47. člen KZ-1

Obtoženi občuti kazen v končnem finančnem bremenu in ne v številu dnevnih zneskov ali višini dnevnega zneska. Če bi bilo v novem sojenju nižje število dnevnih zneskov, višji pa dnevni znesek, vendar bi bil končni skupni znesek denarne kazni enak ali nižji kot prej, do kršitve prepovedi spremembe na slabše ne bi prišlo. Če pa bi zaradi višjega dnevnega zneska skupni znesek denarne kazni bil višji kot v razveljavljeni sodbi, bi prišlo do kršitve prepovedi spremembe na slabše.

Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena. Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb. Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To d

Če sodišče posamezne kazni najprej ne določi pri posameznem kaznivem dejanju, je ne more izreči šele v okviru enotne kazni. Posebna odločba o izvršitvi posameznih ali vseh stranskih kazni je predvidena le za izrek pogojne obsodbe.

Gre torej za isto stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata). Pritožbeni poudarek, da je bil obdolženi v pravdnem postopku drugotožena stranka ter da se je pravdno sodišče v sodbi več ukvarjalo z ravnanji prvotožene stranke, tj. nekdanjega poslovodje B. B., sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne morejo spremeniti, saj si pritožnik v okviru tega pritožbenega postopka dejansko prizadeva zgolj za drugačno presojo dokaznega gradiva, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018, zahtevek za plačilo odškodnine že pravnomočno zavrnilo. Pritožbeno naziranje, da obstoj pravnomočne civilne sodbe o isti stvari ni ovira za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oziroma razlog, zaradi katerega bi sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, je napačno.

Ob pritožbenem zavzemanju za nižjo denarno kazen in krajši čas prepovedi vožnje motornega vozila je zgolj opozoriti, da bi bila pričakovana milejša kazenska sankcija upravičena za primer priznanja krivde in izkazano dejansko kesanje obdolženega za vožnjo pod vplivom alkohola ter posledično povzročeno nevarnost za življenje in telo drugih udeležencev v cestnem prometu. Nasprotno pa obdolženi v zavzemanju za milejšo kazensko sankcijo ponudi zgolj izrazito nekritičen odnos do inkriminiranega dejanja, izkazan predvsem skozi neprepričljiv poskus prevalitve bremena (celo izključne) odgovornosti na oškodovano.

Pri primarno ugotovljeni gre namreč za objektivno, prepričljivo in posebno olajševalno okoliščino nedvomno takšne narave, ki prevlada na splošno in ne le v posamezno ugotovljenem primeru. Že zgolj ugotovitev obstoja slednje omogoča omiljeno sankcioniranje, posledično čemur je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo izrek obdolženemu omiljene prostostne kazni na dve leti in šest mesecev zapora v konkretni kazenski zadevi povsem zadostil namenom generalne in specialne prevencije.

Neutemeljena je pritožbena navedba obsojenca, da je izvršitev denarne kazni zastarala. Obsojenec sicer pravilno izpostavlja določbo 5. točke prvega odstavka 92. člena KZ-1, po kateri se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo šest let od obsodbe na denarno kazen. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1, po kateri zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Glede izvršitve denarne kazni spada v ta čas tudi obdobje trajanja postopka osebnega stečaja. Osebni stečaj obsojenca je bil začet s sklepom z dne 28. 2. 2017 in je bil končan s sklepom z dne 13. 6. 2023, pravnomočnim dne 14. 7. 2023. Osnovni namen osebnega stečaja je za stečajnega dolžnika odpust njegovih obveznosti do upnikov, vendar v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje (med drugim) za denarne kazni, izrečene v kazenskem postopku, kar posledično pomeni, da tudi morebitni odpust obveznosti obsojencu v stečajnem postopku, ni ovira za plačilo denarne kazni po končanem stečajnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojencu po pravnomočno končanem st

S pritožbo pa ni mogoče soglašati. Izpodbijana sodba ima namreč dovolj tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, izrek izpodbijane sodbe pa tudi ni nejasen, pomanjkljiv in nerazumljiv in tudi ni v nasprotju z razlogi in podatki v spisu, o čemer skuša prepričati zagovornica v pritožbi. Čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja (od neugotovljenega dne v letu 2020 do 13. 4. 2021) je dovolj determiniran. Čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja, kot sestavni del opisa, je v sodbi namreč dovolj označen s časovnim okvirjem ravnanja obdolženca, pri čemer je izpostaviti, da v obravnavani zadevi čas storitve kaznivega dejanja (kar velja tudi za kraj storitve – na območju X.) ne predstavlja odločilnega dejstva. Čas (in kraj) storitve obravnavanega kaznivega dejanja ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja, njegovo kvalificirano obliko, sprememba datuma ali kraja storitve pa tudi v ničemer ne vpliva na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti, datum pa tudi ni pomemben zaradi ugotavljanja zastaranja ali podobnega. Opis kaznivega dejanja v izreku, poleg časa storitve, vsebuje opis obdolženčevega ravnanja, pri čemer je opis obdolž

