387. člen ZKP

Poslovodja - direktor je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, kar pa obdolženka (in obdolženi B. B.) z nakupi v živilskih trgovinah, gostinskih lokalih in plačilih na pošti zagotovo nista.

V opisu dejanja namreč ni navedenih nobenih konkretnih okoliščin, ki bi omenjene obdolžence, torej A. A., B. B. in C. C. povezovale z obdolženim Č. Č. oziroma njegovim (prepovedanim) dejanjem, kaj šele okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da se zavedajo prepovedanosti dejanja glavnega storilca Č. Č. in svojega sodelovanja pri njem, torej okoliščin o dvojnem naklepu. Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper AD. AD. izločen iz predmetne zadeve in se je dokončal posebej, v drugem kazenskem postopku o zakonitosti odločitve v zvezi z AD. AD. v tej zadevi ni mogoče odločati.

Iz konkretnih očitkov je jasno razvidno izkoriščanje oškodovank, ki se kaže v odrejanju dela, nadzoru, izkoriščanju denarne stiske, neposredni finančni koristi od prostitucije oškodovank ter finančnem kaznovanju (plačilo polovice denarja za dodatne zavrnjene storitve, plačilo nastanitve za dan, ko so bila dekleta bolna). Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, temveč je potrebno vedno presoditi tudi preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa.

Prisotnost orodja, stojala za orodje in lestve v prostoru, kjer se nahajajo prebežniki narekujejo ugotovitev, da je šlo za način prevoza, ki je že sam po sebi povezan z izrazito povečanim tveganjem nastanka poškodbenih posledic. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) ne vsebuje nobene določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, da pravne posledice sklenjenega sporazuma o priznanju krivde izključujejo uporabo privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis) iz 387. člena ZKP

Stranske (denarne) kazni se namreč v pogojni obsodbi določijo na posebni način, ki je v tem, da se glavna in stranska kazen vedno določita skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni (preizkusna doba). Povedano drugače, iz izreka sodbe mora biti jasno razvidno, ali se stranska denarna kazen izvrši takoj, neodvisno od teka preizkusne dobe in morebitne izpolnitve posebnega pogoja, ali pa je njena izvršitev tako kot glavna kazen zgolj pogojna. Kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, zato bi po presoji pritožbenega sodišča morala biti navedena dejanja opredeljena kot eno kaznivo dejanje, saj med njima obstaja več povezovalnih okoliščin in je podana takšna homogenost njunih ravnanj, da bi delitev posameznih ravnanj pod točko I/1 in I/2 izreka izpodbijane sodbe nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih določb.

Po drugem odstavku 92. člena KZ se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, med sojenjem pa še ni dopolnil enaindvajset let, soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora, takšnemu polnoletnemu pa sme sodišče izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep. V primeru kršitve pogojev iz drugega odstavka 92. člena KZ je podana kršitev kazenskega zakona, ki na pritožbeni stopnji rezultira v ustavitvi postopka.

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Pritožbeno izpostavljeni očitek, da prvostopenjsko sodišče kljub zahtevi obrambe po zaslišanju domnevno neposredne priče, ki je v danem primeru očitno ključen dokaz, tega ni storilo, se iz gledišča postopkovne pravičnosti pokaže kot tehten in utemeljen. Sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov resda samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar pa ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.

Pritožbeno sodišče opozarja, da je izvedba posameznega dokaza resda v dometu razpravljajočega sodnika, ki pa mora vendarle biti izveden na način, da ga (tudi) obramba lahko preizkusi, kar pa v danem primeru glede na spisovne podatke, ko je bilo procesnim udeležencem omogočeno zgolj poslušanje telefonskega pogovora priče A. A. z obdolženim B. B., ki je v vzročni zvezi z inkriminirano vsebino, ni razvidno. Pritožbeno sodišče predvsem pogreša razumne in prepričljive razloge za odklonilno prvostopenjsko procesno odločitev do večkrat podanega predloga zagovornika obdolženega C. C. po prepisu zvočnega posnetka, ki bremeni obdolžena procesna udeleženca. Ugotovljeno predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno odločilo o krivdi obtoženih A. A. in B. B. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, zaradi česar je na opisan način zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP (ne bis in idem), saj je bilo zoper oba obtoženca v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi (ter odločbi o stroških prejšnjega postopka) že pravnomočno razsojeno z odločitvijo pritožbenega sodišča. Izpovedba oškodovanke ni odločilni dokaz, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svoje ugotovitve in zaključek glede izrečene kazenske sankcije. Vendarle pa je sodišče prve stopnje v določeni meri v tem delu upoštevalo obtoženčev odnos do oškodovanke po storitvi kaznivega dejanja, ki pa je dokazno nepodprt, saj gre zgolj za navedbo oškodovanke, ki je sodišče prve stopnje ni dodatno preverjalo, niti ni obtožencu dalo možnosti, da se o tej izpovedbi izjavi, zato navedena okoliščina ne bi smela vplivati na izbiro in odmero kazenske sankcije.

