dekleta, ki so se prostituirala, tudi niso imela interesa obremenjevati obtoženih, saj so prihajala iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom, obtoženci pa so ne glede na vse, v določeni meri poskrbeli zanje.

17Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje izpovedb prič M. M. in K. K. ni moglo šteti za verodostojni, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Na drugi stani pa se izpovedbe prič Y. Y., A. B. in Q. Q. o tem, kako je potekala komunikacija med slovenskimi in bolgarskimi policisti, v celoti ujemajo, ujemajo pa se tudi s tem, kar je navedeno v spornih depešah. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je šlo za uradno izmenjavo informacij med bolgarskimi in slovenskimi policisti, ki je potekala skladno s 7. členom Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije ter 2. in 6. členom Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Bolgarije o sodelovanju v boju proti organiziranemu kriminalu, nezakoniti trgovini s prepovedanimi drogami, psihotropnimi snovmi in predhodnimi sestavinami, terorizmu in drugim hujšim kaznivim dejanjem. Na podlagi zgoraj navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe ni oprlo na nezakonite dokaze in zato do zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni prišlo.

18Po mnenju zagovornikov obtoženih E. E., A. A., C. C., Č. Č. in obtožene Č. Č. je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge obrambe, da se od bolgarskih varnostnih organov zahteva izročitev celotne korespondence, ki je potekala med bolgarsko in slovensko policijo v času od decembra 2009 do septembra 2013, da se od bolgarske policije pridobi zapisnik o razgovoru z M. M. in da se zasliši A. Č., s čimer bi obramba lahko dokazala zlorabo preiskovalnih ukrepov, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo pravico obtožencev do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Ker iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje do teh dokazov opredelilo oziroma obrazložilo razloge za njihovo zavrnitev, je s tem obtožencem kršilo tudi pravici iz 22. in 25. člena Ustave.

19Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo zavrnitve zgoraj navedenih dokaznih predlogov, je protispisna. Sodišče prve stopnje je na l. št. 120 do 122 in 125 izpodbijane sodbe obširno in prepričljivo obrazložilo, da tem dokaznim predlogom ni ugodilo zato, ker je njihovo izvedbo štelo za nepotrebno oziroma njihova izvedba ne bi doprinesla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Na podlagi neposrednega zaslišanja prič Y. Y., A. B. in Q. Q., ki so skladne z vsebino spornih depeš, je namreč zaključilo, da podatki v depešah niso posledica opravljenih razgovorov z osebami navedenimi v depešah, ampak gre za podatke policistov, do katerih so prišli z operativnim delom, zaradi česar je depeši štelo kot zakonit dokaz, poleg tega pa je bilo komuniciranje med slovensko in bolgarsko policijo v skladu z zgoraj citirano konvencijo in sporazumom med vladama Republike Slovenije in Republike Bolgarije. Pri utemeljitvi svoje odločitve se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na razloge sodbe glede predlogov obrambe za izločitev dokazov in njihovih dopolnitev. Ker je sodišče prve stopnje glede vsebine spornih depeš ter komunikacije med bolgarskimi in slovenskimi policisti neposredno zaslišalo priče Y. Y., A. B in Q. Q., med katerimi je potekala omenjena komunikacija, glede na to, da se njihove izpovedbe v bistvenih okoliščinah ujemajo, ujemajo pa se tudi z vsebino spornih depeš in upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje podalo razumne in prepričljive razloge o tem, zakaj izpovedbam prič M. M., J. J. in K. K. ni verjelo, tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je glede predloga obrambe za izločitev dokazov, dejansko stanje popolno in temeljito raziskano in zato tudi izvedba predlaganih dokazov ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.

20Zagovornica obt. Č. Č. v pritožbi izpostavlja, da je obramba predlagala tudi ponovno zaslišanje Q. Q., kar je sodišče prve stopnje zavrnilo, v razlogih sodbe pa te zavrnitve ni obrazložilo. Tudi takšne trditve zagovornice niso v skladu s spisovnimi podatki. Sodišče prve stopnje je na strani 119 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da ni videlo nikakršne potrebe po ponovnem zaslišanju koordinatorja Q. Q., ki je bil zaslišan na glavni obravnavi in je odgovoril na vsa postavljena vprašanja ter povedal vse, kar je vedel in se spomnil v zvezi z obravnavano zadevo, tudi v zvezi z okoliščinami, ki so bile odločilne za pričetek predkazenskega postopka. Njegovo ponovno zaslišanje tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi doprineslo k boljši razjasnitvi zadeve, še posebej zato, ker sta bila v zvezi z aktualnimi depešami preko videokonference zaslišana bolgarska kriminalista Y. Y. in A. B.

21Glede na vse zgoraj obrazloženo po mnenju pritožbenega sodišča do kršitev ustavnih pravic obtožencev iz 22., 25. in 29. člena Ustave ni prišlo.

22Zagovornica obtožene A. A., zagovornik obtoženega B. B., obtožena Č. Č. in zagovorniki obtožene E. E. v pritožbah navajajo, da je državna tožilka v predkazenskem postopku izdala več odredb o tajnem opazovanju, tajnem delovanju in podaljšanju teh ukrepov, in sicer: Tpp-Z-11/2011 z dne 16.4.2012, z dne 18.6.2012, z dne 17.8.2012, z dne 18.9.2012, z dne 17.10.2012, z dne 5.11.2012 in z dne 16.11.2012. Po mnenju pritožnikov iz obrazložitve teh odredb niso razvidni razlogi za presojo državne tožilke, da policisti v konkretnem primeru z drugimi klasičnimi ukrepi policijskega delovanja ne bi mogli odkriti, preprečiti ali dokazati kaznivega dejanja prostitucije oziroma, da bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami. Tudi ocene sodišča prve stopnje o obrazloženosti napadenih odredb so vsebinsko povsem prazne in gre zgolj za ponavljanje razlogov, ki nikakor ne zadostijo postavljenim standardom Ustavnega sodišča in ESČP o obrazloženosti sodnih odločb, ki veljajo tudi za odredbe državnega tožilstva kot državnega organa. Izdane odredbe državne tožilke so nezakonite in pomenijo kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave RS in kršitev 6. člena EKČP. Ker je sodišče oprlo sodbo na nezakonito pridobljene dokaze, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

23V sedmem odstavku 149. a člena in petem odstavku 155.a člena ZKP je določeno, da mora odredba o odreditvi tajnega opazovanja in tajnega delovanja med drugim vsebovati tudi utemeljitev oziroma ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-326/14-19 z dne 6.12.2017 zapisalo, da ko gre za odločanje o dovolitvi prikritih preiskovalnih ukrepov, nastopa državni tožilec kot državni organ v funkciji pregona kaznivih dejanj. Zato mora državni tožilec oceniti, ali so pogoji za odreditev predlaganega ukrepa izpolnjeni, in nato svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Le taka pisna odredba državnega tožilca bo v nadaljevanju postopka lahko tudi predmet sodne kontrole. Zato morajo za odredbo državnega tožilca, s katero ta dovoli prikrite preiskovalne ukrepe po 149.a, 155.a in 155. členu ZKP, veljati prav enake ustavne zahteve glede obrazloženosti kot za sodne odredbe (s katerimi se dovolijo preiskovalna dejanja). To pomeni, da mora obrazložitev tudi takih aktov ustrezati zahtevam in jamstvom iz 22. člena Ustave, kot jih je v svoji ustavosodni presoji že izoblikovalo Ustavno sodišče.⁵ V odločbi Up-2094/06-15 z dne 20.3.2008 je Ustavno sodišče Republike Slovenije zapisalo, da mora odredba o odreditvi prikritega preiskovalnega ukrepa med drugim vsebovati tudi utemeljitev, iz katere izhaja, zakaj je izvedba ukrepa v konkretnem primeru neogibno potrebna v razmerju do zbiranja dokazov na drug način (nujnost zbiranja dokazov na tak način). V citirani zadevi je Ustavno sodišče presodilo, da je preiskovalna sodnica s tem, ko je ocenila, da predlog državnega tožilca vsebuje vse elemente, ki so določeni v prvem odstavku 152. člena ZKP in ugotovila obstoj pogojev za odreditev ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, opravila preizkus zakonskih pogojev za odobritev prikritih preiskovalnih ukrepov in zadostila standardom, brez katerih sojenja ne moremo šteti kot poštenega in ustavno pritožbo zavrnilo, ker ni ugotovilo kršitve Ustave. Tudi odločba ESČP Dragojevič proti Hrvaški, ki jo v pritožbi omenjajo pritožniki, se nanaša na primer, ko je bilo prisluškovanje pritožnikovemu telefonu odrejeno s šibko obrazloženo sodno odredbo, v kateri se je preiskovalni sodnik skliceval zgolj na predlog tožilstva za odreditev ukrepa, prepisal pa je tudi zakonsko besedilo, "da preiskave ne bi bilo mogoče izvesti drugače". V obravnavani zadevi pa je po mnenju pritožbenega sodišča situacija drugačna.

24V prvi odredbi z dne 16.4.2012, s katero je tožilstvo odredilo ukrep tajnega opazovanja za osumljene C. C., Č. Č. in O. O., je neogibnost uporabe tega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na klasičen policijski način utemeljilo z načinom izvrševanja kaznivih dejanj (skupna nastanitev deklet v najeti hiši, prevažanje deklet do kluba, izkoriščanje nepoznavanja jezika ter ekonomske odvisnosti), kar pomeni, da so osumljenci pri izvrševanju kaznivih dejanj še posebej previdni in da bodo policisti lahko uspešno prodrli v združbo, kateri pripadajo, le z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov. V vseh ostalih izpodbijanih odredbah, ki so bile izdane kasneje, je državno tožilstvo neogibnost uporabe ukrepa tajnega opazovanja in tajnega delovanja v razmerju do zbiranja dokazov na klasičen policijski način utemeljevalo s tem, da gre za delovanje osumljencev v dobro organizirani mednarodni kriminalni združbi, da člani združbe delujejo prikrito in na podlagi medsebojnega zaupanja. Vsebinsko obrazložitev posameznih dejstev pa je državno tožilstvo podalo že v predhodnem besedilu citiranih odredb. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je potrebno izpodbijane tožilske odredbe brati kot celoto, saj zaključki tožilstva o sorazmernosti ukrepa tajnega opazovanja in tajnega delovanja predstavljajo tudi sintezo do tedaj že izpostavljenih in analiziranih dokazov. Po presoji sodišča prve stopnje (l. št 123 izpodbijane sodbe) je tožilstvo v vseh izpodbijanih odredbah podalo jasno obrazložitev glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, kot tudi utemeljitev zakaj je tak odrejeni ukrep sorazmeren, oziroma zakaj ni bilo mogoče dokazov zbrati na drug način in bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami. Za svojo odločitev je državno tožilstvo navedlo tehtne argumente, ki so podprti z razpoložljivimi dokazi. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožniki, da se utemeljitev neogibnosti teh ukrepov v vseh odredbah (razen v prvi odredbi z dne 16.4.2012) ponavlja, vendar zato, ker je v večini odredb šlo za podaljšanje veljavnosti že odrejenih ukrepov, oziroma ker se je vsem osumljencem, katerim so bili ti ukrepi odrejeni, ves čas očitalo sodelovanje v dobro organizirani mednarodni kriminalni združbi, ki je delovala prikrito in na podlagi medsebojnega zaupanja, zaradi česar je bila utemeljitev oziroma ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe ukrepov v razmerju do zbiranja dokazov na drug način ves čas enaka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je državno tožilstvo v izpodbijanih odredbah opravilo preizkus zakonskih pogojev za odobritev prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja po 149. a členu in tajnega delovanja po 155. a členu ZKP, svojo odločitev pa tudi razumno in argumentirano obrazložilo in tako zadostilo standardom, ki jih je v zgoraj citiranih odločbah sprejelo Ustavno sodišče in ESČP, zato do zatrjevanih kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP ni prišlo. Posledično pa sodišče prve stopnje s tem, ko je sodbo oprlo na te dokaze, ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedbe pritožnikov, da je ocena sodišča prve stopnje glede obrazloženosti napadenih odredb vsebinsko povsem prazna in gre zgolj za ponavljanje razlogov, ki nikakor ne zadostijo postavljenim standardom Ustavnega sodišča in ESČP o obrazloženosti sodnih odločb, so pavšalne in jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

25Po mnenju obtožene Č. Č. in zagovornikov obtožene E. E. naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko se v obrazložitvi svoje ocene sklicuje na vsebino odredbe z dne 10.11.2006, ki ni bila predmet zahteve za izločitev, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Pritožbeno sodišče v zvezi s to pritožbeno navedbo ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na strani 123 obrazložitve res citiralo odredbo z dne 10.11.2006, ki sploh in bila izdana in je pritožniki tudi ne izpodbijajo, vendar je pri tem popolnoma jasno, da je šlo za očitno napako (odredba nikakor ni mogla biti izdana v letu 2006, ker se je predkazenski postopek v obravnavani zadevi pričel kasneje), saj se sodišče prve stopnje pri citiranju te odredbe v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na dopolnitev predloga za izločitev dokazov zagovornikov obtožene E. E. z dne 25.3.2018, v katerem so zahtevali izločitev vseh zgoraj citiranih odredb (navedenih v točki 22 te sodbe), poleg tega pa se sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi sklicuje na več odredb in je tako več kot očitno, da je šlo pri zapisu datuma odredbe za očitno napako, zaradi česar do zatrjevane kršitve ni prišlo.

26Zagovorniki obtožene E. E. v pritožbi navajajo, da je odredba o hišni preiskavi na naslovu "...". pri E. E. nezakonita, saj v času izdaje te odredbe niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, da naj bi obtoženka storila očitano ji kaznivo dejanje. Posledično so nezakoniti tudi dokazi, ki jih je policija zasegla ob tej hišni preiskavi in zato je obramba obtožene E. E. zahtevala izločitev vseh dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonite odredbe o hišni preiskavi. Ker je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na nezakonite dokaze, je po mnenju zagovornikov zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njihovega predloga za izločitev dokazov, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je sodišče s tem zagrešilo bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, poleg tega pa je s tem E. E. kršilo pravico iz 22. in 25. člena Ustave RS.

27Očitek zagovornikov obtožene E. E., da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njihovega predloga za izločitev vseh dokazov, ki jih je sodišče pridobilo na podlagi odredbe o hišni preiskavi, ki jo je dne 11.6.2013 opravila policija v stanovanjski hiši na naslovu "...", je protispisna. Sodišče prve stopnje je najprej v razlogih sodbe (strani 114 in 115 izpodbijane sodbe) natančno povzelo predlog zagovornikov za izločitev teh dokazov, nato pa v prvem odstavku na strani 117 izpodbijane sodbe tudi obrazložilo svojo oceno, da so bili v odredbi o hišni preiskavi pri E. E. utemeljeni razlogi za sum ustrezno izkazani, v sami odredbi je bil dokazni standard ustrezno obrazložen z navedbo konkretnih in specifičnih okoliščin ter konkretnega ravnanja obtoženke, kar vse je bilo tudi podkrepljeno z dokazi.

28Ustavno sodišče Republike Slovenije je v več odločbah⁶ poudarilo, da morajo biti v odredbi o hišni preiskavi jasno obrazloženi, torej konkretizirani in določno izraženi tako utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, kot tudi verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Sodnik, ki izda takšno odredbo mora najprej kritično, neodvisno in nepristransko presoditi, ali so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni, ter nato svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Zakonska zahteva po obrazloženi sodni odredbi namreč ni sama sebi namen, temveč služi temu, da se prepreči samovoljno ravnanje organov pregona in morebitne zlorabe ter da se omogoči naknadna sodna kontrola. Takšno stališče je sprejelo tudi EKČP v sodbi v zadevi Dragojevič proti Hrvaški.

29Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik pred izdajo odredbe razpolagal z informacijami bolgarskih varnostnih organov z dne 8.4.2010 in 26.5.2010, ki so jih preverili policisti PU Nova Gorica in pridobili še dodatne informacije o tem, da se na območju Nove Gorice v nočnih klubih A. in C. že vrsto let odvija prostitucija pod krinko registrirane in oglaševane dejavnosti nudenja sprostitve in zabave v družbi deklet. Policisti so ugotovili, da nočni klub A. posluje v okviru Društva G., katerega zakoniti zastopnik je B. B. in deluje v objektu, ki je v lasti družbe F., ki je v lasti L. L. Operativne evidence policije so razkrile, da se na novogoriškem območju že dalj časa nahajata C. C. in Č. Č. ter bolgarske državljanke, ki so se v obdobju od 1.1.2010 do 20.9.2011 večkrat prijavile za krajši čas bivanja v navedenih hotelih in tja prihajale v spremstvu moških. Podatki ZZZS R Slovenije so pokazali, da sta bila C. C. in Č. Č. krajši čas zaposlena v družbi F., nato pa v njima lastnih družbah, kjer so bile zaposlene tudi bolgarske državljanke. S prikritimi preiskovalnimi ukrepi in opravljanjem nadzora nad območjem nočnega kluba A. so prišli do ostalih osumljencev. Ko so policisti analizirali bančni račun B. pri banki Y. so ugotovili, da je društvo mesečno nakazovalo denarna sredstva z namenom plačila najemnine F. F., čeprav slednja po podatkih Geodetske uprave R Slovenije ni bila lastnica nikakršnih nepremičnin. F. F. je iz naslova najemnin v obdobju od 1.1.2007 do 8.1.2013 na bančni račun prejela skupaj 111.704,00 EUR, in sicer praviloma vsak mesec po 1.768,00 EUR. Ta sredstva je takoj oziroma v kratkem času po prejetem nakazilu z računa dvigovala pooblaščenka na računu E. E., prav tako so se navedena sredstva dvigovala z računa tudi z večkratnimi dvigi preko bankomata. Iz bančnih podatkov družbe F. je razvidno, da je F. F. v navedenem obdobju položila na račun te družbe gotovino v višini 238.085,65 EUR z razlogom vračila posojil. Na podlagi navedenega je sodišče sklepalo, da je šlo zgolj za navidezne transakcije, ki so bile opravljene z namenom legalizacije s prostitucijo pridobljenega denarja, čemur pritrjuje tudi višina sredstev, nakazanih na račun F. F. in višina sredstev, nakazanih na račun družbe F. Znesek slednjih je bil namreč bistveno višji, kar napotuje k sklepanju, da je bila prvotnemu znesku Društva G. dodana še gotovina, ki jo je v Maribor nosila A. A. po srečanjih z B. B. in Č. Č. oziroma gotovina, ki jo je D. D. pošiljal B. B. in je izvirala iz prostitucije v nočnem klubu A. in bližnjih "..." hotelih. Na podlagi vsega zgoraj navedenega se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je preiskovalni sodnik pred seboj imel konkretne dokaze, na podlagi katerih je prišel do zaključka o utemeljenih razlogih za sum, da naj bi osumljenci storili očitano kaznivo dejanje po četrtem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1, vključno z obtoženo E. E., vse to pa je tudi argumentirano in prepričljivo obrazloženo v zgoraj citirani odredbi, zato do zgoraj navedenih kršitev, ki jih sodišču prve stopnje očitajo zagovorniki obtožene E. E., ni prišlo.

30Pritožbena navedba zagovornika obtoženega B. B., da se v spisu ne nahajajo pobude policije za izvedbo ukrepov tajnega opazovanja in tajnega delovanja ter izdana dovoljenja ODT za obtoženega O. O. Tpp Z 11/2011 z dne 16.4.2012 in z dne 18.6.2012, za obtoženo Č. Č.: Tpp Z 11/2011 z dne 16.4.2012, z dne 18.6.2012, z dne 17.8.2012, z dne 109.11.2012 (pravilno 9.11.2012), z dne 16.11.2012, za C. C. Tpp Z 11/2011 z dne 16.4.2012, z dne 5.11.2012, za obtoženo A. A. Tpp Z 11/2011 z dne 18.9.2012, z dne 17.10.2012 in z dne 14.12.2012 ter za obtoženega L. L. Tpp Z 11/2011 z dne 17.10.2012, so protispisne. Citirane pobude in dovoljenja ODT se nahajajo v priloženem spisu Pp 7/2011 in v prilogah spisa (MAPA I in MAPA II).

K pritožbi zagovornice obtožene A. A.:

31Zagovornica obtožene A. A. v pritožbi navaja, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja prostitucije ne izhaja, v čem naj bi se kazalo "izkoriščanje" kot bistveni zakonski znak tega kaznivega dejanja. S takšno trditvijo zagovornice se pritožbeno sodišče ne strinja, saj je iz izreka izpodbijane sodbe razvidno, da se obtoženki očita, da je v hudodelski združbi zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji drugih oseb, nato pa je ta očitek konkretiziran z naslednjim opisom: "vsa opisana ravnanja pa so obdolženci izvajali zaradi ekonomskega in osebnostno dostojanstvenega izkoriščanja navedenih bolgarskih, ukrajinskih in ene državljanke Črne Gore, saj so morale pretežni del zaslužka iz prostituiranja izročati članom kriminalne združbe in jim je bila omejena svoboda gibanja in komuniciranja, s temi ravnanji pa so v navedenem časovnem obdobju pridobili protipravno premoženjsko korist najmanj v skupni višini 2.429.391,20 EUR". Po presoji pritožbenega sodišča je zakonski znak "izkoriščanje" v opisu očitanega kaznivega dejanja dovolj konkretiziran.

32Zagovornica sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do zagovora obtoženke, ki ga je podala v pisni obliki v fazi zaključnih besed in dokaze, ki jih je predložila (glavna obravnava dne 6.6.2018), zato je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa je sodišče prve stopnje tudi kršilo njene pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6.6.2018 (l. št. 1382-1384) je razvidno, da ni šlo za zagovor, temveč za zaključno besedo, ki jo je obtožena A. A. prebrala in v pisni obliki vložila v spis, vključno z dokumentacijo na katero se je sklicevala v zaključni besedi (l. št. 1402-1507). V končni besedi stranke in zagovorniki izrazijo svoja stališča o pravno relevantnih dejanskih in pravnih vprašanjih in podajo končne predloge o tem, kakšno odločitev naj sprejme sodišče glede obtožbe (346. člen ZKP). Obtoženec lahko v zaključni besedi sam ali po zagovorniku razloži svoj zagovor; pri tem sme odgovoriti na navedbe tožilca (349. člen ZKP). Ker torej ni šlo za zagovor obtoženke, temveč za njeno zaključno besedo, v kateri je obtoženka predstavila njeno videnje obravnavane zadeve in lastno oceno izvedenih dokazov, sodišče prve stopnje pa je v celoti sledilo določilu 364. člena ZKP, ki določa, kaj mora vsebovati pisno izdelana sodba, zatrjevane kršitve niso podane.

33Po mnenju pritožnice tudi ni dokazano, da je v obravnavani zadevi šlo za izkoriščanje, saj so zaslišane priče-domnevne prostitutke to zanikale, izkoriščanja tudi ni zaznal tajni delavec 30300. Sodišče po mnenju pritožnice v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj meni, da so bila dekleta v prostitucijo primorana. Če je šlo za prostitucijo, je šlo kvečjemu za prostovoljno.

34Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe na več mestih razumno in argumentirano obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je v obravnavani zadevi šlo za izkoriščanje, in sicer: iz zasežene listinske dokumentacije je razvidno, da so obtoženci za prostitucijo priskrbeli tuja dekleta iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom; da so jim priskrbeli stanovanje, prostor za izvrševanje prostitucije; ustanovili so družbe, v katerih so bila dekleta slamnate lastnice, direktorice in fiktivno zaposlene; obtožena Č. Č. je sprejemala naročila, vodila in organizirala dekleta ter pobirala pretežni del zaslužka (pri hišni preiskavi ji je bil zasežen tudi spisek z razporedom deklet); dekleta so morala Č. Č. prositi za denar (prestrežen pogovor A-2 št. 882). Prestrežen pogovor B-1 št. 101 med B. B. in A. D., v katerem se A. D. B. B potoži, da A. E. prejšnjo noč ni šla domov, ampak pred hotel B. ter da noče, da bi se jo kontroliralo in da dela samo škodo ter reakcija obtoženega B. B., ki A. D. naroči, da "A. E. odjavi, vzame ključe, tako da je ne vidijo več, pusti naj se jo na cesti ter naj gre domov", nazorno pokaže, kakšna je bila usoda deklet, ki niso ubogala in se podrejala. Poleg tega je tudi iz izpovedb tajnih delavcev, ki sta se družila z dekleti jasno razvidno, da je bilo dekletom prepovedano druženje z gosti ali domačimi zunaj prostorov kluba, v primeru kršitve take prepovedi pa jim je grozila izguba službe in posledično pravica do bivanja v Sloveniji, zato je navedba pritožnice, da tajni delavec 30300 ni zaznal prostitucije, protispisna. Iz zaseženih bančnih kartic deklet, ki so ponujale spolne usluge, večje količine zaseženih bankovcev po 50,00 EUR pri Č. Č. in iz posnetka video nadzornih kamer bančnega avtomata, je razvidno tudi, da dekleta niso mogla razpolagati s svojimi sredstvi na transakcijskih računih. Prav s takim načinom pa so obtoženi zagotavljali, da se dekleta niso mogla osamosvojiti, ampak so ostajala povsem vezana na njih, sicer so lahko v tuji državi, to je v Sloveniji, ostala brez stanovanja, brez zaposlitve, brez denarja, to je brez osnovnih življenjskih pogojev. Glede pritožničinih navedb, da je šlo kvečjemu za prostovoljno prostitucijo, je v razlogih izpodbijane sodbe odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je zapisalo, da je o izkoriščanju moč govoriti tudi takrat, ko oseba, ki nudi take storitve soglaša s takšnim načinom pridobivanja finančne koristi za storilca, ker se sama ne zaveda oziroma ne zazna neenakega obravnavanja ali pa jo v to silijo razmere, v katere je ujeta (sodba stran 63). Za svoje razloge je sodišče prve stopnje podalo razumne in prepričljive razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče, zato pritožnica s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da gre za arbitrarne ugotovitve sodišče, ki v spisu nimajo nobene podlage, ne more uspeti. Zakaj so vsa dekleta, razen A. D. zanikale, da bi se ukvarjale s prostitucijo, pa je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo na straneh 67-69 izpodbijane sodbe (glej tudi točko 16 obrazložitve te sodbe), zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja na te razloge v celoti sklicuje.

35Pritožnica v pritožbi nadalje navaja, da so navedbe v opisu dejanja, da je obtožena A. A. B. B., Č. Č. in C. C. dajala navodila povsem nekonkretizirane, tega pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti v razlogih sodbe. Gre za posplošene očitke in na ta način je sodišče kršilo pravico obtoženke do obrambe iz 29. člena Ustave, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih – gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP. Pritožnica meni, da tudi v zvezi z denarjem, ki naj bi ga obtožena A. A. v gotovini prejemala od B. B. in Č. Č., ni bilo ugotovljenega prav ničesar in gre očitno zgolj za povsem nepreverjeno domnevo policije in tožilstva, ki ji sodišče brez kritične presoje povsem sledi.

36Iz opisa očitanega kaznivega dejanja je razvidno, da se obtoženki očita, da je skupaj z L. L. B. B. dajala navodila za organiziranje pridobivanja deklet, vodenje poslovanja nočnega kluba A., kjer se je odvijala prostitucija in izročanje denarja iz naslova prostitucije; obtoženima Č. Č. in C. C. je dajala navodila za pridobivanje mlajših bolgarskih državljank; obtožena Č. Č. pa je po njunih navodilih od deklet, ki so se prostituirala, pobirala denar in ga izročala obtoženi A. A. Po mnenju pritožbenega sodišča je opis očitanega kaznivega dejanja, ki obtožencem očita, da so ga storili v hudodelski združbi po predhodnem dogovoru in razdelitvi vlog, pri čemer je bila vloga vsakega izmed njih natančno določena, dovolj natančno konkretiziran. Zakonski znak "sodelovanje pri prostituciji druge osebe" namreč zajema različna ravnanja, vezana na organizacijo prostitucije ter njeno izvedbo. Zajema vse oblike sodelovanja pri takem ravnanju.⁷

37Kakšna je bila povezava med navedenimi obtoženci: B. B. je bil lastnik in zakoniti zastopnik Društva G., ki je deloval v klubu A.; lastnik teh prostorov je bila družba F., katere lastnik in direktor je bil L. L.; ustanovitelj in zakoniti zastopnik družbe I. je bil v preteklosti nekaj časa T. T., sin B. B.; za C. C. in Č. Č. uradne evidence izkazujejo, da sta imela isti naslov stalnega prebivališča, bila sta partnerja in sta bila oba po prihodu v Slovenijo eno leto prijavljena v družbi F. d.o.o; A. A. je žena L. L.; A. A. je urejala vse potrebno za podjetje C. C., C. C. in L. L. sta se poznala že več let; med B. B. ter L. L. in A. A. je šlo za dolgoletno poznanstvo in poslovno sodelovanje že iz preteklosti, saj je bil obtoženi B. B. zastopnik društva I. Nova Gorica, še pred tem pa je bil lastnik tega društva L. L. (podatki ZZZS) in kakšne so bile vloge posameznega člana združbe, je sodišče prve stopnje prav tako, po mnenju pritožbenega sodišča, povsem prepričljivo in v zadostni meri pojasnilo v razlogih izpodbijane sodbe. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (l. št. 56 -58 ) je tudi obrazložilo na podlagi katerih dokazov (gre za prikrite preiskovalne ukrepe tajnega opazovanja in nadzora telefonskih pogovorov) je zaključilo, da sta obtožena B. B. in Č. Č. denar oziroma gotovino, ki je bila dana za izvedbo prostitucije, redno izročala obtoženi A. A., pri čemer so se v ta namen sestajali v prostorih družbe K. d.o.o.. Glede na to, da je sodišče prve stopnje (obrazloženo v nadaljevanju pod pritožbo zagovornika B. B.) ugotovilo, da je bil B. B. ne samo zakoniti zastopnik in lastnik Društva S., temveč je celo vodil in organiziral celotno poslovanje kluba A., nadziral klub, pridobival dekleta, kontroliral in nadziral njihovo delo ter predajal zaslužek, ki je izviral od prostitucije obtoženi A. A., je glede na zgoraj navedeno utemeljeno zaključilo, da obtoženi B. B. zgoraj našteto ni počel na lastno pobudo, ampak po navodilih tako L. L. kot A. A.. V razlogih sodbe je argumentirano pojasnilo tudi, da se L. L. z operativnimi zadevami ni ukvarjal, čemur je delno prispevalo njegovo zdravstveno stanje, kot glavni organizator pa je združbo vodil iz ozadja, kar je v praksi značilno za hudodelsko združbo. In prav zato je našel primerno in lojalno osebo v B. B. Kar se tiče finančnih zadev pa je bila angažirana njegova žena A. A., lastnica in zastopnica družbe K. d.o.o., ki je bila formalno registrirana za opravljanje računovodske dejavnosti. Sam L. L. kot organizator obravnavane nezakonite dejavnosti se na terenu ni pojavljal, je pa vse usmerjal in nadzoroval preko žene A. A. To najbolj nazorno potrjuje prestreženi pogovor med obtoženima L. L in A. A. (C-1 št. 4446), ko obtoženi L. L. ženi A. A. govori o tem, da "A. F. ni znal pojasniti izvora sredstev na računu ter ga skrbi ali imajo tam precej pokrito." A. A. pa mu odgovarja, da "po eni drugi varianti" (stran 65 sodbe). Tudi iz drugih prestreženih pogovorov med L. L. in A. A. sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (stran 60 in 62) zaključi, da je bila A. A. tista, ki je skrbela za pobiranje denarja preko srečanj z B. B. in Č. Č. v Novi Gorici. To je počela v dogovoru in pod nadzorstvom moža L. L. O poteku srečanj in višini denarja, ki ga je prejela mu je sproti poročala (stran 60 sodbe).

38Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe argumentirano pojasnilo tudi, da je iz prestreženih pogovorov med Č. Č. in C. C. (sodba stran 55- 58) razvidno, da je C. C. skrbel za pritok novih deklet iz Bolgarije, usklajeval njihov prihod z Č. Č., katera je potem poskrbela za sam sprejem deklet, njihovo nastanitev, oskrbo, nadzirala pa je tudi dejavnost prostitucije, katero so izvajala dekleta za obtožence. Po drugi strani pa je iz prestreženih pogovorov razvidno tudi, da C. C. daje Č. Č. navodila, kam naj dekleta nastani ter da uredi stvari z njimi. Izsledki telefonskih pogovorov izkazujejo tudi povezavo med L. L. in A. A. ter C. C. (sodba stran 58-60). Kažejo, da je A. A. urejala vse listine v zvezi z družbo C. C., to je L. d.o.o.. Iz prestreženih pogovorov je razumeti, da sta se A. A. in L. L. z C. C. tudi sestajala, pogovori med C. C. in A. A. pa izkazujejo, da je A. A. zaskrbljena, da bo uradnica na Ajpesu vse prijavila ter da bodo imeli davčni pregled (govorita o družbi L. d.o.o.). V enem izmed pogovorov obtoženi C. C. A. A. tudi namigne, da bodo naslednji dan plače in da "bo A. G. nekaj dodatno", (sklepati je, da gre za dodatna finančna sredstva pridobljena s prostitucijo), A. A. mu tudi naroča, da naj se počaka z nakazovanjem teh sredstev, ker bo dala navodila kako in kaj. Iz pogovora D-1 št. 6368 je razvidno, da se L. L. in A. A. pogovarjata o denarju od C. C. Tako kot L. L. se tudi C. C. pri izvajanju prostitucije ni izpostavljal, kar je moč zaključiti na podlagi prestreženih pogovorov med njim in Č. Č., A. A. in L. L.

39Glede na zgoraj navedena dejstva, iz katerih so razvidne vloge, ki so jih imeli omenjeni obtoženci v hudodelski združbi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta zakonca A. A. in L. L. neposredno angažirala B. B., C. C. in Č. Č. ter jim dajala navodila, kar je sodišče prve stopnje tudi natančno in argumentirano obrazložilo v razlogih sodbe, zaradi česar očitki pritožnice, da gre za posplošene očitke niso utemeljeni in posledično tudi do zatrjevanih kršitev ni prišlo.

40Po mnenju pritožnice je zaračunana vstopnina obiskovalcem, ki so prihajali v klub A., imela realno podlago v strošku nudene storitve kluba (savne, masaže, bazeni, hrana, pijača, brisače, kopalni plašči, copati itd.) in v strošku obratovanja kluba. Drugih odhodkov društvo ni imelo, ker so se ostale storitve, ki niso bile vključene v vstopnino, plačevale neposredno dekletom, ki so storitve opravile in ne Društvu G. Prav tako po mnenju pritožnice ni moč trditi, da je denar, ki so ga gosti plačali za masažo in za druženje z dekleti v lokalu oziroma za spremstvo izven lokala denar, ki izvira iz zlorabe prostitucije. Prostitucija pomeni nudenje spolnih storitev za denar. Meni, da sodišče v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj naj bi ta denar izviral od prostitucije. Sodišče prve stopnje je tako po mnenju zagovornice zmotno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z navedbami tajnih delavcev in ker sodišče svojih ugotovitev zakaj meni, da celotni prihodki Društva G. ter družb F., J. d.o.o., M. d.o.o., in L. d.o.o. predstavljajo nezakonite prihodke pridobljene z zlorabo prostitucije, ni obrazložilo.

41S takšnimi trditvami pritožnice se pritožbeno sodišče ne more strinjati iz sledečih razlogov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo (stran 44-45), da se je zaslužek od dejavnosti nočnega kluba A. oziroma posledično Društva G. uradno prikazoval kot sredstva, ki naj bi bila pridobljena s plačili članarine članov društva, vendar pa ni šlo za nikakršno plačevanje članarine, temveč v resnici za koriščenje spolnih uslug s strani gostov nočnega kluba A. Svoj zaključek je oprlo na sledeče dokaze: iz pregleda zaseženih pristopnih izjav za članstvo tega društva je razvidno, da gre za nepopolno izpolnjene izjave, iz katerih ni mogoče ugotoviti dejanske identitete oseb, ki so bile navedene kot člani; gre za delno ročno izpolnjene pristopne izjave, kjer so v glavnem izpolnjeni le podatki o osebnem imenu, le redko tudi o bivališču, državi prebivališča in datumu včlanitve; predvsem gre za italijanske državljane in v manjši meri državljane R Slovenije; število izpolnjenih izjav ter datumi izpolnitve se ne ujemajo z zaseženimi blagajniškimi prejemki, ki se nanašajo na plačane članarine; iz zaseženih vizitk, ki vabijo na obisk nočnega kluba A. je razvidno, da je na njih napisana cena 190,00 EUR; iz izjav tajnih delavcev in zaseženih blagajniških prejemkov in izdatkov Društva G. je razvidno, da je bila vstopnina v nočni klub najprej 190,00 EUR, v letu 2013 pa se je znižala na 130,00 EUR; iz vsebine vizitk A. club je razvidno, da je bila vsebina natisnjena v italijanskem jeziku "....", pri čemer je iz prednje strani vizitke razvidno, da se sprostitev ponuja le gospodom, na zadnji strani vizitke pa je navedeno, da klub A. ponuja 15 fantastičnih deklet, ki nudijo celovito storitev, vse ob brezplačnem bifeju; osnovna dejavnost Društva G. – zamenjava partnerjev, ki je bila sicer registrirana pri pristojni upravni enoti, pa ni bila nikjer navedena. Iz zaseženega statuta Društva G. je razvidno, da društvo članom nudi storitve: kopeli, savne, masažne dejavnosti, sončenje. Storitve naj bi uporabljali samo tisti člani društva, ki imajo plačano enkratno članarino za obdobje tekočega koledarskega leta. Vendar pa je dokazni postopek pokazal, da v klubu A. nikakor ni prihajalo do brezplačne izmenjave partnerjev med svingerskimi pari, ki naj bi kot člani društva proti plačilu enkratne letne članarine koristili skupne prostore. V lokalu so se namreč nahajale tuje državljanke, ki so bile pridobljene prav z namenom izvajanja prostitucije. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpovedbi tajnih delavcev, ki sta izpovedala, da vstop v lokal A. nikakor ni bil mogoč brez vsakokratnega plačila vstopnine na vhodu. Torej, vsak gost je moral pri vsakokratnem vstopu vedno znova plačati vstopnino, pa četudi je tako imenovane "storitve" Društva G. že plačal predhodno v istem tednu ali mesecu. Na podlagi navedenih dokazov je sodišče prve stopnje logično in razumno zaključilo, da gostje nočnega lokala A. niso plačevali enkratne članarine za koriščenje storitev Društva G., temveč je bila vsakokratna vstopnina predpogoj za morebitno koriščenje spolnih uslug. Tajna delavca pa sta tudi izpovedala, da so potem, ko so gostje vstopili v nočni klub, k njim takoj pristopile punce in jih morale vabiti k spolnim uslugam, kar je pomenilo doplačilo še nadaljnjih 50,00 EUR za eno uro. V bistvu je dodaten znesek v smeri koriščenja spolnih uslug imel namen zgolj v izbiri dekleta, ki naj bi bila gostu najbolj všeč. V kolikor je šlo za spolne usluge v trajanju ene ure, potem je bilo dejansko potrebno plačati skupaj 240,00 EUR, kasneje ob znižanju vstopnine najmanj 180,00 EUR. Da možnost spolnih odnosov izkoristijo prav vsi ostali gostje (razen tajnih delavcev, ki sta bila angažirana, da pomagata pri odkrivanju kriminalne dejavnosti in ne da pri njej sodelujeta), sta tajnima delavcema povedali Č. Č. in dekle po imenu D. Kot je izpovedal TD 13600, so dekleta vedno ponujala spolne storitve oz. spraševale, če bi hotel iti z njimi. Ob sedenju v osrednjem prostoru lokala A. so vabile, da gre z njimi v zgornje prostore seksati, pri čemer je bil izraz seks neposredno uporabljen. Tudi ob priliki masaže ga je dekle vprašalo, če se bo seksalo. Celo sama Č. Č. ga je potem, ko sta se družila vprašala, če bi šla seksat. To je bilo tudi pričakovano in logično, kajti težko je verjeti, da bi za ceno 190,00 EUR klub obiskovali moški, ki jim ne bi bilo do spolnih odnosov. (sodba stran 62). Da prostitucija ni potekala samo v lokalu A. in da je šlo tudi za tako imenovano spremstvo v hotelih B., E. in N., je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi izpovedbe tajnega delavca z oznako TD 13600, ki je povedal, da je prišlo enkrat do spremstva oziroma druženja v hotelu B. Ker ni bilo prostih sob, se je šlo v hotel E., potem pa v hotel N., saj je bilo vse zasedeno. Za spolne odnose po bližnjih hotelih so stranke morale plačati 150,00 EUR na uro, ob tem pa tudi uporabo hotelske sobe. Da so v lokal A., hotele B., D. in E. vozili večinoma Italijane, ki so si želeli družbo deklet iz Bolgarije in Brazilije, so izpovedali tudi zaslišani taksisti (sodba stran 36-38), to pa je razvidno tudi iz prisluhov pogovorov med obtoženo C. C. in taksisti (sodba stran 52-55). Tudi priča A. D. (državljanka Ukrajine) je priznala, da je imela v klubu A. spolne odnose z moškimi za denar (stran 39 sodbe). Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotavlja tudi, da že sama višina vstopnine, ki je znašala 190,00 EUR in za kar naj bi gostje dobili le pijačo, manjši narezek, uporabo savne in bazena, kaže na to, da je bila visoka vstopnina očitno pogojena prav z dejstvom možnosti izbire prostitutk in spolnih odnosov v prostorih kluba. Na podlagi vsega navedenega sodišče prve stopnje zaključuje, da je bila edina dejavnost nočnega kluba A., dejavnost prostitucije (sodba stran 60-61). S takšno argumentacijo sodišča prve stopnje, ki ima oporo v zgoraj navedenih dokazih, v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pritožnica zato z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ponujanjem svojega subjektivnega videnja obravnavane zadeve, ne more biti uspešna.

42Pritožničina trditev, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni obrazložilo, zakaj šteje za dokazano, da prihodki od Društva G., družb F. d.o.o, J. d.o.o., M. d.o.o. in L. d.o.o. predstavljajo nezakonite prihodke pridobljene z zlorabo prostitucije, je v nasprotju s spisovnimi podatki, saj je sodišče na straneh od 87 do 90 izpodbijane sodbe natančno, argumentirano in prepričljivo obrazložilo, kateri prihodki Društva G. in omenjenih družb izvirajo iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.

43Glede kaznivega denarja pranja denarja po prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1 zagovornica v pritožbi izpostavlja, da se v abstraktnem delu opisa navaja, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno s tremi izvršitvenimi načini in sicer: 1) sprejemom; 2) razpolaganjem in 3) z uporabo pri gospodarski dejavnosti, iz konkretnega opisa pa ne izhaja, s katerim izvršitvenim načinom, ki ga določa zakon, je obtožena A. A. storila očitano kaznivo dejanje. Pranje denarja je glede na zakonsko besedilo "ali na drug način, določen z zakonom o preprečevanju denarja" v bistvu katero koli ravnanje, s katerim se prekriva izvor denarja ali drugega premoženja. Gre za blanketno določbo, ki pa jo je potrebno v opisu kaznivega dejanja navesti in opredeliti, kar pa v konkretnem primeru tožilstvo v obtožnici in posledično sodišče v sodbi ni storilo. Navaja tudi, da kriminalna združba za izvrševanje kaznivih dejanj pranja denarja mora biti glede na zakonsko besedilo organizirana "za izvedbo takih dejanj", torej dejanj pranja denarja. V konkretnem primeru že iz opisa dejanja in tudi iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi bila kriminalna združba organizirana z namenom, da bi se ukvarjala s kaznivimi dejanji (množina) pranja denarja temveč, da bi prikrili nezakonit denar, ki so ga pridobili s kaznivim denarjem zlorabe prostitucije.

44V abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja pranja denarja se vsem obtožencem očita, da so v hudodelski združbi denar velike vrednosti, za katerega so vedeli, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, sprejeli, z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskusili zakriti njegov izvor. V konkretnem opisu očitanega kaznivega dejanja pa se obtoženi A. A. očita, da je organizirala ustanovitev gospodarskih družb L. d.o.o., J. d.o.o. in M. d.o.o., z namenom izvajanja verižnih finančnih transakcij denarnih sredstev, pridobljenih iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, nakar se je v obdobju od 1.1.2007 do 7.6.2013 na transakcijske račune teh družb polagala gotovina in pod pretvezo navideznih kreditov nakazoval denar pridobljen z izvrševanjem kaznivega denarja zlorabe prostitucije, in sicer na račun družbe M. d.o.o. v skupni višini 101.389,84 EUR, na račun družbe L. d.o.o. v skupni višini 113.021,00 EUR in na račun družbe J. d.o.o. v skupni višini 107.564,00 EUR, ta denar pa se je v veliki večini pod pretvezo nakazil plač v teh podjetjih zaposlenim bolgarskim državljankam nakazoval na njihove račune, pri čemer je nakazani denar dejansko dvignila Č. Č., ali pa same bolgarske državljanke, ki so nato ta denar izročale Č. Č., ta pa je denar izročala A. A.; A. A. pa je denar pridobljen z gotovinskimi plačili strank za usluge prostitutk izročal tudi B. B., A. A. pa je del tega denarja v nadaljevanju izročala D. D. in L. L. Iz konkretnega opisa je razvidno, da se obtoženi A. A. očitajo vse tri izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja, in sicer: sprejem denarja od prostitucije (od Č. Č. in B. B.), razpolaganje s tem denarjem (izročanje D. D. in L. L.) in uporaba pri gospodarski dejavnosti (ustanovitev gospodarskih družb, na katere se je polagala gotovina iz prostitucije in nato iz družb pretakal denar v roke bolgarskih državljank pod pretvezo plačila osebnih dohodkov). Strinjati se je potrebno s pritožnico, da zakon kot možne načine storitve očitanega kaznivega dejanja (ali na drug način, določen z Zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor) dodaja še tiste, ki so določeni z Zakonom o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-1). Pri tem načinu izvršitve gre za blanketni opis izvršitvenega dejanja, pri katerem je treba upoštevati določbe ZPPDFT-1, ki v prvem odstavku 2. člena določa kaj je pranje denarja, in sicer: pranje denarja je katero koli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja ali drugega premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem in vključuje: 1) zamenjavo ali kakršen koli prenos denarja ali drugega premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja; 2) skrivanje ali prikrivanje prave narave, izvora, nahajanja, gibanja, razpolaganja, lastništva ali pravic v zvezi z denarjem ali drugim premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Iz konkretnega opisa očitanih dejanj obtožencem je razvidno, da izpolnjujejo tudi zakonske znake te izvršitvene oblike, prav tako je to razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Obtoženki se očita storitev tega dejanja v združbi, kar pomeni, da ni potrebno, da sama uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi.⁸ Navedbe zagovornice, da je potrebno blanketno določbo v opisu kaznivega dejanja navesti in opredeliti, ne držijo, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več odločbah⁹ eksplicitno zapisalo, da ni nujno, da bi bilo potrebno pravne norme zapisati v izrek sodbe. To velja tako za blanketno kazenskopravno normo kot tudi za dopolnilno. Vprašanje ali je podano kaznivo dejanje in ali je opis dejanja jasen in so v njem opisana vsa odločilna dejstva se presoja po tem, ali so opisani znaki kaznivega dejanja, ki so navedeni v blanketni ali dopolnilni normi. Končno pa je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že obrazložilo¹⁰, da opis iz zakonskega besedila določenega kaznivega dejanja ni obvezna sestavina opisa dejanja, da pa mora vsak obtožni akt ali izrek sodbe vsebovati dejanski opis, s katerim so konkretizirani abstraktni zakonski znaki v kazenskem zakoniku predpisanega kaznivega dejanja. Iz konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja je tudi razvidno, da se obtoženki očita storitev kaznivega dejanja z več izvršitvenimi oblikami, ki je trajalo od 1.1.2007 do 7.6.2013, torej gre za več let trajajočo kriminalno dejavnost, kar pomeni, da je izpolnjen tudi zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, da je bila hudodelska združba ustanovljena za izvedbo takih dejanj.

