346. člen ZKP

Sodišče druge stopnje pritrjuje zagovornici, da so podane bistvene kršitev določb kazenskega postopka s tem, da je sodišče opravilo tajno glavno obravnavo, nato pa ne da bi zaključilo dokazni postopek, dopustila besedo strank, odredilo izpraznitev sodne dvorane ter zatem brez, da bi zaključila tajno obravnavo, razglasilo sodbo. Do izreka sodbe v konkretni zadevi tako sploh ni prišlo, saj sodišče prve stopnje niti ni zaključilo dokaznega postopka, temveč je procesni dejanji besede strank in razglasitev sodbe opravilo v fazi dokaznega postopka, kar je nedopustno. Ob tem je sodišče prve stopnje kršilo tudi obdolženčevo pravico do obrambe in poštenega sojenja, saj v okviru izvajanja besede strank, obdolžencu ni dalo zadnje besede, ki jo je dejansko imel pooblaščenec oškodovanke. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsaki konkretni situaciji. Zato mora sodišče s tehtnimi razlogi utemeljiti, zakaj šteje, da so določeni stroški nastali po krivdi procesnega udeleženca in torej navesti konkretne okoliščine, iz katerih je razvidno, da je krivdo za njihov nastanek pripisati točno določenemu proces

Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera. Sodišče mora pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka na eni strani in pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga zagotavlja obdolženčev vpliv na izbiro zagovornika, za učinkovitost njegove obrambe na drugi strani. Čeprav morajo nacionalna sodišča zagotoviti, da bo postavljen zagovornik zmožen učinkovito braniti obdolženca, morajo hkrati vzpostaviti ravnotežje med primernim časom za pripravo obrambe in potrebo po zagotavljanju, da postopek teče razumno hitro. Pravica do primernega časa za pripravo obrambe se vselej presoja v kontekstu zagotavljanja poštenega sojenja, zato jo je treba razlagati v luči funkcije, ki jo ima v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega postopka, je tako odvisna od poštenosti postopka kot celote in ne od ločenega upoštevanja posameznega vidika konkretne zadeve. Nekoliko krajši čas, ki

S tem, ko je zaključilo glavno obravnavo, kljub temu, da je obdolženi izjavil, da je utrujen in da tisti dan več ni sposoben podati zaključne besede, je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do zaključne besede. Vendar ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe, saj je bila sanirana na naslednjem naroku, ko je sodišče ponovno dalo besedo obdolžencu. Ker je obdolženi ves čas postopka aktivno sodeloval in je bil predzadnji narok le dva dni prej, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se je obdolženi z izjavo, da se za danes ni pripravil, odpovedal pravici do besede.

Čeprav ni izključeno, da oškodovanec, ki razpolaga z določenimi zahtevki procesne narave, to stori tudi v besedi strank, bi bilo mogoče sklepati na postopkovno kršitev, ki bi vplivala na zakonitost sodbe, če bi takšno upravičenje dejansko obstajalo in bi hkrati oškodovancu bilo na nezakonit način onemogočeno, da ga uveljavi.

Če sodišče opre obsodilno sodbo na izpovedbo edine ali ključne obremenilne priče, s katero se obdolženec ni mogel soočiti, gre za bistveno kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Napačno je stališče, po katerem ogrožanje, s katerim bi bila ustvarjena konkretna nevarnost za telesno integriteto drugega, ni bilo realizirano, ker je storilec pri prepiru oškodovanca z nožem dejansko zabodel, kar pa je imelo za posledico le sled poškodbe. Dejanje, ki je bilo po svoji dejanski naravi poškodbeno, nujno vsebuje kot predhodno fazo ogrožanje, ki je predstavljalo konkretno nevarnost, ta je tokrat celo rezultirala s poškodbo.

Pri kaznivem dejanju neplačevanja preživnine po členu 98 KZ RS načini oziroma oblike izmikanja plačevanja preživnine niso določeni in je torej izvršitveno dejanje moč storiti z vsakim ravnanjem, s katerim se storilec izogne plačilu preživnine. V primeru, če obtožba obdolžencu očita, da se plačevanju preživnine izmika tako, da preživnine sam ne plačuje, izvršbo na dohodek pa onemogoča tako, da pušča žiro račun prazen tako da si daje storitve plačevati na roko, sodišče pa v dokaznem postopku ugotovi in vnese v opis dejanja v sodbenem izreku, da je obdolženčev žiro račun prazen, ker preusmerja dohodek na drug račun, in je zato onemogočena izvršba na obdolženčev dohodek, ne gre za spremembo opisa, ki bi porušila objektivno identiteto obtožbe in sodbe.

Četudi so storilci kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja pri vdoru v stanovanjsko hišo lastnika telesno poškodovali, pa so bili obtoženi na podlagi vloženega obtožnega predloga le zaradi kaznivega dejanja po členu 71/1 KZ RS, sodišče v istem postopku ne sme obravnavati dejanja v zvezi s povzročeno telesno poškodbo in se sodba lahko nanaša le na dejanje, ki je predmet obtožbe.

Navedba v razlogih sodbe, da obdolžencu ni moč dokazati naklepa, ko je poškodoval tujo stvar, je v nasprotju z nadaljnjo ugotovitvijo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja po čl. 77/I KZ RS. Uporaba instituta neznatne družbene nevarnosti ob istočasni ugotovitvi o pomanjkanju dokazov se izključujeta.

Sodišče po 2. odstavku 346. člena ZKP ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanskega stanja. Dasiravno drži, da v dejstvenem opisu v zasebni tožbi obdolženki očitanega kaznivega dejanja ni elementov lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 54. člena KZS, pa je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko ni preizkusilo, (obdolženka naj bi zasebno tožilko močno udarila po glavi in ji nato izruvala zajeten šop las), ali ni v njenem početju najti vse zakonske znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 65. členu KZS.