175. člen KZ-1

Na izjavo, ki jo občani dajo policistom, ko zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP, se sodba ne sme opirati, enako pa velja za izpovedbo policistov o vsebini izjav, zapisanih v uradnih zaznamkih, s čimer se vsebina uradnih zaznamkov v formi izpovedb kriminalistov nedopustno prelije v navidez zakonito procesno gradivo. Opiranje sodbe na predhodno obtoženčevo izpovedbo kot priče je v nasprotju z jamstvoma pravice do molka in domneve nedolžnosti iz 29. in 27. člena Ustave.

Iz konkretnih očitkov je jasno razvidno izkoriščanje oškodovank, ki se kaže v odrejanju dela, nadzoru, izkoriščanju denarne stiske, neposredni finančni koristi od prostitucije oškodovank ter finančnem kaznovanju (plačilo polovice denarja za dodatne zavrnjene storitve, plačilo nastanitve za dan, ko so bila dekleta bolna). Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, temveč je potrebno vedno presoditi tudi preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa.

V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je iz niza odločb v zvezi z razlago zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije razvidno utrjeno stališče, da je za presojo zakonskega znaka izkoriščanja pri tem kaznivem dejanju bistveno, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. Vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin. Kot prepovedano se šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih in poseg v pravico do spolne samoodločbe. Višina protipravne pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato tudi ni mogoče sprejeti stališča, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost. Zaradi tega zaslužka organizatorjev prostitucije ni mogoče presojati s podjetniškega vidika. Če bi bila dejavnost organiziranja prostitucije v Sloveniji dopustna in pravno urejena, bi izvajalke te dejavnosti (prostitutke) bile pred izkoriščenjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmer

Pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih sme obramba izpodbijati domnevo zakonitega delovanja organov v predkazenskem postopku, sodišče pa je dolžno v dokaznem postopku prepričljivo ugotoviti, ali je (z odreditvijo in izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov) prišlo do nedopustnih posegov v ustavne pravice osumljencev ali ne. Iz konkretnih dejstev artikulirana narava in teža kaznivih dejanj, pripisanih osumljencem v organizirani hudodelski združbi, katere članom so poznane metode »klasičnega« policijskega preiskovanja, zaradi česar so pri izvrševanju kaznivih dejanj scela previdni, zadosti zahtevi subsidiarne uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov in utemelji sorazmernost posegov v pravico do zasebnosti osumljencev, ki se mora umakniti javnemu interesu odkrivanja in preganjanja nevarnih in organiziranih oblik kriminala. Srž naknadne sodne kontrole zakonitosti odredbe za hišno preiskavo je v preizkusu, ali je dokazni standard (utemeljenih razlogov za sum) zadostno utemeljen v obrazložitvi odredbe, s čimer je sklepanje o obstoju verjetnosti, da se izvršuje kaznivo dejanje, naknadno preverljivo. Dobrina, zavarovana z inkriminacijo 175. člena KZ-1, je spolna samo

V fazi odločanja o odreditvi preiskave sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče namreč v tej fazi postopka oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da so osumljenci izvršili kaznivo dejanje. V zvezi s pojasnilom sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja in vztrajanju okrožnega državnega tožilca, da gre za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1 pa je dodati le, da bo končna pravna opredelitev dejanja mogoča šele v kasnejši fazi kazenskega postopka, ko se bodo izvajali dokazi, s katerimi se bo potrdila ali ovrgla teza tožilstva, da so osumljenci ravnali z oškodovanko na način, da je to moč razumeti kot trgovino z ljudmi.

Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb in poseg v njihovo pravico do spolne samoodločbe, pri čemer v primeru ekonomskega izkoriščanja za obstoj kaznivega dejanja ni relevanten način pridobitve ali izplačila denarja. Naknadna sodna kontrola ni namenjena vnovičnem ponavljanju vsebine tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, kar sta nižji sodišči opravili in svojo odločitev v pravnomočni sodbi tudi zadostno in razumno obrazložili. Z vidika jamstev poštenega sojenja je odločilno, da sta nižji sodišči trditve obrambe o izzivanju kriminalne dejavnosti vsebinsko preučili in ugotovili, da je šlo pri tajnem delovanju za pasivno pridobivanje informacij od obsojenca.

