155.a člen ZKP

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

Za določitev začetka izvajanja tajnega delovanja je ključen tisti trenutek, ko tajni delavec začne usmerjeno zoper določeno osebo zbirati podatke o njej in njeni kriminalni aktivnosti. Tajni delavci svoj status pridobijo na podlagi ustrezne pisne odredbe. Za presojo zakonitosti njihovega delovanja ni izključena možnost, da so osebe de facto tajno delovale že pred tem, ko so pridobile navodila policije o tem, kako naj ravnajo v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem ter so bile seznanjene s pravicami in obveznostmi tajnih delavcev. Tudi v primeru, ko posameznik že pred formalno uvedbo tajnega delovanja deluje po navodilih in usmeritvah policije ter je seznanjen s pravicami in obveznostmi tajnega delavca, lahko dejansko deluje kot tajni delavec. Zgolj dejstvo, da je sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje tajnega policijskega delavca, ki je s svojimi trditvami obremenil obsojenca, samo po sebi še ne pomeni, da je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Za kršitev navedenih pravic gre tedaj, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na sporni dok

Glede na dikcijo tretjega odstavka 155. člena ZKP ukrepe izvajajo "policisti ali njihovi sodelavci". Če pa oseba ne ravna pod vodstvom policije oziroma državnega tožilca, pa ne gre za takšne ukrepe. Že iz določb ZKP, ki govorijo izzivanju kriminalne dejavnosti (tretji in četrti odstavek 155. člena, deveti odstavek 155. člena), izhaja, da jih je mogoče aplicirati le na delovanje državnih organov, zato je logično, da jih ni mogoče aplicirati na delovanje zasebnikov. Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi I Ips 65218/2010 z dne 27. 1. 2016, ko je zvočni posnetek, ki ga je sodišče uporabilo kot dokaz, nastal v trenutku obsojenčevega izvrševanja izredno hudega kaznivega dejanja - napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ-1. V citirani zadevi, v kateri je bilo dejansko stanje glede na dosedanje ugotovitve kazenskega postopka identično temu v obravnavani zadevi, je Vrhovno sodišče RS judiciralo, da ima pravica do osebne varnosti oziroma življenja oškodovanke v konkretni situaciji nedvomno prednost pred osebnostno pravico obsojenca do glasu oziroma zasebnosti, v katero je bilo poseženo v trenutku izv

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz predhodnih odločb, s katerimi so bila določena vprašanja že preizkušena. Prav tako naknadna sodna kontrola ni namenjena ponavljanju vsebine sodnih oziroma tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, ki jo je sodišče v obravnavanem primeru opravilo in v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe tudi zadostno in razumno obrazložilo. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da je vprašanje izzivanja kriminalne dejavnosti v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki je odvisno od presoje dejstev in okoliščin, v katerih so delovali tajni delavci. Za presojo, ali je v določenem primeru prišlo do izzivanja kriminalne dejavnosti, so vzpostavljena objektivno - subjektivna merila. Posameznikova pripravljenost izvršiti kaznivo dejanje se na primer ocenjuje na podlagi njegove predkaznovanosti, njegove seznanjenosti z okoliščinami in načini izvršitve kaznivega dejanja, njegove vztrajnosti izvršiti kaznivo dejanje ter samoinicijativnega ravnanja v smeri njegove izvršitve. Poleg tega je treba objektivno oceniti, kakšni st

Sodišču prve stopnje se do predloga za izločitev dokazov, ki je bil podan na predobravnavnem naroku in o katerem sta prvo in drugostopenjsko sodišče odločili s posebnim sklepom, v sodbi ni treba ponovno opredeljevati. Višje sodišče lahko o nezakonitosti dokazov odloča dvakrat: v primeru pritožbe zoper sklep predsednika senata v fazi predobravnavnega naroka in pri preizkusu pritožbe zoper sodbo. Obseg presoje pri preizkusu sodbe se od preizkusa v fazi predobravnavnega naroka razlikuje, saj je lahko višje sodišče soočeno z drugačnim dejanskim stanjem, ugotovljenim na glavni obravnavi, poleg tega mora na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti. Na navedbe v pritožbi zoper sodbo, ki so identične navedbam iz pritožbe zoper sklep iz faze predobravnavnega naroka, je v predmetni zadevi višje sodišče odgovorilo s sklicevanjem na razloge prejšnjega sklepa. Navedeno ne pomeni, da je senat višjega sodišča preizkušal sklep, izdan v fazi predobravnavnega naroka. Izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP zato ni podan. Obseg obrazložitve, ki jo mora sodišče podati v odgovor, je odvisen od navedb, ki jih je v predlogu za izloč

Res je sicer, da mora sodišče upoštevati ekskluzijsko pravilo iz drugega odstavka 18. člena ZKP po uradni dolžnosti v vseh fazah kazenskega postopka, vendar je obramba po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov zaradi prekluzije omejena do začetka glavne obravnave. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku poučilo obdolženca o prekluziji pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov, je šele pritožbeno zatrjevanje nezakonitosti navedenih dokazov primarno prepozno, posledično pa uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nedovoljeno, saj ne gre za že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljene dokaze. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja (takšni stroški pa zato protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja), ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati in se storilcu kaznivega dejanja odvzame znesek, ki predstavlja seštevek vseh plačil za prodano drogo.

