245. člen KZ-1

Za kaznivo dejanje pranja denarja je namreč bistveno, da storilec razpolaga s premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa - nasprotno - izhaja, da je denarna sredstva obdolženi A. A. nakazovala oseba, ki je z njimi razpolagala kot s svojim premoženjem zakonitega izvora. Takšna sredstva zato sama po sebi ne predstavljajo protipravne premoženjske koristi, temveč so zgolj predmet ravnanja storilca predhodnega kaznivega dejanja, ki naj bi z zavajanjem dosegel njihovo izročitev.

Pritožbeno stališče, da ni nujno, da mora biti predhodno kaznivo dejanje v celoti zajeto v opisu kaznivega dejanja pranja denarja, pač pa, da morajo biti navedene okoliščine, ki kažejo, da je bilo predhodno kaznivo dejanje storjeno, je brez dvoma pravilno. Vendar pa opis zahteve za preiskavo, tudi po oceni sodišča druge stopnje, takemu stališču sodne prakse ne sledi, saj je pri navedbi vseh teh denarnih transakcij na tekoče račune obdolženčeve družbe navedeno le, da naj bi denar izviral iz kaznivega dejanja goljufije na škodo posameznega oškodovanca. Iz tako skopega opisa oziroma zgolj navedbe kaznivega dejanja, pa ne izhajajo objektivne okoliščine izvršitve dejanja goljufije, saj ni navedeno kako in na kakšen način naj bi bila goljufija izvršena.

Vse sestavine, ki so predpisane za sodbo je imela prvotna, že pravnomočna sodba. Obsojeni je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 10. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 27. 1. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 1. 2023 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega mu je bila določena zaporna kazen enega leta in šestih mesecev in kaznivega dejanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1, za katerega mu je bila določena zaporna kazen osmih mesecev in stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov denarne kazni kar znaša 8.000,00 EUR. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 53. člena KZ-1 je bila obsojenemu izrečena enotna zaporna kazen dveh let in stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov, to je 8.000,00 EUR. Sodba je v odločbah o obsojenčevi krivdi in kazenski sankciji postala pravnomočna. Vrhovno sodišče je v ponovno sojenje vrnilo zgolj odločanje o premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanke.

Vsako nakazilo denarja na drug bančni račun, prikazano kot da gre za običajno nakazilo pri poslovni dejavnosti, namreč otežuje ugotavljanje izvora denarja ter tudi sledljivost denarnega toka, kar vse ustreza opredelitvi 1. točke 2. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, tj. da je pranje denarja katero koli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja, pridobljenega s kaznivim dejanjem, ki vključuje kakršen koli prenos denarja, ki izvira iz kaznivega dejanja oziroma prikrivanje prave narave razpolaganja s tem denarjem. Še toliko bolj vse navedeno velja tudi za gotovinske dvige, ki pa predstavljajo najbolj očiten izvedbeni način doseganja nemogoče sledljivosti denarnega toka in tako glede na vse navedeno opis dejanja v predmetni zadevi vsebuje vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 245. člena KZ-1.

Pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih sme obramba izpodbijati domnevo zakonitega delovanja organov v predkazenskem postopku, sodišče pa je dolžno v dokaznem postopku prepričljivo ugotoviti, ali je (z odreditvijo in izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov) prišlo do nedopustnih posegov v ustavne pravice osumljencev ali ne. Iz konkretnih dejstev artikulirana narava in teža kaznivih dejanj, pripisanih osumljencem v organizirani hudodelski združbi, katere članom so poznane metode »klasičnega« policijskega preiskovanja, zaradi česar so pri izvrševanju kaznivih dejanj scela previdni, zadosti zahtevi subsidiarne uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov in utemelji sorazmernost posegov v pravico do zasebnosti osumljencev, ki se mora umakniti javnemu interesu odkrivanja in preganjanja nevarnih in organiziranih oblik kriminala. Srž naknadne sodne kontrole zakonitosti odredbe za hišno preiskavo je v preizkusu, ali je dokazni standard (utemeljenih razlogov za sum) zadostno utemeljen v obrazložitvi odredbe, s čimer je sklepanje o obstoju verjetnosti, da se izvršuje kaznivo dejanje, naknadno preverljivo. Dobrina, zavarovana z inkriminacijo 175. člena KZ-1, je spolna samo

