152. člen ZKP

Sodišču prve stopnje se do predloga za izločitev dokazov, ki je bil podan na predobravnavnem naroku in o katerem sta prvo in drugostopenjsko sodišče odločili s posebnim sklepom, v sodbi ni treba ponovno opredeljevati. Višje sodišče lahko o nezakonitosti dokazov odloča dvakrat: v primeru pritožbe zoper sklep predsednika senata v fazi predobravnavnega naroka in pri preizkusu pritožbe zoper sodbo. Obseg presoje pri preizkusu sodbe se od preizkusa v fazi predobravnavnega naroka razlikuje, saj je lahko višje sodišče soočeno z drugačnim dejanskim stanjem, ugotovljenim na glavni obravnavi, poleg tega mora na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti. Na navedbe v pritožbi zoper sodbo, ki so identične navedbam iz pritožbe zoper sklep iz faze predobravnavnega naroka, je v predmetni zadevi višje sodišče odgovorilo s sklicevanjem na razloge prejšnjega sklepa. Navedeno ne pomeni, da je senat višjega sodišča preizkušal sklep, izdan v fazi predobravnavnega naroka. Izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP zato ni podan. Obseg obrazložitve, ki jo mora sodišče podati v odgovor, je odvisen od navedb, ki jih je v predlogu za izloč

Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb in poseg v njihovo pravico do spolne samoodločbe, pri čemer v primeru ekonomskega izkoriščanja za obstoj kaznivega dejanja ni relevanten način pridobitve ali izplačila denarja. Naknadna sodna kontrola ni namenjena vnovičnem ponavljanju vsebine tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, kar sta nižji sodišči opravili in svojo odločitev v pravnomočni sodbi tudi zadostno in razumno obrazložili. Z vidika jamstev poštenega sojenja je odločilno, da sta nižji sodišči trditve obrambe o izzivanju kriminalne dejavnosti vsebinsko preučili in ugotovili, da je šlo pri tajnem delovanju za pasivno pridobivanje informacij od obsojenca.

Resnost grožnje je dejansko vprašanje, sodišče pa je dolžno o njem v sodbi navesti jasne razloge. Zlasti razloge o tem, zakaj in na osnovi česa ugotavlja, da je podana objektivna resnost grožnje, torej taka, da bi "slehernika", kot to v pritožbi navajajo zagovorniki, pripravila k delovanju v škodo lastnega ali tujega premoženja. Ni dovolj, da se oškodovanec počuti ogroženega z izsiljevanjem in v posledici povsem subjektivne presoje kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, temveč mora biti grožnja po vsebini taka, da bi vsakogar prisilila v škodno premoženjsko ravnanje. Državni tožilec in preiskovalni sodnik pa sta opravila presojo utemeljenosti predlogov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, kar je razvidno iz obrazložitve odredb, v katerih sta navedla, da bo zaradi previdnosti osumljenih dokazovanje izredno težavno oziroma bo povezano z nesorazmernimi težavami tudi zaradi visoke protipravne premoženjske koristi ter možnosti, da bo nevarno tudi za življenje in telo, zbrati pa bo dokaze o načinu storitve kaznivega dejanja in morebitni vpletenosti ostalih pomagačev, o odkritju lokacije, kjer storilci skrivajo poslovno dokumentacijo, ki je pred

Velja namreč, da če se pri izvajanju ukrepa pridobi dokaz, da je osumljenec storil neko drugo kaznivo dejanje, za katero ni bil odrejen ukrep, se tak dokaz lahko uporabi v kazenskem postopku, če gre za kataloško kaznivo dejanje. Ker so bili namreč od izdaji odredbe preiskovalnega sodnika podani utemeljeni razlogi za sum storitve temeljne oblike tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 183. člena KZ-1, ki je kataloško kaznivo dejanje, je uporaba izsledkov odrejenega ukrepa dovoljena tudi za dokazovanje privilegirane oblike tega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ-1.