Okoliščina, da je bil ovaditelj v trenutku vložitve ustne ovadbe tajni delavec v drugi kazenski zadevi, sama po sebi ne pomeni, da je policija (že takrat) usmerjala njegova ravnanja zoper obdolženega A. A. Glede na podatke spisa se je aktivnost policije pričela šele z naknadnim preverjanjem informacij ovaditelja s klasičnimi metodami dela. Naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, so med drugim preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj (2. alineja prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije - v nadaljevanju ZNPPol), katere policisti opravljajo tudi s pridobivanjem in vrednotenjem informacij (drugi odstavek 148. člena ZKP, prvi odstavek 11. člena ZNPPol ter prvi odstavek 33. člena ZNPPol), zaradi česar je mogoče zaključiti, da so policisti s preverjanjem informacij ovaditelja postopali v skladu s svojimi pooblastili. Zapisnik o prepoznavi na podlagi fotografij in izjava, ki jo v zvezi s prepoznavo da oseba, ki opravlja prepoznavo (izjava po svoji naravi predstavlja obvestilo policiji po 148. členu ZKP), nista nedovoljena dokaza, saj sta pridobljena skl

Kdaj gre v konkretnem primeru za izkoriščanje, presoja sodišče v vsakem primeru posebej in sicer glede na konkretna dejstva in okoliščine kaznivega dejanja. Dobrina, zavarovana s kaznivim dejanjem po 175. členu KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Pri avtonomiji osebe gre za posege v ekonomsko svobodo (ekonomsko izkoriščanje), kakor tudi za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja, med katere spada na primer omejevanje prostosti gibanja, vsiljevanje določenih strank, načina, kraja in drugih značilnosti delovanja osebe, ki se prostiruira. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih ter poseg v pravico do samoodločbe. Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V kolikor sodišče protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ugotovi in odvzame, mora biti onkraj razumnega dvoma prepričano, da izvira iz obravnavanega kaznivega dejanja in tudi v njeno vi

1. Izvajanje ukrepa (tudi) z odkupom spolne storitve od žrtev tovrstnega kaznivega dejanja po oceni pritožbenega sodišča nedvomno pomeni nedopusten poseg v ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine žrtve, najmanj poseg v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS). Dopustitev tajnega delovanja na način, da tajni delavec uporabi (kupi) spolno storitev od žrtve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, je v nasprotju z 11. členom Direktive 211/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5.4.2011, ki določa ukrepe pomoči in podpore žrtvi. Drugi odstavek 11. člena Direktive določa, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe s katerimi zagotovijo, da sta osebi zagotovljeni pomoč in podpora takoj, ko pristojni organi utemeljeno sumijo, da je bilo zoper njo storjeno katerokoli izmed kaznivih dejanj v zvezi s trgovino z ljudmi. Odkup spolne storitve ni pomenil zakonit pravni promet, ampak je šlo za pogodbo o odkupu spolne storitve, ki je bila za državo (ki jo je predstavljal tajni delavec oz. policija) prepovedana in zato nična (prvi in drugi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Glede na navedeno ni dvoma, da je bilo z ukrepom tajnega delova

Dokazni standard iz devetega odstavka 149.a člena ZKP je nižji kot tisti iz prvega odstavka istega člena. Za presojo dovoljenosti uporabe izjav preiskovane osebe, ki jih je podala tajnemu delavcu v okviru prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega delovanja, so odločilni kriteriji: (1) ali je oseba v pridržanju, (2) ali je oseba že bila formalno zaslišana, (3) ali oseba, ki zabeleži izjavo obdolženca, deluje kot agent države in kakšna je siceršnja narava njunega razmerja, (4) ali gre za izjave o že storjenem kaznivem dejanju ali o takem, ki je (še) v teku in (5) ali gre za funkcionalni ekvivalent zaslišanju.