45Zagovornica obtožene A. A. v pritožbi graja navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se je del denarja od dejavnosti prostitucije prelival tudi preko družbe K. d.o.o., ki jo je vodila obtožena A. A. in da je družba K. d.o.o. opravljala dejavnost izključno v povezavi z dejavnostjo hudodelske združbe. Sodišče je njihova dokazna predloga, da naj sodni izvedenec A. H. ponovno pogleda celotno dokumentacijo družbe K. d.o.o. in da se postavi novega izvedenca, s čimer bi dokazali, da družba K. d.o.o. nikakor ni opravljala dejavnosti samo in zgolj v povezavi z dejavnostjo hudodelske združbe in da izdani računi za opravljanje računovodskih storitev nikakor niso bili fiktivni, zavrnilo. Ker gre po mnenju obrambe za pomembno okoliščino, ki se nanaša na očitek pranja denarja, je obramba glede poslovanja družbe K. d.o.o. angažirala izvedenko A. I. z nalogo, da izdela strokovno mnenje o poslovanju družbe K. d.o.o., katerega je pritožnica tudi priložila svoji pritožbi. Iz njenega strokovnega mnenja izhaja, da je družba K. d.o.o. v obdobju od 2005 do 2012 opravljala storitve na trgu, za katere je bila registrirana, da je imela odprt transakcijski račun in da je do vključno leta 2012 na AJPES oddajala zaključni račun družbe. Zato obramba meni, da so navedbe sodišča, da je K. d.o.o. opravljala dejavnost izključno v povezavi z dejavnostjo hudodelske združbe in da naj bi izdajala fiktivne račune za neopravljene računovodske storitve za povezane družbe in tudi na tak način del nezakonito pridobljenih sredstev spravila v zakonit gospodarski in finančni promet z namenom prikritja dejanskega izvora, očitno zgrešene in posledica nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

46Obtožencem se očita, da so obe očitani kaznivi dejanji storili v obdobju od začetka leta 2007 do 11.6.2013, zato je sodni izvedenec A. H., ki ga je z odredbo postavilo sodišče, pregledal promet na transakcijskem računu družbe K. d.o.o. od 1.1.2007 do 10.6.2013, strokovno mnenje, ki ga je izdelala izvedenka A. I. in ga je pritožbi predložila zagovornica obtožene A. A., pa zajema obdobje od leta 2004 do leta 2012, torej ne zajema obdobja, ki je predmet izpodbijane sodbe. Izvedenec A. H. je ugotovil, da je bil promet preko transakcijskega računa družbe K. d.o.o. v navedenem obdobju 79.661,00 EUR v dobro in 79.693,00 EUR v breme. Iz strokovnega mnenja izvedenke A. I. pa izhaja, da je imela družba K. d.o.o. v obdobju od leta 2004 do 2012 za 82.144,00 EUR prihodkov in za 83.687 EUR odhodkov. Izvedenec A. H. je ugotovil, da je 39% od vseh prilivov bilo v obliki gotovinskih pologov, 17% prilivov so bila vračila posojil, preostalo pa so predstavljali različni prilivi družb O. d.o.o., P. d.o.o., M. d.o.o., R. d.o.o., S. d.o.o., L. d.o.o., F. d.o.o., Š. d.o.o., T. d.o.o., J. d.o.o.. Izvedenka A. I. se v svojem mnenju ni spuščala v strukturo prilivov oziroma prihodkov družbe. Iz obeh mnenj izhaja tudi, da je bila v družbi zaposlena samo obtožena A. A.. Med obema mnenjema torej ni bistvene razlike, s primerjavo pa ugotovimo, da je družba K. d.o.o. večino prilivov prejela ravno v obdobju, ki je predmet te sodbe; v to ali so bili za vse prilive družbe K. d.o.o. izdani računi, pa se tako sodišče kot tudi izvedenec A. H. nista spuščala in to za obravnavano zadevo tudi ni pravno relevantno. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da strokovno mnenje izvedenke A. I. izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A. H. v ničemer ne ovrže, ravno nasprotno, oba izvedenca sta prišla do podobnih ugotovitev, pri čemer se izvedenka A. I. v vsebino prilivov družbe K. d.o.o. ni spuščala, svojega mnenja pa tudi ni izdelala za inkriminirano obdobje. Ker je sodni izvedenec A. H. zaslišan na glavni obravnavi povedal, da je pregledal vso razpoložljivo dokumentacijo in na podlagi le-te izdelal izvedensko mnenje, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je dejansko stanje v tej smeri dovolj natančno raziskano. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje tudi v tem, da je vprašanje fiktivnosti oziroma nefiktivnosti določene listine pravno vprašanje in stvar presoje sodišča. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe na več mestih (strani 69-71 in 85-87) natančno, razumno in prepričljivo obrazložilo, kako je prišlo do zaključka, da je obtoženka lažno prikazovala opravljene računovodske storitve s strani njene družbe K. d.o.o. s tem, da je izdajala fiktivne račune za neopravljene računovodske storitve povezanih družb v formalni lasti tujih državljank in zato pritožnica z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ponujanjem svojega subjektivnega videnja obravnavane zadeve ne more biti uspešna.

K pritožbi zagovornika obtoženega B. B.:

47Po mnenju zagovornika obt. B. B. ni dokazano, da naj bi B. B. sodeloval pri izkoriščanju prostitucije v klubu A. in s tem pri pridobivanju velike premoženjske koristi, da naj bi zato prejemal navodila zakoncev A. A. in L. L., da naj bi izročal gotovino kot zaslužek od prostitucije soobtoženi A. A. in da naj bi soobtoženima G. G. in M. M. dajal navodila za izvajanje prostitucije. Gre zgolj za domneve sodišča. Iz izvedenih dokazov so razvidna le navodila obtoženima G. G. in H. H. o poslovanju nočnega kluba A. in o opravljanju nalog v zvezi s tem poslovanjem. Sodišče je v dokazni oceni kar predpostavilo, da je moral B. B. vedeti, kaj se dogaja v klubu A., ker je sodeloval pri nabavi. Takšen zaključek pa dokazno ni podprt, pri čemer sodba v tem delu tudi nima razlogov, ki bi omogočali preizkus.

48Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (strani 64-65, 95, 112-113) pojasnilo vlogo obtoženega B. B. v združbi. Bil je formalni in zakoniti zastopnik B. Bil je zadolžen za vodenje in nadziranje kluba A., pridobivanje deklet, kontrolo in nadzor njihovega dela ter predajo zaslužka, ki je izviral iz prostitucije, soobtoženi A. A. Glede očitkov, da je obtoženi B. B. po navodilih L. L.. in A. A. organiziral pridobivanje deklet ter vodil poslovanje nočnega kluba A. in da je ob prilikah, ko se je nahajal v prostorih družbe K. d.o.o. izročal gotovino kot zaslužek od prostitucije A. A., se je pritožbeno sodišče izreklo že v točki 37 te sodbe in se na tem mestu v izogib ponavljanju na te razloge tudi sklicuje. Strinjati se je potrebno s pritožnikom, da je obtoženi B. B. vodil poslovanje Društva G. in v njegovem okviru nočnega kluba A., vendar pa se sodišče druge stopnje ne more strinjati z zagovornikom, da se je v društvu in lokalu izvajala dovoljena dejavnost, za katero je obstajala ustrezna registracija, kar je natančneje pojasnjeno v točki 41 te sodbe. Da je B. B. v cilju realizacije hudodelskega načrta angažiral še G. G. in H. H., pa je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi prestreženih telefonskih pogovorov, v katerih obtožena G. G. in H. H. B. B. poročata o delovanju kluba, aktivnosti deklet, težavah z A. E. in o vsakodnevnem prometu (pogovori B-1 št.: 26, 125, 137, 50, 157, 166, 187, 188, 199, 208, 224, 225); izpovedb obeh tajnih delavcev, ki sta natančno opisala vlogo G. G. in H. H. v klubu A. in listinsko dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je B. B. v Društvu G. zaposlil G. G. in H. H. Po pogodbah o zaposlitvi je formalno šlo za delovno mesto hišnika. Dejansko pa sta oba navedena pod samim vodstvom B. B. sodelovala pri vodenju nočnega kluba in nadzoru ter varovanju tujih državljank, ki so v lokalu ponujale spolne usluge. Ker je sodišče prve stopnje za svoje ugotovitve podalo prepričljive in argumentirane razloge, zagovornik s podajanjem lastne ocene izvedenih dokazov, ne more uspeti.

49Zagovornik meni tudi, da posneti pogovori med A. E. in B. B. ne potrjujejo sklepa, da naj bi jo za prostitucijo angažiral prav B. B., saj iz pogovorov izhaja zgolj dejstvo, da je A. E. B. B. zaprosila za prost dan.

50Sodišče prve stopnje je dokazne zaključke, da obtoženi B. B. ni bil zadolžen samo za vodenje kluba A., temveč je bil angažiran tudi pri pridobivanju A. E. za prostituiranje, oprlo na prestrežene pogovore med B. B. in A. E. Iz pogovora B-1 št. 127 in 135 je razvidno, da ga A. E. sprašuje, ali bi bila lahko odsotna z dela, ker je ponedeljek in naj bi se slabo počutila. B. B. ji odgovarja, da naj se kar spočije (B-1 št. 9). Pri drugem pogovoru (B-1 št. 142) mu A. E. pove, da je včeraj imela neke težave, zato ni prišla v klub. B. B. ji da vedeti, da je to škoda, ker je bilo ravno včeraj ponoči veliko strank. A. E. potrdi, da so ji to povedali. Navedeni pogovori kažejo, da je prav obtoženi B. B. tisti, ki A. E. dovoli odsotnost in kar kaže na njegovo vlogo vodilnega v klubu A. Policisti so ugotovili, da je A. E. državljanka Črne Gore, v Sloveniji pa je bila prijavljena v prenočišču U., kjer je naslov stalnega prebivališča B. B. in začasno prebivališče državljanke Ukrajine A. D. Tudi iz prestreženih pogovorov med B. B. in A. D. je razvidno, da A. D. B. B. poroča, da A. E. prejšnjega večera ni šla domov, temveč v hotel B. in da vsako noč stoji pred B. in noče, da bi se jo kontroliralo in jim tako dela škodo. Pove mu tudi, da bi A. E. rada hodila kamor bi ona hotela in pobirala od gostov. B. B. A. D. naroči, naj jo pelje in odjavi in vzame ključe, da je ne vidijo več in naj si sama najde službo, da bo videla kako težak je kruh (B-1 št.102). Tudi iz prestreženega pogovora med B. B. in H. H. (B-1 št. 135) je razvidno, da B. B. pri H. H. preverja, če je A. E. prejšnje noči prišla v službo. Iz pogovora med A. J. in B. B. (B-1 št. 259) pa je razvidno, da je A. E. prišla v klub A. prav s posredovanjem A. J. A. J. v pogovoru namreč B. B. sprašuje, kaj dela A. E. B. B. mu odgovori, da je A. E. čudna, nikakršna ter da vse hoče in ničesar ne daje oziroma hoče po svoje. B. B. mu tudi pove, da je šla k njemu, da ji je našel stanovanje in jo tudi vozi naokoli. Pove mu še, da trenutno nima nobene pametne izbire deklet, ko pa jo bo imel, bo A. E. odslovil. Na podlagi navedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča več kot utemeljeno sklepalo, da je obtoženi B. B. za prostitucijo angažiral A. E.

51Po mnenju zagovornika obtoženemu B. B. ni dokazana storitev niti kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1. Obtoženi B. B. je res kot zakoniti zastopnik Društva G. odrejal plačila z računa tega društva na TRR F. F., vendar je šlo za redna in normalna plačila najemnine za poslovni prostor, v katerem je deloval nočni klub A. v okviru Društva G. Vračanje prejetega posojila s strani Društva G. v višini 20.000,00 EUR ne more predstavljati pranja denarja. Izvedeni dokazi ne pritrjujejo, da bi B. B. sodeloval pri tipologijah pranja denarja. B. B. ni bil niti zakoniti zastopnik katere od tako imenovanih slamnatih družb, niti pooblaščenec za zastopanje. Plačila in druge transakcije z računa B. so se nanašala samo na redno dejavnost društva in ne za prikrivanje denarnih sredstev iz izkoriščanja prostitucije. Kot objektivni zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja je določeno, da mora denar ali premoženje izhajati iz predikatnega kaznivega dejanja. S tem, ko je B. B. denar iz računa Društva G. uporabil za plačila v zvezi s poslovanjem tega društva, je ravnal v skladu z namenom in je šlo za normalno poslovanje v zvezi z dejavnostjo društva. Kredit, ki ga je B. B. prejel od Društva G., je bil izveden preko bančnih računov, prav tako vračila posojil. Vse transakcije so bile v celoti pregledne in sledljive in v ničemer niso prikrivale izvora denarja.

52V točki 41 te sodbe je pojasnjeno, da je bila prostitucija edina dejavnost, ki se je odvijala v lokalu A. in da je bil denar, ki je prihajal na račun Društva G., denar iz prostitucije in ne od članarin društva. Glede na to, da je obtoženi B. B. vodil poslovanje lokala A., v katerem se je odvijala prostitucija in je pri izvajanju le-te tudi sam sodeloval, je kot zakoniti zastopnik Društva G. tudi vedel, da plačila z računa tega društva na TRR njegove sestre F. F., ne predstavljajo plačila najemnine za uporabo lokala, temveč je po navodilih L. L. in A. A. prenakazoval prihodke iz prostitucije na transakcijski račun njegove sestre F. F., od koder so se sredstva prekanalizirala naprej na račun družbe F. d.o.o, s katerim je razpolagal L. L. B. B. se je dobro zavedal, da njegova sestra F. F. še zdaleč ni upravičena do nakazovanega denarja, ampak je le posodila svoje ime in račun (o tem izpodbijana sodba na strani 113). Da je šlo pri najemni pogodbi med F. F. in Društvom G., ki ga je zastopal njen brat B. B. z dne 1.1.2007 za fiktivno pogodbo, bo pojasnjeno v nadaljevanju (glede pritožbe zagovornikov obtožene E. E.). S tem namenom je B. B. tudi dajal navodila računovodkinji A. K. za izvajanje ustreznih računovodskih operacij v cilju prikritja nezakonitega izvora takih denarnih sredstev, njemu pa je usmeritve o finančnih transakcijah dajal D. D. To je razvidno iz prestreženih telefonskih pogovorov med obtoženima B. B. in D. D. (B-1 št.: 328, 333, 341, 381), iz katerih je razvidno, da je D. D. dajal usmeritve B. B. v zvezi z dvigi gotovine in pokritju računov, kar pomeni, da je del gotovine iz prepovedane dejavnosti B. B. izročal tudi D. D., ki je poravnaval različne račune za delovanje B. in lokala A.. Vse sta usklajevala skupaj z računovodkinjo A. K. (B-1 št.: 89, 90, 108, 116, 120). Da sta Društvo G ter družba F. delovala v smeri prikrivanja izvora denarja potrjujejo tudi ugotovitve sodnega izvedenca A. H., da je šlo pri pregledu dokumentacije obeh pravnih subjektov, in sicer njunih bruto bilanc, v glavnem za zbirno dokumentacijo, brez opisa poslovnih dogodkov, kar tudi pomeni, da ni moč pojasniti čisto vseh odnosov med društvom oziroma družbo in fizičnimi osebami. To pa je tudi temeljna karakteristika pranja denarja, kjer gre za cilj, da se izvor čim bolj zakrije (sodba stran 101 in 93). Še dodatno so se tokovi denarja prikrivali s prikazovanjem prejetih in danih kreditov v bilancah društva G. in družbe F., kar prav tako izpostavlja izvedensko mnenje. Kot zapiše izvedenec, naj bi bila skupna ugotovitev za pregledane posojilne pogodbe, da z veliko verjetnostjo sploh ne obstajajo. Izpostavi tudi dejstvo, da naj bi bile v spisu tudi posojilne pogodbe, ki sploh nimajo podatkov in niso mogle biti operativno izvedljive (sodba stran 93). Zasežena dokumentacija v prostorih družbe K. d.o.o. in dokazi, pridobljeni preko prikritih preiskovalnih ukrepov (tajno opazovanje in prisluhi) pa izkazujejo, da je A. A. dajala navodila B. B. ter Č. Č., kako naj bi se razporejal denar pridobljen s prostitucijo. Po predhodnem usklajevanju so se srečevali v Novi Gorici, kar potrjujejo pogovori A-2 št.: 783, 789, 790, 793, 796, 798, B-1 št.: 504, 505, 814, 815, 688, D-1 št.: 533, 670, 671, 1706, 1708, 2099. Obtožena A. A. je s pisnimi navodili naročala E. E. in Č. Č., kakšna naj bo višina položenih gotovinskih zneskov na posamezne račune, vnaprej je za njiju pripravljala tudi izpolnjene položnice in podpisane bianco posojilne pogodbe (sodba stran 100). Tudi Urad za preprečevanje denarja RS je ugotovil, da so prilivi na bančni račun družbe F. v letih 2008 in 2009 močno presegali v letnih poročilih prikazane prihodke ter da Društvo G. v obdobju od 1.1. 2007 naprej v svojih letnih računovodskih poročilih za nekatera leta prihodkov sploh ni prikazalo, pa čeprav je na račun prejelo dokaj velika sredstva (sodba stran 86). Glede na zgoraj navedene zaključke sodišča prve stopnje, se po mnenju pritožbenega sodišča pritožba zagovornika obtoženega B. B., da obdolžencu ni dokazana storitev kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena ZKP, izkaže kot neutemeljena.

53Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 84-85) opredelilo tudi do pogodbe o kratkoročnem posojilu med B. B. kot posojilojemalcem in Društvom G kot posojilodajalcem, z dne 12.1.2012 v višini 20.000,00 EUR, ki je bila najdena med zaseženo dokumentacijo pri računovodkinji A. K. V pogodbi je navedeno, da naj bi B. B. vračal kredit v mesečnih obrokih po 2.000,00 EUR, dan dokončnega vračila pogodbe pa je naveden 12.11.2012. Iz analize bančnega računa Društva G. je razvidno, da je bil dne 12.1.2012 dejansko nakazan na račun B. B. pri banki X ta denar, takoj pa je bil opravljen tudi dvig denarja. Obtoženi B. B. je plačeval mesečno na račun društva obroke v višini 2.000,00 EUR. Samo dejstvo, da B. B. razen mesečnih nakazil iz naslova pokojnine v višini 508,00 EUR ni imel drugih prejemkov, tudi po presoji pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je B. B. na račun društva polagal gotovino prejeto z zlorabo prostitucije v nočnem klubu A., ki ga je sam tudi vodil.

K pritožbi zagovornika obtoženega C. C.:

54Po mnenju zagovornika obtoženega C. C. ni dokazano, da naj bi storil očitano kaznivo dejanje. Po njegovem mnenju je sodišče svojo odločitev oprlo izključno na podlagi izmenjave informacij z bolgarskimi varnostnimi organi, da naj bi bil udeležen pri izvrševanju kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije, in sicer naj bi pridobival mlajše državljanke Bolgarije in jih silil v odhode v Slovenijo. Pri tem naj bi uporabljal tako psihično kot tudi fizično silo, vendar je priča Y. Y. izpovedala, da je šlo za nepotrjene informacije operativcev, kar ne zadošča niti za utemeljen sum, kaj šele za obsodilno sodbo. Ne ve, od kje sodišču tak zaključek, saj je obtoženec v zagovoru povedal, da je v Sloveniji že več let, da je začel opravljati dejavnost welness-nege telesa ter je v ta namen odprl podjetje in pripeljal dve dekleti, pri čemer ni nikogar silil v prostitucijo. Nobena od zaslišanih prič, ki naj bi se ukvarjale s prostitucijo, ni potrdila zlorabe z njegove strani (navaja K. K., M. M., J. J., A. L.). Tudi zaslišana tajna delavca nista niti enkrat omenila njegove prisotnosti v klubu A. ali zaznala, da bi se v komunikaciji med prisotnimi v klubu A. pojavljalo njegovo ime ali vloga pri zlorabi prostitucije. Zato so pavšalne navedbe sodišča, da zasežena dokumentacija potrjuje nadzor deklet in spremljanje njihovega dela v nočnem klubu s strani obtoženega C. C.

55C. C. se očita, da je kot član hudodelske združbe zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji drugih oseb po predhodnem dogovoru in razdelitvi vlog, pri čemer je bila njegova vloga, da je v Bolgariji pridobival mlajše bolgarske državljanke, dajal navodila o prevzemu navedenih bolgarskih državljank Č. Č., izvajal nadzor nad prostitutkami in prejemal zaslužek od prostitucije. Ne očita se mu psihične in niti fizične zlorabe deklet, kar v pritožbi zmotno navaja zagovornik. Kako je bil v okviru hudodelske združbe povezan z L. L. in A. A., od katerih je prejemal navodila, je razvidno v točkah 37 in 38 te sodbe. Da se je v klubu A. vršila prostitucija in ne dejavnost welness-nega telesa pa je obrazloženo v točki 41 te sodbe.

56Že iz točke 38 te sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje na podlagi prestreženih telefonskih pogovorov med C. C. in Č. Č. prišlo do zaključka, da je C. C. skrbel za pritok novih deklet iz Bolgarije, usklajeval njihov prihod s Č. Č., katera je potem poskrbela za njihov sprejem ter ji dajal navodila kam naj dekleta nastani ter uredi stvari z njimi. Prestreženi telefonski pogovori ter dva računa za nakup elektronskih naprav Apple in Mac, naslovljena na C. C. s strani Bip Computer Sri, ki sta bila zasežena pri hišnih preiskavah, katera potrjujeta, da je obtoženi C. C. na območju Italije oziroma Trsta nabavil računalniško opremo za nadzor tujih državljank, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obtoženec nad prostitutkami izvajal nadzor. Iz prestreženih pogovorov med C. C. in Č. Č.. (zlasti pogovor A-2 št. 20 in drugi), med A. A. in C. C., med A. A. in C. C. in poročil o tajnem opazovanju pa je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je obtoženec prejemal tudi zaslužek od prostitucije (o tem sodba sodišča prve stopnje na straneh 55-61).

57Zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbam prič J. J., M. M. in K. K. je obrazloženo v točkah 16 in 17 te sodbe. Prav enako velja tudi glede izpovedbe priče A. L., ki je sicer izpovedala, da je bila zaposlena v podjetju L. d.o.o. (v lasti C. C.), preživljala naj bi se z masažo in manikuro, v hotele B., D. in E. naj bi hodila na kavo, pri čemer je povedala tudi, da naj bi bila s prijatelji tudi v sobah teh hotelov. C. C. naj bi spoznala v Bolgariji v neki restavraciji, z njim naj bi živela tudi v izvenzakonski skupnosti, plačo pa je prejemala v višini 350,00 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje (stran 29, 67-69 in 98), zakaj ni verjelo izpovedbi te priče, pri čemer je potrebno dodati še to, da iz prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja in prisluškovanja izhaja, da je prav ta priča v odsotnosti Č. Č. nosila denar od prostitucije A. A., kar le še dodatno potrjuje zaključke prvostopenjskega sodišča o neverodostojnosti prič, ki jih v pritožbi navaja zagovornik obtoženca.

58Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ne more strinjati s pritožnikom, da obtožencu ni dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja, in da naj bi sodišče prve stopnje svoje zaključke oprlo izključno na informacije med slovenskimi in bolgarskimi varnostnimi organi, saj je sodišče prve stopnje za svojo odločitev podalo argumentirane in prepričljive razloge, ki temeljijo na zgoraj navedenih dokazih, le-te pa je v izpodbijani sodbi tudi v ustrezno obrazložilo. Da tajna delavca nista zaznala njegove vloge pa je pripisati dejstvu, da se tudi C. C. pri izvajanju prostitucije ni izpostavljal, kar je moč zaključiti na podlagi prestreženih pogovorov med njim in Č. Č., A. A. in L. L.

59Po mnenju zagovornika obtožnega C. C. tudi ni nobenega dokaza, da naj bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1. To, da je imel pri sebi v času potovanja v Bolgarijo 9.600,00 EUR, o čemer se je pogovarjal z Č. Č., ne izkazuje, da je storil očitano kaznivo dejanje, saj je v Sloveniji imel prihodke od legalne dejavnosti in prenos denarja iz legalne dejavnosti v Bolgarijo ne predstavlja kršitve predpisov. Pri poslovanju je obtoženec plačeval A. A. tudi storitve računovodstva, poslovnega svetovanja in urejanja statusnih zadev za njegovo družbo, ki nikakor ni bila fiktivno ustanovljena za prikrivanje prostitucije oz. denarja od prostitucije. V obrazložitvi sodbe ni konkretizirano, kako naj bi obtoženec storil očitano kaznivo dejanje. Razlogi sodbe o nabavi telefonskih aparatov, računalniške opreme, razpolaganje Č. Č. s celotnim zaslužkom od prostitucije po navodilih obtoženca, nabava motornih vozil za potrebe prostitucije v Bolgariji, medsebojno poznavanje nekaterih obtoženih, urejanje listin za družbo obtoženca s strani A. A. in komunikacija glede tega z L. L., razlogi za ustanovitev družb in stanje teh družb, izročanje in prejemanje denarja od prostitucije, po mnenju zagovornika v nobenem primeru ne izkazujejo, da je obtoženec storil očitani kaznivi dejanji, temveč gre le za dokazno nepodprte domneve tožilstva, ki jih je nekritično povzelo sodišče. Za obsodbo ni dovolj ugotovitev obstoja verjetnosti.

60Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da se obtoženemu C. C. očita, da naj bi kot član hudodelske združbe po navodilih L. L. in A. A. sodeloval pri ustanavljanju družb v formalni lasti bolgarskih državljanov, preko katerih so se vršile transakcije sredstev, pridobljenih z zlorabo prostitucije ter del denarja, pridobljenega z zlorabo prostitucije, odnašal na območje Bolgarije, kjer je z njim razpolagal na neznan način. V nasprotju s trditvami pritožnika je sodišče prve stopnje na straneh 85-87 izpodbijane sodbe obrazložilo, katere tipologije pranja denarja so uporabljali obtoženci pri prikrivanju izvora denarnih sredstev. Obtoženemu C. C. se očitajo naslednje tipologije pranja denarja: uporaba slamnatega podjetja in fizičen prenos gotovine. Glede tipologije slamnatih podjetij je sodišče prve stopnje na straneh 78-80 izpodbijane sodbe podrobno in argumentirano obrazložilo, da je na podlagi listinskih dokazov in prestreženih telefonskih pogovorov med obtoženimi C. C., A. A. in Č. Č. ugotovilo, da sta obtožena C. C. in Č. Č. skupaj z določenimi bolgarskimi državljankami na območju Nove Gorice ustanovila več družb v formalni lasti tujih državljank, ki so bile tako ali drugače povezane z izvrševanjem prostitucije pod njihovim nadzorom. Gre za družbe L. d.o.o., M. in J. d.o.o. Te družbe so imele na začetku prijavljen sedež na naslovu začasnega prebivališča C. C. v Novi Gorici, kasneje pa se je sedež spreminjal skupaj s spremembami prijavljenih prebivališč C. C. in Č. Č. Družbe so imele pretežno enega ali manjše število zaposlenih, pri čemer je kot pooblaščenec na vseh računih družb in z njimi povezanih fizičnih oseb navedena A. A. Ta je dajala navodila in usmeritve obtoženima Č. Č. in C. C. glede izvedbe različnih transakcij, katerih namen je bil prikritje dejanskega izvora sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem. Za družbe so registrirali različne storitvene dejavnosti, predvsem dejavnosti masaž, nege telesa ter razvedrilne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je s pomočjo sodnega izvedenca A. H. analiziralo bančne račune teh družb in ugotovilo, da družbe niso plačevale stroškov, ki so bili pričakovani pri poslovanju takih dejavnosti družb (elektrika, voda, odvoz smeti, najem prostorov, stroške vzdrževanja). Po evidencah Ajpesa so družbe ves čas poslovale z negativnim izidom. Skupna značilnost teh storitev je predvsem poslovanje z gotovino. Poslovanje družb je bilo med seboj povezano, saj je potekalo med njimi in tam zaposlenimi državljankami Bolgarije večje število transakcij. Bančni računi so se uporabljali le z namenom denarnih pologov, nakazil in vračil različnih posojil, izplačevanju plač zaposlenim, plačilu prispevkov in davkov iz plač, letna plačila Ajpesu ter nakazila družbi K. d.o.o. Navidezno se je vodilo knjigovodstvo in plačevalo državi vse davke in prispevke, seveda v cilju prikritja dejanskega izvora nezakonitih sredstev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je več kot očitno, da družbe nikakor niso dejansko upravljale tiste dejavnosti, za katero so bile tudi registrirane in da so obtoženci uporabljali slamnate družbe za legalizacijo nezakonito pridobljenih denarnih sredstev, kjer so na podlagi izdanih fiktivnih računov na bančne račune teh družb nakazovali nezakonito pridobljena sredstva oziroma jih na ta način oprali.

61Že v točki 56 te sodbe je pojasnjeno, da je tudi obtoženi C. C. prejemal zaslužek od prostitucije. V prestreženem telefonskem pogovoru med njim in Č. Č. z dne 18.11.2012 (A-2 št. 699) C. C. Č. Č. sporoči, da so ga na slovensko-hrvaški meji v celoti pregledali. Iz odgovora carinskega urada z dne 3.6.2013 pa izhaja, da naj bi na mejnem prehodu Obrežje dne 18.11.2012 z vozilom ... bil pregledan obtoženi C. C., ki je čez mejo prenašal 9.600,00 EUR, katerega zakon določa kot tistega, pod katerim ni treba prijaviti pristojnim carinskim organom prenosa gotovine čez mejo. Sodišče prve stopnje na podlagi navedenega tako utemeljeno zaključuje, da je več kot očitno, da je C. C. del pridobljene gotovine s prostitucijo iz R Slovenije prenesel v Bolgarijo. Gre za tipologijo pranja denarja povezano s fizičnim prenosom gotovine.

62V luči vsega zgoraj navedenega, upoštevajoč dejstvo, da je obtoženemu C. C. dokazano sodelovanje pri predikatnem kaznivem dejanju, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da mu je onkraj razumnega dvoma dokazana tudi storitev kaznivega dejanja pranja denarja v hudodelski združbi. Zagovornik zato s ponavljanjem lastne dokazne ocene izvedenih dokazov ne more biti uspešen.

K pritoži zagovornice in obtožene Č. Č.:

63Zagovornica obtožene Č. Č. meni, da noben izmed prestreženih pogovorov ne potrjuje dogovorov v zvezi z izvedbo prostitucije in ni jasno, kako je sodišče prišlo do takšnega zaključka. Po njenem mnenju sodišče ne pojasni, kako je prišlo do zaključkov, da naj bi obtoženka prevzemala tuje državljanke, izvajala nadzor nad njimi, dajala navodila, operativno omogočala izvajanje prostitucije, pobirala denar in predajala zaslužek A. A. Niti ena od zaslišanih prič, ki naj bi bile zlorabljene in siljene v prostitucijo, tega ni potrdila. Nobena od zatrjevanih žrtev ni potrdila teze sodišča, da naj bi le-te denar, ki naj bi ga prejemale od klientov, izročale Č. Č. Povsem pavšalne so ugotovitve sodišča, da zasežena dokumentacija potrjuje nadzor deklet in spremljanje njihovega dela v nočnem klubu s strani obtoženke. Katera dokumentacija naj bi to izkazovala, ni navedeno v obrazložitvi sodbe.

64Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je glede vloge obtožene Č. Č. pri izvrševanju kaznivega dejanja zlorabe prostitucije v hudodelski združbi sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi poročil o tajnem delovanju in izpovedb tajnih delavcev, ki sta zaslišana. kot priči povedala, da se je v lokalu A. prostitucija odvijala preko obtožene Č. Č. Ona je dekletom nakazovala kdaj in kateri stranki se lahko pridružijo. Dekleta gostom telefonske številke niso smela dati brez njenega dovoljenja. Tajni delavec 13600 je izpovedal, da je bila prav obtožena Č. Č. tista, ki je dovolila J. J., da mu je dala njeno telefonsko številko. Povedal je tudi, da je po prejetem klicu Č. Č. odšla v hotel B. ter namignila drugemu dekletu, da mora z njo. Gostje so se za druženje z dekletom znotraj in zunaj kluba lahko dogovorili le z Č. Č. TD 13600 je izpovedal tudi, da mu je dekle po imenu E. povedalo, da bo dobila toliko denarja, kolikor ji ga bo pač izročila Č. Č. oziroma naj bi to bilo odvisno od njene dobre volje, pri čemer je Č. Č. vedno prevzemala denar, ki so ga stranke plačale za druženje. Prejeti denar je Č. Č. spravljala v svojo torbico, medtem ko so ga dekleta nosila v garderobno omarico. Ključ garderobne omarice je imela v nekaterih primerih v svoji torbici spravljenega Č. Č. Dekleta so se Č. Č. bala, a so jo tudi spoštovala. S pomočjo prikritega ukrepa tajnega opazovanja je bilo tudi ugotovljeno, da je Č. Č. vozila dekleta na delo v lokal A., do hotelov pa tudi drugam. Številni prestreženi pogovori izkazujejo tudi, da je Č. Č. prejemala klice številnih posrednikov - taksistov, s katerimi je bila v navezavi ter se dogovarjala z njimi o prostituciji deklet po hotelskih sobah hotelov B., D. in E. (A-2 št.: 8, 21, 22, 223 in A-1 št.: 44,127). Taksist A. M.. zaslišan kot priča pa je tudi izpovedal, da je poklical Č. Č. ali A. G., v kolikor je kakšen gospod rekel, da potrebuje družbo. V vseh teh pogovorih gre za dekleta z imeni, o katerih sta pisala v svojih poročilih tudi tajna delavca, in ki so se prostituirala tudi v klubu A. (sodba stran 52- 55).

65Na podlagi zasežene dokumentacije in izpovedbe prič A. N. in A. O. ter tudi prestreženih telefonskih pogovorov (A-2 št. 230, 631 in 930) je sodišče prve stopnje zaključilo, da je Č. Č. za tuje državljanke najemala stanovanja ter tudi pretežno v gotovini plačevala najemnino. Pri hišni preiskavi pri Č. Č. so kriminalisti zasegli večje število bankovcev po 50,00 EUR v vrednosti 2.600,00 EUR. Ker pri dekletih niso pri hišni preiskavi našli nobenega denarja in ker gre za gotovino, ki po apoenih ustreza višini ugotovljenega plačila za uro spolnih uslug, je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre za gotovino, ki so jo zaslužile tuje državljanke iz naslova prostitucije. Pri njej so bile najdene tudi bančne kartice banke Y za transakcijske račune bolgarskih državljank. S pomočjo ukrepa tajnega opazovanja je bila videna tudi na bankomatu banke X, ko je dvigala denar iz kartic bolgarskih državljank. Zaseženi so bili tudi lističi, kjer gre za ročno izpisan razpored dela bolgarskih državljank v klubu A. Pri njej so zasegli tudi račune za servisiranje vozil, ki so jih uporabljala dekleta. Da se je dogovarjala za servisiranje vozil, pa kažejo tudi prestreženi pogovori (A-2 št. 490, 772, 767). Številni prestreženi pogovori kažejo tudi dogovarjanje, kdaj, koliko in katero dekle bo Č. Č. priskrbela posameznim strankam, pri čemer je evidentno, da ne gre za masažo in pitje kavice, ampak konkretno prostitucijo (A-2 št.: 8, 21; A-1 št.: 44, 127, 714, 831, 1031, 1034). Zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo zaslišanim dekletom, da niso bile zlorabljene in siljene v prostitucijo, je bilo pojasnjeno že v točkah 16 in 57 te sodbe.

66Nobenega dvoma ni, da vsi navedeni dokazi tudi po mnenju pritožbenega sodišča kažejo na to, da je obtožena Č. Č. v okviru hudodelske združbe po prihodu bolgarskih državljank v Slovenijo skrbela za njihov prevzem in jim dala ustrezna navodila, izvajala nad njimi nadzor, operativno omogočala izvajanje prostitucije in od prostitutk pobirala denar. Kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je Č. Č. zaslužek od prostitucije predajala obtoženi A. A., pa je razvidno iz točke 37 te sodbe. Ker je sodišče prve stopnje svoje zaključke tudi natančno, prepričljivo in argumentirano obrazložilo v izpodbijani sodbi, se pritožbene navedbe zagovornice, v katerih podaja lastno videnje obravnavane zadeve, izkažejo za neutemeljene.

67Zagovornica sodišču prve stopnje očita tudi, da ni omogočilo neposrednega zaslišanja prič Š. Š., A. E., A. P. in A. Q., s čimer je bila obrambi kršena pravica do neposredne seznanitve in izvajanja obremenilnih dokazov. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje sodbe na morebitne zapisnike iz faze preiskave ne bo moglo opreti, saj bi s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

68Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 125) pojasnilo, da je na glavni obravnavi prebralo izpovedbo priče A. P. iz preiskave zato, ker so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP.¹¹ Pojasnilo je, da je to pričo intenzivno iskalo na vse možne načine, preko bolgarskih varnostnih organov, tudi preko Interpola, vendar je ni bilo možno dobiti. Ker je bila obtožencem omogočena udeležba pri njenem zaslišanju v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, je sodišče na glavni obravnavi prebralo njeno izpovedbo. Ker omenjene priče ni bilo mogoče najti, tudi pritožbeno sodišče meni, da so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP in je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je prebralo izpovedbo te priče iz preiskave. Glede na to, da je bila obtožencem omogočena udeležba pri njenem zaslišanju v fazi preiskave, po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni prišlo do kršenja obtoženkine pravice do obrambe, na kar smiselno opozarja pritožnica. Na straneh 125 in 126 izpodbijane sodbe je obrazložilo tudi, zakaj je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič A. Q., Š. Š. in A. E. in za to navedlo razumne razloge. Zagovornica tudi v tem primeru sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka, s čimer naj bi bila obrambi kršena pravica do neposredne seznanitve in izvajanja obremenilnih dokazov, kar pomeni, da očita relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Ker zagovornica v pritožbi ni navedla, kako naj bi v konkretnem primeru ta kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, pritožbeno sodišče pritožbe v tem delu ne more preizkusiti. Sicer pa sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe ni oprlo na izpovedbe navedenih prič. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede obtoženki očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in tretjem odstavku 175. člena KZ-1 dejansko stanje raziskalo popolno in za svoje zaključke podalo jasne in prepričljive razloge, zaradi česar so vse pritožbene navedbe v tej smeri povsem neutemeljene.

69Glede na zgoraj navedeno se tudi nadaljnje pritožbene trditve zagovornice, da ker ni dokazano, da naj bi obtoženci storili kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, na podlagi katerega naj bi si pridobili protipravno premoženjsko korist, ni mogoče govoriti o pranju denarja, izkažejo za neutemeljene.

70Obtožena Č. Č. v pritožbi navaja, da iz konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja pranja denarja ne izhaja, s katerim izvršitvenim načinom naj bi storila očitano kaznivo dejanje, sodišče prve stopnje pa tudi v obrazložitvi sodbe tega ne pojasni. V konkretnem opisu kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1 se obtoženi C. C. očita, da je po navodilih L. L. in A. A. ustanovila družbo M., na račun katere se je polagala gotovina iz dejavnosti zlorabe prostitucije, iz transakcijskega računa te družbe in ostalih družb L. d.o.o. in J. d.o.o., ki so bile ustanovljene za namen izvajanja finančnih transakcij, s katerimi se je prikril izvor dohodka, pridobljenega iz zlorabe prostitucije, dvigovala denarna sredstva, jih prenakazovala na ostale družbe ter jih v gotovini izročala A. A.. Iz konkretnega opisa je razvidno, da se obtoženi Č. Č. očitajo vse tri izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja, in sicer: sprejem denarja od prostitucije (od prostitutk), razpolaganje s temdenarjem (izročanje A. A.) in uporaba pri gospodarski dejavnosti (ustanovitev gospodarske družbe, na katero se je polagala gotovina iz prostitucije in nato iz te in ostalih družb pretakal denar v roke bolgarskih državljank pod pretvezo plačila osebnih dohodkov). Glede drugih možnih načinov storitve očitanega kaznivega dejanja, ki so določeni v ZPPDFT-1 in glede očitka, da naj bi obtoženka očitano dejanje storila v hudodelski združbi, ustanovljeni za izvedbo takih dejanj, se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev, ki jo je glede teh očitkov že podalo v točki 44 te sodbe. Trditev pritožnice, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe teh očitkov ni obrazložilo, je protispisna, saj je vse očitke iz izreka sodbe, ki se nanašajo na obtoženko, natančno in prepričljivo obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe, pojasnilo pa je tudi njeno vlogo v združbi (sodba strani 69-71; 76-80; 85-87; 91; 113-114).

71Obtoženka v pritožbi trdi tudi, da je tekom glavne obravnave podala več dokaznih predlogov z izvedbo katerih bi se lahko popolnoma razbremenila očitka, da je storila kaznivo dejanje pranja denarja, vendar je sodišče te njene dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, v enem primeru tudi kot prepozne. Po njenem mnenju iz obrazložitve sodbe ne izhajajo tehtni razlogi za zavrnitev, z zavrnitvijo pa je prišlo tudi do kršitve pravice do obrambe. Ta trditev obtoženke je protispisna, saj iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi obtoženka podala dokazne predloge, s katerimi naj bi se razbremenila očitka, da je storila kaznivo dejanje pranje denarja. Glede zavrnitve dokaznih predlogov v zvezi s predlogom strank za izločitev nezakonitih dokazov pa je pritožbeno sodišče to obrazložilo že pod poglavjem glede predlogov strank za izločitev dokazov.

Glede pritožbe zagovornice obtoženega G. G.:

72Po mnenju zagovornice je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj obtoženi ni storil očitanega kaznivega dejanja, prav tako pa v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi so tudi s seboj v nasprotju, vsled česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

73Obtoženemu G. G. se očita, da je kaznivo dejanje storil v hudodelski združbi, in sicer da je z drugimi člani zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji drugih oseb, dejanja pa so izvrševali po predhodnem dogovoru in razdelitvi vlog, pri čemer je bila vloga vsakega od njih natančno določena, njegova vloga pa je bila, da je skupaj z obtoženim H. H. po navodilih B. B. vodil nočni lokal A., ga obveščal o poslovanju in izvajal opravila, potrebna za izvajanje prostitucije.

74Sodišče prve stopnje je na podlagi poročil o tajnem delovanju, izpovedb tajnih delavcev in prestreženih pogovorov med B. B. in G. G. ter H. H. zaključilo, da sta G. G. in H. H. po navodilih B. B. vodila nočni klub A., B. B. obveščala o poslovanju in izvajala vsa opravila, ki so bila potrebna za izvrševanje prostitucije, kar pomeni, da sta skrbela za varnost deklet, pobiranje vstopnine ter goste seznanjala s pravili kluba (sodba stran 97). Glede na to, da je sodišče prve stopnje z zanesljivostjo ugotovilo, da je bila prostitucija edina dejavnost, ki se je vršila v klubu A. (glej točko 41 te sodbe), je povsem logično, da je obtoženi G. G., ki je delal v tem lokalu, dobro vedel, da se v klubu izvaja prostitucija in je z zgoraj navedenimi ravnanji, katerim zagovornica niti ne oporeka, sodeloval pri prostituciji deklet, ki so se prostituirale v klubu A. Sodelovanje pri prostituciji druge osebe zajema različna ravnanja, vezana na organizacijo prostitucije (vodenje javnih hiš, agencij za spolne usluge in pridobivanje strank) ter njeno izvedbo (storilec priskrbi prostor za izvajanje prostitucije ali skrbi za varnost osebe, ki se prostituira). Zajema vse oblike sodelovanja pri tem ravnanju.¹² Da bi člana združbe lahko šteli za sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi (sodba VS RS I Ips 185/2011 z dne 22.12.2011).

75Prav tako je moč zaključiti, da je obtoženi G. G. vedel, da prihodki društva G. iz naslova plačane članarine predstavljajo prihodke iz prostitucije, saj je iz izpovedb tajnih delavcev razvidno, da je pri vstopu v lokal od strank pobiral denar, ne da bi za to izstavil računov, ob tem pa je tudi vedel, da se v lokalu vrši prostitucija. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da obtoženi G. G. od prostitucije ni imel nobene koristi. Obtoženi G. G. je bil sicer formalno na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen v Društvu G. kot hišnik in to le za štiri ure. V resnici pa je v lokalu A. opravljal povsem druga opravila in to celo v nočnem času, kar le še dodatno dokazuje njegovo sodelovanje pri prostituciji. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (na strani 129-130) pojasni, da sta G. G. in H. H. plačilo za svoje delo v lokalu prejela od B. B., vsekakor z denarjem, ki je izviral iz prostitucije, saj je dokazni postopek pokazal, da je imel B. B. v združbi tako močno vlogo, da je z delom izkupička od prostitucije lahko razpolagal. Sodišče je tudi pojasnilo, da sicer ni zanesljivih dokazov, koliko je obtoženec prejel za svoje "aktivnosti", vendar pa je zaključilo, da sta tako G. G. kot tudi H. H. z izvrševanjem očitanega kaznivega dejanja reševala svoj socialni status zaposlitve. Ker je bila prostitucija v klubu A. edina dejavnost kluba, je bilo tako tudi njuno plačilo odvisno od izkupička iz nezakonite dejavnosti.

