155. člen ZKP

Z novelo ZKP-P se je dokazni standard za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149.b členu ZKP zvišal na raven utemeljenih razlogov za sum, v vseh odprtih sodnih postopkih, v katerih so bili dokazi na podlagi določil 149.b člena ZKP pridobljeni še pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, pa je treba in concreto presoditi, ali je bila dejstvena podlaga v času odreditve ukrepa vendarle tolikšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V dostopni sodni praksi je namreč že bilo judicirano, da mora predlagatelj prikritih preiskovalnih ukrepov odredbodajalca (naj gre za preiskovalno sodnico ali za državnega tožilca) seznaniti ne le s svojimi dejanskimi ugotovitvami, pač pa mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev. S tem se preprečuje možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki bi bile pridobljene na nedovoljen način. Nadalje je že bilo poudarjeno tudi,4 da je učinkovito naknadno sodno varstvo pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v tajnem stadiju predkazenskega postopka, moč zagotoviti zgolj ob predpos

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

Glede na dikcijo tretjega odstavka 155. člena ZKP ukrepe izvajajo "policisti ali njihovi sodelavci". Če pa oseba ne ravna pod vodstvom policije oziroma državnega tožilca, pa ne gre za takšne ukrepe. Že iz določb ZKP, ki govorijo izzivanju kriminalne dejavnosti (tretji in četrti odstavek 155. člena, deveti odstavek 155. člena), izhaja, da jih je mogoče aplicirati le na delovanje državnih organov, zato je logično, da jih ni mogoče aplicirati na delovanje zasebnikov. Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi I Ips 65218/2010 z dne 27. 1. 2016, ko je zvočni posnetek, ki ga je sodišče uporabilo kot dokaz, nastal v trenutku obsojenčevega izvrševanja izredno hudega kaznivega dejanja - napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ-1. V citirani zadevi, v kateri je bilo dejansko stanje glede na dosedanje ugotovitve kazenskega postopka identično temu v obravnavani zadevi, je Vrhovno sodišče RS judiciralo, da ima pravica do osebne varnosti oziroma življenja oškodovanke v konkretni situaciji nedvomno prednost pred osebnostno pravico obsojenca do glasu oziroma zasebnosti, v katero je bilo poseženo v trenutku izv

Res je sicer, da mora sodišče upoštevati ekskluzijsko pravilo iz drugega odstavka 18. člena ZKP po uradni dolžnosti v vseh fazah kazenskega postopka, vendar je obramba po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov zaradi prekluzije omejena do začetka glavne obravnave. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku poučilo obdolženca o prekluziji pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov, je šele pritožbeno zatrjevanje nezakonitosti navedenih dokazov primarno prepozno, posledično pa uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nedovoljeno, saj ne gre za že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljene dokaze. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja (takšni stroški pa zato protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja), ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati in se storilcu kaznivega dejanja odvzame znesek, ki predstavlja seštevek vseh plačil za prodano drogo.

Okoliščina, da je bil ovaditelj v trenutku vložitve ustne ovadbe tajni delavec v drugi kazenski zadevi, sama po sebi ne pomeni, da je policija (že takrat) usmerjala njegova ravnanja zoper obdolženega A. A. Glede na podatke spisa se je aktivnost policije pričela šele z naknadnim preverjanjem informacij ovaditelja s klasičnimi metodami dela. Naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, so med drugim preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj (2. alineja prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije - v nadaljevanju ZNPPol), katere policisti opravljajo tudi s pridobivanjem in vrednotenjem informacij (drugi odstavek 148. člena ZKP, prvi odstavek 11. člena ZNPPol ter prvi odstavek 33. člena ZNPPol), zaradi česar je mogoče zaključiti, da so policisti s preverjanjem informacij ovaditelja postopali v skladu s svojimi pooblastili. Zapisnik o prepoznavi na podlagi fotografij in izjava, ki jo v zvezi s prepoznavo da oseba, ki opravlja prepoznavo (izjava po svoji naravi predstavlja obvestilo policiji po 148. členu ZKP), nista nedovoljena dokaza, saj sta pridobljena skl

Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb in poseg v njihovo pravico do spolne samoodločbe, pri čemer v primeru ekonomskega izkoriščanja za obstoj kaznivega dejanja ni relevanten način pridobitve ali izplačila denarja. Naknadna sodna kontrola ni namenjena vnovičnem ponavljanju vsebine tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, kar sta nižji sodišči opravili in svojo odločitev v pravnomočni sodbi tudi zadostno in razumno obrazložili. Z vidika jamstev poštenega sojenja je odločilno, da sta nižji sodišči trditve obrambe o izzivanju kriminalne dejavnosti vsebinsko preučili in ugotovili, da je šlo pri tajnem delovanju za pasivno pridobivanje informacij od obsojenca.

Ob razpadu (zunaj)zakonske skupnosti prihaja do sporov o lastništvu nepremičnin in upravičenosti do nadaljnjega bivanja v dotedanjem skupnem prebivališču, vendar zgolj izražanje volje enega od partnerjev še ne pomeni izgube pravice do nadaljevanja bivanja drugega partnerja.

1. Izvajanje ukrepa (tudi) z odkupom spolne storitve od žrtev tovrstnega kaznivega dejanja po oceni pritožbenega sodišča nedvomno pomeni nedopusten poseg v ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine žrtve, najmanj poseg v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS). Dopustitev tajnega delovanja na način, da tajni delavec uporabi (kupi) spolno storitev od žrtve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, je v nasprotju z 11. členom Direktive 211/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5.4.2011, ki določa ukrepe pomoči in podpore žrtvi. Drugi odstavek 11. člena Direktive določa, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe s katerimi zagotovijo, da sta osebi zagotovljeni pomoč in podpora takoj, ko pristojni organi utemeljeno sumijo, da je bilo zoper njo storjeno katerokoli izmed kaznivih dejanj v zvezi s trgovino z ljudmi. Odkup spolne storitve ni pomenil zakonit pravni promet, ampak je šlo za pogodbo o odkupu spolne storitve, ki je bila za državo (ki jo je predstavljal tajni delavec oz. policija) prepovedana in zato nična (prvi in drugi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Glede na navedeno ni dvoma, da je bilo z ukrepom tajnega delova

Dokazni standard iz devetega odstavka 149.a člena ZKP je nižji kot tisti iz prvega odstavka istega člena. Za presojo dovoljenosti uporabe izjav preiskovane osebe, ki jih je podala tajnemu delavcu v okviru prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega delovanja, so odločilni kriteriji: (1) ali je oseba v pridržanju, (2) ali je oseba že bila formalno zaslišana, (3) ali oseba, ki zabeleži izjavo obdolženca, deluje kot agent države in kakšna je siceršnja narava njunega razmerja, (4) ali gre za izjave o že storjenem kaznivem dejanju ali o takem, ki je (še) v teku in (5) ali gre za funkcionalni ekvivalent zaslišanju.

V vsakem primeru pa je vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej, po presoji vseh relevantnih dejstev in okoliščin konkretnega primera. Zato sodišče zaključkov o izzvani kriminalni dejavnosti ne more utemeljevati s sklicevanjem na druge kazenske zadeve, kot to v pritožbi terja zagovornica. Iz tega razloga bo vprašanje ali je bil B. K. zanesljivo tajni policijski sodelavec, in če je bil, ali je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil storitev kaznivega dejanja s strani V. F., še vedno lahko predmet nadaljnjega kazenskega postopka. V primeru, če bo zanesljivo ugotovljeno, da je bil obtoženi V. F. z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa izzvan k storitvi kaznivega dejanja, pa bo to predstavljalo okoliščino, ki bo izključevala kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi s tem ukrepom (deveti odstavek 155.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 155. člena ZKP), ne pa podlago za izločanje domnevno nedovoljenih dokazov, v smislu četrtega odstavka 154. člena ZKP, kot to v predlogu za izločitev nedefiniranih dokazov, zahteva zagovornica.

