501. člen ZKP

Predmet sporazuma o priznanju krivde ne more biti odvzem premoženjske koristi, razen način odvzema. V kazenskopravni očitek prilastitve tujih premičnih stvari je že pojmovno vključen očitek premoženjske obogatitve (so)storilcev. Ker so bile vloge sostorilcev pri izvršitvi kaznivega dejanja primerljive, je razumno sklepati, da so bili protipravno obogateni v enakih delih.

Tudi pri odločanju o premoženjskopravnih zahtevkih v adhezijskem postopku v kazenski zadevi je treba upoštevati določbo drugega odstavka 168. člena OZ, po kateri se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Če sta bili vlogi sostorilca pri izvršitvi kaznivega dejanja enakovredni, je izkustveno in razumno sklepati, da sta bila premoženjsko obogatena v enakih delih. Pri odvzemu premoženjske koristi ni podlage za uveljavitev solidarne odgovornosti sostorilca niti ne naložitev plačila celotne koristi le enemu od sostorilcev.

Odvzem premoženjske koristi že v načelu predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zato za obtoženca ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena. Po drugem odstavku 499. člena ZKP mora (tudi) sodišče med kazenskim postopkom zbrati dokaze in raziskati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev protipravne premoženjske koristi. Zgolj če bi bilo ugotavljanje (višine) premoženjske koristi povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel, je znesek premoženjske koristi mogoče odmeriti po prostem preudarku (501. člen ZKP). Sledeč petem odstavku 75. člena KZ-1 pa se, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga sodišče določi ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

Skupno trajanje predmetnega ukrepa po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje ne sme presegati treh let. Navedeni člen sicer citira tudi izpodbijani sklep, ki v točki 12. obrazložitve ugotovi tudi, da je bilo obtožencu začasno zavarovanje odrejeno dne 12. 7. 2021 in je v veljavi šele dve leti in štiri mesece, vendar pa nato zmotno podaljša začasno zavarovanje preko dovoljene dobe, to je vse do 22. 11. 2024. Časovna omejitev treh let je tako pričela teči dne 29. 10. 2021 z vložitvijo obtožnice Specializiranega državnega tožilstva RS Kt/8475/2021, zato je pritožbeni senat začasno zavarovanje podaljšal le do dne 29. 10. 2024, ko ukrep doseže navedeno skupno trajanje. Pritožnik pravilno navaja, da ni izkazano, kakšen delež premoženjske koristi je obtoženec dejansko prejel, kar pa v tej fazi postopka ni ključno. Obtožnica je pravnomočna, dokazni postopek pa še ni zaključen, nasprotno od stališča pritožnikov se zato predmetni kazenski postopek še ni prevesil v fazo (meritornega) odločanja. Pritožbeni senat ob tem dodaja, da za ukrep odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ni neogibno potrebno ugotoviti točne višine te

V skladu z abstraktnim dejanskim stanom tretjega v zvezi s prvim odstavkom člena 186 KZ-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pridobitev premoženjske koristi ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, da pa je po naravi stvari ključni pogoj obstoja obravnavane hudodelske združbe pridobivanje premoženjske koristi iz naslova preprodaje prepovedane droge, enako ključno pa, glede na pomembno vlogo obtoženca, brata vodje združbe, prejemanje zaslužka za izpolnjene naloge zato, da vztraja kot njen član. Z opozarjanjem na opis delovanja hudodelske združbe in izvršitvena ravnanja, očitana obtožencu, v aktualni fazi postopka, logičnostjo presoje, da je bistvo obravnavane hudodelske združbe pridobivanje premoženjske koristi iz naslova prometa z mamili, ključni motiv njenih članov pa iz te premoženjske koristi pridobiti določen zaslužek za opravljene naloge, ob čemer se, v nasprotju z zagovornikovim stališčem, utemeljeno sklicuje na določbo člena 77.a KZ-1 kot dopolnitev drugih določb o odvzemu premoženjske koristi, ter poudarkom, da je očitek obtožencu glede njegovega sodelovanja v hudodelski združbi izkazan na stopnji utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje za

Pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih sme obramba izpodbijati domnevo zakonitega delovanja organov v predkazenskem postopku, sodišče pa je dolžno v dokaznem postopku prepričljivo ugotoviti, ali je (z odreditvijo in izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov) prišlo do nedopustnih posegov v ustavne pravice osumljencev ali ne. Iz konkretnih dejstev artikulirana narava in teža kaznivih dejanj, pripisanih osumljencem v organizirani hudodelski združbi, katere članom so poznane metode »klasičnega« policijskega preiskovanja, zaradi česar so pri izvrševanju kaznivih dejanj scela previdni, zadosti zahtevi subsidiarne uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov in utemelji sorazmernost posegov v pravico do zasebnosti osumljencev, ki se mora umakniti javnemu interesu odkrivanja in preganjanja nevarnih in organiziranih oblik kriminala. Srž naknadne sodne kontrole zakonitosti odredbe za hišno preiskavo je v preizkusu, ali je dokazni standard (utemeljenih razlogov za sum) zadostno utemeljen v obrazložitvi odredbe, s čimer je sklepanje o obstoju verjetnosti, da se izvršuje kaznivo dejanje, naknadno preverljivo. Dobrina, zavarovana z inkriminacijo 175. člena KZ-1, je spolna samo

Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da bi moralo sodišče kot premoženjsko korist upoštevati le razliko med nabavno in prodajno vrednostjo prepovedanih substanc, ki je dejansko predstavljala obsojenčev zaslužek. Iz že utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da odvzem premoženjske koristi sicer predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zaradi česar ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena, kot izhaja iz določbe 74. člena KZ-1, vendar pa določene situacije terjajo, da se premoženjska korist odvzame po tako imenovanem bruto principu oziroma, da se premoženjska vlaganja storilca pri oceni premoženjske koristi ne upoštevajo. Gre za primer, ko so vlaganja v storitev kaznivega dejanja sama po sebi protipravna. Zato je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da je treba v primeru izvrševanja zakonskega znaka prodaje pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1 storilcu kot premoženjsko korist odvzeti seštevek vseh prejetih plačil za prodano drogo. To z drugimi besedami pomeni, da se stroški, ki jih je imel storilec z nabavo droge, ne odštevajo. Nakup droge namreč že sam

Na podlagi neposrednega zaslišanja prič Y. Y., A. B. in Q. Q. , ki so skladne z vsebino spornih depeš, je sodišče prve stopnje zaključilo, da podatki v depešah niso posledica opravljenih razgovorov z osebami navedenimi v depešah, ampak gre za podatke policistov, do katerih so prišli z operativnim delom, zaradi česar je depeši štelo kot zakonit dokaz, poleg tega pa je bilo komuniciranje med slovensko in bolgarsko policijo v skladu z zgoraj citirano konvencijo in sporazumom med vladama Republike Slovenije in Republike Bolgarije. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe na več mestih razumno in argumentirano obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je v obravnavani zadevi šlo za izkoriščanje, in sicer: iz zasežene listinske dokumentacije je razvidno, da so obtoženci za prostitucijo priskrbeli tuja dekleta iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom; da so jim priskrbeli stanovanje, prostor za izvrševanje prostitucije; ustanovili so družbe, v katerih so bila dekleta slamnate lastnice, direktorice in fiktivno zaposlene; obtožena C. C. je sprejemala naročila, vodila in organizirala dekle

Sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za sojenje v obravnavani zadevi, saj so bile kemikalije nabavljene, to je kupljene na Nizozemskem. Kaznivo dejanje se je namreč izvrševalo iz Republike Slovenije. Upravljanje spletne strani je bilo organizirano prav tako iz Slovenije. Prodaja prepovedane droge je izvršena že s sporazumom med kupcem in prodajalcem glede količine in cene in se za izvršitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tudi ne zahteva, da je bilo blago izročeno kupcu.

Obdolženca, ki odločilno prispeva k storitvi kaznivega dejanja, oziroma je bil njegov prispevek že v času skupnega načrtovanja potreben za uspešno izvedbo skupnega načrta, je šteti za storilca. Če gre v ravnanju obdolženca prepoznati tolikšno homogenost ravnanja, da delitev na posamezna kazniva dejanja v okviru posamičnih plačilnih nalogov ne ustreza dejanski življenjski situaciji, gre za enovito kaznivo dejanje goljufije. S tem trenutkom, ko se je premoženje oškodovane družbe zmanjšalo in s svojimi denarnimi sredstvi ni mogla več razpolagati, nastane premoženjska škoda. Besedilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne dopušča uveljavljanja nasprotja med izrekom sodbe in listinami spisa. Komu se premoženjska korist v določeni višini odvzame, je sodišče dolžno v izreku sodne odločbe izrecno navesti in v obrazložitvi svojo odločitev natančno pojasniti. Z izvedbo hišne preiskave se posega v zasebnost uporabnikov stanovanja oziroma uporabnikov posameznih prostorov v stanovanju, zato je odločilno, da so slednji o izvedbi obveščeni in jim je dana možnost, da so pri hišni preiskavi navzoči. Vrhovno sodišče je že presodilo, da se podatek o lastn

Iz vsebine utemeljitve ne izhaja, da bi se obrambi tedaj porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oz. psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde.

Pri kaznivem dejanju po 186. členu KZ-1 pridobitev protipravne premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato tudi ni potrebno, da bi bila v konkretnih opisih obtožencu očitanih dejanj navedena. Vendar pa mora sodišče pri kaznivih dejanjih, ko pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja, le-to ugotavljati posebej in zanesljivo ugotoviti, ali je bila s kaznivim dejanjem ali zaradi njega sploh pridobljena, znesek protipravne premoženjske koristi pa lahko, če ga ni mogoče ugotoviti (ali bi bilo ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel), odmeri tudi po prostem preudarku.