76V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi vlogo G. G. in H. H. kot članov hudodelske združbe po tretjem odstavku 175. člena KZ-1 (strani 111-113). Zaključilo je, da je bila njuna vloga v hierarhiji združbe najnižja in da sta vzpostavila najbolj močen odnos poznanstva z B. B., kar je pričakovano, saj je bila njuna vloga v okviru hudodelske združbe take narave, da sta delovala po navodilih B. B. ter stiki z ostalimi člani združbe niso bili potrebni. V subjektivnem pogledu ni potrebno, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj.¹³ Da sta G. G. in H. H. vedela za obstoj družbe, je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi dejstva, da sta bila oba ves čas v lokalu A. in tako "iz prve roke" videla, kaj se tam dogaja; ves čas sta bila v stiku tudi z Č. Č., ki je nadzorovala ter usmerjala dekleta pri izvajanju prostitucije v lokalu (sodba strani 97, 111-113), stalno pa sta bila tudi v stiku z B. B., od katerega sta prejemala navodila in jih tudi izpolnjevala ter ga o tem obveščala. Tudi to, da se je nezakonita dejavnost zlorabe prostitucije v klubu A. odvijala daljše časovno obdobje (od začetka leta 2007 do 11.6.2013), dokazuje, da je obtoženi G. G. vedel za obstoj združbe.

77Glede na navedeno po mnenju pritožbenega sodišče ni nobenega dvoma, da je obtoženi G. G. storil očitano mu kaznivo dejanje, kar je sodišče prve stopnje logično in prepričljivo obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe, pri tem pa je obrazložilo vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe tako, da zatrjevane kršitve niso podane.

K pritožbi zagovornika in obtoženega D. D.:

78Pritožbeno sodišče se ne strinja z zagovornikom, da opis očitanega kaznivega dejanja za obtoženega D. D. ni konkretiziran in v zadostni meri določen. Iz konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja je razvidno, da se obtoženemu D. D. očita, da je po navodilih L. L. in A. A. sodeloval pri finančnih transakcijah sredstev pridobljenih z zlorabo prostitucije, preko Društva G. in ostalih subjektov do družbe F. na način, da je dajal usmeritve B. B. in A. K., ki je v imenu društva izvajala različna računovodska opravila za zakritje nezakonitega izvora pridobljenih sredstev. V opisu se mu očita tudi, da je dajal usmeritve B. B. o finančnih transakcijah, ki je v času od 1.1.2007 do 7.6.2013 iz računa Društva G. na transakcijski račun F. F. z navedbo "plačilo najemnine" prenakazal znesek 105.472,00 EUR, ki ga je nato E. E., pooblaščenka na računu F. F., neposredno po nakazilih dvignila, skupaj z gotovino, ki izhaja iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, z lažno opredelitvijo namena nakazila kot vračilo kredita oziroma plačilo stroškov, pa nato v skupni višini 282.495,65 EUR nakazala na transakcijski račun družbe F. Obtožencu se očita storitev tega kaznivega dejanja v združbi, kar pomeni, da ni potrebno, da sam uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi. Pritožbena navedba, da v izreku sodbe ni navedena niti ena transakcija, kjer naj bi D. D. sodeloval, je protispisna, saj je iz zgoraj citiranega opisa očitanega kaznivega dejanja razvidno glede katerih finančnih transakcij je dajal usmeritve. Protispisna pa je tudi pritožbena navedba zagovornika, da se obtožencu očita, da naj bi "dajal nasvete". V nasprotju z navedbami zagovornika se v opisu očitanega kaznivega dejanja vsem obtožencem med drugim očita tudi to, da so s prirejenimi računovodskimi bilancami Društva G., družb F., L. d.o.o., J. d.o.o. in M. d.o.o. in še z drugimi načini izvršitve očitanega kaznivega dejanja prikrili oziroma poskušali prikriti izvor najmanj zneska v višini 2.429.391,20 EUR, v obrazložitvi sodbe pa sodišče prve stopnje tudi jasno in argumentirano obrazloži, kako so se računovodske bilance zgoraj navedenih družb prirejale. Sicer pa je iz prvega odstavka 2. člena ZPPDFTT-1 razvidno, da je pranje denarja katero koli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja ali drugega premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem in vključuje: 1) zamenjavo ali kakršen koli prenos denarja ali drugega premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja; 2) skrivanje ali prikrivanje prave narave, izvora, nahajanja, gibanja, razpolaganja, lastništva ali pravic v zvezi z denarjem ali drugim premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Iz konkretnega opisa očitanih dejanj obtožencu je tako razvidno, da izpolnjuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, storjenega v hudodelski združbi.

79Zagovornik (smiselno enako tudi obtoženi D. D.) nadalje izpostavlja, da če sta L. L.. in B. B. dajala navodila računovodkinji A. K., je nesmiselno očitati D. D., da ji je dajal usmeritve. Navodila imajo močnejšo težo kot dajanje usmeritev, ki so po vsebini nekaj splošnega in nezavezujočega. Zakaj bi A. K., samostojna računovodkinja, morala sprejemati še usmeritve od D. D., če je že dobivala navodila od B. B.? Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika je razvidno, da dajati navodila pomeni "dajati napotke za delo"; usmerjati pa pomeni "delati da ima kaj določeno smer." Iz opisa in obrazložitve sodbe je razvidno, da so obtoženci delovali v združbi, pri čemer je imel vsak svojo določeno vlogo, kar je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo obrazložilo na več mestih obrazložitve sodbe. Pojasnilo je tudi, da sta bila alfa in omega v organizirani strukturi hudodelske združbe zakonca L. L. in A. A. Onadva sta dajala ostalim članom združbe splošna navodila, obtoženi D. D. pa je računovodkinji A. K. dajal konkretne usmeritve za zakritje nezakonitega izvora pridobljenih sredstev, B. B. pa usmeritve o finančnih transakcijah, kar je natančno opisano in obrazloženo v izpodbijani sodbi (stran 81 do 84).

80Zagovornik v pritožbi navaja tudi, da se obtoženemu D. D. očita, da naj bi vedel, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, čeprav sam ni bil nikoli udeležen. Po mnenju zagovornika logično gledano kaznivo dejanje pranja denarja lahko izvede samo tisti, ki je sodeloval pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije. Takšna trditev zagovornika je napačna, saj je iz opisa očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 razvidno, da to kaznivo dejanje stori storilec, ki ni storilec predikatnega kaznivega dejanja, vendar ve, da je denar ali premoženje bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, po drugem odstavku 245. člena KZ-1 pa se kaznuje tisti storilec, ki je hkrati tudi storilec ali udeleženec predikatnega kaznivega dejanja.

81Trditev obtoženega D. D., da se mu v opisu očita, da je prejemal denar od A. A., kar v obrazložitvi sode ni navedeno, ni točna, saj je sodišče prve stopnje tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 110) navedlo, da je del denarja, ki ga je Č. Č. prejela od prostitutk in kasneje izročala A. A., le-ta izročala D. D. in P. P. Pritožbeno sodišče pa se strinja z obtožencem, da je v obrazložitvi sodbe (stran 94) zapisano, da iz prestreženih pogovorov med D. D. in B. B. izhaja, da je del gotovine iz kriminalne dejavnosti B. B. izročal D. D., ki je z denarjem pokrival različne račune za delovanje Društva G. oziroma lokala A., čeprav to v opisu dejanja v izreku sodbe ni navedeno. Vendar zaradi tega navedeni trditvi še nista v nasprotju, saj naj bi obtoženi D. D. tako dobil denar iz prostitucije od A. A. (le-ta pa od Č. Č.) in tudi od B. B. Glede na to, da se obtoženemu D. D. očita, da naj bi kot član hudodelske združbe B. B. dajal usmeritve glede finančnih transakcij in računovodkinji A. K. usmeritve glede računovodskih opravil za zakritje nezakonitega izvora pridobljenih sredstev, navedbe v opisu očitanega dejanja v izreku izpodbijane sodbe o tem, od koga naj bi D. D. prejemal denar, za očitano kaznivo dejanje niso pravno relevantne.

82Priča A. K. je bila med postopkom dvakrat zaslišana (na glavni obravnavi dne 7.12.2016 in dne 23.5.2018). Povedala je, da je vodila računovodstvo za Društvo G. ter računovodstvo in knjigovodstvo za družbo F. Povedala je tudi, da so papirji oziroma dokumenti društva prihajali po pošti iz Nove Gorice v Maribor, kjer ima sedež njen računovodski servis. Z B. B. je bilo dogovorjeno, da se te dokumente izroča D. D. Z gotovino ni imela opravka. Vse ostale zadeve v povezavi s plačilnim prometom, so šle preko g. D. D. Povedala je, da so v računovodstvu pripravljali obrazce, naloge in jih izročili D. D., ki jih je nesel na banko. Tudi za družbo F. je papirje prinašal in plačeval D. D. Oni so kontaktirali samo z D. D. Če oni kaj niso našli v papirjih, če kakšne zadeve niso bile v skladu z obveznostmi in terjatvami, se je obračala na D. D. On ji je priskrbel papirje, ki so manjkali. Videli so se enkrat na mesec, ko je odnesel pripravljene naloge. Iz izpovedbe priča A. K. je torej jasno razvidno, da je plačilni promet za Društvo G. in družbo H. v celoti vodil obtoženi D. D. in da njegova vloga še zdaleč ni bila samo to, da je fizično pri računovodskem servisu A. K. pobiral plačilne naloge in jih nosil tristo metrov čez križišče na banko Y, ekspozitura Maribor, kakor hočeta to v pritožbah prikazati obtoženec in njegov zagovornik. To je razvidno tudi iz listinskih dokazov, iz katerih izhaja, da je bil D. D. pooblaščen za opravljanje poslov in urejanje vseh zadev družbe F. in kontaktna oseba na bančnem računu te družbe. Pri hišni preiskavi so mu bile zasežene štampiljke družbe F., Društva G. in štampiljka s podpisom A. A. Bil je tudi kontaktna oseba pri specifikaciji prodajnega mesta plačilne kartice Visa Društva G., preko katere je pritekal del dohodkov iz naslova vstopnine v nočni klub A. Če bi bila njegova naloga samo kurirska (prenašanje plačilnih nalogov od A. K. do banke), potem zagotovo ne bi imel pooblastil za upravljanje s transakcijskimi računi društva G. in družbe F.

83Tudi prestreženi telefonski pogovori med njim in B. B. ter A. K. izkazujejo, da je obtoženi D. D. skrbel za pretok denarja in plačevanje položnic, prav tako pa je tudi obtoženemu B. B. pojasnjeval, koliko denarja in kdaj je potrebno kam nakazati ter jima dajal navodila v zvezi s finančnim poslovanjem družb F. ter Društva G. Še posebej je dogovarjanje, kaj bo šlo na račun društva in v kakšni višini ter kaj mimo društva, razvidno iz pogovora B-1 št. 536 in 537 (izpodbijana sodba stran 104). Vloga obtoženega D. D. pa je razvidna tudi iz elektronskega sporočila A. K. D. D. z dne 23.5.2011, v katerem A. K. navaja: "Sprašujem ali se lahko znesek plača iz nepoložene gotovine (menjalnega denarja) družbe F. (tega je po knjižnem stanju 1.624,00 EUR)? Sedaj se je ta elektrika zaračunavala F. F. skupaj z vodarino, okoljsko dajatvijo, odvozom odpadkov, telefonijo in najem posode za odpadke (to so računi, ki za 27.500,00 EUR že dve leti niso plačani-položeni s strani tetkice, kot je bilo na začetku dogovorjeno, da se z njeno najemnino pri Društvu G. plačujejo zaračunani stroški)" in elektronskega sporočila, ki ga je A. K. dne 8.6.2011 v zadevi "najemna pogodba" poslala D. D. z vsebino: "Pozdravljen, spisala sem najemno pogodbo za društvo G. in tetkico. Ker se nisi nič javil, je pogodba napisana s 1.1.2007, ko je bil znesek najema tak, kot je v pogodbi. Če jo boste premikali za nazaj imam podatek le, da je v letu 2006 bila najemnina 529.412,00 SIT. Pravilom pa je po mojem bila stavba v najemu že od marca 2003, takrat je bila prodana iz I. Če nam dostaviš našo dokumentacijo, kot sem ti že omenila, bomo to poiskali in popravili. Pošiljam ti še neke vrste pregled terjatev obveznosti za F., ki sem ga danes poslala L. L. Prosim, da ne pozabiš na papirčke, ta teden je spet pobot." Navedeni dokazi tudi po mnenju pritožbenega sodišča kažejo na to, da je obtoženi D. D. dajal usmeritve B. B. in A. K. za zakritje nezakonitega izvora sredstev, pridobljenih s prostitucijo, saj sta se oba glede plačil Društva G. in družbe F. obračala nanj, pri čemer je računovodkinja A. K. plačilne naloge pripravljala po njegovih navodilih. Na obtoženega D. D. se je obračala tudi glede papirjev, ki so jih potrebovali za knjiženje, in ki jim jih je on priskrbel. Med drugim se je nanj obrnila tudi glede najemne pogodbe med Društvom G. in F. F., kar še bolj nazorno kaže, kako pomembno vlogo je v združbi imel obtoženi D. D., ki sicer formalnopravno gledano pri tej najemni pogodbi ne bi smel imeti ničesar. Zato ni res, kar trdi obtoženec v svoji pritožbi, da se je F. F. plačevala najemnina na podlagi sklenjene najemne pogodbe in ne po njegovih usmeritvah, saj iz zgoraj navedenega elektronskega sporočila izhaja, da je A. K. spisala najemno pogodbo po njegovih usmeritvah, prav na podlagi te pogodbe pa se je denar iz prostitucije iz Društva G. z navedbo namena "plačila najemnine" pretakal na transakcijski račun F. F., od tam pa na družbo F. in tako se je prikril njegov izvor. Glede na to, da je bila priča A. K. kar dvakrat zaslišana na glavni obravnavi, je imela obramba obtoženega D. D. dovolj časa, da bi ji lahko sama zastavila kakršnakoli vprašanja v smislu razčiščevanja dejanskega stanja, zato sedaj pritožbeni očitki, zakaj ji vprašanj nista postavila državna tožilka in sodnik, ki je vodil predmetni postopek, niso na mestu. Sicer pa so zgoraj citirani dokazi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj zgovorni in ne terjajo še dodatnega razčiščevanja.

84Poleg tega je imel obtoženi D. D. tudi pooblastilo v družbi F. za urejanje vseh zadev pri pristojni upravni enoti, državnih organih in zavodih, ki ga je prejel od soobtoženega L. L. Naveden je bil tudi kot odgovorna oseba za zaposlovanje tujk, katerim so bila izdana delovna dovoljenja za delo v okviru družbe F., pri čemer gre za tista dekleta, ki so se prostituirala na območju Nove Gorice. Podatki prometa za telefonsko številko, ki jo je uporabljal D. D. pa izkazujejo, da je komuniciral s telefonsko številko Društva G., ki jo je uporabljal B. B. in s telefonskimi številkami, ki so bile v uporabi E. E. Uredil je tudi zaposlitev za H. H. v Društvu G. Bil je zaposlen pri družbi F., tako kot A. A. in L. L., Č. Č., C. C. in E. E. V luči vsega navedenega se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišče prve stopnje, da je obtoženi D. D. vedel, da denar izvira iz zlorabe prostitucije in je po navodilih A. A.in L. L., ki sta imela vodilni vlogi v združbi, dajal usmeritve B. B. in A. k. glede finančnih transakcij in računovodskih opravil Društva G. in družbe F. d.o.o z namenom zakritja nezakonitega izvora pridobljenih sredstev.

K pritožbi zagovornikov obtožene E. E.:

85Zagovorniki obtožene E. E. menijo, da opis očitanega kaznivega dejanja ni jasen, saj se osmim obtoženim v abstraktnem delu opisa očita storitev kaznivega dejanja s tremi izvršitvenimi načini, v konkretnem opisu pa ni navedeno, s katerim od izvršitvenih načinov je obtožena E. E. storila očitano kaznivo dejanje. Sodišče tudi v obrazložitvi sodbe ne pojasni, s katerim izvršitvenim načinom naj bi obtožena storila očitano kaznivo dejanje. Pranje denarja je glede na zakonsko besedilo "ali na drug način, določen z zakonom o preprečevanju denarja", v bistvu katerokoli ravnanje, s katerim se prekriva izvor denarja ali drugega premoženja. Gre za blanketno določbo, ki pa jo je potrebno v opisu kaznivega dejanja navesti in opredeliti, kar pa v konkretnem primeru tožilstvo v obtožnici in posledično sodišče v sodbi, ni storilo. Po njihovem mnenju (enako tudi zagovornica obtožene A. A. in obtožena Č. Č.) mora biti kriminalna združba za izvrševanje kaznivih dejanj pranja denarja glede na zakonsko besedilo (254. člen in 41. člen KZ-1) organizirana za izvedbo takih dejanj, torej pranja denarja. V konkretnem primeru že iz opisa dejanja in obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi bila kriminalna združba organizirana z namenom, da bi se ukvarjala s kaznivimi dejanji pranja denarja (množina), temveč da bi prikrili nezakonit denar, ki so ga pridobili s kaznivim denarjem zlorabe prostitucije. Razdelitev vlog med sostorilci, ki so imeli enoten namen prikriti izvor nezakonitega denarja, ki so ga predhodno pridobili s kaznivim denarjem zlorabe prostitucije, ne kaže na hudodelsko združbo storilcev, ki bi se združili z namenom, da izvršujejo kazniva dejanja pranja denarja. Glede na navedeno menijo, da obtoženi E. E. ni moč očitati kaznivega dejanja pranja denarja, prav tako pa tudi ne storitve tega kaznivega dejanja v hudodelski združbi in je zato sodišče v tem delu kršilo kazenski zakon.

86V abstraktnem delu se vsem obtožencem očita, da so v hudodelski združbi denar velike vrednosti, za katerega so vedeli, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, sprejeli, z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskusili zakriti njegov izvor. Iz konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja pa se obtoženi E. E. očita, da je po navodilih F. F. iz njenega transakcijskega računa dvigovala sredstva, pridobljena z zlorabo prostitucije ter ji nakazovala na račun družbe F. Obtoženki se očita storitev tega dejanja v združbi, kar pomeni, da ni potrebno, da sama uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi (sodba VS RS I Ips 185/2011 z dne 22.12.2011). Iz opisa očitanega kaznivega dejanja pranja denarja v izreku sodbe so opisane operacije, ki predstavljajo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja; to je da so obtoženci, ki so delovali v hudodelski združbi sprejeli denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, da so z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskušali zakriti njegov izvor. Opisane so tudi njihove vloge, ki so jih imeli kot člani hudodelske združbe. Pa tudi sam očitek E. E. v izreku sodbe, da je po navodilih F. F. iz njenega transakcijskega računa dvigovala sredstva, pridobljena z zlorabo prostitucije ter jih nakazovala na račun družbe F., predstavlja konkretna dejanja izvršitvenih oblik sprejema in razpolaganja denarja, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem prostitucije, opisane v točki I izpodbijane sodbe.

87Strinjati se je potrebno s pritožniki, da zakon kot možne načine storitve očitanega kaznivega dejanja (ali na drug način, določen z Zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor) dodaja še tiste, ki so določeni z Zakonom o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-1). Pri tem načinu izvršitve gre za blanketni opis izvršitvenega dejanja, pri katerem je treba upoštevati določbe ZPPDFT-1, ki v prvem odstavku 2. člena določa, kaj je pranje denarja in sicer: pranje denarja je katero koli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja ali drugega premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem in vključuje: 1) zamenjavo ali kakršen koli prenos denarja ali drugega premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja; 2) skrivanje ali prikrivanje prave narave, izvora, nahajanja, gibanja, razpolaganja, lastništva ali pravic v zvezi z denarjem ali drugim premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Iz konkretnega opisa očitanih dejanj obtožencem je razvidno, da izpolnjujejo tudi zakonske znake te izvršitvene oblike, prav tako je to razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedbe zagovornikov, da je potrebno blanketno določbo v opisu kaznivega dejanja navesti in opredeliti, niso točne, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več odločbah¹⁴ eksplicitno zapisalo, da ni nujno, da bi bilo potrebno pravne norme zapisati v izrek sodbe. To velja tako za blanketno kazenskopravno normo kot tudi za dopolnilno. Vprašanje ali je podano kaznivo dejanje in ali je opis dejanja jasen in so v njem opisana vsa odločilna dejstva, se presoja po tem, ali so opisani znaki kaznivega dejanja, ki so navedeni v blanketni ali dopolnilni normi. Končno pa je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že obrazložilo¹⁵, da opis iz zakonskega besedila določenega kaznivega dejanja ni obvezna sestavina opisa dejanja, da pa mora vsak obtožni akt ali izrek sodbe vsebovati dejanski opis, s katerim so konkretizirani abstraktni zakonski znaki v Kazenskem zakoniku predpisanega kaznivega dejanja. Iz konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja je tudi razvidno, da se obtoženki očita storitev kaznivega dejanja z več izvršitvenimi oblikami, ki je trajalo od 1.1.2007 do 7.6.2013, torej gre za več let trajajočo kriminalno dejavnost, kar pomeni, da je izpolnjen tudi zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, da je bila hudodelska združba ustanovljena za izvedbo takih dejanj. Očitek zagovornikov, da naj bi sodišče prve stopnje v tem delu kršilo kazenski zakon, je tako neutemeljen.

88Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da zemljiškoknjižni podatki izkazujejo, da so prostori, v katerih je deloval nočni klub A. v lasti družbe F., ne glede na to, da naj bi bila kupoprodajna pogodba med družbo F. in obtoženo F. F. sklenjena že v letu 2003, zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi pa je bilo izdano leta 2011. Iz kupoprodajne pogodbe med družbo F. (l. št. 1819-1821 spis X K 27494/2013) in F. F. za nakup lokala A. je razvidno, da jo je za družbo F. podpisal takratni zastopnik T. T.; sin B. B. in nečak F. F. Davek na promet nepremičnin je bil plačan 18.3.2003. Po pogodbi znaša kupnina 131.408.000,00 SIT, pri čemer mora kupec 1. del kupnine v znesku 91.008.000,00 SIT plačati v roku 3 dni po podpisu pogodbe, preostanek v višini 40.400.000,00 SIT pa v roku 10 dni po poplačilu posojila in pridobitvi oziroma predložitvi izbrisne pobotnice hipotekarnega upnika, pri čemer prodajalec soglaša, da lahko kupec po lastni presoji drugi del kupnine plača tudi hipotekarnemu upniku. Iz izvedenskega mnenja izvedenke A. I. - glede prodaje nepremičnine F. F., ki so ga zagovorniki obtožene E. E. kot nov dokaz priložili k svoji pritožbi, je tudi razvidno, da bi drugi del kupnine za poslovni prostor, ki naj bi ga od družbe F. kupila F. F., moral biti plačan v roku 10 dni po poplačilu posojil in pridobitvi oziroma predložitvi izbrisne pobotnice hipotekarnega upnika XY. Iz dopisa Banke Z d.d. z dne 29.10.2009 izhaja, da je bil kredit poplačan dne 6.10.2009 in je zato banka posredovala izbrisno pobotnico, kar pomeni, da bi moral biti drugi del kupnine plačan do 16.10.2009. Za prvi del kupnine v znesku 88.051.752,91 SIT je računovodkinja (verjetno A. K.) pojasnila izvedenki, da je bil dne 10.4.2003 poplačan s pobotom terjatev, ki jih je izkazovala F. F. do družbe F. Ni razvidno od kje so nastale te terjatve in tega izvedenka niti ni ugotavljala. Torej, za večji del kupnine je bil izveden pobot z nasprotno terjatvijo F. F. do družbe F., pri čemer ni podatkov od kje je imela F. F. tako veliko terjatev do družbe F. Izvedenka nadalje ugotavlja, da so na kontu kratkoročne terjatve do kupcev na dan 1.1.2006 izkazane kratkoročne poslovne terjatve družbe F. do F. F. v znesku 51.993.770,36 SIT (pri spremembi v EUR je dolg znašal 206.351,19 EUR), ki so bile prenesene na konto kratkoročna posojila. 31.12.2006 je bil ta znesek prenesen na konto dolgoročna posojila, pri čemer izvedenka A. I. ugotavlja, da za navedene knjižbe ni posojilnih pogodb. Tudi v sodnem spisu ni posojilnih pogodb, čeprav so policisti zasegli vso dokumentacijo. Iz pregleda TRR Družbe F. (mnenje sodnega izvedenca K. K. na strani 2751-2758 spis X K 27494/2013) je razvidno, da je bilo v obdobju od 2007 do 2013 iz TRR F. F. na račun družbe F. plačano skupaj 282.495,65 EUR, od tega vračilo kredita 218.340,15 EUR, obresti kredita 12.956,39 EUR in plačilo računov 51.199,11 EUR. Plačila kredita so bila po letih različna. V letu 2010 sploh ni plačevala kredita, v letu 2009 je plačala 32.300,00 EUR, v letu 2011 je plačala 9.800,00 EUR, v letu 2012 pa kar 60.810,00 EUR kredita. Obresti je plačevala samo v letih 2008 in 2011 in to 3-krat. Pri plačilu računov vsebina oziroma namen plačila ter vsebina posla nista razvidna. Vrnila je celo več kredita kot je bilo dolga na konto kartici dolgoročni krediti, ki ga je ugotovila izvedenka A. I. Dolg je bil 206.351,19 EUR, plačala pa je 218.40,15 EUR.

89Iz najemne pogodbe med F. F. in Društvom G., ki ga zastopa B. B. (brat F. F.) z dne 1.1.2007 (l. št. 1222-1225 spis X K 27494/2013) je razvidno, da se najemnina plačuje mesečno v bruto znesku 2.080,00 EUR. Stroški predmeta najema in njegove uporabe niso zajeti v najemnini in jih plača najemojemalec (Društvo G.), ki mora pri vseh dobaviteljih javnih komunalnih priključkov začasno spremeniti plačnika na svoje ime. Izveden dokazni postopek pa je pokazal, da je te stroške plačevala družba F., F. F. pa je družbi F. te stroške vračala. Isto velja za plačilo nadomestila za stavbno zemljišče, ki ga je očitno plačeval obtoženi D. D., saj so pri njemu našli položnice. Da je to najemno pogodbo sestavila računovodkinja A. K. po usmeritvah obtoženega D. D. pa je razvidno iz elektronskega sporočila citiranega v točki 83 te sodbe. Tudi osebna finančna korespondenca v zaseženih rokovnikih, ki jo je vodil obtoženi D. D. za poslovanje družbe F. in Društva G. izkazuje, da so se gotovinska sredstva iz bančnega računa F. dvigovala ter uporabljala za pokrivanje posameznih stroškov, ki so jih obtoženci plačevali v imenu F. F. Tudi najemnino nakazano na račun F. F. je po predhodnem dogovor z obtoženci dejansko dvigovala E. E. Tako prejeta sredstva so se porabila za poplačilo stroškov, ki jih je imelo Društvo G. z obratovanjem nočnega kluba A., kar potrjuje tudi elektronsko sporočilo z dne 23.5.2011, ki ga je poslala A. K. A. A. in D. D. (glej točko 83 te sodbe).

90Glede na zgoraj navedeno je tudi po mnenju pritožbenega sodišča več kot jasno, da je šlo za fiktivno kupoprodajno in fiktivno najemno pogodbo, v cilju prikritja nelegalne dejavnosti. To, da je izvedenec A. H. glede kupoprodajne pogodbe med družbo F. in F. F. pojasnil, kar v pritožbi navajajo zagovorniki obtožene E. E., da po njegovem mnenju ne gre za fiktivno plačilo kupnine, verjetno gre za fiktivno transakcijo, so zagovorniki vzeli iz konteksta njegovega mnenja in izpovedbe, ki jo je podal na glavni obravnavi, saj je izvedenec povedal, da je bila dokumentacija družbe F. po eni strani formalno vzorna, po drugi strani pa predvsem zbirna, brez samega vpisa poslovnih dogodkov. Tudi obe citirani pogodbi sta bili formalno pravno pravilno sestavljeni, plačani so bili davki, dohodnina, vendar pa je iz zgoraj opisanega poteka plačila kupnine razvidno, da je F. F. večji del kupnine za lokal A. plačala s pobotom terjatev, pri čemer ni razvidno, od kje je imela tako visoke terjatve do družbe F., drugi del kupnine v roku določenim s pogodbo (do 16.10.2009) ni plačala, ker pa naj bi se s plačilom kupnine na podlagi izpovedbe priče A. K., na katero se pritožniki prav tako sklicujejo, "malo zavleklo", se je kratkoročna terjatev iz naslova dolga transformirala v dolgoročno terjatev, pri čemer niti izvedenec A. H., niti izvedenka A. I. in niti policisti, ki so zasegli vso dokumentacijo, posojilnih pogodb niso našli. In čeprav je bila kupoprodajna pogodba sklenjena že leta 2003, iz izvedenskega mnenja izvedenca A. H. izhaja, da naj bi se drugi del kupnine v pretežni meri plačal šele v letu 2012, ko so kriminalisti že pričeli z raziskovanjem predmetne zadeve. Pa tudi obresti od posojilnih pogodb naj bi F. F. plačala le 3-krat, na koncu pa naj bi vrnila celo več kredita, kot naj bi ga dobila. Pritožniki v pritožbi navajajo tudi, pri tem pa se sklicujejo na izpovedbo priče A. K., da so stroški obratovanja lokala prihajali na družbo F., ker ni bila narejena sprememba na geodetski upravi, ker kupnina ni bila v celoti plačana, vendar pri tem spregledajo najemno pogodbo med F. F. in DruštvomGB., na podlagi katere bi stroške obratovanja lokala moralo plačati Društvo G., ki je lokal A. tudi uporabljalo. Do takšnih izpovedb priče A. K., do katerih se sodišče prve stopnje po mnenju pritožnikov ni opredelilo v obrazložitvi sodbe, ki so evidentno v nasprotju z listinskimi dokazi in izvedenskim mnenjem, se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opredeljevati. Pritožbenim navedbam zagovornikov, da do prenosa lastništva lokala A. v zemljiški knjigi ni prišlo zaradi začasnega zavarovanja, ki ga je nad to nepremičnino izdalo Okrožno sodišče v Novi Gorici s sklepom Kpr 32/2003 z dne 26.3.2003, je potrebno dodati, da je iz sklepa, ki so ga zagovorniki priložili pritožbi razvidno, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sklepom z dne 8.9.2010 to začasno zavarovanje odpravilo, vendar do prenosa lastništva na F. F. kljub temu ni prišlo. Sicer pa ta dokaz samo še potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za fiktivno kupoprodajno pogodbo. Nelogično in neživljenjsko bi namreč bilo, da bi ostarela, betežna in bolna F. F. kupila tako veliko in drago nepremičnino od podjetja F., ki je bila že obremenjena z začasnim zavarovanjem zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Novi Gorici zaradi kaznivih dejanj zlorabe prostitucije, katerih obdolžena sta bila njen nečak T. T. in obdolženi L. L., pri čemer je bil podpisnik te kupoprodajne pogodbe prav T. T. Z nakupom take nepremičnine bi namreč ravnala v svojo škodo, saj bi tvegala, da bi bila takšna nepremičnina lahko kadarkoli v prihodnosti prodana, če bi bila obdolžena T. T. in L. L. spoznana za kriva očitanih kaznivih dejanj. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe določno in popolnoma navedlo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, za svojo odločitev pa je podalo razumne in prepričljive razloge in zato do zatrjevanih kršitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni prišlo.

91Da je bila obtožena E. E. pooblaščena za upravljanje transakcijskega računa tete njenega moža F. F., ni sporno, saj sta to izpovedala tako E. E., kot tudi njen mož, nečak F. F., T. T. V zagovoru je E. E. povedala, da ji je teta povedala, koliko denarja naj dvigne iz njenega TRR in ta denar je izročala njej. Teta zelo težko skrbi zase, težko hodi, slabo je mobilna, zato ji je ona urejala tudi vse stvari na banki. Tudi njen mož, nečak F. F., T. T. je zaslišan kot priča povedal, da je bilo zdravstveno stanje njegove tete F. F. izredno slabo, ker je utrpela možgansko kap in postala praktično nepokretna. Stanje naj bi se slabšalo iz leta v leto in to tako njena gibljivost, pokretnost kot tudi umske kapacitete. Pozabljala naj bi stvari in z njo se je bilo težko kaj pogovoriti. Potrebovala je pomoč, ki ji jo je nudila E. E., kateri je zaupala. Ker je sam pogosto odsoten iz Slovenije, sta se z E. E. zmenila, da bo E. E. tista, ki bo teti pomagala. T. T. je izpovedal, da kar se tiče denarja, je bila E. E. edina, ki je upravljala s tetinim denarjem, kar naj bi opravljala po nekih njenih odločitvah oziroma njenih navodilih.

92Iz pregleda prometa na TRR F. F. (izvedensko mnenje stran 2721-2722 spis X K 27494/2013) je razvidno, da prilivi v obdobju od 1.1.2007 do 7.6.2013 znašajo 483.289,00 EUR, od tega gotovinski pologi le 2% ali 10.300,00 EUR. Odlivi znašajo 479.069,00 EUR, od česar znašajo dvigi gotovine ali dvigi na bančnih avtomatih 134.442,00 EUR oz. 28% vseh odlivov. Redna priliva na računu sta pokojnina in najemnina. Zneski gotovine se redno dvigajo v enakih ali podobnih zneskih kot je znašal priliv na račun. Odlivi z računa so dvigi v gotovini, plačila različnih stroškov ter plačila obrokov iz naslova kreditov. Obroki kreditov so majhni (obrok 31.1.2007 znaša 223,64, v letu 2011 pa 395 oziroma 396,00 EUR) in ne vplivajo pomembno na denarne tokove. Prav tako so plačila obrokov v določenih obdobjih neredna, kljub navedbi, da se plačujejo s trajnim nalogom.

93Glede na to, da je bila obtožena E. E. po lastni izpovedbi in po izpovedbi T. T. edina oseba, ki je upravljala z denarjem F. F., je bila torej ona tista, ki je v zgoraj navedenem obdobju dvigovala denar iz njenega TRR računa. Obtožena E. E. pa zanika, da bi bila ona tista, ki bi ta denar, ki ga je dvigovala iz TRR F. F., nakazovala na TRR družbe F. Glede na ugotovitve izvedenca A. H., se je iz TRR računa F. F. denar v 28 % odlival kot dvigi gotovine ali dvigi na bančnih avtomatih, na drugi strani pa je podjetje F. v istem obdobju večino svojih prihodkov dobilo z nakazili gotovine. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca A. H. ugotovilo, da je bilo v obdobju od 1.1.2007 do 7.6.2013 na bančni račun F. F. s strani Društva G. kot plačilo najemnine nakazanih 105.72,00 EUR. Glede na to, da je izvedenec ugotovil, da se je iz TRR F. F. redno dvigala gotovina v enakih ali podobnih zneskih kot priliv na TRR v skupnem znesku, se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je ta znesek iz TRR F. F. obtožena E. E. kot pooblaščenka na njenem računu, dvigovala neposredno po nakazilih.

94Vprašanje je torej, kdo je ta denar, ki ga je E. E. v gotovini dvignila iz TRR računa F. F., v gotovini nakazal na TRR družbe F.? Strinjati se je potrebno s pritožniki, da se nobena izmed zaslišanih bančnih uslužbenk (A. R. in A. S.) ni spomnila, da bi obtožena E. E. v imenu F. F. nakazovala denar na račun družbe F. d.o.o, vendar pa je priča A. S. izpovedala, da je poznala E. E., ki je hodila na banko. Res je tudi, da sta priči izpovedali, da se načelno v nalog za nakazilo ne bi smelo posegat in da bi moral ta nalog biti vsaj praviloma podpisan s strani polagalca. Iz izpovedbe priče A. S. izhaja tudi, da bi moral tisti, ki je polagal denar v imenu tretje osebe biti pooblaščen na računu prejemnika nakazila in ne na računu tretje osebe, v imenu katere je bil denar položen. Vendar pa, ko so jima bili predočeni plačilni nalogi, ki so jih v spis vložili zagovorniki obtožene E. E., je priča A. S. povedala, da praviloma bi na nalogu moral biti tudi podpis vplačnika, vendar se včasih le-ti tudi niso podpisali, priča A. R. pa, da v primeru, če je nekdo tretji prišel z virmanom, kjer piše pod namen samo račun ter nakazitelj F. F. in prejemnik F., se v tak nalog ne more posegati. Zato je trditev pritožnikov, da bi moral tisti, ki je polagal gotovino v imenu F. F. na račun družbe F., biti pooblaščen na računu družbe F., protispisna. Takšno je bilo splošno pravilo, ki pa se ga več kot očitno v praksi ni upoštevalo.

95Obtožena E. E. je v spis vložila 8 plačilnih nalogov (l. št 1323), iz katerih so razvidna nakazila F. F. na TRR družbe F. preko banke Y, in sicer: za leto 2009 4 plačilne naloge z dne 3.2.2009, ko nakaže družbi F. 7.000,00 EUR kot obrok kredita (pod nalogom ni podpisa); dne 10.8.2009, ko nakaže družbi F. 5.000,00 EUR kot vračilo kredita (pod nalogom neka nečitljiva parafa); dne 21.4.2009, ko nakaže družbi F. 10.300,00 EUR kot vračilo kredita (pod nalogom ni podpisa) in dne 20.4.2009, ko nakaže družbi F. 10.000,00 EUR kot obrok kredita (pod nalogom neka nečitljiva parafa); za leto 2010 2 plačilna naloga z dne 24.3.2010, ko nakaže družbi F. znesek 3.000,00 EUR kot plačilo računa (pod nalogom neki nečitljiv podpis); dne 22.3.2010, ko nakaže družbi F. znesek 1.829,18 EUR kot plačilo računa (pod nalogom podpis F.); za leto 2011 2 plačilna naloga z dne 4.7.2011, ko nakaže družbi F. 7.000,00 EUR kot plačilo računa (pod nalogom podpis F.) in z dne 9.12.2011 znesek 6.500,00 EUR kot obresti (pod nalogom podpis F.). V spis je vložila tudi potrdila o opravljenih storitvah, pri čemer sta samo na dveh potrdilih pod imenom F. F. (dne 22.3.2010 in 24.3.2010) tudi podpisa, na ostalih potrdilih o opravljenih storitvah ni podpisov. Že na prvi pogled pa je jasno razvidno, da je na plačilnem nalogu z dne 22.3.2010 pri podpisu nalogodajalca čisto drugi podpis (F.), kot pri potrdilu o opravljenih storitvah z dne 24.3.2010, ko se je pod imenom F. F. nekdo podpisal z neko nečitljivo parafo.

96Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge obrambe (gl. obr. 24.5.2018), s katerimi bi se lahko nesporno ugotovilo ali je obtožena E. E. resnično polagala denar na račun družbe F., je obramba angažirala sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav A. Š., da ugotovi ali so podpisi in pisava na plačilnih nalogih, ki jih je v spis vložila E. E. in so bili predočeni tudi bančnima uslužbenkama A. R. in A. S. (na gl. obr. dne 23.5.2018), od obtožene E. E.. Iz njegovega strokovnega mnenja, ki so ga zagovorniki priložili pritožbi izhaja, da obstaja velika verjetnost, da vse sporne podpise na potrdilih in plačilnih nalogih, kjer so ti podpisi prisotni, ni izpisala E. E., ampak je te izpisala z okrajšavami ali nepopolnim podpisom-parafom neka druga oseba, oziroma v primeru delno razvidnih imen F. ali N. prav tako neka tretja oseba.

97Po mnenju pritožnikov, da obtožena E. E. ni nakazovala denarja na račun družbe F., izhaja tudi iz navedb priče A. K., ki je na vprašanje obrambe pojasnila, da v zvezi najemnin, računi, plačili, vračili kredita, nikoli niso kontaktirali z E. E. in da v zvezi tega niso komunicirali z nobenim razen z D. D. Ta navedba pritožnikov je v nasprotju s tem, kar je priča A. K. izpovedala zaslišana na glavni obravnavi dne 23.5.2018 (prepis na l. št. 1529). Izpovedala je, da so pripravljali naloge za plačilo najemnine Društva G. F. F. Pripravili so nalog za plačilo najemnine in davka. Te naloge je na banko nosil D. D. Izpovedala je tudi, da F. F. ni nikoli videla in da ne ve, kdo je plačeval na TRR družbe F. v njenem imenu (vračilo kredita, stroške, obresti).

98Glede na to, da je obtožena E. E. po navodilih soobtožene F. F. dvigovala denar v gotovini in da F. F. zaradi zdravstvenega stanja ni bila sposobna sama hoditi na banko in plačevati, upoštevajoč izpovedbo T. T., da kar se tiče denarja, je bila E. E. edina, ki je upravljala s tetinim denarjem ter dejstvo, da je bančna delavka A. S. izpovedala, da se spomni E. E., ki je hodila na njihovo banko Y, čeprav se nobena izmed njiju ni spomnila, da bi v imenu F. F. nakazovala gotovino na račun družbe F., kar je tudi logično, saj se zaradi velikega števila strank ne moreta spomniti, kam je posamezna stranka nakazovala denar na banki, upoštevajoč tudi dejstvo, da je računovodkinja A. K. izpovedala, da F. F. ni nikoli videla in da ne ve, kdo je plačeval v imenu F. F. na račun F., se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je to po navodilih F. F., lahko počela samo E. E., ki je edina upravljala z njenim denarjem. Nelogično bi namreč bilo, da bi E. E. ta denar izročala nekomu drugemu, ki bi ga nato v gotovini polagal na račun družbe F. To je razvidno tudi iz zaseženega notesnika srebrne barve, ki je bil zasežen obtoženi E. E., kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo v sodbi na straneh 73-75. Na strani notesnika z datumom 2. marec se pri označeni uri s št. 8 nahaja prečrtan zapis "Dvig iz H. 1.100,00 EUR". Pri pregledu strani z datumom 10. november se v spodnjem delu nahaja prečrtan zapis "H.! POLOG 3.000,00 na Y!". Stran z datumom 28. november pri označeni uri s št. 9 vsebuje prečrtan zapis "DVIG L. 10.00,00"., pri čemer je spodaj še prečrtan zapis "IZ H. DVIG". Na strani z datumom 29. november pa se zgoraj nahaja prečrtan zapis "BANKA X 10.000,00 L. + plačat Hrvaški" ter še BANKA Y iz H. + D. D. PTT. Tudi ti zapisi v notesnikih obtožene E. E. potrjujejo, da je denarna sredstva iz TRR F. F. dvigovala prav E. E. in jih tudi nakazovala podjetju F. na banki Y.

99Kljub temu, da je izvedenec A. Š., ki ga je angažirala obramba obtožene E. E., ugotovil, da plačilne naloge ni izpolnila in podpisala obtožena E. E., to še ne dokazuje, da nakazila tega denarja na računa podjetja F. po nalogu F. F. ni izvršila obtožena E. E. Očitno je, da bančni uslužbenki na banki Y nista preverjali, kdo je izpolnil plačilne naloge, saj je priča A. R. izpovedala, da v primeru, da je nekdo tretji prišel z virmanom, kjer piše pod namen samo račun ter nakazitelj F. F. in prejemnik družba F., se v tak nalog ne more posegati. Možno je, da je torej te plačilne naloge izpolnil kdo drug, nesporno pa je, da je F. F. svoj denar zaupala samo E. E. in nikomur drugemu, zato je lahko samo ona z njenim denarjem šla na banko in položila v njenem imenu denar na TRR družbe F. Kdo je pri tem izpolnil plačilne naloge, za obravnavano zadevo ni bistveno. Iz zgoraj navedenega elektronskega sporočila med A. K. in D. D. je namreč razvidno, da je najemno pogodbo med F.F. in Društvom G. pripravila računovodkinja A. K. po usmeritvah obtoženega D. D., čeprav nobeden od njiju ni bila stranka te pogodbe. Iz predloženih potrdil o plačilu pa je tudi razvidno, da od desetih predloženih potrdil, sta samo na dveh podpisa, pri čemer je na enem čisto drugi podpis kot na plačilnem nalogu, na drugem pa je podpis neka nečitljiva parafa. To pomeni, da bančni uslužbenki v primeru pologa gotovine na TRR računa F. nista preverjali, kaj piše na plačilnih nalogih, pa tudi potrdila o plačilih so v pretežni meri nepodpisana, zato tudi priloženo strokovno mnenje izvedenca A. Š., ne more ovreči zaključka sodišča prve stopnje, da je znesek 105.472,00 EUR po navodili F. F. iz njenega TRR dvigovala obtožena E. E. in ga nakazovala na TRR družbe F.

100Sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (strani 101-102 in 113-114) prepričljivo obrazložilo tudi na podlagi katerih dejstev je sklepalo na to, da je E. E. vedela, da denar, ki ga je dvigovala iz TRR F. F. in nakazovala na TRR družbe F. izvira iz kaznivega dejanja in da je s temi dejanji, prikrila izvor oziroma otežila odkrivanje izvora takšnega dejanja, ter da se je zavedala, da deluje v okviru hudodelske združbe. Vedela je da je denar polagala na račun družbe F. in ne na TRR L. L., kar pomeni da je vedela, da denar ni namenjen za osebne potrebe L. L., ampak poslovanju družbe. Njen mož T. T., sin B. B. ter nečak F. F. je bil v času fiktivne prodaje nepremičnine F. F. solastnik podjetja F., ki je imela nepremičnino v lasti. Kot ožja sorodnica je vedela, da priletna gospa, upokojenka, izrazito slabega zdravstvenega stanja, ni bila v stanju kupovati nepremičnino od podjetja F. d.o.o, kot tudi drag avtomobil in najemati kredite, kot je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je dobro poznala njeno finančno stanje. Tudi T. T. je izpovedal, da 90 % financ, ki jih imata z E. E. v okviru družinskega proračuna, gre preko E. E., zato ker je pedantna, kar še dodatno pritrjuje zaključkom, da ni šlo zgolj za "kurirko", kot to poskuša prikazati obramba, temveč za članico hudodelske združbe s ciljem prikritja izvora nezakonito pridobljenega denarja. Pri tem ni pomembno ali je poznala vse člane združbe, dejstvo da prijateljuje z L. L. že več kot 15 let izkazuje, da je vedela za kaj gre in da tako velika udeležba ožjih sorodnikov in dolgoletnih prijateljev znotraj hudodelske združbe nikakor ni naključje.

101Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog, da se pri računovodstvu oziroma pri banki Y pridobi vse virmane ali plačilne naloge za obdobje od 1.1.2007 do 7.6.2013 v zvezi z družbo F. oziroma E. E., tega pa v obrazložitvi sodbe ni obrazložilo. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem ni zagrešilo očitane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne gre za odločilno dejstvo. Kot je že pojasnjeno zgoraj, bančni uslužbenki nista preverjali podatkov na plačilnih nalogih, ki so bili v večini primerov tudi nepodpisani, zato samo dejstvo, kdo je izpolnil plačilne naloge, za obravnavano zadevo ni odločilno. Iz samega načina storitve očitanega kaznivega dejanja pa je tudi razvidno, da so se storilci, ki so delovali v združbi, z namenom prikritja izvora denarja pridobljenega s prostitucijo, posluževali različnih tipologij pranja denarja, pri čemer so si naloge razdelili tako, da so čimbolj zakrili način svojega delovanja.

102Prav tako kot zagovornica obtožene A. A., so tudi zagovorniki obtožene E. E. pritožbi predložili nov dokaz, to je strokovno mnenje sodne izvedenke A. I. o poslovanju družbe K. d.o.o., ki naj bi po navedbah obrambe izpodbijalo trditev sodišča prve stopnje, da je družba K. d.o.o. opravljala dejavnost izključno v povezavi z dejavnostjo hudodelske združbe in da naj bi izdajala fiktivne račune za neopravljene računovodske storitve za povezane družbe in tudi na tak način del nezakonito pridobljenih sredstev spravila v promet. Glede pritožbam predloženega strokovnega mnenja sodne izvedenke A. I. o poslovanju družbe K. d.o.o. se je pritožbeno sodišče izjasnilo že v točkah 45 in 46 te sodbe.

103Po mnenju zagovornikov je sodišče prve stopnje kršilo obtoženkino pravico do obrambe (22. in 29. člen Ustave in 16 ter četrti odstavek 329. člen ZKP), saj je tekom glavne obravnave obtoženka podala več dokaznih predlogov, z izvedbo katerih bi se lahko popolnoma razbremenila očitka, da je storila očitano kaznivo dejanje, sodišče pa je te njene dokaze zavrnilo, v enem primeru celo kot prepozne.

104Izhodišče odločanja o dokaznem predlogu so v ustavno-sodni praksi sprejeta merila razlage 3. alineje 29. člena Ustave RS: a) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; b) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka; c) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; č) pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obtoženca in ga sodišče mora izvesti razen, če je očitno, da ne more biti uspešen; d) sodišče zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), zato sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno in nedosegljivo; e) preizkus obstoja uveljavljene kršitve pa je mogoč le, če je očitek določno in jasno utemeljen oziroma konkretiziran z navedbo vsebine utemeljitve dokaznega predloga.

105Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov o postavitvi izvedenca grafološke stroke nahaja na strani 126 izpodbijane sodbe, o zaslišanju priče F. F., da se priči A. K. naloži, da predloži izpis oziroma konto kartico iz knjigovodskega knjiženja za družbo F., in sicer konto kartico F. F., da se pri FURS-u opravi poizvedba, ali je bila kupoprodajna pogodba za poslovno stavbo predložena davčnemu organu za odmero davka in ali je bila plačana dohodnina od oddajanja prostorov v najem pa na straneh 124 in 125 izpodbijane sodbe. Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov so prepričljivi in razumni, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo zgoraj navedenim kriterijem iz ustavno-sodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča RS, ter jih v celoti sprejema. Strokovno mnenje izvedenca grafološke stroke so zagovorniki sami predložili pritožbi kot nov dokaz in pritožbeno sodišče se je do njega opredelilo v točkah 96 in 99 te sodbe. Glede predloga za zaslišanje priče F. F., ki naj bi pojasnila, da podpisi na plačilnih nalogih niso njeni in kdo je v njenem imenu polagal gotovino na račun družbe F., je že zgoraj pojasnjeno, da za obravnavano zadevo ni materialno pravno relevantno, kdo je izpolnjeval plačilne naloge, temveč kdo je izvrševal plačila. Zdravstveno stanje F. F. sta na glavni obravnavi opisala obtožena E. E. in njen mož T. T. Povedala sta, da je utrpela možgansko kap in je postala praktično nepokretna, da se ji stanje iz leta v leto slabša, in to ne samo njena gibljivost in pokretnost, temveč tudi umske kapacitete. Povedala sta tudi, da pozablja stvari, da se je z njo težko pogovoriti, zaradi česar niti na banko ni mogla več, poleg tega pa je zaradi njenega slabega zdravstvenega stanja moralo sodišče prve stopnje kazenski postopek zoper njo izločiti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so zaradi njenega slabega zdravstvenega stanja podane okoliščine, ki začasno preprečujejo izvedbo postopka zoper njo in je iz tega razloga zoper F. F. tudi zavrglo obtožbo. Zato se tudi pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je s strani obrambe E. E. povsem neprimerno predlaganje zaslišanje priče, ki ni sposobna pričati. Sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga torej ni zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno, kot to neutemeljeno skušajo prikazati pritožniki, pri čemer se sklicujejo na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sklep VS RS II Ips 368/2004), ki pa je bila sprejeta za pravdni in ne kazenski postopek. Sodišče prve stopnje je preostale dokazne predloge zavrnilo kot prepozne, z obrazložitvijo, da se vsa dokumentacija, ki jo navajajo zagovorniki, že nahaja v spisu, na podlagi te dokumentacije pa je bilo tudi izdelano izvedensko mnenje. Na podlagi četrtega odstavka 285.a člena ZKP, ki je veljal v času sojenja, je bila obtoženka na predobravnavnem naroku poučena, da bo imela v nadaljnjem poteku kazenskega postopka pravico dajati dokazne predloge le pod pogojem, da navede utemeljene razloge, zakaj jih ni podala na tem naroku. Ne glede na to, da je bila priča A. K. zaslišana na glavni obravnavi dne 23.5.2018, so se vse listine, ki jih je obramba E. E. predlagala na tem naroku za glavno obravnavo, že nahajale v spisu pred predobravnavnim narokom in zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo takšne dokazne predloge. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili vsi ti dokazi na glavni obravnavi tudi izvedeni. To, da je bila kupoprodajna pogodba za lokal A. predložena davčnemu organu in da je plačana dohodnina od oddajanja tega lokala v najem ni sporno, ostalo dokumentacijo pa je pregledal sodni izvedenec A. H. in na njeni podlagi je tudi izdelal izvedensko mnenje.

106Glede na navedeno sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov ni kršilo obtoženkinih pravic iz 29. in 22. člena Ustave RS ter 16. in četrtega odstavka 329. člen ZKP.

107Strinjati se je potrebno z zagovorniki, da se obtoženi E. E. očita, da je na račun družbe F. v imenu F. F. v spornem obdobju položila skupaj 282.495,65 EUR, od tega je iz računa F. F. dvignila 105.472,00 EUR, ostalo pa naj bi bili pologi gotovine pridobljeni s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, pri čemer sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, od koga je E. E. prejela gotovino v višini 177.023,65 EUR (282.495,65 EUR – 105.472,00 EUR), ki naj bi jo skupaj z dvignjenim denarjem iz TRR F. F. in v njenem imenu položila na račun družbe F. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe na podlagi pregleda osebne korespondence obtožene E. E. in njenih zapiskov v zaseženih rokovnikih zaključuje, da je obtožena E. E. poleg dvignjene gotovine z bančnega računa F. F., katera je bila nakazana kot najemnina Društva G., razpolagala tudi z gotovinskimi zneski, ki presegajo njene ugotovljene prihodke. S takšnimi zaključki sodišča prve stopnje se strinja tudi pritožbeno sodišče. Strinjati pa se je potrebno tudi z zagovorniki obtoženke, da glede na dejstvo, da se obtoženki ne očita storitev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, bi moral tudi ta denar izvirati iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, vendar se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe s tem vprašanjem ne ukvarja, temveč zaključi, da je bil tudi ta denar, ki ga je E. E. v gotovini izročala zakoncema L. L. in A. A., D. D. in A. T., pridobljen s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Na drugi strani pa je obramba E. E. na glavni obravnavi dne 21.2.2018 v spis vložila izpis prometa in stanja na TRR njenega moža T. T. pri banki X za obdobje od 1.1.2011 do 31.12.2012, iz katerega je razvidno, da so se v tem obdobju iz tega TRR dvigovale velike vsote denarja, za katere sta tako obtožena E. E. kot tudi njen mož T. T. izpovedala, da je ta denar v gotovini dvigovala E. E., ki je bila tudi pooblaščena za dvigovanje denarja iz tega računa. V dopolnjenem zagovoru je obtožena E. E. za nekatere primere tudi pojasnila, da je najprej iz TRR njenega moža dvignila iste ali višje zneske in jih nato v gotovini izročala L. L., A. A., D. D. in A. T. (na primer dne 12.1.2012 je iz TRR njenega moža dvignila 17.000,00 EUR in od tega 12.500,00 EUR izročila L. L., dne 27.1.2012 je iz TRR njenega moža dvignila 15.000,00 EUR in od tega 10.000,00 EUR izročila L. L.) po naročilu njenega moža. D. D. je izročala denar, ker je bil njen mož veliko zdoma in mu je D. D. urejal razne stvari, za denar, ki ga je izročala L. L. in A. A. pa je T. T. izpovedal, da je to bil denar iz njegovega podjetja, in ker mu je šlo dobro, je pomagal prijatelju L. L., ki je bil invalid. V svoj notesnik si je E. E. zapisovala koliko denarja, komu in kdaj je izročala od denarja, ki ga je dvignila iz TRR njenega moža, da ne bi kaj pozabila. Ne glede na to, da za ves denar, ki naj bi ga izročala osebam, ki so navedene v njenem notesniku, ni razvidno, da bi ga neposredno ali par dni pred izročitvijo, dvignila iz TRR njenega moža in kljub temu, da je iz pregleda prometa na TRR L. L. (izvedensko mnenje na l. št. 2693) razvidno, da je razpolagal z velikimi vsotami denarja in ni potreboval pomoči prijatelja, se pritožbeno sodišče strinja z zagovorniki obtožene E. E., da ni dokazano, da naj bi ta denar, s katerim je E. E. sodeč po njenih notesnikih razpolagala, izviral iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.

108Glede na to, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka, da tudi znesek 177.023,65 EUR izvira iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v izreku opisa kaznivega dejanja pod točko I izpodbijane sodbe znesek »2.429.391,20 EUR« nadomestilo z zneskom »2.252.367,55 EUR«, saj je protipravno pridobljena premoženjska korist za znesek 177.023,65 EUR nižja. Pritožbeno sodišče je tudi v izreku opisa kaznivega dejanja pod točko II izpodbijane sodbe v 8. alineji za besedilom, "ki ga je nato E. E., pooblaščenka na računu F. F., neposredno po nakazilih dvignila", izpustilo besedilo "skupaj z gotovino" in besedilo "pa nato v skupni višini 282.495,65 EUR". Ker je bilo tako na TRR družbe F. nakazanih manj gotovinskih pologov je v 9. alineji iste točke znesek "937.730,86" nadomestilo z zneskom "760.707,21 EUR" in znesek "1.483.185,36 EUR" z zneskom "1.306.161.71 EUR"; ter nato še v 12. alineji iste točke znesek "2.429.391,20 EUR" nadomestilo z zneskom "2.252.367,55 EUR", saj je posledično tudi znesek, ki so ga obtoženci s pranjem denarja prikrili oziroma skušali prikriti, nižji.

109Sodišče druge stopnje ob preizkusu pritožbenih navedb zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ugotavlja, da so odločilna dejstva v izpodbijani sodbi glede očitka, da je obtožena E. E. po navodilih F. F. iz njenega TRR dvigovala sredstva pridobljena s prostitucijo v višini 105.472,00 EUR ter jih nato nakazala na TRR družbe F. pravilno in v celoti ugotovljena, sprejeti zaključki pa prepričljivo obrazloženi tako, da jih pritožbena izvajanja niso mogla omajati. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno sprejelo po kritični presoji vseh izvedenih dokazov, opredelilo se je tako do tistih, ki obtoženko obremenjujejo, kakor tudi do tistih, ki jih je podala v zagovoru, ko je zanikala storitev očitanega kaznivega dejanja.

Glede odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi:

110Zagovornica obtožene A. A., zagovorniki obtožene E. E. in obtožena Č. Č. sodišču prve stopnje očitajo, da se z ugotovitvijo čistega presežka premoženja pridobljenega s kaznivim dejanjem ni ukvarjalo, še manj ugotovilo (odvzem premoženjske koristi predstavlja odvzem čistega presežka premoženja pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega – neto princip – sodba VS RS I Ips 45450/2012). Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, zakaj se je sodišče v konkretnem primeru odločilo za odvzem protipravne premoženjske koristi po bruto principu, ki predstavlja izjemo sodbe VS RS I Ips 19290/2017, kar že samo po sebi predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

111Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je res razvidno, da je sodišče prve stopnje pri izračunu pridobljene protipravne premoženjske koristi upoštevalo bruto princip, to je vse prihodke Društva G. in družb F., M., L. d.o.o. in J. d.o.o., ki so izvirali iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, čeprav tega izrecno ni zapisalo, vendar zaradi tega ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je to podrobno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe (stran 129-131). Sicer pa iz citiranih sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 19290/2017 z dne 28.6.2018 in I Ips 45450/2012 z dne 13.11.2014 izhaja, da gre pri institutu odvzema premoženjske koristi za sui generis ukrep, ki je bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, saj se z njim zasleduje predvsem restitucijo, torej vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Vendar pa restitucija ni edini namen odvzema premoženjske koristi. Na konkretnega storilca kaznivega dejanja (in druge možne storilce) ima ukrep odvzema premoženjske koristi nedvomno tudi preventiven učinek v smislu, da vpliva na njegovo vedenje, da kaznivih dejanj ne bo storil oziroma ponovil. To se kaže v luči prvega odstavka 74. člena KZ-1, po katerem nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kar z drugimi besedami predstavlja uzakonitev načela, da se kriminalna dejavnost ne izplača. Ravno preventiven vidik ukrepa odvzema premoženjske koristi omogoča, da se storilci kaznivih dejanj ne morejo zanašati na odbitek tistih stroškov, ki so per se prepovedani, saj so ti po svoji naravi neločljivo povezani s (predhodnim) protipravnim ravnanjem oziroma iz njega izvirajo. Navedeno stališče ne pomeni, da je v vseh primerih pravilna in zakonita uporaba bruto metode. Glede na raznovrstnost kaznivih dejanj ni mogoče vnaprej na abstraktni ravni določiti, da so vsi stroški, ki jih imajo storilci z izvršitvijo (dokončanih) kaznivih dejanj, nezakoniti. Na kakšen način in s kakšnimi stroški storilci dokončajo kaznivo dejanje, ni enoznačnega odgovora, zato tudi ni mogoče vnaprej opredeliti pravila, po kateri metodi mora biti odvzeta protipravno pridobljena premoženjska korist. Izjema, kjer se uporaba bruto metode izkaže kot pravilna, zakonita in navsezadnje pravična, pa so ravno primeri, kjer je narava vložkov (stroškov, izdatkov oziroma dejanj) že sama po sebi protipravna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je v lokalu A. in v okoliških hotelih pod krinko "masažne dejavnosti, kopeli, savne, sončenje" vršila prostitucija in da je prihodek zgoraj navedenih družb in Društva G. prihodek, pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, je že sama narava stroškov delovanja kluba, ki je deloval pod okriljem Društva G. in stroškov za delovanje navedenih podjetij, ki so bila ustanovljena z namenom prikrivanja izvora nezakonito pridobljenega denarja, protipravna, zato je v obravnavani zadevi tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičena uporaba bruto metode.

112Pritožbene trditve zagovornice obtožene A. A., da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj je bila A. A. odvzeta korist v višini 850.268,92 EUR, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni obrazložilo ali je bila premoženjska korist nanjo prenesena ali jo je pridobila neposredno; zagovornice obtožene Č. Č., da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, katere okoliščine je upoštevalo in na kakšen način je ugotovilo premoženjsko korist v višini 105.000,00 EUR, zmanjšano za zaseženo gotovino v višini 2.600,00 EUR; zagovornika obtoženega C. C., da je odločitev o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi v celoti neobrazložena in neizkazana in ravno tako ni obrazloženo, zakaj je sodišče obtožencu naložilo v plačilo 105.000,00 EUR protipravno pridobljene premoženjske koristi; zagovornice obtoženega D. D. in obtoženega D. D., da je sodišče kar prek palca ocenilo protipravno premoženjsko korist v višini 210.000,00 EUR in jo naložilo D. D., da ni upoštevalo načela sorazmernosti, da ni določilo kriterijev in meril, po katerih je določilo posamičnim obtožencem obveznost plačila premoženjske koristi in da ni pojasnilo ali je bil D. D. neposredni ali posredni prejemnik premoženjske koristi, so v nasprotju s spisovnimi podatki.

113Sodišče prve stopnje je na straneh 129-131 izpodbijane sodbe jasno in argumentirano obrazložilo, da je v primeru organizirane kriminalne dejavnosti težko, velikokrat nemogoče pridobiti neposredne dokaze, kdo je bil neposredni prejemnik premoženjske koristi. V takih primerih lahko sodišče glede na okoliščine, kot so organizirana skupina, kazniva dejavnost zaradi pridobivanja premoženjske koristi, vključevanje članov zaradi koristoljubnosti, izkustveno in razumno ugotovi, da so s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobili premoženjsko korist vsi sostorilci in jim mora premoženjsko korist odvzeti. Pojasnilo je tudi, da ni zanesljivih in točnih dokazov o tem, kdo od obtožencev je koliko prejel, zato je posamičnim obtožencem višino pridobljene protipravne premoženjske koristi odmerilo po prostem preudarku, pri čemer je upoštevalo vse okoliščine primera, med njimi še posebej organizacijsko strukturo združbe ter moč in pomembnost vloge posameznega obtoženca znotraj družbe. Zaključilo je, da je bilo šest obtožencev (brez G. G. in H. H.) glede na njihovo izpostavljenost v hudodelski združbi zagotovo deležno izkupička od prostitucije. Pri odločitvi je upoštevalo tudi dejstvo, da sta bila kazenska postopka zoper soobtožena L. L. in F. F. izločena in da je bil L. L. "alfa in omega" hudodelske združbe in je deloval predvsem preko svoje žene A. A., medtem ko je F. F. kot priletna ter slabega zdravja bila bolj "izrabljena" za realizacijo hudodelskega načrta in ni imela nobenega interesa po izkupičku. Od ugotovljenega zneska protipravno pridobljene premoženjske koristi je zato najvišji znesek odbilo na račun obtoženega L. L., preostanek pa glede na zgoraj navedene kriterije razdelilo med ostale obtožence. Tako je med obtoženci bistveno najvišji znesek dosodilo A. A., kar je na njeno vlogo tudi pričakovano, ostalim pa je dosodilo toliko, kot je razvidno iz izreka sobe. V primeru Č. Č. je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ji je od naloženega zneska plačila premoženjske koristi odbilo znesek 2.600,00 EUR, ki ji je bil zasežen med hišno preiskavo in kar je štelo za protipravno pridobljeno premoženjsko korist.

114Po 501. členu ZKP sodišče odmeri znesek premoženjske koristi po prostem preudarku, če bi bilo njeno ugotavljanje zvezano z nesorazmernimi težavami, ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel. Peti odstavek 75. člena KZ-1 pa določa, da če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, se odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga določi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve. Po ustaljeni sodni praksi ukrep odvzema premoženjske koristi ni omejen zgolj na kazniva dejanja, pri katerih je premoženjska korist prepovedana posledica, zato tudi ni potrebno, da bi bila v izreku konkretizirana oziroma da bi bilo opisano, kako je med storilci razdeljena.¹⁶.

115Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe razumno in argumentirano pojasnilo, na podlagi katerih kriterijev je posameznim obtožencem odvzelo del protipravno pridobljene premoženjske koristi in to tudi ustrezno obrazložilo, odločitev sodišča prve stopnje pa ima oporo tudi v zgoraj citiranih zakonskih določilih in ustaljeni sodni praksi, zato sodišče prve stopnje zatrjevanih kršitev kazenskega zakonika in ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave ni zagrešilo, prav tako pa tudi ni prekoračilo pravic, ki jih ima glede vprašanja odvzema premoženjske koristi (5. točka 372. člena ZKP).

116Glede na to, da je pritožbeno sodišče presodilo, da je obtoženi E. E. dokazano, da je družbi F. nakazala le 105.472,00 EUR in ne zneska 282.495,65 EUR in je tudi znesek skupaj protipravno pridobljene premoženjske koristi po delno spremenjeni sodbi nekoliko nižji (sedaj 2.252.367,55 EUR), je pritožbeno sodišče v točki C izreka izpodbijane sodbe obtožencem sorazmerno znižalo del odvzete protipravno pridobljene premoženjske koristi (znesek odvzema protipravne premoženjske koristi v izpodbijani sodbi je pritožbeno sodišče preračunalo v odstotke in v enakem odstotku izračunalo zneske odvzete protipravne premoženjske koristi posameznim obtožencem glede na nižji znesek celotno protipravno pridobljene premoženjske koristi).

117Zagovornica obtožene Č. Č. v pritožbi navaja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, na kakšen način je sodišče ugotovilo premoženjsko korist, ki naj bi bila pridobljena s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Sodišče zgolj pavšalno zaključuje, da je znesek v višini 2.429.391,20 EUR v celoti nezakonitega izvora, za kar pa ni nobenih dokazov.

118Pritožbene trditve zagovornice so v nasprotju s spisovnimi podatki iz sledečih razlogov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 87 - 89) je razvidno, da se je kaznivo dejanje zlorabe prostitucije izvrševalo oziroma opravljalo preko zakonito ustanovljenih družb, to je Društva G. ter družb F., J. d.o.o., M. in L. d.o.o.. Te družbe so bile namerno ustanovljene v cilju prikrivanja nezakonite dejavnosti prostitucije ter dejanskega izvora finančnih sredstev, pridobljenih na tak način. Sodišče je višino protipravno pridobljene premoženjske koristi izračunalo s pomočjo izvedenca za ekonomijo – devizno poslovanje, finance A. H. ter to ustrezno in razumno obrazložilo na straneh 87-90 izpodbijane sodbe. Društvo G., ki je bilo s strani obtožencev uporabljeno za legalizacijo "članarine" je v kritičnem obdobju imelo promet v skupni višini 624.231,00 EUR, in sicer iz naslova članarin 575.523,92 EUR (članarina je bila pogoj za koriščenje spolnih uslug, zato gre brez dvoma za plačilo dejavnosti prostitucije), razliko pa so predstavljala vračila kredita (fiktivni krediti, saj kreditne pogodbe ne obstajajo), povračila stroškov in pologi samega Društva G. na svoj račun, ki je po mnenju sodišča prišel iz zaračunanih spolnih uslug. V okviru delovanja družbe F. je protipravna premoženjska korist razvidna preko posamezne strukture dohodkov družbe, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja. Znesek v gotovini položenega denarja od leta 2017 do 2013 na račun družbe F. je znašal 937.730,86 EUR (gre za denar, ki izvira iz prostitucije). Delno so stranke plačevale s karticami – v višini 164.355,00 EUR, manjši del finančnih sredstev pa se je z namenom prikaza dejanskega delovanja družbe F. prenesel na družbo F. tudi s pomočjo nakazil s strani F. F., D. D. in A. A., kar se je prikazovalo kot vračilo kreditov v skupnem znesku 304.571,50 EUR (gre za modus prelivanja denarnih sredstev z zlorabo prostitucije na račune in skrivanje izvora sredstev; iz izvedenskega mnenja izhaja, da posojilne pogodbe niso obstajale). Preostanek prilivov na račun, ki znašajo 182.000,00 EUR predstavlja vračila davka in stroškov, pri čemer iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre po vsej verjetnosti tudi pri teh prilivih dejansko za pologe na račune. Če od tega zneska odbijemo znesek 105.472,00 EUR – gre za nakazila od F. F., ki so upoštevana že kot prihodek Društva G.) je pridobljena premoženjska korist preko Družbe F. skupaj znašala 1.483.185,36 EUR. Če od tega zneska odbijemo še znesek v višini 177.023,65, ki naj bi bil kot gotovina položen s strani F. F. na družbo F., za katerega po mnenju pritožbenega sodišča ni dokazano, da je izviral iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, znaša protipravna premoženjska korist preko družbe F. 1.306.161,71 EUR.