Dejanje v točki I/1 torej ni opisano tako, da bi vsebovalo vse zakonske znake obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Vsled navedenega je pritožbeno sodišče to dejanje izpustilo iz opisa po pritožbenem sodišču tudi sicer drugače pravno opredeljenem kaznivem dejanju obdolženih D.V. in N.M., katerima je obtožba očitala storitev, vsakemu od njiju osem kaznivih dejanj po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da gre pri vsakem od navedenih obdolžencev za eno kaznivo dejanje glede na to, da se jima očita izvršitvena oblika ukvarjanja, ki pomeni ponavljajočo se načrtovano dejavnost, v okviru katere storilec spravi čez državno mejo eno, praviloma pa širši krog oseb, več kot enkrat, pri čemer lahko tudi enkratno spravljanje drugih čez mejo kaže, da namerava s tem nadaljevati.

Ob odločanju o razširitvi prikritega preiskovalnega ukrepa je preiskovalni sodnik pri svoji presoji in opravljanju garantne dolžnosti izhajal iz predhodne odredbe. Dodatno je navedel razloge za razširitev sicer enotnega ukrepa zoper isto osebo in istovrstno komunikacijsko sredstvo, glede katerega je ocenil, da se uporablja v zvezi s prepovedano dejavnostjo. S tem pa je opravil in v zadostni meri obrazložil presojo subsidiarnosti in sorazmernosti. Slednje v obsegu, ki je potreben za zgolj razširitev ukrepa na dodaten telefonski priključek. Okoliščina, da so tuji varnostni organi prisluškovali mobilnim številkam slovenskega operaterja, še ne pomeni, da se je ukrep izvajal na ozemlju Republike Slovenije.

Tožnik ima status relativno javne osebe in je kot tak izpostavljen ostrejšemu javnemu nadzoru in kritiki, meja oziroma zaščita pred posegi v osebnostne pravice takšne osebe pa je bistveno bolj ohlapna in vezana na upravičen interes javnosti, da je seznanjena z ravnanji takšne osebe, zlasti na poslovnem področju njenega delovanja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnika, da so bili prisluhi pridobljeni z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov v kazenskem postopku. Ker pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče celovito preizkusiti, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče presoditi, ali je v konkretnem primeru še mogoče govoriti o koliziji dveh ustavnopravnih pravic, ali pa sam izvor posega v tožnikovo komunikacijsko zasebnost zaradi protipravnosti izključuje upravičenost posega v zasebnost tožnika, ne glede na vsebino zapisanega in objavljenega.

Prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih predstavlja enega najhujših posegov države v pravico posameznika do zasebnosti. Da je takšen poseg v skladu z Ustavo, mora biti specifično opredeljen in določen v zakonu, določno časovno omejen, nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka, ali za varnost države, pri čemer je treba upoštevati načelo sorazmernosti, poleg tega pa mora poseg s svojo odločbo dovoliti sodišče. Temeljno načelo pri odreditvi tega ukrepa je, da se pravica do zasebnosti za posameznika konča takrat in tam, kjer kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih. Za zakonito odreditev tega prikritega preiskovalnega ukrepa ne zadošča zgolj, da je bil odrejen s strani sodišča, temveč mora biti odrejen z obrazloženo sodno odredbo. Preiskovalni sodnik je pri odreditvi tega ukrepa vezan le na predlog državnega tožilca, ne pa na pobudo policije. Ta je namenjena le državnemu tožilcu, da lahko sprejme odločitev, ali bo sodišču predlagal odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa, ne pa sodišču, da bi na podlagi njenih navedb sprejelo odločitev o odreditvi predlaganega preiskovalnega ukrepa. Sočasna uporaba prikr

Opisana ravnanja obdolženca (poslana SMS sporočila) ne vsebujejo grožnje z napadom na življenje ter telo. Nekatera obdolženčeva ravnanja nedvomno pomenijo napad zoper čast in dobro ime oškodovancev v obliki žaljive vrednostne ocene. To pa je zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, ki se preganja na zasebno tožbo.