V vsakem primeru pa je vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej, po presoji vseh relevantnih dejstev in okoliščin konkretnega primera. Zato sodišče zaključkov o izzvani kriminalni dejavnosti ne more utemeljevati s sklicevanjem na druge kazenske zadeve, kot to v pritožbi terja zagovornica. Iz tega razloga bo vprašanje ali je bil B. K. zanesljivo tajni policijski sodelavec, in če je bil, ali je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil storitev kaznivega dejanja s strani V. F., še vedno lahko predmet nadaljnjega kazenskega postopka. V primeru, če bo zanesljivo ugotovljeno, da je bil obtoženi V. F. z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa izzvan k storitvi kaznivega dejanja, pa bo to predstavljalo okoliščino, ki bo izključevala kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi s tem ukrepom (deveti odstavek 155.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 155. člena ZKP), ne pa podlago za izločanje domnevno nedovoljenih dokazov, v smislu četrtega odstavka 154. člena ZKP, kot to v predlogu za izločitev nedefiniranih dokazov, zahteva zagovornica.

Na podlagi neposrednega zaslišanja prič Y. Y., A. B. in Q. Q. , ki so skladne z vsebino spornih depeš, je sodišče prve stopnje zaključilo, da podatki v depešah niso posledica opravljenih razgovorov z osebami navedenimi v depešah, ampak gre za podatke policistov, do katerih so prišli z operativnim delom, zaradi česar je depeši štelo kot zakonit dokaz, poleg tega pa je bilo komuniciranje med slovensko in bolgarsko policijo v skladu z zgoraj citirano konvencijo in sporazumom med vladama Republike Slovenije in Republike Bolgarije. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe na več mestih razumno in argumentirano obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je v obravnavani zadevi šlo za izkoriščanje, in sicer: iz zasežene listinske dokumentacije je razvidno, da so obtoženci za prostitucijo priskrbeli tuja dekleta iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom; da so jim priskrbeli stanovanje, prostor za izvrševanje prostitucije; ustanovili so družbe, v katerih so bila dekleta slamnate lastnice, direktorice in fiktivno zaposlene; obtožena C. C. je sprejemala naročila, vodila in organizirala dekle

Ustavno sodišče se je v odločbi U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017 opredelilo do vprašanja uporabe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, v točki 41 obrazložitve pa tudi natančno pojasnilo, v katerih primerih organi pregona dostopajo do gradiva, pridobljenega s PPU, četudi sta minili več kot dve leti od konca izvajanja ukrepov. Kot bistveno je iz nje povzeti, da se dveletni rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in iz drugega odstavka 154. člena ZKP, v katerem mora državni tožilec začeti kazenski pregon, sicer se izsledki PPU uničijo, nanaša le na tista kazniva dejanja, zaradi katerih so bili PPU odrejeni oziroma konkretni izsledki PPU zbrani. Ko je prvotni namen pridobitve izsledkov PPU potrjen oziroma "validiran" s pravočasnim začetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe, se gradivo naprej hrani, dokler se hrani kazenski spis. V tem času pa se lahko pokaže potreba po uporabi izsledkov še za druga kazniva dejanja, za katera ZKP in sodna praksa dopuščata njihovo uporabo. Izsledke PPU je mogoče uporabiti tudi v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni b

Po presoji Vrhovnega sodišča glede na vse okoliščine konkretnega primera zahteva za izločitev sodnika ni bila podana prepozno. Narok za glavno obravnavo je bil namreč razpisan le nekaj dni po vpogledu obsojenčevega zagovornika v spis, pri čemer gre pri zahtevi za izločitev sodnika za tako pomembno procesno dejanje, ki zahteva posvet zagovornika s stranko in zato tudi čas za pripravo obrambe. Zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 42. člena ZKP, da mora stranka zahtevo za izločitev zahtevati takoj, ko zanjo izve, pa je potrebno razlagati ob upoštevanju vsebine zadeve, okoliščin konkretnega primera in upoštevajoč druge procesne pravice strank postopka.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ravnanje sodišča, da iz obsežnejšega konkretnega opisa kaznivega dejanja izpusti del, ki ga šteje za nedokazanega, povsem dopustno. Za takšno svojo odločitev mora seveda navesti tehtne razloge. Možnost sodišča, da posega v opis dejanja z dodajanjem besedila, zlasti zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker oceni, da bi bilo dejanje (oziroma le del širšega dejanja) primerno drugače pravno opredeliti, pa je majhna. Sodna praksa trdno stoji na stališču, da je dopustnost posegov sodišča treba razlagati restriktivno, zato je neutemeljen zgolj posplošen očitek tožilstva sodišču prve stopnje, da bi slednje lahko samo nekoliko spremenilo opis dejanja in bi še vedno bila podana objektivna identiteta obtožbe in sodbe. Sodišče prve stopnje je samo spremenilo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ko je namesto enega kaznivega dejanja izsiljevanja v kvalificirani obliki, ki obsega tudi poskus, dejanje opredelilo kot dve kaznivi dejanji izsiljevanja v kvalificirani obliki in poskus kaznivega dejanja izsiljevanja. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje na načelni ravni ni nepravilno, zlasti še, ker je sodišče prve stopnje izpustilo precejšnji del očitko