Obtoženec je bil z očitanimi ravnanji, ko je ne zgolj vsakodnevno prevzemal zaslužek od prostitucije oškodovanke in po denar k njej pošiljal celo druge ljudi, temveč predvsem s tako intenzivnim spremljanjem in nadzorovanjem izvajanja prostitucije, z različnimi oblikami nadzora nad oškodovanko in z obiskovanjem stanovanja, kjer je prostitucijo izvajala, z razpolaganjem z njenimi gesli na spletnih straneh, na katerih je bila prijavljena, nedvomno aktivno vključen v prostitucijo oškodovanke. S tem je obtoženec dejansko nadziral izvrševanje prostitucije, kar po mnenju pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je bil pri prostituciji oškodovanke dejavno udeležen. Prav tako ne gre spregledati nadaljnjega očitka obtožencu, da je vodil evidence oškodovankinih strank in njenega zaslužka. Navedena aktivnost, zajeta v opis dejanja, konkretizira sodelovanje pri prostituciji, saj vodenje evidenc v zvezi s prostitucijo že po vsebini lahko predstavlja aktiven prispevek k njenemu izvajanju.

Sodišče prve stopnje je pri presoji obtožencu očitanega kaznivega dejanja v pritožbeno izpodbijani sodbi povsem prezrlo katere oblike kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 je bil sploh obtožen ter zanemarilo v tej zvezi sprejeto enotno sodno prakso, saj se je v razlogih oprostilne sodbe ukvarjalo predvsem z aspektom prostovoljnosti oškodovankinega početja, njene avtonomije odločanja ter načinom delitve prejetih denarnih sredstev.

Na opisan način je torej ravnal od meseca aprila 2016 do 8. oktobra 2018, čas storitve kaznivega dejanja pa je v opisu razmejen na dve obdobji zaradi starosti oškodovanke. Če bi bilo obravnavano kaznivo dejanje izvršeno le v časovnem obdobju, ko je že bila stara 15 let, bi bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, ker pa je bilo izvršeno tudi ko še ni dopolnila 15 let starosti, je pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena) KZ-1. V primeru, ko obdolženec zoper istega oškodovanca in v kontinuiranem časovnem obdobju izpolni zakonske znake obeh navedenih kaznivih dejanj, ker v tem času oškodovanec dopolni 15 let starosti, se obdolženčevo ravnanje pravno opredeli kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker je zanj predpisana strožja kazen. Iz verodostojne izpovedbe oškodovanke izhaja, da jo je obdolženec v obravnavanem času večkrat otipaval po stegnih, prsih in spolovilu, ne pa, da je to

Kdaj gre v konkretnem primeru za izkoriščanje, presoja sodišče v vsakem primeru posebej in sicer glede na konkretna dejstva in okoliščine kaznivega dejanja. Dobrina, zavarovana s kaznivim dejanjem po 175. členu KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Pri avtonomiji osebe gre za posege v ekonomsko svobodo (ekonomsko izkoriščanje), kakor tudi za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja, med katere spada na primer omejevanje prostosti gibanja, vsiljevanje določenih strank, načina, kraja in drugih značilnosti delovanja osebe, ki se prostiruira. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih ter poseg v pravico do samoodločbe. Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V kolikor sodišče protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ugotovi in odvzame, mora biti onkraj razumnega dvoma prepričano, da izvira iz obravnavanega kaznivega dejanja in tudi v njeno vi

1. Izvajanje ukrepa (tudi) z odkupom spolne storitve od žrtev tovrstnega kaznivega dejanja po oceni pritožbenega sodišča nedvomno pomeni nedopusten poseg v ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine žrtve, najmanj poseg v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS). Dopustitev tajnega delovanja na način, da tajni delavec uporabi (kupi) spolno storitev od žrtve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, je v nasprotju z 11. členom Direktive 211/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5.4.2011, ki določa ukrepe pomoči in podpore žrtvi. Drugi odstavek 11. člena Direktive določa, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe s katerimi zagotovijo, da sta osebi zagotovljeni pomoč in podpora takoj, ko pristojni organi utemeljeno sumijo, da je bilo zoper njo storjeno katerokoli izmed kaznivih dejanj v zvezi s trgovino z ljudmi. Odkup spolne storitve ni pomenil zakonit pravni promet, ampak je šlo za pogodbo o odkupu spolne storitve, ki je bila za državo (ki jo je predstavljal tajni delavec oz. policija) prepovedana in zato nična (prvi in drugi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Glede na navedeno ni dvoma, da je bilo z ukrepom tajnega delova