V konkretnem primeru gre za dve kaznivi dejanji, saj nadaljnja razpolaganja s premoženjem pridobljenim s predikatnim kaznivim dejanjem (blagovne znamke), pomeni novo kaznivo dejanje, ki po objektivni in subjektivni plati predstavlja drugo kriminalno količino kot je zajeta v predikatnem kaznivem dejanju. Premoženjska korist iz prvega kaznivega dejanja v tem primeru sicer pridobi lastnost predmeta novega kaznivega dejanja pranja denarja, za katerega zakon določa obvezni odvzem po šestem odstavku 245. člena KZ-1. Ko pa sta, tako kot v konkretnem primeru, v koliziji dve obveznosti, in sicer odvzem premoženjske koristi pridobljene s storitvijo predikatnega dejanja ali odvzem premoženja v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja, storilec pa je spoznan za krivega obeh kaznivih dejanj, je sodna praksa že zavzela stališče, da se storilcu vzame le premoženjska korist pridobljena s predikatnim kaznivim dejanjem. Ker pa se v skladu z določbo prvega odstavka 76. člena KZ-1 ukrep odvzema premoženjske koristi napram premoženjskopravnemu zahtevku vedno uporabi kot subsidiarni ukrep, je prvo sodišče oškodovani družbi A. d.o.o. utemeljeno priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 29 mio EUR,

V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le-tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situaciji je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni (tako sodba Vrhovneg

O skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, ki ga korporacijska zakonodaja opredeljuje v prvem odstavku člena 263 ZGD-1, se je izrekla že sodna praksa, iz katere izhaja, da je sklicevanje na to določbo in s tem povezano vsebinsko opredelitev obsojenčevega pričakovanega, vendar pa v posledici storitve kaznivega dejanja neizpolnjenega ravnanja dopustno, če je za tem tudi sam pomen te določbe glede protipravnosti ravnanja odločevalca ustrezno obrazložen. Iz obstoječe sodne prakse in strokovne literature namreč jasno izhaja, da je premoženje družbe v pravnem smislu zbirni pojem premoženjskih pravic, vrednostnih papirjev in pravic intelektualne lastnine. Navedeno pomeni, da je v primeru zlorabe položaja vedno oškodovana družba, kot gospodarski subjekt. Iz teh razlogov je potrebno ločiti premoženje družbe in družbenikov (lastnikov) in da je premoženje družbe, ne glede na razmerje družbenikov do družbe, torej njihovo lastništvo (celo v enoosebnih družbah) tuje premoženje, ki terja od poslovodje poslovno zvestobo ne glede na morebitni lastniški delež poslovodje v tej isti družbi. Pranje denarja je tisto ravnanje storilca, ki omogoči, da prejemnik nezakonite koristi p

V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku. Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejan

Obtoženi A. A. je neupravičeno odobril plačilo računa družbi E. v znesku 207.600 EUR, ki vključuje tudi DDV v znesku 34.600,00 EUR. Pritožnika imata prav, da zneska DDV pri izračunu premoženjske koristi oziroma škode ni mogoče upoštevati. Za družbo Č. kot davčno zavezanko za DDV je bil znesek DDV odbitna postavka (vstopni DDV), zato ji v tej zvezi ni mogla nastati nobena škoda, družba E. pa s prejemom zneska DDV, ki ga je v okviru računa plačala družba Č., ni pridobila nobene premoženjske koristi, saj je znesek DDV treba odvesti davčnemu organu. Višino pridobljene protipravne premoženjske koristi oziroma povzročene škode tako lahko predstavlja le znesek brez vštetega zneska DDV po računu družbe E., to je znesek 173.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru obrazložitev odločitve o premoženjskopravnem zahtevku ne ustreza navedenim zahtevam 22. člena Ustave. Iz obrazložitve namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje obveznost obtožencev glede plačila premoženjskopravnega zahtevka obrazložilo s tem, da sta obtoženca povzročila škodo in da je podlaga za prisojo premoženjskopravnega zahtevka njuna kazenska odgovornost, ki pa, kot je bilo že opozorjeno, s