Izrek denarne kazni je pogojen tako z določitvijo števila dnevnih zneskov, kot tudi z določitvijo višine denarnega zneska in šele zmnožek obeh parametrov (katerih vsebina je določena v drugem, tretjem in četrtem odstavku 47. člena KZ-1) v končni fazi privede do skupnega zneska, pri čemer šele ta skupni znesek de facto predstavlja višino obdolženemu izrečene denarne kazni. Z vidika presoje, ali je bila obdolžencu izrečena strožja kazenska sankcija, denarna kazen, ni ključna okoliščina glede s strani tožilca predlaganega števila dnevnih zneskov, ampak je potrebno upoštevati višino skupnega zneska obdolžencu izrečene denarne kazni.

V obravnavani zadevi ne gre za primer iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, saj stranke niso sklenile sporazuma in tudi državna tožilka na predobravnavnem naroku ni predlagala omilitve kazni za primer, če obtoženec dejanje prizna, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje očitno kazen omililo na podlagi druge alineje 50. člena KZ-1, ker naj bi bile podane posebne olajševalne okoliščine in sicer priznanje, ki utemeljuje izrek omiljene kazni, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na razpoložljive dokaze na podlagi 73. člena KZ-1 ugotoviti, če je telefon last obtoženca in če je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje, ob tem pa bi moralo upoštevati načelo sorazmernosti, kot ga določa drugi odstavek 70. člena KZ-1. Dejansko stanje je tako v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno in posledično izpodbijana sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih.

Ob sklicevanju na citirano odločbo Vrhovnega sodišča in primerljivost relevantnih okoliščin z obravnavano zadevo, zagovornik sicer utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje (ne glede na določbe ZKP) zaradi zagotovitve poštenega postopka obdolžencu že pri izvedbi zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zagotoviti obvezno formalno obrambo. Vendar je bila ta "pomanjkljivost" v nadaljevanju postopka, z izraženim soglasjem obdolženca in njegovega zagovornika na glavni obravnavi za branje izpovedb zaslišanih tujcev, v celoti sanirana, saj se je obdolženec s tem odpovedal pravici do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič. Obdolženec je na prvem naroku sicer opisal in priznal določena odločilna dejstva v zvezi z očitanim izvršitvenim ravnanjem, še vedno pa zanikal svoje védenje, da je tujce nezakonito prepeljal čez državno mejo med dvema suverenima državama. To pomeni, da njegovih navedb v okviru zagovora ni mogoče šteti kot jasno in popolno priznanje krivde v smislu 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, zato je bilo potrebno nadaljevanje postopka oziroma glavne obravnave z neposredno izvedbo dokazov, besedo strank in izrekom sodbe, kot je pravilno ravnal

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko okoliščini, da je bil obtoženec v Republiki Srbiji obsojen za kaznivo dejanje nedovoljenega posedovanja prepovedanih drog (246.a člen Kazenskega zakonika Republike Srbije), ni dalo teže kot jo pričakuje pritožnica. V tej zvezi ima obtoženčeva zagovornica prav, da gre za dejanje (posest nedovoljenih drog), ki v Republiki Sloveniji ne predstavlja kaznivega dejanja ampak je le prekršek. Poleg tega gre za povsem drugovrstno dejanje od sedaj očitanega.

Kolikor se obtoženec pritožuje, da z dejanjem ni zasledoval protipravne premoženjske koristi in ga je storil brez naklepa, s tem izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. V tej zadevi je obtoženec krivdo po obtožbi priznal in je sodišče njegovo priznanje sprejelo ter se posledično glede na določbo drugega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper dejansko stanje ne more pritožiti.