Kadar je kaznivo dejanje izvršeno v sostorilstvu, kot v obravnavani zadevi, sodišče ni dolžno raziskovati vprašanja, kako sta si sostorilca pridobljeno protipravno premoženjsko korist razdelila. Če gre za neposredno udeležbo več oseb, ki so tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu izvrševale zakonske znake kaznivega dejanja (ali pa odločilno prispevale k izvršitvi), ni bistveno, ali je neposredni prejemnik premoženjske koristi ena od njih, nekatere ali vse, niti kakšni so njihovi deleži pri delitvi koristi. Razumno in izkustveno je dopustno sklepati, da so s kaznivim dejanjem ali zaradi njega premoženjsko korist pridobili vsi sostorilci. Sodišče prve stopnje je oškodovankin premoženjskopravni zahtevek v opredeljenem obsegu zakonito naložilo v solidarno (nerazdelno) plačilo obema obdolžencema, pri čemer se je pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika, po katerem za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Solidarna odškodninska odgovornost sostorilcev obstaja takrat, kadar so ti delovali s skupnim (istim) namenom povzročiti škodo.

„Oblast nad dejanjem“ in „bistveni prispevek k dejanju“ za ugotovitev sostorilstva ne zadoščata, če oseba nima lastnosti, ki jo za storilce zahteva zakon. Pri pravih posebnih kaznivih dejanjih „oblast nad dejanjem“ ne more biti odločujoči kriterij za opredelitev sostorilstva.

1. Odredbe, s katero preiskovalni sodnik po pravnomočnosti sklepa o preiskavi operaterju mobilne telefonije naloži izpis prometnih podatkov, ni mogoče enačiti z odredbo, izdano v predkazenskem postopku po prvem odstavku 149. b člena ZKP. V prvem primeru gre za pridobitev dokaza po dokaznem predlogu strank ali za dejanje, ki se preiskovalnemu sodniku zdi potrebno za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP), v drugem primeru pa za odkrivanje kaznivega dejanja s prikritim preiskovalnim ukrepom. 2. Za preverjanje procesne veljavnosti dejanj italijanske policije po določbah slovenskega Zakona o kazenskem postopku, ki jih je ta opravila po aretaciji osumljenca v Italiji, je treba dejanja najprej ocenjevati v luči italijanske ustave in zakonodaje, nato pa še preveriti, ali so ta dejanja vsebinsko skladna s standardi Ustave RS. 3. Po zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe za branje izpovedi priče, ki jo je ta dala pred tujim pravosodnim organom, in za njeno neposredno zaslišanje, sodišče lahko to procesno odločitev spremeni in odloči, da se izpoved priče prebere, če naknadno ugotovi, da je izvedba predlaganega dokaza smiselna, potrebna oziroma utemeljena. Po prebrani izpovedi

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti takrat, ko postane sodba formalno in materialno pravnomočna glede vseh delov sodbe. Soobtožencem ni mogoče naložiti, da nerazdelno plačajo znesek, ki ustreza premoženjski koristi.

Odvzem mamil je po 4. odstavku 196. člena KZ obvezen in je neodvisen od ugotovitve identitete osebe, ki je z mamili protipravno razpolagala. Ne izreka se v korist ali v škodo obsojenca, temveč zaradi splošne varnosti ljudi. Odvzem splošno nevarnih predmetov ni predpisan kot sankcija, zato se s posebnim sklepom take predmete lahko odvzame, če takšna odločba manjka v obsodilni sodbi, ter celo v primeru, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo. Zavezanec za vrnitev odvzete premoženjske koristi je lahko samo individualno določena oseba, tisti storilec kaznivega dejanja, ki je premoženjsko korist neposredno pridobil.

Tožbenemu zahtevku je lahko ugodeno le tedaj, kadar izhajajo pravne posledice, ki jih tožnik oblikuje v tožbenem zahtevku, iz uveljavljene tožbene podlage, ki se je v postopku tudi potrdila (kot pravno odločilno dejansko stanje). V tem primeru, kot sta to pravilno zaključili že sodišči druge in prve stopnje, med postopkom ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljevalo postavljenega zahtevka v nobenem predpisu: ne v določbah zakona o obligacijskih razmerjih (172. člen), ne v določbah 248. člena tedaj veljavne ustave SRS v zvezi z določbami zakona o sistemu državne uprave in o izvršnem svetu skupščine SRS ter o republiških upravnih organih in ne v določbah tedaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (493. in naslednji, posebno tretji odstavek 501. člena in dr.). Iz ugotovljenih ugotovitev namreč izhaja pravno zanesljiv zaključek, da tožnik ni bil v nikakršnem razmerju s prvo toženo stranko, zaradi katerega bi lahko od nje zahteval plačilo spornega zneska, niti ni dokazal, da bi mu povzročila škodo ali da bi bil oškodovanec v odprtem kazenskem postopku.