Odločilni dokaz predstavljajo ravno navedbe F. F., ki jih je o svojih neposrednih zaznavah navedenih dejstev glede obtoženca podal tajnim policijskim delavcem, saj tajni delavci v neposrednem stiku z obtožencem sicer niso bili. F. F. tako po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ključno obremenilno pričo, na izjavah katere v pretežni meri temelji obsodba obtoženca. V primeru obremenilnih izjav, ki jih sodišče dopusti kot dokaz, mora biti obrambi omogočeno zaslišanje avtorja teh obremenilnih izjav, kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Kadar sodišče kriminaliste zasliši o tem, kar jim je med izvajanem prikritih preiskovalnih ukrepov povedala neka oseba, gre dejansko za zaslišanje posrednih prič in je v takih primerih treba praviloma zaslišati neposredno pričo, torej tisto osebo, ki je neko dejstvo dejansko sama neposredno zaznala in ne zadošča zgolj zaslišanje osebe, kateri je neposredna priča le povedala o svoji zaznavi.

Določba 8. člena ZKP se po vsebini nanaša na udejanjenje pravice do uporabe svojega jezika pri sodnih dejanjih. V zvezi z aktivnostmi policije in zakonske podlage njihovega delovanja v okviru določbe 148. člena ZKP, katerega rezultat so tudi konkretni uradni zaznamki napravljeni v zvezi z njihovimi ugotovitvami, je potrebno zaključiti, da ravnanja policije niso sodna dejanja, zato v zvezi s tem tudi pravice iz 8. člena ZKP niso mogle biti kršene, ker se ta nanaša na uporabo svojega jezika pri sodnih dejanjih. Razen tega je prvostopenjsko sodišče vsebino restavrirane komunikacije med E. E. in obtoženko ocenjevalo ne le v smislu vsebine, same po sebi, tako kot izhaja iz navedenih uradnih zaznamkov, pač pa v povezavi z izpovedbo F. F., ki je prevode dejansko opravila. Zato je potrebno šteti kot dokaz, ne uradni zaznamek, temveč izpovedbo priče v zvezi z vsebino, ki izhaja iz le-teh.

Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi še ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Obsojenci so sami ali po osebah, ki so jim zaupali, gotovino nakazovali na bančni račun zaradi plačila obveznosti po pogodbah o finančnem leasingu, s katerim je družba B. d. o. o., za katero je bilo ugotovljeno, da sploh ni vidneje poslovala niti ni imela prihodkov in lastnega kapitala za plačilo obrokov leasinga, kupovala zemljišča. S tem so denar preko pogodb in nakazil kanalizirali v legalno gospodarsko dejavnost in onemogočali sledenje toku denarja oziroma ugotavljanje njegovega pravega izvora. Obravnavanje celotnega deliktnega postopanja obsojencev skozi ločene kazenske postopke ni bilo smatrati na način »še enkrat kaznovati storilce«, saj gre ob primerjavi zakonskih znakov kaznivih dejanj po 245. in 212. členu KZ-1 za dvoje popolnoma ločenih dokončanih deliktov, prvega zoper gospodarstvo in drugega zoper premoženje.

Pritožnik z zatrjevanjem, da naj bi goli prenosi nepremičnine brez plačil onemogočali dokazovanje izvora premoženja, ne more biti uspešen, saj že sama okoliščina vpisa stanovanja v zemljiško knjigo in transparentnosti verige prenosov lastninske pravice na nove lastnike, ne potrjuje zahteve po objektivni zmožnosti prikrivanja njegovega izvora.

Ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženčeva aktivnost po storjenem kaznivem dejanju iz člena 240/2-1 KZ-1 takšna, da po subjektivni in objektivni plati presega kriminalno količino, zajeto v predhodnem kaznivem dejanju, in predstavlja napad na drugo zavarovano dobrino, kar se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru, je bilo potrebno zoper obdolženega uvesti preiskavo tudi zaradi kaznivega dejanja pranja denarja.

Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, ko ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine dejstva, da ima obtoženec enega mladoletnega otroka za katerega mora skrbeti. Po ustaljeni sodni praksi je skrb za mladoletne otroke olajševalna okoliščina, razloga za odstop od sodne prakse pritožbeno sodišče ne vidi, zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ni upoštevalo. Pritožnica se sklicuje na to, da so bile v podobnih in hujših primerih izrečene nižje kazni ter pogojne obsodbe. Vendar ne gre za primerljive primere z obravnavanim. V kazenskem pravu velja načelo individualizacije kazenskih sankcij, kar pomeni uporabo takšne kazenske sankcije, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in ki je prilagojena storilčevi osebnosti. Zato izrečene kazenske sankcije ni mogoče označiti kot arbitrarne v smislu kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije.