Po presoji Vrhovnega sodišča glede na vse okoliščine konkretnega primera zahteva za izločitev sodnika ni bila podana prepozno. Narok za glavno obravnavo je bil namreč razpisan le nekaj dni po vpogledu obsojenčevega zagovornika v spis, pri čemer gre pri zahtevi za izločitev sodnika za tako pomembno procesno dejanje, ki zahteva posvet zagovornika s stranko in zato tudi čas za pripravo obrambe. Zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 42. člena ZKP, da mora stranka zahtevo za izločitev zahtevati takoj, ko zanjo izve, pa je potrebno razlagati ob upoštevanju vsebine zadeve, okoliščin konkretnega primera in upoštevajoč druge procesne pravice strank postopka.

Presoja, ali je v vsakem posameznem primeru podan dokazni standard gotovosti, bi pomenila, da bi moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o tovrstnih ugovorih, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, pretehtati vse izvedene dokaze in presoditi, ali so takšne kvalitete in kvantitete, da zadoščajo za obsodbo. Navedeno bi pomenilo, da bi se v okviru tega izrednega pravnega sredstva ponovno presojalo pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Presoja najvišjega dokaznega standarda gotovosti v okviru zahteve za varstvo zakonitosti bi bila v nasprotju tudi z načelom preprečevanja oblikovanja (formalnih) dokaznih pravil. Kolikor bi se dokazni standard gotovosti napolnil s točno določeno vsebino, bi to vodilo v postavljanje dejanskih zahtev, ki bi jim morala sodišča zadostiti za obsodbo.

Po ugotovitvah prvega sodišča je šlo v obravnavanem primeru za izdajo odredb proti večim posameznikom (K. K., M.K., K. K., S. F., A. Z.), ki so se po izdaji prve odredbe le še podaljševale (ali razširile) za čas, ki je zakonsko omejen. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ključna presoja obrazložitve nosilne (prve) odredbe, v kateri pa mora tako, kot sicer pravilno opozarja pritožba, biti opravljena sodna kontrola, medtem ko za nadaljnje odredbe, s katerimi se ti ukrepi podaljšujejo (za določen čas) oz. razširjajo (za dodatne telefonske številke istih osumljencev), veljajo nižji standardi obrazložitve in je dovolj, da se v tem primeru te odredbe glede dokaznega standarda navezujejo na nosilne. Drži sicer, da prvi odstavek člena 214 v času izdaje odredbe ni zahteval ugotovitve utemeljenih razlogov za sum za tak poseg, temveč le obstoj verjetnosti, kar pa ni v nobenem primeru odvezovalo preiskovalnega sodnika, da v tej smeri ne opravi sodne kontrole dokumentacije, ki jo predloži bodisi policija, bodisi državni tožilec. Za presojo o tem, ali je bila opravljena sodna kontrola, namreč ne zadošča sklicevanje na predhodno izdane odredbe iste sodnice v tej zadevi

Ker je v obravnavani zadevi državni tožilec že vložil zahtevo za preiskavo, s tem pa izkazal, da namerava nadaljevati kazenski pregon, je torej zapovedana razlaga izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga, ki jo je sprejel Državni zbor 22. 11. 2017, iz nje pa izhaja, da je potrebno rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov razumeti kot instrukcijski, ne pa prekluzivni rok, ki bi narekoval izločitev dokazov in njihovo uničenje. Kot izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča, se v primeru, ko je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a člena, prvega odstavka 149.b člena ter 150., 151., 155., 155.a in 156. člena ZKP. Iz drugega odstavka 83. člena ZKP izhaja, da o zahtevi za izločitev dokazov na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloča preiskovalni sodnik. Po tem zakonskem določilu postopa preiskovalni sodnik, ki preiskavo opravlja. P

Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti zatrjevane kršitve v zvezi z nezakonitostjo postopanja predsednice senata pri zavrženju zahteve za njeno izločitev, saj o tem, zakaj je bila zahteva zavržena, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti preizkus zakonitosti odločitve. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljevanju svojih dokaznih zaključkov na več mestih v obrazložitvi sodbe sklicevalo na sodbe, izdane zoper soobsojence, ki so krivdo na predobravnavnem naroku priznali oziroma so sklenili sporazum o priznanju krivde (na primer 11., 17., 29. točka obrazložitve sodbe), kar je v luči ustavne pravice do nepristranskega sojenja ter upoštevajoč ustavnoskladno razlago določbe 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP pri Vrhovnemu sodišču vzbudilo dvom v nepristranskost odločanja predsednice senata prvostopenjskega sodišča. Ločevati je treba situacije, ko se pri izvrševanju kaznivega dejanja oseba, zoper katero prikriti preiskovalni ukrepi niso odrejeni, slučajno in nenadejano ujame v izvajanje ukrepov, odrejenih zoper drugo osebo, od situacij, ko se prikriti ukrepi z uporabo odredb, izdanih zoper druge osebe, osredotočeno izvajajo tudi

Po četrti alineji prvega odstavka 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem, ali zadrževanje na določenem kraju ali ob določenem času zbuja sum, da bo storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Za ugotavljanje identitete zadošča obstoj suma, torej najnižja stopnja verjetnosti, da bo oseba storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Glede na to, da je za ugotavljanje identitete zadostna že najnižja stopnja verjetnosti (dokazni standard), to je sum, je treba sprejeti stališče obeh sodišč, da sta policistka in policist imela zadostno podlago, da sta se odločila legitimirati A. K. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je bila identifikacija opravljena nezakonito, ker da obnašanje K. ni bilo sumljivo, in da v sodbah ni nobene argumentacije, zakaj bi K. obisk pri H.policista povezala s kaznivim dejanjem preprodaje drog. Glede na obnašanje D. H. in A. K., ko je ta zapuščal njegovo stanovanje, in dejstvo, da sta neposredno zatem policista pri K. zasegla prepovedano drogo heroin, je preiskovalna sodnica razumno sklepala, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je A. K. prepovedano d

Policisti so informacije v uradnih zaznamkih z dne 15. 6. 2009 in 28. 4. 2010, katerih izvor ni pojasnjen, preverili s podatki uradnih evidenc (ki so natančno povzeti v izpodbijani odredbi) in z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih od znane osebe, zato zagovornikovim navedbam, da tožilka ob izdaji odredbe pri presoji dokaznega standarda ni preverila objektivne (in subjektivne) zanesljivosti obvestil, pridobljenih od neznanih virov, ni mogoče pritrditi.

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni imel odobritve pristojnega zdravnika za opravljanje pridobitne dejavnosti in za zapustitev kraja bivanja, kot mu je tožena stranka utemeljeno očitala v zvezi s kršitvijo z dne 6. 6. 2016. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Nadzor tožnikovega bolniškega staleža dne 1. 6 in 6. 6. 2016 je po ugotovitvi sodišča prve stopnje potekal tako, da je detektiv v obeh dnevih poklical tožnika in se z njim dogovoril za prodajo rezervnih delov. Opisani način, na podlagi katerega sta detektiva prišla do informacij, da je tožnik v času bolniškega staleža opravljal pridobitno dejavnost, tj. da sta izvedla odkup rezervnega dela, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja navideznega odkupa, kot enega izmed prikritih preiskovalnih ukrepov, določenega v 155. členu ZKP.

Priče se smejo soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. To določbo je mogoče aplicirati tudi na konkretno procesno situacijo, ko je sodišče namesto zaslišanja tajnega delavca prebralo njegovo poročilo o tajnem delovanju. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da tajni delavec z M. P. sploh ni kontaktiral, temveč le s K. B., tako, da pri obtožencu kriminalne dejavnosti neposredno tudi izzivati ni mogel.