119Predhodno je bilo že pojasnjeno, da so bile družbe J. d.o.o., M. in L. d.o.o. več kot očitno ustanovljene z namenom storitve in prikrivanja kriminalne dejavnosti. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja je bil osnovni namen teh družb predvsem legalizirati delovanje večjega števila tujih državljank na območju Nove Gorice. Te družbe so bile več kot očitno ustanovljene zgolj za izplačilo domnevnih plač, prispevkov na plače in stroškov prehrane zaposlenim v teh družbah. S takšnim načinom se je težilo k manjši koncentraciji zaposlenih v posamezni družbi in kar bi lahko prebudilo pozornost ter odkritje kriminalne dejavnosti. Izvedenec pri nobeni izmed naštetih treh družb ni zasledil običajnih stroškov poslovanja. Nobena od družb ni občasno ali redno kupovala morebiten potrošni material za izvajanje dejavnosti in kar isto velja tudi za plačila storitev v zvezi z opravljanjem družbe. Seveda nakazane plače dejansko niso predstavljale plače, niti jih niso praviloma dvigovale osebe, katerim so bile plače nakazane, pač pa je sredstva dvigovala Č. Č. Podoben način delovanja je veljal tudi za dekleta zaposlena neposredno v družbi F. Večinski prihodek teh družb so predstavljali gotovinski pologi, del pa tudi vračila kredita, v zvezi s čimer je izvedenec ugotovil, da do dejanskih posojil očitno sploh ni prišlo. Navedeno potrjuje zaključke izvedenca, da je bila dejavnost navedenih družb omejena na zbiranje sredstev za izplačilo plač prispevkov in prehrane. S strani izvedenca se še posebej izpostavlja, da so imele navedene družbe že dalj časa negativni kapital, kar je zahtevalo dodatno financiranje, ki se je izvajalo preko fiktivnih posojil. Tako se je poskušalo prikriti premoženjsko korist, pridobljeno z zlorabo prostitucije. Pologi (gotovina, vračilo kreditov, plačila računov) družb M. v kritičnem obdobju 101.389,84 EUR, L. d.o.o. 113.021,00 EUR in J. d.o.o. 107.564,00 EUR; skupaj 321.974,84 EUR. Skupaj so obtoženci - člani hudodelske združbe pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije pridobili protipravno premoženjsko korist najmanj v skupni višini 2.252.367,55 EUR in ne 2.429.391,20 EUR, znesek v isti višini pa so člani hudodelske združbe s pranjem prikrili oziroma poskušali prikriti njegov izvor. Glede na zmanjšano vrednost skupno ugotovljene protipravno pridobljene premoženjske koristi, je pritožbeno sodišče v korist obtožencev tudi v točki C izreka izpodbijane sodbe ta znesek ustrezno znižalo.

120Glede trditev zagovornikov obtožene E. E., da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti razmejitev med dohodki od masaž in druženja z dekleti, od dohodkov iz prostitucije, pri čemer se sklicuje na izpovedbo tajnega delavca, ki je povedal, da je koristil le masažo, je pritožbeno sodišče že v točki 41 te sodbe pojasnilo, da se je v lokalu A. in v okoliških hotelih vršila edina dejavnost – prostitucija in da so vse stranke, razen tajnih delavcev, koristile spolne usluge. Glede na navedeno do zatrjevanih kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, ni prišlo.

Glede odločbe o odvzemu predmetov:

121Zagovornica obtožene A. A. v pritožbi izpodbija odvzem dveh vozil A reg. št. 000 in B reg. št. 000. Vozili, ki jih je uporabljala obtoženka namreč nista bili uporabljeni, namenjeni ali bi nastali s kaznivim dejanjem prostitucije ali pranjem denarja. Navedbe sodišča v obrazložitvi sodbe, da je obtoženka potrebovala vozili, ker je bila s tem zagotovljena njena mobilnost, ker pogosto in nujno prihaja v Novo Gorico, še ne pomenijo da so izpolnjeni zakonski pogoji za odvzem vozil. Tudi obtoženi D. D. se pritožuje v zvezi z odvzemom osebnega avtomobila znamke E reg. št. 000. Avtomobil po njegovem mnenju nima nikakršne zveze z očitanim kaznivim dejanjem, prav tako iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhaja, da naj bi za izvršitev kaznivega dejanja potreboval osebni avtomobil.

122Varnostni ukrep odvzema predmetov po 73. členu KZ-1 se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, da znova stori kaznivo dejanje. Razlika od drugih varnostnih ukrepov je v tem, da se pri drugih varnostnih ukrepih poudarja nevarnost zaradi storilčevih osebnostnih lastnosti, pri varnostnem ukrepu odvzema predmetov pa nevarnost, izhajajoča iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti. Storilcu se lahko vzamejo: 1) predmeti, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje; 2) predmeti ki so bili namenjeni za kaznivo dejanje in 3) predmeti, ki so nastali s kaznivim dejanjem. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje odvzelo osebne avtomobile, ki so jih obtoženci uporabljali za storitev očitanih kaznivih dejanj. Predmet je uporabljen za kaznivo dejanje takrat, ko je njegova raba vključena v konkreten način izvršitve kaznivega dejanja (instrumenta sceleris).¹⁷ Vprašanje kaj pomeni uporaba predmeta, je treba presojati v vsakem izvršitvenem dejanju posebej. Izrekanje tega varnostnega ukrepa je praviloma fakultativno, to pa pomeni, da sodišče vendarle mora imeti neka merila za odločanje, ali naj ta varnostni ukrep izreče ali pa izrekanje opusti, pri čemer se kot tako merilo morejo uporabiti le ugotovitve o večji ali manjši nevarnosti za storilčevo ponavljanje kaznivega dejanja. Iz konkretnega načina izvrševanja očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ni nikjer opisana uporaba odvzetih osebnih avtomobilov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Tudi v opisu kaznivega dejanja pranja denarja se niti D. D. in niti drugim soobtožencem ne očita uporaba osebnega avtomobila za storitev tega kaznivega dejanja. Prav tako tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja utemeljitev sodišča, da je potrebno odvzeti osebne avtomobile za preprečitev nevarnosti ponavljanja storitve očitanih kaznivih dejanj s strani obtožencev.

123Ker je sodišče prve stopnje fakultativen varnostni ukrep odvzema predmetov izreklo nepravilno, v nasprotju s 73. členom KZ-1, je pritožbeno sodišče pritožbam zagovornice obtožene A. A. in obtoženega D. D., ugodilo. Ker pa je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožb zagovornice A. A. in obtoženega D. D. ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v njuno korist, v korist tudi soobtoženi Č. Č. in tudi ostalim osebam, katerim je sodišče prve stopnje prav tako odvzelo motorna vozila (F. F., L. L, K. K., J. J. in I. I.), je ob smiselni uporabi 387. člena ZKP, po uradni dolžnosti poseglo v odločbo o varnostnem ukrepu tako, da se zasežena vozila ne odvzamejo.

Glede kazenskih sankcij:

124Na pritožbe zagovornice obtožene A. A., zagovornika obtoženega B. B., zagovornika obtoženega C. C., zagovornice obtožene Č. Č., obtožene Č. Č., zagovornika obtoženega D. D., obtoženega D. D. in zagovornikov obtožene E. E. je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožniki, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je posameznim obtožencem izreklo kazen v taki višini, temveč je samo navedlo, da je opravilo analizo obteževalnih in olajševalnih okoliščin. Po 49. člen KZ-1 sodišče storilcu kaznivega dejanja odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo. Pri tem upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni in prihodnje življenje storilca v družbenem okolju. Sodišče prve stopnje je na straneh 127 in 128 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je pri odmeri zapornih kazni upoštevalo težo kaznivih dejanj, stopnjo kazenske odgovornosti in vse okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena. Kot obteževalne okoliščine je upoštevalo: relativno dolgo obdobje izvrševanja obeh kaznivih dejanj, dokaj visoko pridobljeno protipravno premoženjsko korist, vlogo posameznega obtoženca v hudodelski združbi in njegov doprinos k storitvi očitanega kaznivega dejanja. Pri tem se je glede vlog in doprinosa posameznih obtožencev sklicevalo na zaključke, ki jih je podalo pri obrazložitvi vlog posameznih obtožencev v hudodelskih združbah. Vloge posameznih obtožencev v okviru hudodelske združbe za zlorabo prostitucije in v okviru hudodelske združbe za pranje denarja je sodišče prve stopnje natančno in argumentirano obrazložilo na straneh 106 in 108-114 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve pa je tudi razvidno, da navedene okoliščine veljajo za vse obtožence in za obe kaznivi dejanji, pri čemer je pri odmeri kazni za posameznega obtoženca tudi navedlo, za katero kaznivo dejanje mu je odmerilo določeno zaporno kazen in nato navedlo tudi katerim obtožencem je izreklo enotno zaporno kazen in v kakšni dolžini. Pritožbene trditve, da izrečene kazni niso obrazložene in individualizirane, so zato neutemeljene. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožniki, da je sodišče prve stopnje kot obteževalni okoliščini upoštevalo, da je šlo za ekonomsko in osebnostno dostojanstveno izkoriščanje bolgarskih, ukrajinskih in črnogorskih deklet, katerim je bil pobran pretežni del zaslužka iz prostituiranja ter katerim se je omejevala tudi svoboda gibanja in komuniciranja, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ter, da so obtoženci vzpostavili prefinjena modusa zakrivanja tako "nagrabljenega denarja", kar jim še posebej ne more biti v čast, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja, zato obtožencem teh okoliščin sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot obteževalnih. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pritožniki, da je sodišče prve stopnje pri odmeri posameznih določenih kaznih zapora in enotno izrečenih kazni zapora dalo prevelik poudarek obteževalnim okoliščinam, v premajhni meri pa je pri vseh obtožencih upoštevalo dejstvo, da še niso bili kaznovani. Pri obtoženemu B. B. pa bi kot olajševalno okoliščino moralo upoštevati tudi dejstvo, da je bolnik in invalid (star je namreč 82 let). Okoliščine, ki jih obtoženci navajajo v pritožbah: da niso v drugem kazenskem postopku, da živijo urejeno družinsko življenje, da so zaposleni in da imajo otroke, same zase ne predstavljajo olajševalnih okoliščin iz 49. člena KZ-1, saj se predpostavlja, da je vsak povprečen človek zaposlen, da ima urejeno družinsko življenje in da ima otroke. Tudi starost obtožene Č. Č., ki je bila v času storitve očitanih kaznivih dejanj stara med 23 in 29 let, ne more predstavljati olajševalne okoliščine iz 49. člena KZ-1, saj gre pri tej starosti za polnoletno in zrelo osebo, ki se je zagotovo zavedala, s kakšnimi dejanji se je ukvarjala in kakšne so lahko posledice v primeru odkritja takšnih nezakonitih dejanj. Vodilno vlogo obtožene A. A. v obeh združbah pa je sodišče prve stopnje večkrat obrazložilo v izpodbijani sodbi, med drugim tudi na straneh 111 do 114 izpodbijane sodbe, zato so trditve zagovornice v pritožbi, da njena vodilna vloga v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnjena, protispisne in posledično tudi do zatrjevanih kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni prišlo. Tudi okoliščina, da obtožena A. A. skrbi za moža, ki je odvisen od njene pomoči, na odmero kazni obtoženki ne more imeti nobenega vpliva. Na to bi obtoženka morala misliti preden je pričela z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj je bil L. L. že takrat invalid. Kljub temu, da se obtoženemu D. D. očita storitev samo kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, tretjem in četrtem odstavku 245. člena KZ-1, pritožbeno sodišče, v nasprotju z njegovim zagovornikom, upoštevajoč težo očitanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde in obteževalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje meni, da je tudi zanj utemeljena izbira zaporne kazni. Upoštevajoč zgoraj navedene olajševalne okoliščine, ki bi jih sodišče obtožencem moralo upoštevati in obteževalnih okoliščin, ki jih obtožencem ne bi smelo upoštevati, je pritožbeno sodišče obtožencem znižalo posamezno določene zaporne kazni, nato pa znižalo še enotno izrečene zaporne kazni, obtoženima D. D. in E. E. pa je ustrezno znižalo izrečeno zaporno kazen tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, pri čemer je pritožbeno sodišče obtoženi E. E. kot olajševalno okoliščino upoštevalo tudi dejstvo, da se ji po spremembi v opisu očitanega dejanja očita nižji znesek denarja, s katerim je sodelovala pri prikrivanju njegovega nezakonitega izvora. Pritožbeno sodišče je prepričano, da posamezno določene kazni in izrečene enotne kazni zapora ter izrečeni kazni zapora za obtožena D. D. in E. E. ustrezajo teži očitanih kaznivih dejanj, stopnji krivde obtožencev in njihovi osebnosti in so pravične kazni in bo z njimi dosežen pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje obtožencev v družbenem okolju (drugi odstavek 49. člena KZ-1).

125Prav tako niso utemeljene trditve zagovornice obtožene A. A., zagovornika obtoženega C. C., obtožene Č. Č., zagovornikov obtožene E. E., zagovornika obtoženega D. D. in obtoženega D. D., da izpodbijana sodba nima razlogov glede višine obtožencem izrečene stranske denarne kazni. Sodišče prve stopnje je namreč na straneh od 128 do 129 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je vsem obtožencem, ki so bili spoznani za krive kaznivega dejanja pranja denarja moralo izreči stranske denarne kazni, saj je po četrtem odstavku 245. člena KZ-1 izrek takšne kazni obvezen. Obrazložilo je tudi, da je obtožencem višino dnevnih zneskov določilo tako, da je upoštevalo njihove premoženjske razmere, podatke o njihovem zaslužku oziroma dohodku, premoženju in družinskih obveznostih, s katerimi je razpolagalo. Četrti odstavek 47. člena KZ-1 sodišču omogoča, da če podatkov za določitev višine dnevnega zneska ne more pridobiti ali bi bila njihova pridobitev povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo, lahko višino dnevnega zneska določi na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah storilca. Sodišče je obtoženim A. A., C. C. , Č. Č. in D. D. določilo dnevne zneske v višini 20,00 EUR, kar ustreza mesečnemu prihodku okoli 600,00 EUR. Upoštevajoč njihove prihodke, premoženje in družinske razmere, ki so razvidne iz njihovih osebnih podatkov v izreku izpodbijane sodbe, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča višina dnevnega zneska za navedene obtožence primerna in odmerjena v skladu s tretjim odstavkom 74. člena KZ-1. ¹⁸ Obtoženima B. B. in E. E. pa je sodišče prve stopnje odmerilo dnevni znesek v višini 25,00 EUR, kar prav tako ustreza njihovim prihodkom, premoženju in družinskim razmeram, ki so razvidne iz njihovih osebnih podatkov v izreku izpodbijane sodbe.¹⁹ Tudi zanju je pritožbeno sodišče mnenja, da je višina dnevnega zneska primerna in ustreza kriterijem, ki so navedeni v tretjem odstavku 74. člena KZ-1. Glede števila odmerjenih dnevnih zneskov za posameznega obtoženca je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo, da je upoštevalo omejitve iz drugega odstavka 47. člena KZ-1, da število dnevnih zneskov ne more biti manjše od deset in ne večje od tristo šestdeset, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti pa ne večje od tisoč petsto. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe res ni eksplicitno navedlo, kako je izračunalo število dnevnih zneskov za posameznega obtoženca, vendar pa je iz števila dnevnih zneskov (A. A. je odmerilo 400 dnevnih zneskov, B. B. 300 dnevnih zneskov, C. C. 300 dnevnih zneskov, Č. Č. 300 dnevnih zneskov, D. D. 350 dnevnih zneskov in E. E. 200 dnevnih zneskov) razvidno, da je sodišče upoštevalo splošna merila za odmero kazni, ki jih je upoštevalo že pri odmeri dolžine zaporne kazni za posameznega obtoženca ter premoženjske razmere posameznega obtoženca, kar je prav tako skladno z drugim odstavkom 47. člena KZ-1. Upoštevajoč dejstvo, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, lahko sodišče izreče najmanj 10 dnevnih zneskov in največ tisoč petsto, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje število dnevnih zneskov za obtožence odmerilo v spodnjem delu zakonsko predpisanega razpona. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dovolj jasno in ustrezno obrazložilo višino stranskih denarnih kazni, ki jih je izreklo posameznim obtožencem²⁰, pri čemer je v celoti upoštevalo določilo 47. člena KZ-1 in zato do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 22. in 25. člena Ustave ni prišlo.

126Kljub temu, da se zagovornica obtoženega G. G. na izrečeno kazensko sankcijo ni pritožila, je pritožbeno sodišče skladno z določilom 386. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede odločbe o kazenski sankciji. Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je za očitano kaznivo dejanja upoštevalo vse olajševalne okoliščine, pri čemer obteževalnih ni zasledilo ter obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v kateri mu je za očitano kaznivo dejanje določilo primerno dolgo zaporno kazen ter mu izreklo primerno dolžino preizkusne dobe tako, da v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

K pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornice obtožene Č. Č.:

127Pritrditi je potrebno državni tožilki in zagovornici obtožene Č. Č., da je sodišče prve stopnje z odločbo o kazenski sankciji prekršilo določilo 53. člena KZ-1, saj je obtoženim A. A., B. B., C. C. in Č. Č. za vsako očitano kaznivo dejanje določilo zapor, nato pa za obe očitani kaznivi dejanji izreklo enotno zaporno kazen in še stransko denarno kazen, pri čemer iz izreka sodbe ni razvidno na katero izmed očitanih kaznivih dejanj se nanaša stranska denarna kazen. Prvi odstavek 53. člena KZ-1 določa, da v primeru, če storilec z enim ali več dejanji stori dve ali več dejanj, za katera se mu sodi, določi sodišče najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa za vsa kazniva dejanja izreče enotno kazen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje najprej določiti stransko denarno kazen za kaznivo dejanje pranja denarja po četrtem v zvezi s tretjim, drugim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1, nato pa jo izreči tudi v okviru enotne kazni. Ker je sodišče prve stopnje na strani 128 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je denarna kazen izrečena v skladu s četrtim odstavkom 245. člena KZ-1, je pritožbeno sodišče poseglo v odločbo o kazenski sankciji za navedene obtožence tako, da je v točki B izreka izpodbijane sodbe pri določenih zapornih kaznih za kaznivo dejanje pranje denarja, dodalo še izrek stranskih denarnih kazni v isti višini, kot so navedenim obtožencem izrečene v okviru enotne kazni.

128Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke v celoti ugodilo, pritožbam zagovornikov obtožencev in pritožbama obtožencev pa je delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, sicer pa je njihove pritožbe v preostalem delu in pritožbo zagovornice obtoženega G. G. potem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, kot neutemeljene zavrnilo in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP ). Odločitev pritožbenega sodišča je v korist vseh obtožencev, razen obtoženega G. G., zato izrek o stroških pritožbenega postopka za te obtožence kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP). Ker obtoženi G. G. s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka ( prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP), ki jo bo naknadno odmerilo sodišče prve stopnje.

¹ Odločba Ustavnega sodišča R Slovenije U-I-25/95 z dne 27.11.1997.
² Odločba U-I-18/93 z dne 11.4.1996.
³ Sodbi VS RS opr. št. I Ips 51426/2010 z dne 24.5.2012, I Ips 14268/2015 z dne 14.7.2016.
⁴ Zagovorniki obtožene E. E., zagovornik obtoženega B. B. in obtožena Č. Č. se sicer sklicujejo na izjavo M. M., ki jo je dala detektivu A. C., vendar je bila ta priča zaslišana na glavni obravnavi, zato je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da se kot verodostojna šteje lahko le njena izjava na sodišču in ne tista, ki jo je dala zasebnemu detektivu.
⁵ V odločbi Up-147/09 z dne 23.9.2010 je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo stališče, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodiščem obveznost, da navedejo razloge za svojo odločite, nalaga tudi 6. člen EKČP in jo v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), obseg te obveznosti pa je odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera.
⁶ Up-326/14-19 z dne 6.12.2017, Up-1006/13 z dne 9.6.2016, Up-2094/06.
⁷ Glej Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika, Uredniki: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, stran 1078.
⁸ Tako sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 185/2011 z dne 22.2.2011 in I Ips 23071/2014 z dne 7.2.2018.
⁹ Sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 18979/2012 z dne 1.12.2016, I Ips 94/2010 z dne 16.12.2010, I Ips 4/94 z dne 16.2.1994.
¹⁰ Na primer I Ips 311/2009 z dne 1.4.2010.
¹¹ Po prvem odstavku 340. člena ZKP se smejo zapisniki o izpovedbah prič po odločbi senata prebrati, če so zaslišane osebe umrle, duševno zbolele ali jih ni mogoče najti ali če zaradi starosti, bolezni ali drugih tehtnih vzrokov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču ali če prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu da so bile nanjo pravilno vabljene.
¹² Tako veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika; uredniki dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič, Stojan Zdolšek, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna Fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, stran 1078.
¹³ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 23071/2014 z dne 7.2.2018.
¹⁴ Sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 18979/2012 z dne 1.12.2016, I Ips 94/2010 z dne 16.12.2010, I Ips 4/94 z dne 16.2.1994.
¹⁵ Na primer I Ips 311/2009 z dne 1.4.2010.
¹⁶ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 45450/2012 z dne 13.11.2014.
¹⁷ Tako prof. dr. Ivan Bele v Kazenskem zakoniku s komentarju, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 402-410.
¹⁸ Obtožena A. A. je zaposlena in prejema mesečni dohodek 500,00 EUR, je lastnica več nepremičnin, več vozil, delnic "..." in je poročena brez otrok; obtoženi C. C. je lastnik vozila znamke "...", samski, oče polnoletnega otroka; obtožena Č. Č. je lastnica motornega kolesa in solastnica avtomobila znamke "...", samska, brez otrok; obtoženi D. D. je zaposlen kot samostojni podjetnik, solastnik polovice stanovanjske hiše in lastnik vozila znamke "...", živi v izvenzakonski skupnosti in je oče dveh otrok.
¹⁹ Obtoženi B. B. prejema mesečno pokojnino v višini 740,00 EUR, je poročen, oče enega polnoletnega otroka, brez premoženja; obtožena E. E. je zaposlena kot samostojna podjetnica z mesečnim dohodkom v višini od 1.000,00 do 1.500,00 EUR, poročena, brez premoženja, mati mladoletnega otroka.
²⁰ Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 1574/2010 z dne 23.11.2017.