Kot utemeljeno opozarja zagovornik, je obdolženi s celovitim priznanjem krivde bistveno pospešil potek sicer pričakovano v dokazovanju obsežnega, za državni proračun stroškovno obremenjujočega kazenskega postopka, čemur je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe pripisalo premajhno težo. Gre za objektivno, prepričljivo in logično obrazložen razlog ter posebno olajševalno okoliščino nedvomno takšne narave, da bi prevladala na splošno in ne le v posamezno ugotovljenem primeru. Na več mestih pritožbeno izpostavljeno aktualno vojno stanje v Ukrajini in zatrjevane neugodne posledice dolžine trajanja v razmerju do izmenjave podatkov med policijskimi in upravnimi organi držav članic EU, upoštevaje diskrecijsko pravico pri odločanju o izdajo emigracijskih dokumentov, na izpodbijano odločitev ne morejo odločilno vplivati. Enako velja za pritožbeno polemiziranje o bistveno zmanjšani potrebi po generalno preventivnem učinku zaradi vstopa Hrvaške v schengensko območje. Tako mora v postopku po tretjem odstavku 48.a člena KZ-1 sodišče opraviti presojo dopustnosti izvršitve izgona tujca iz države z vidika posega v pravico do družinskega življenja in upoštevanja načela nevračanj

Ko je presojalo ustreznost kazenskih sankcij, izrečenih obdolžencema, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba zagovornika obdolženega A. A. utemeljeno poudarja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino nepravilno upoštevalo dejstvo, da sta obdolženca izvršila kaznivo dejanje iz koristoljubnih nagibov, z namenom pridobiti premoženjsko korist zase. Pa ne zato, ker navedeno ne bi bilo podano, kot trdi pritožba, temveč ker ta okoliščina ne sme biti upoštevana kot obteževalna, saj predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega sta bila obsojena. Nezakonito spravljanje tujcev čez državno mejo za plačilo, torej zaradi pridobitve premoženjske koristi, je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato ga ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino, kot je že bilo obrazloženo. Prav tako ni mogoče kot obteževalni okoliščini upoštevati, da sta bila z obravnavanim dejanjem ogrožena zdravje in varnost ljudi, ker gre prav tako za zakonski znak obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, in tudi ne, da sta bila ogrožena javni red in mir držav, katerih predpise sta z ravnanjem kršila. Kot obteževalno okoliščino je sodišče prve stopnje nepravilno upošteva

Pritožba zanemari dejstvo, da je izrek stranske denarne kazni pri obsodbi očitanega kaznivega obligatoren, pri čemer njene višine ne določajo zgolj obdolženčeve neugodne premoženjske razmere. Določata jo teža dejanja in storilčeva krivda (prvi odstavek 49. člena KZ-1), ki sta bili pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljeni, medtem ko so bile neugodne premoženjske razmere obdolženega po razumljivih razlogih izpodbijane sodbe upoštevane pri določeni višini dnevnega zneska.

Ker je sodišče prve stopnje v zgoraj navedeni sodbi odločilo, da mora obsojeni denarno kazen v višini 3.300,00 EUR plačati v roku treh mesecev, to je do 6. 7. 2022, kar obsojeni ni storil, prošnjo za obročno plačilo denarne kazni pa je podal prepozno, in sicer dne 4. 10. 2022, je odločitev sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa pravilna in zakonita.

S sklicevanjem na šibko finančno stanje kot posledico nemožnosti redne zaposlitve vsled širokega obsega opravljanja dela v splošno korist namreč ne more uspeti, saj je situacija, če je storilec v zamudi s plačilom posameznega obroka denarne kazni, jasno, določno in nedvoumno zakonsko urejena.

O prisilni izterjavi, če denarne kazni ne bo plačal, v primeru neuspešnosti izterjave pa o določitvi zapora, mora biti obdolženec seznanjen tako, da je to navedeno v izreku sodbe. Izrek napadene sodbe te določbe nima, zato je glede izvršljivosti sodbe nerazumljiv in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot bistveno (posebno) olajševalno okoliščino štelo, da je obtoženec krivdo po obtožbi priznal na predobravnavnem naroku, vse druge okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot olajševalne, pa so skupaj s priznanjem krivde privedle do končne odločitve sodišča prve stopnje, da obtožencu zaporno kazen omili in mu izreče kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Pritožnik nima prav, da število tujcev ni obteževalna okoliščina, res pa je, da ni taka okoliščina, ki bi izključno vplivala na odmero kazni. Višino dnevnega zneska 5,00 EUR je sodišče prve stopnje odmerilo glede na premoženjske razmere obtoženca, v skladu s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1, pri čemer je upoštevalo, da obtoženec trenutno nima prihodkov in premoženja, čeprav je pred prijetjem bil zaposlen in je prejemal redno mesečno plačo v višini med 1.800,00 do 2.200,00 EUR ter da se je izšolal za poklic železokrivca. Kot je razvidno iz 8. točke izpodbijane sodbe, je na višino dnevnega zneska vplivala tudi okoliščina, da obtoženec skrbi za družino ter da ima dolgove, ki jih bo moral odplačevati.