Za sklepčnost izreka zadošča, da so v opisu dejanja navedena vsa objektivna dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu, subjektivni odnos storilca pa mora sodišče obrazložiti v razlogih sodbe, saj se ta dokazuje z drugimi dejstvi, ki sama zase niso elementi kaznivega dejanja in zato ne sodijo v izrek sodbe.

Strogo določena vsebina obtožnice izhaja iz njene funkcije: 1) daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče - tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu določa predmet spora (prvi odstavek 354. člena ZKP), s čimer je tudi varovana pravica pred vnovičnim pregonom za to kaznivo dejanje in 2) daje obtožencu možnost za pripravo obrambe (1. in 3. alineja 29. člena Ustave in tretji odstavek 16. člena ZKP). Stroga določenost opisa kaznivega dejanja, kot se zahteva za obtožnico (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP), se po prvem odstavku 434. člena tega zakona zahteva tudi za obtožni predlog in zasebno tožbo. Tožilec lahko spremeni obtožnico na glavni obravnavi le pod pogoji, določenimi v 344. členu ZKP, in sicer, če se spremeni stanje glede na stanje ob vložitvi obtožnice, pri tem pa je treba izhajati iz ocene tožilca. Tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov. Povedano drugače, sprememba obtožnice torej ni vezana na nove dokaze, odločilno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na obravnavi. Pri tem tožilec ni vezan le na istega obtoženca, temveč tudi na isti his

Pri posameznih možnih izvršitvenih ravnanjih, zlasti pri izvršitvenem ravnanju hrambe, ravnanje storilca ni mogoče presojati ločeno od dejanskega učinka, ki bi ga naj tako ravnanje imelo, to je, da se z njim zakrije (ali vsaj poskusi zakriti) izvor takšnega premoženja. To pomeni, da morajo biti njegova ravnanja oziroma subjektivni odnos do njih takšna, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot hrambo z namenom zakritja izvora denarja oziroma premoženja. Pri obdolženemu D. Ž. pa niti iz opisa kaznivega dejanja niti iz izvedenih dokazov nič od tega ne izhaja. Poleg že navedene hrambe denarja ne izhaja nobeno zahtevano in pričakovano ravnanje, ki bi bilo usmerjeno k zakritju izvora premoženja. Prejemanje kupnine za prepovedano drogo v virtualni valuti ne predstavlja prepovedane dejavnosti, temveč predstavlja poslovanje z uveljavljenim plačilnim sredstvom, ki ne obstaja v fizični obliki in je zato potrebna menjava v valuto v obliki bitcoinov. Spremljajoče okoliščine iz tega predhodnega kaznivega dejanja, povzete zgoraj v točki 7 te sodbe, pa ne zadoščajo za opredelitev obdolženčeve hrambe kot uresničitev zakonskega znaka kaznivega dejanja pranja denarja.

Ni mogoče deliti prepričanja pritožbe zagovornika obt. N. B., da v obravnavanem primeru družba T. d.o.o. ni opravljala gospodarske dejavnosti in da že iz tega razloga ni mogoče obtožencema očitati storitev kaznivega dejanja poneverbe, ker je v konkretnem primeru šlo le za dvige denarja in posojanja le-tega naprej, saj sredstva, ki so bila na TRR družbe T. d.o.o. niso bila njena sredstva. Zato je pritrditi pritožbam, da je prvo sodišče pri utemeljevanju prilastitve dvignjene gotovine izhajalo zgolj iz dejstva, da je iz družbe T. d.o.o. denar bil (sicer brez ustrezne pravne podlage za materialne in potne stroške) dvignjen in da je s tem že kaznivo dejanje poneverbe storjeno, ni pa ustrezno kritično analiziralo nadaljnjih ravnanj obeh obtožencev, ko sta zatrjevala in kar so potrdile tudi zaslišane priče, da sta dvignjeno gotovino v navedenih zneskih, ki izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, tudi izročala osebam v združbi A. G. in ostalih in da naj bi ta gotovina nato znova zaokrožila za dejavnost družbe. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča ostalo v tem delu dejansko stanje glede obstoja prilastitvenega namena ugotovljeno nepopolno, zaradi česar je bilo potrebno na podl