Resnost grožnje je dejansko vprašanje, sodišče pa je dolžno o njem v sodbi navesti jasne razloge. Zlasti razloge o tem, zakaj in na osnovi česa ugotavlja, da je podana objektivna resnost grožnje, torej taka, da bi "slehernika", kot to v pritožbi navajajo zagovorniki, pripravila k delovanju v škodo lastnega ali tujega premoženja. Ni dovolj, da se oškodovanec počuti ogroženega z izsiljevanjem in v posledici povsem subjektivne presoje kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, temveč mora biti grožnja po vsebini taka, da bi vsakogar prisilila v škodno premoženjsko ravnanje. Državni tožilec in preiskovalni sodnik pa sta opravila presojo utemeljenosti predlogov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, kar je razvidno iz obrazložitve odredb, v katerih sta navedla, da bo zaradi previdnosti osumljenih dokazovanje izredno težavno oziroma bo povezano z nesorazmernimi težavami tudi zaradi visoke protipravne premoženjske koristi ter možnosti, da bo nevarno tudi za življenje in telo, zbrati pa bo dokaze o načinu storitve kaznivega dejanja in morebitni vpletenosti ostalih pomagačev, o odkritju lokacije, kjer storilci skrivajo poslovno dokumentacijo, ki je pred

Po ugotovitvah prvega sodišča je šlo v obravnavanem primeru za izdajo odredb proti večim posameznikom (K. K., M.K., K. K., S. F., A. Z.), ki so se po izdaji prve odredbe le še podaljševale (ali razširile) za čas, ki je zakonsko omejen. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ključna presoja obrazložitve nosilne (prve) odredbe, v kateri pa mora tako, kot sicer pravilno opozarja pritožba, biti opravljena sodna kontrola, medtem ko za nadaljnje odredbe, s katerimi se ti ukrepi podaljšujejo (za določen čas) oz. razširjajo (za dodatne telefonske številke istih osumljencev), veljajo nižji standardi obrazložitve in je dovolj, da se v tem primeru te odredbe glede dokaznega standarda navezujejo na nosilne. Drži sicer, da prvi odstavek člena 214 v času izdaje odredbe ni zahteval ugotovitve utemeljenih razlogov za sum za tak poseg, temveč le obstoj verjetnosti, kar pa ni v nobenem primeru odvezovalo preiskovalnega sodnika, da v tej smeri ne opravi sodne kontrole dokumentacije, ki jo predloži bodisi policija, bodisi državni tožilec. Za presojo o tem, ali je bila opravljena sodna kontrola, namreč ne zadošča sklicevanje na predhodno izdane odredbe iste sodnice v tej zadevi

Ker je v obravnavani zadevi državni tožilec že vložil zahtevo za preiskavo, s tem pa izkazal, da namerava nadaljevati kazenski pregon, je torej zapovedana razlaga izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga, ki jo je sprejel Državni zbor 22. 11. 2017, iz nje pa izhaja, da je potrebno rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov razumeti kot instrukcijski, ne pa prekluzivni rok, ki bi narekoval izločitev dokazov in njihovo uničenje. Kot izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča, se v primeru, ko je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a člena, prvega odstavka 149.b člena ter 150., 151., 155., 155.a in 156. člena ZKP. Iz drugega odstavka 83. člena ZKP izhaja, da o zahtevi za izločitev dokazov na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloča preiskovalni sodnik. Po tem zakonskem določilu postopa preiskovalni sodnik, ki preiskavo opravlja. P

Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti zatrjevane kršitve v zvezi z nezakonitostjo postopanja predsednice senata pri zavrženju zahteve za njeno izločitev, saj o tem, zakaj je bila zahteva zavržena, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti preizkus zakonitosti odločitve. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljevanju svojih dokaznih zaključkov na več mestih v obrazložitvi sodbe sklicevalo na sodbe, izdane zoper soobsojence, ki so krivdo na predobravnavnem naroku priznali oziroma so sklenili sporazum o priznanju krivde (na primer 11., 17., 29. točka obrazložitve sodbe), kar je v luči ustavne pravice do nepristranskega sojenja ter upoštevajoč ustavnoskladno razlago določbe 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP pri Vrhovnemu sodišču vzbudilo dvom v nepristranskost odločanja predsednice senata prvostopenjskega sodišča. Ločevati je treba situacije, ko se pri izvrševanju kaznivega dejanja oseba, zoper katero prikriti preiskovalni ukrepi niso odrejeni, slučajno in nenadejano ujame v izvajanje ukrepov, odrejenih zoper drugo osebo, od situacij, ko se prikriti ukrepi z uporabo odredb, izdanih zoper druge osebe, osredotočeno izvajajo tudi