Sodišče prve stopnje pri obtožencu ni ugotovilo obteževalnih okoliščin, težo obravnavanega kaznivega dejanja pa je precenilo (gre za skupino treh tujcev), obtoženec pa še ni bil obsojen za kazniva dejanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo tudi najnižje predpisana zaporna kazen tj. treh let zapora dosegla namen kaznovanja in je v tem delu poseglo v izpodbijano sodbo. Ker zagovornik obtoženega B. B. utemeljeno uveljavlja, da je izrečena zaporna kazen temu obtožencu previsoka, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je enake okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, upoštevalo tudi pri soobtoženemu A. A., ki mu je tudi izreklo zaporno kazen v trajanju treh let in šestih mesecev, je pritožbeno sodišče ravnalo po uradni dolžnosti tudi v korist tega obtoženca (privilegij pridruženja - beneflcium cohaesionis). S tem je bilo treba preprečiti, da bi bilo v pravnomočni sodbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno glede posameznih soobtožencev, za katera je bila v enotnem postopku izdana ena sodba, kot je to primer v obravnavani zadevi.

Sodišče je v obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih opredelilo višino utrpljene premoženjske škode oškodovancev, v celoti pa je umanjkala obrazložitev relevantnih civilnopravnih določb in njihova uporaba glede na ugotovljen konkretni dejanski stan. Niso namreč navedene določbe OZ, ki predstavljajo civilnopravni temelj obveznosti povrnitve škode kot tudi ne obveznosti nerazdelnega plačila, kakor izhaja iz izreka sodbe. Obrazložitev zato ne dosega standarda obrazložitve, kot ga je na podlagi 22. člena Ustave utemeljilo Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi. Izpodbijana sodba zato ne vsebuje razlogov o pravnih vprašanjih glede presoje premoženjskopravnih zahtevkov, zato je izkazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave in sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Navedena kršitev je očitno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je zaradi neobrazloženosti v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Okoliščina, da je za enega od obdolžencev pravica do kazenskega pregona zastarala, pa ne daje podlage za uporabo instituta beneficium cohaesionis (privilegij pridruženja) v korist obdolžencev, ki sta storila kaznivi dejanji, zaradi katerih se je zanju tek zastaranja pretrgal, in za izdajo zavrnilne sodbe tudi zanju, kot se v svoji izjavi zavzema zagovornik obdolženega A. A. ZKP v 387. členu določa, da če sodišče druge stopnje ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženca, v korist tudi kateremu od soobtožencev, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta. Smisel navedenega instituta je v zagotovitvi enake obravnave obdolžencev v celotnem kazenskem postopku, a ne na ta način, da bi sodišče zaradi zastaranja pravice do kazenskega pregona za enega od njih ostalim obdolžencem v isti zadevi, ki so v tem času storili enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, priznalo enak položaj kot obdolžencu, ki kaznivega dejanja v tem času ni storil in v kazenskem postopku ne more biti več obravnavan.

Iz razlogov sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje glede izpolnitve pogojev za odstop spisa v kazenski pregon in sojenje glede soglasja oškodovanca oprlo na določbe ZKP. Vendar je pri tem povsem prezrlo določbo 514. člena ZKP, ki določa, da se daje mednarodna pravna pomoč po določbah tega zakona, če ni z mednarodno pogodbo ali zakonom določeno drugače. Določbe ZKP, ki urejajo postopek mednarodne pravne pomoči, so torej subsidiarne narave in se uporabljajo samo, če ni z mednarodno ali meddržavno pogodbo drugače urejeno. V (dvostranski) Pogodbi med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah je v 37. členu določeno, kaj mora obsegati zaprosilo za prevzem kazenskega pregona in katere listine je treba priložiti, med drugim tudi izjave oškodovancev v zvezi z odstopom kazenskega pregona. Ker pogodba zahteva priložitev izjave oškodovancev v zvezi z odstopom kazenskega pregona, obtoženi A. A. utemeljeno uveljavlja, da ugotovitev sklepa, da oškodovanca odstopu spisa ne nasprotujeta (ker na poziv, naj se izjasnita glede odstopa spisa, nista odgovorila) ne zadostuje, saj pasivnost oškodovancev oziroma konkludentno ravnanje ne predstavlja iz