Državno tožilstvo je kazensko pravne očitke imenovanim obtožencem obsodilnega dela izpodbijane sodbe v pretežni meri utemeljevalo s takoimenovanimi italijanskimi dokazi, ki so bili torej pridobljeni v Republiki Italiji brez vpliva naše države na to, kako naj se ti dokazi pridobijo. Glede teh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so bili ti dokazi pridobljeni v skladu z italijansko zakonodajo ter da ni podana njihova vsebinska neskladnost z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji oziroma s standardi Ustave Republike Slovenije. Glede na ustaljeno sodno prakso, ki se izraža skozi odločbe Vrhovnega sodišča RS, so posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuj organ, veljavna tudi v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku, razen če so bila pridobljena s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Sodišče v okviru zaprošene mednarodne pravne pomoči s strani italijanskih pravosodnih organov sicer ni prejelo navedenih odredb za prisluškovanje telefonskim številkam v Italiji, vendar samo to dejstvo, tudi p

V položaju, ko izjave anonimnih oseb ne zadostujejo za verjetnost na ravni utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba izvršila, pripravlja oziroma organizira določeno kaznivo dejanje, bi morala policija po pridobitvi informacij od anonimnih virov, skladno s prvim in drugim odstavkom 148. člena ZKP, nadaljevati z zbiranjem dodatnih obvestil, saj potrebnega dokaznega standarda ni mogoče doseči zgolj s preverjanjem splošnih, verjetnostnih okoliščin, temveč morajo biti dodatni dokazi v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja.

Če je z odločbo Ustavnega sodišča ugotovljena neskladnost zakona z ustavo, zakon ni razveljavljen, in ga je potrebno uporabljati še naprej vsaj do poteka roka, danega zakonodajalcu za odpravo neskladnosti. Enako velja za razveljavljeni zakon do preteka roka za učinkovanje razveljavitve.

Za predlog in odredbo za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa se ne zahtevajo točni osebni podatki osebe, zoper katero se ukrep odreja, temveč le tisti podatki, ki so zadostni za določljivost osebe. Pogoj zanesljivosti odredbe je, da se ukrepi dejansko izvajajo zoper tisto osebo, zoper katero se odredba oziroma odobritev izda. Dokaz v kazenskem postopku je originalno gradivo, to je slikovni ali zvočni zapis na originalnih posnetkih, prepis posnetih zvočnih zapisov (pogovorov) pa le, če stranke ne ugovarjajo skladnosti zapisov s prepisom, ki ga je naredila policija ali preiskovalni sodnik in če tudi sodišče ne dvomi o njegovi pravilnosti in popolnosti.

Zakon o kazenskem postopku predpisuje zgolj vsebino odredbe, s katero preiskovalni sodnik odredi s strani državnega tožilca predlagani ukrep, ne predpisuje pa oblike odredbe oziroma njene notranje strukture. Dokazi, zbrani s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, odrejenimi zoper drugo osebo, se lahko uporabijo, kadar organi pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila izdana, nenamerno oziroma naključno naletijo na dokaz, ki ima obremenilni značaj.

Čeprav je dopustno prikrite preiskovalne ukrepe izvajati le glede kvalificirane oblike določenega kaznivega dejanja, ne pa tudi za temeljno ali privilegirano obliko istega dejanja, je pridobljene dokaze mogoče uporabiti tudi za ta kazniva dejanja, če so bili ob izdaji odredbe preiskovalnega sodnika podani utemeljeni razlogi za sum storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja. Pravica do zasebnosti je lahko prekršena v primeru nezakonite obdelave podatka, ne pa že s samim mehaničnim zapisom klica. Mobilni operaterji z evidentiranjem pogovorov po baznih postajah evidentirajo le telefonske povezave in ne zbirajo podatkov o gibanju svojih strank. S pridobivanjem teh evidenc po odredbi sodišča pa se ne posega v tajnost pogovorov ali v zasebnost osebe, ki telefon uporablja, dokler se uporaba ne poveže z njegovo prisotnostjo na določenem kraju oziroma v določenem času v povezavi z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Ker gre pri razlogih za sum za najnižji standard verjetnosti v kazenskem pravu, je informacija organov za notranje zadeve, da S. naprodaj ponuja večjo količino eksploziva skupaj z vžigalno vrvico in detonatorji, zadostovala za odreditev ukrepov po 150. členu ZKP. Med tajnim policijskim sodelavcem (TPS) in obsojenim je moralo, da je preiskovalni sodnik lahko ugotovil razloge za sum, da je slednji z eno ali več osebami sodeloval pri izvršitvi kaznivih dejanj, priti do stika in pogovora o eksplozivu. Ob tem, ko je do teh kontaktov prišlo, TPS s tem ni nezakonito izvajal ukrepa, za katerega bi morala obstajati odredba preiskovalnega sodnika. Posredni dokazi, kakršna sta poročilo o ugotovitvah tajnega policijskega sodelavca in poročilo o izvajanju tajnega opazovanja, lahko dejanske ugotovitve le utrjujejo, zaradi njihove manjše procesne vrednosti pa zgolj na njihovi podlagi dejanskega stanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Obsojeni M., če bi ga kot tajnega sodelavca VOMO res vezala uradna tajnost, bi le-to v primeru, ko mu je zaradi kazenskega postopka grozil odvzem osebne svobode, v skladu z načelom skrajne sile lahko prenehal varovati. Pe