KZ-1 je v 86. členu, v delu, ki izključuje alternativni način izvršitve zaporne kazni za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, jasen in ne omogoča razlage, ki jo ponuja pritožnik. Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost so uvrščena v IXX. poglavje KZ-1, mednje pa spada tudi kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1. Ali gre za spolno nasilje nad žrtvijo ni relevantno.

V času izdaje odredb za prikrite preiskovalne ukrepe v letu 2016 je tretji odstavek 149.b člena ZKP določal, da če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno oziroma da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniških imenikih in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi, lahko policija od operaterja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči te podatke. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata omogoča zgolj identifikacijo lastnika ali uporabnika določenega komunikacijskega sredstva. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje, da IMEI številka telefonskega aparata ne sodi med t. i. varovane prometne podatke, ki so zaščiteni s 37. členom Ustave RS in 8. členom EKČP, za katere pridobitev je potrebna odredba sodišča. Sama IMEI številka namreč ne omogoča razkritja ne vsebine komunikacije, ne udeležencev komunikacije, ne drugih okoliščin komunikacijsk

Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet, ampak, da imajo storilci od prostituiranja oseb korist in prejemajo denar, pri čemer višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Zavrniti je zato treba stališče, da je zakonski znak izkoriščanja prostitucije podan le, če bi storilec dekletom pobral več kot polovico zaslužka. Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato je neutemeljeno tudi zavzemanje obsojenčevih zagovornikov, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost in primerja z nemško sodno prakso, kjer je prostitucija legalizirana in pravno urejena dejavnost.

Presoja, ali je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, je vedno odvisna od presoje dejanskih okoliščin, ugotovljenih v kazenskem postopku. Tudi ESČP je v sodbi velikega senata S.M. proti Hrvaški z dne 25. 6. 2020 presodilo, da je vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin, v povezavi s pozitivno pravno ureditvijo v posameznih državah. Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V primeru, ko gre za ekonomsko izkoriščanje, vprašanje načina pridobitve ali izplačila denarja, za obstoj kaznivega dejanja ni pravno relevantno.Zato navedeno ne sodi v opis kaznivega dejanja. Kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 in zlorabe prostitucije po tretjem odstavku 175. člena KZ-1 sta tako v realnem steku, pri čemer je kaznivo dejanje po 196 členu KZ-1 v celoti konzumirano v kaznivem dejanju zlorabe prostitucije. Oškodovanke, ki so prihajale iz revnih držav in so se za prostituiranje odločile zaradi finanč

Na podlagi neposrednega zaslišanja prič Y. Y., A. B. in Q. Q. , ki so skladne z vsebino spornih depeš, je sodišče prve stopnje zaključilo, da podatki v depešah niso posledica opravljenih razgovorov z osebami navedenimi v depešah, ampak gre za podatke policistov, do katerih so prišli z operativnim delom, zaradi česar je depeši štelo kot zakonit dokaz, poleg tega pa je bilo komuniciranje med slovensko in bolgarsko policijo v skladu z zgoraj citirano konvencijo in sporazumom med vladama Republike Slovenije in Republike Bolgarije. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe na več mestih razumno in argumentirano obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je v obravnavani zadevi šlo za izkoriščanje, in sicer: iz zasežene listinske dokumentacije je razvidno, da so obtoženci za prostitucijo priskrbeli tuja dekleta iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom; da so jim priskrbeli stanovanje, prostor za izvrševanje prostitucije; ustanovili so družbe, v katerih so bila dekleta slamnate lastnice, direktorice in fiktivno zaposlene; obtožena C. C. je sprejemala naročila, vodila in organizirala dekle