Glede obtoženega A. A. je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ravnalo na podlagi določbe 387. člena ZKP, po kateri mora pritožbeno sodišče, kadar odloči v korist enega obdolženca, enako ravnati tudi v korist soobdolžencev, ki se niso pritožili ali se niso pritožili v smeri, v kateri se je pritožil obdolženec, v korist katerega je odločilo pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba t. i. beneficium cohaesionis (t. i. privilegij pridruženja) upoštevna, ker gre za soobtožena, ki jima je bila v istem postopku izdana ena sodba. Sodišče prve stopnje je sprejelo priznanje krivde od obeh obtožencev in ju spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kljub temu, da je v opisu kaznivega dejanja med drugim navedeno, da je obtoženi B. B. z nožem v rokah stekel za oškodovancem in ko se je le-ta ustavil pri Kavalirju, z nožem v rokah zagrozil rekoč, "vrni denar, vrni 250 EUR, daj mi vse" in mu pri tem nož pritisnil pred obraz. Tako izrečena grožnja nakazuje na drugo kaznivo dejanje kot pa je dejanje pravno opredelilo sodišče prve stopnje, ko je obtoženca spoznalo za kriva kaznive

Med izvršenimi kaznivimi dejanji in kasneje odkritim in obravnavanim kaznivim dejanjem, za katerega teče kazenski postopek v Republiki Sloveniji, poleg zunanje krajevne (vsa storjena v Republiki Avstriji) in časovne povezanosti (konec leta 2006), obstaja tudi taka notranja povezava (isti modus operandi – z zavajanje glede svoje zmožnosti in voljnosti vrniti plačilo zapeljal oškodovance k posojilu, zato je dejanja šteti za del obtoženčeve enotne in kontinuirane kriminalne dejavnosti), da protipravnosti dejanja in krivde obtoženca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, in bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Sodišče druge stopnje je presodilo, da obravnavana zadeva dovoljuje uporabo izjeme, ki jo kot možno dovoljuje VS RS v sodbi I Ips 36893/2010-423. Pritrditi je zato drugo pritožniku, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve načela ne bis in idem (kršitev 3. točke 372. člena ZKP), saj se je obtožencu sodilo dvakrat na podlagi pretežno enakih dejstev, in sicer v Republiki Avstriji in v Republiki Sloveni

Glede na zastaranje kazenskega pregona zoper obdolžena D.G. in L.K., kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ni več dopusten. Zato je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolžene L.K., za obdolženega D.G. pa po uradni dolžnosti, skladno z določilom člena 387 ZKP, po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Sodišče o ugovoru zoper kaznovalni nalog ne odloča vsebinsko, zato v tej fazi ocene dejanskega in pravnega stanja obdolžencev ne more opraviti. Iz tega razloga pravila beneficium cohaesionis v primeru odločanja o ugovoru zoper kaznovalni nalog ni mogoče uporabiti.

Obdolžencu mora biti torej omogočeno, da zaslišuje in zahteva zaslišanje tako obremenilnih prič, kot tudi zasliševanje razbremenilnih prič. Če sodišče tega ne stori, krši obdolženčevo pravico do obrambe, ki je v obravnavani zadevi takšne narave, da je vplivala oziroma bi vsekakor mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Čeprav obdolženec, ki je sicer prava neuka stranka in se je branil brez zagovornika, zaslišanje svoje sestre S. T. na glavni obravnavi ni izrecno predlagal, kot je to sicer storil v pritožbi, pa bi sodišče glede na vse že navedeno in njegovo sklicevanje na alibi, tak dokaz bilo dolžno izvesti. Ker tega ni storilo je bila obdolžencu kršena njegova pravica do obrambe, kar je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Pritožnik utemeljeno graja kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ki se nanaša na čas podaljšanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Začasno zavarovanje za odvzem premoženjske koristi po vloženi obtožnici do izreka sodbe, na podlagi četrtega odstavka 502.b člena ZKP, traja največ tri leta. Glede na dejstvo, da je bila v predmetni kazenski zadevi obtožnica Specializiranega državnega tožilstva vložena dne 11. 4. 2019, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi podaljšalo do 11. 4. 2022. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe, v skladu z določilom 387.člena ZKP, po uradni dolžnosti ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženca (udeleženca) v korist tudi drugim, ki se zoper sklep niso pritožili (beneficium cohaesionis).