Po ustaljeni ustavno sodni praksi je pri odločanju o priporu glede utemeljenega suma dopustno sklicevanje na sklep o uvedbi preiskave, če je utemeljen sum v njem pravilno obrazložen in če okoliščine, ki ga utemeljujejo, še vedno obstajajo. Pri odločanju o priporu se sodišče ne sme spuščati v oceno nasprotujočih si dokazov, njihove zanesljivosti in verodostojnosti, ker je to predmet presoje razpravljajočega senata po opravljeni kontradiktorni glavni obravnavi. Zato sodišče druge stopnje ni bilo dolžno odgovarjati na pritožbene navedbe, s katerimi je zagovornica izpodbijala utemeljen sum na podlagi lastne presoje dokazov in dejstev. Dokazi, ki so bili zakonito pridobljeni na podlagi odredbe, izdane na podlagi 152. člena ZKP, se lahko uporabljajo tudi zoper drugo osebo, zoper katero ni bil odrejen ta ukrep, če je ta pri izvršitvi kaznivega dejanja sodelovala z osebo, zoper katero je bil odrejen ukrep. Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ki je temeljni pogoj za pripor in ki mora biti med kazenskim postopkom vseskozi podan, sicer lahko omaje spoznanje, da sklepanje o njem temelji na nedovoljenem dokazu, na katerega

Z izvajanjem odrejenih ukrepov iz 1. odstavka 150. člena ZKP zoper obsojenca A.B. in M.G. je bil kot udeleženec pri izvrševanju kaznivega dejanja odkrit tudi obs. R.B. Čeprav zanj ni bila izdana posebna odredba za izvajanje teh ukrepov, je glede na vsebino odredb, s katerima so bile zajete tudi do takrat neugotovljene osebe, bilo mogoče na zakonit način izvajati odrejene ukrepe tudi zoper obsojenca. Sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog, saj zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni, na katere zaključke pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev bi lahko vplivala neposredna izvedba tega dokaza na glavni obravnavi (2. odstavek 371. člena ZKP). Ker center za kriminalističnotehnične preiskave ni bil odrejen za izvedenca v smislu 1. odstavka 249. člena ZKP, njegovega strokovnega mnenja ni mogoče obravnavati kot izvida in mnenja z odredbo postavljenega izvedenca, ampak ga sodišče ocenjuje kot vsak drug dokaz, stranke pa mu lahko oporekajo. Heroin, ki vsebuje diacetilmorfin in s katerim se ugotavlja čistost mamila, vsebuje tudi primesi kot njegove sestavne dele. Zato ni mogoče sprejeti trditve, da

Čeprav je okrožni državni tožilec v nekaterih primerih med preiskavo prisostvoval zaslišanju obdolžencev in prič, v pritožbenem postopku pa je sodeloval kot zastopnik obtožbe pred pritožbenim sodiščem na seji senata, ni bila kršena 4. točka 39. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 41. člena ZKP. V postopku je namreč nastopal kot stranka, pri čemer posamezna faza kazenskega postopka ne izključuje nastopanja iste osebe kot stranke, zato smiselna uporaba 4. točke 39. člena ZKP ne pride v poštev. SOVA je prisluškovanje kot tehnično opravilo izvajala po naročilu policije, ki je imela ustrezno pooblastilo preiskovalnega sodnika. Izbira tehničnega izvajalca ni prekoračitev pooblastil in kršitev 5. odstavka 152. člena ZKP.

Dejstvo, da niti posamezniki niti celotna skupina v prejšnjih primerih izvajanja posebnih operativnih metod niso bili odkriti, ne predstavlja ovire, da take skupine ali posameznikov po preteku šestih mesecev organi odkrivanja ne bi spremljali v njihovi kriminalni aktivnosti.