Pri kaznivih dejanjih zoper premoženje ni odločilno, ali je storilec pridobil protipravno premoženjsko korist zase. Že v 23. poglavju, v katerega so umeščena kazniva dejanja zoper premoženje, je vrsta kaznivih dejanj, ki ne terjajo pridobitve premoženjske koristi le za storilca kaznivega dejanja samega, pač pa zadostuje, da s kaznivim dejanjem pridobi protipravno premoženjsko korist komu drugemu (npr. kazniva dejanje goljufije po členu 211 KZ-1, organiziranja denarnih verig in nedovoljeno prirejanje iger na srečo po členu 212 KZ-1, izsiljevanja po členu 213 KZ-1, oderuštva po členu 214 KZ-1, izneverjanja po členu 215 KZ-1). Tako se pokaže, da pritožnik s stališčem, da njegove vloge pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije (pri čemer sam v pritožbi priznava, da je od oškodovank prejel denarne zneske in jih po navodilih nadrejenih izročal nadrejenim), ker pri tem zase ni pridobil protipravne premoženjske koristi in zato njegovega kaznivega dejanja ni moč opredeliti kot kaznivo dejanje zoper premoženje, ne more uspeti.

Pravna dobrina, ki je zavarovana s kaznivim dejanjem po 175. členu KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Gre za posege v njeno ekonomsko svobodo in za posege v njeno splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja. Za izkoriščanje prostitucije ni mogoče šteti zgolj kakršnokoli obliko sodelovanja pri prostituciji druge osebe, od katere ima storilec neko premoženjsko korist. Z izkoriščanjem je mišljena tista udeležba pri prostituciji druge osebe, pri kateri so medsebojne koristi in dajatve obeh udeleženih oseb v tako očitnem nesorazmerju, da je oseba, ki se prostituira, zaradi tega lahko omejena v svoji osebni in ekonomski svobodi. Izkoriščanje prostitucije predstavlja bistvo izvršitve tako kaznivega dejanja zlorabe prostitucije kot tudi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, vendar se pri kaznivem dejanju trgovine z ljudmi s posameznikom razpolaga kot z blagom, pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije pa posameznik ohrani določeno stopnjo suverenosti.

Kdaj je ob pomensko odprtem in tudi sicer v okviru določbe 175. člena KZ-1 nedefiniranem pojmu podano "izkoriščanje prostitucije", predstavlja dejansko vprašanje. Le-to se veže na podatke, dejstva in okoliščine, ki jih sodišče skladno z načelom proste presoje dokazov ugotavlja v okviru vsakega posameznega postopka in jih presoja tudi skozi prizmo konkretnih obtožbenih očitkov. Obtožba, ki jo zastopa državni tožilec, je tisti kazenskopravni okvir, ki določa izvršitvena ravnanja, ki na ravni vsakokratnega dejstvenega opisa konkretizirajo zakonski znak oziroma očitek, da je obtoženec zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji druge osebe.

Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je v opisanih in v dokaznem postopku ugotovljenih dejanjih obsojenke konkretizirano njeno sodelovanje pri tuji prostituciji zaradi izkoriščanja. Obsojenka je sodelovala pri prostituiranju več deklet na način, da je ustvarjala zaslužek, pri tem pa je šlo za kontinuirano, več let trajajočo dejavnost, ki je predstavljala utečen in donosen posel. Obsojenkino sodelovanje pri tuji prostituciji je obsegalo najemanje in razpolaganje s stanovanji, skrb za prevoz deklet na lokacije, kjer se je izvajala prostitucija, njeno oglaševanje in dogovarjanje s strankami za srečanja z dekleti, ki so ponujala spolne storitve, s čimer je dejansko vodila in posredno nadzirala izvrševanje prostitucije. Ker je pri tem od oškodovank, ki so se nanjo zaradi osebnostnih potez in nepoznavanja jezika funkcionalno navezale – kar je obsojenka izkoriščala zavoljo teženj po lastnem finančnem okoriščanju – prejemala polovico zaslužka, ki so ga le-te prejele od strank, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek pravnomočne sodbe, da je obsojenka sodelovala pri tuji prostituciji zaradi ekonomskega izkoriščanja.