349. člen ZKP

Res je sicer, kar v pritožbi navaja zagovornik, da ima zadnjo besedo po koncu glavne obravnave obdolženi, s čimer sodišču prve stopnje očita, da je kršilo člen 349 ZKP, saj je zadnjo besedo v obravnavani zadevi imel oškodovanec. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da z navedenim zagovornik obdolženca meri na kršitev iz člena 371/II ZKP, vendar pa pri tem ne obrazloži, kako je navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe oziroma tega v pritožbi niti ne trdi.

Zatrjevana procesna kršitev ni podana. V 376. členu ZKP je med drugim določeno, da izvod pritožbe vroči sodišče prve stopnje nasprotni stranki, ki sme nato v osmih dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. Četudi nasprotna stranka odgovori na pritožbo po poteku zakonskega roka, ga predsednik senata ne zavrže, temveč ga, če o pritožbi še ni bilo odločeno, pošlje sodišču druge stopnje, kateremu lahko, vsaj posredno koristi pri odločanju o utemeljenosti pritožbe. Kot že pravilno navaja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, je iz navedenega zakonskega določila in njegove razlage ugotoviti, da lahko sodišče druge stopnje tudi neposredno upošteva oziroma obravnava prepozno vložen odgovor na pritožbo vse do svoje odločitve o pritožbi. Tretji odstavek 378. člena ZKP med drugim določa, da če je stranka, ki je vložila pritožbo, na seji navzoča, predstavi glavne poudarke vložene pritožbe, nasprotna stranka pa lahko poda odgovor na pritožbo. S tem ko je v obravnavani zadevi senat Višjega sodišča v Ljubljani zagovorniku "ukazal" naj se omeji na osnovne poudarke svoje pritožbe in ko je državna tožilka podala (prebrala) odgovor na pritožbo zagov

Utemeljena je pritožbena graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki obdolženi po pridobljenem soglasju k branju zapisnika o zaslišanju priče M. B., ni omogočilo neposredno zaslišanje te priče, s takšnim ravnanjem pa kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

Če sodišče opre obsodilno sodbo na izpovedbo edine ali ključne obremenilne priče, s katero se obdolženec ni mogel soočiti, gre za bistveno kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Protispisnost pomeni, da sodišče v obrazložitvi sodbe povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko ter jo uporabi kot podlago za ugotavljanje in presojo obstoja odločilnih dejstev. Obsojenec in zagovornik v besedi strank nista odgovorila na ponovljeno izvajanje državne tožilke in tudi ni zapisano, ali jima je sodišče dalo to možnost, zato so bile kršene določbe 3. in 4. odstavka 349. člena ZKP. Vendar pa ni izkazano, da je ta kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Sodišče namreč ni vezano na predlog, s katerim tožilec predlaga izrek kazenske sankcije določene vrste, niti ni v zahtevi določno navedeno, na katere okoliščine, ki bi odločilno vplivale na presojo sodišča, obramba zaradi navedene opustitve ni mogla odgovoriti. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Pravico do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora ima tudi tisti, zoper katerega je bil kazenski postopek ustavljen, ker po novi kazenski zakonodaji ni več kaznivo dejanje, ki ga je bil osumljen, če ni z drugim svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost.

Sodišče prve stopnje je nepravilno razložilo določbo čl. 56 KZS. Izvršitveno dejanje tega kaznivega dejanja, da kdo "seže po nevarnem orodju ali po kakšnem drugem sredstvu, s katerim se lahko telo hudo poškoduje" ne obstoji takrat, ko storilec vzame v roko tako sredstvo, temveč takrat, ko z njim napravi gib, ki kaže, da ga bo tudi uporabil. Konkretna nevarnost kot posledica tega izvršitvenega dejanja pa je izražena takrat, ko se vsak čas lahko pričakuje nastanek kakršnekoli telesne poškodbe. V izreku obtožnega predloga opisano dejanje ima vse znake kaznivega dejanja po čl. 56 KZ RS in zato ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre le za kaznivo dejanje po čl. 64 KZ RS in da zato javni tožilec ni upravičeni tožilec.

Obdolženec je bil po 3. tč. 350. čl. ZKP oproščen obtožbe, da naj bi kot odgovorna oseba v tovarni z določeno opustitvijo delovnega procesa povzročil iz malomarnosti nevarnost na delovišču po II. v zvezi s III. odstavkom 245. čl. KZ RS. Na pritožbo javnega tožilca, ki uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ugotovilo relativno zastaranje kazenskega pregona, zato je izdalo zavrnilno sodbo po 6. tč. 349. čl. ZKP.

Posamezni dejanji tatvine po čl. 165/2 KZS v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja ne moreta zastarati, čeprav je preteklo že več kot štiri leta od storitve, če obenem ni podan pri vsakem posameznem dejanju namen pridobiti si stvar majhne vrednosti, razen tega seštevek znese preko 5.000 tolarjev, tako da gre za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po členu 166/1-1 KZS.

Zavrnilna sodba izdana na drugi stopnji, ker je javni tožilec umaknil del obtožbe, provostopno sodišče pa o tem ni odločalo.

Ustavna prepoved ponovnega sojenja se nanaša le na sojenje za kaznivo dejanje kot konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne pa na pravno opredelitev tega ravnanja. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je obtoženec mamilo prenašal zaradi prodaje, v obravnavani zadevi pa nanj leti očitek, da je mamilo hranil zaradi prodaje. Ostaja pa dejstvo, da je obtoženec mamilo kupil istočasno in poznejše udejanjanje različnih od alternativno naštetih storitvenih oblik tem dejanjem ne daje tolikšno samostojnost, da bi več ne šlo za eno samo dejanje, izven začetne kriminalne količine, ki ga ni moč v celoti umestiti v obravnavani življenjski primer.