58. člen KZ-1

Že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za izrek pogojne obsodbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: (i) da obtoženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in (ii) da državni tožilec predlaga izrek pogojne obsodbe za primer, če obtoženec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek pogojne obsodbe, sodišču ne omogoča, da obtožencu izreče pogojno obsodbo na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1.

Kljub posegu v obtoženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni prišlo do kršitve te pravice in da tudi USB ključek, ki je v vprašanju, v takšni situaciji ni bil pridobljen protiustavno, saj je pravica obtoženca omejena s pravicami drugih, v tem primeru z osebnostnimi pravicami otroka (tretji odstavek 15. člena Ustave), katerega zaščita ima v predmetni situaciji prednost ter se mora pravica obtoženca iz 36. člena Ustave umakniti uresničevanju družbeno pomembnejših vrednot. Za t. i. spolno dejanje v kontekstu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 gre praviloma takrat, ko pride do fizičnega (telesnega) stika med dvema osebama (obtožencu očitana izvršitvena ravnanja poljubljanja deklice na lica in enkrat na usta ter lizanje z jezikom po spolovilu), za drugačen poseg v spolno nedotakljivost v smislu privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa običajno z nekontaktnimi ravnanji storilca (kamor se uvršča drgnjenje spolnega uda z rokami do ejakulacije pred otrokom), ne glede na to, ali gre za ravnanja nizke intenzitete oziroma kratkotrajnosti.

V skladu z določbo drugega odstavka člena 58 KZ-1 se pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen najmanj treh let, kar pomeni, da sodišče, razen v primeru procesne situacije iz petega odstavka istega zakonskega določila, ko je za primer priznanja predlagan izrek pogojne obsodbe, te sankcije opozorilne narave v obravnavanem primeru ni moglo izreči; kljub drugačni navedbi sodišča prve stopnje v sodbenem izreku je evidentno, da je tožilstvo za primer priznanja krivde na predobravnavnem naroku predlagalo izrek nepogojne zaporne kazni v trajanju dveh let, kar terja zaključek, da je sodišče prve stopnje pogojno obsodbo obtoženki izreklo v nasprotju z jasno določbo kazenske materialne zakonodaje in na ta način, v obtoženkino korist, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pritožnica nasprotuje izrečeni sankciji opozorilne narave, tako svojo kritiko pa utemeljuje z oceno, da razpoložljive dejanske okoliščine ne upravičujejo zaključka o pozitivni prognozi obtoženkinega prihodnjega življenja; pritožnica ne prepozna, da je prvostopenjsko sodišče z izrekom pogojne obsodbe prekršilo materialno določbo, ki določa, upoštevaje predpisano kazen

Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena. Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb. Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To d

Če sodišče posamezne kazni najprej ne določi pri posameznem kaznivem dejanju, je ne more izreči šele v okviru enotne kazni. Posebna odločba o izvršitvi posameznih ali vseh stranskih kazni je predvidena le za izrek pogojne obsodbe.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je kot glavno kazen izreklo denarno kazen, stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila pa je po vsebini izreklo v obliki pogojne obsodbe, ravnalo v nasprotju s pojmom in namenom pogojne obsodbe. Takšna odločitev vodi v položaj, ko se glavna kazen izvrši, stranska pa ne, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 58. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Predmet obravnavane zadeve je kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1, katerega izvršitveno ravnanje je odvzem stvari. Gre za ravnanje, s katerim storilec proti volji dotedanjega imetnika pridobi dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči dotedanjemu imetniku. Za odvzem se torej zahtevajo naslednji elementi: 1) stvar mora biti pred odvzemom v dejanski oblasti druge osebe, 2) storilec mora stvar pridobiti proti volji te osebe, 3) storilec mora pridobiti dejansko oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočiti prejšnjemu imetniku.

Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe zagovornice obtoženega, da so podane okoliščine dejanske narave, ki utemeljujejo izrek opozorilne sankcije, to je pogojne obsodbe. Iz določb drugega in petega odstavka člena 58 KZ-1 namreč jasno izhaja, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi izreklo v pritožbi predlagano sankcijo, prekoračilo pooblastilo po zakonu, in sicer iz razloga višine predpisane kazni za kaznivo dejanje, za katerega je obtoženca spoznalo za krivega.

Sodišče sme na podlagi določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 (t. i. izjemna pogojna obsodba) izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj treh let zapora. Že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za izrek pogojne obsodbe kumulativno podana dva pogoja: (i) da obtoženec prizna krivdo po obtožbi oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in (ii) da državni tožilec predlaga izrek pogojne obsodbe za primer, če obtoženec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek pogojne obsodbe, sodišču ne omogoča, da obtožencu izreče pogojno obsodbo na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1.

V okviru izrečene pogojne obsodbe bi moralo sodišče stransko kazen izgona tujca iz države najprej določiti pri posameznem kaznivem dejanju, jo nato upoštevati v odločbi o enotni kazni ter izreči, da se kazen izvrši. Ker je sodišče v nasprotju z obrazloženim obsojencu šele pri odločbi o enotni kazni oziroma ločeno izreklo kazen, ki je pred tem ni določilo pri posameznem kaznivem dejanju, je ravnalo v nasprotju s pravili o izreku kazni pri steku kaznivih dejanj po prvem odstavku 53. člena KZ-1.

Sodišče prve stopnje je pri izreku kazenske sankcije uporabilo določbo petega odstavka 58. člena KZ-1, glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje pa je izrek pogojne obsodbe mogoč le v situaciji, ko tožilstvo sankcijo opozorilne narave predlaga za primer priznanja krivde; dejstvo pa je nadalje, da je prvostopenjsko sodišče kot temelj izreka kazenske sankcije v razlogih sodbe navajalo predlog tožilstva za izrek nepogojne zaporne kazni v primeru priznanja krivde. Navedeno terja zaključek, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, takšno kritiko pa je mogoče prepoznati tudi v navedbah pritožnice.

Določba petega odstavka 58. člena KZ-1 sicer dopušča izrek pogojne obsodbe tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj petih let; vendar se ta določba o izjemni pogojni obsodbi lahko uporabi le, če je predlagana že v pisnem obtožnem aktu ali (dopolnjenem) ustnem predlogu tožilca na predobravnavnem naroku, še preden se obdolženec prvič izreče o krivdi.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe s prepričljivimi in tehtnimi razlogi pojasnilo, zakaj verjame očetu mladoletnega oškodovanca, da je obdolženka mladoletnemu oškodovancu izrekla inkriminirane grožnje. Oče mladoletnega oškodovanca je namreč določno in prepričljivo izpovedal, kako ga je njegov sin (mladoletni oškodovanec) po telefonu seznanil z grožnjo obdolženke, kako je nato sin vztrajal, da se dejanje prijavi policiji, izpovedal je o strahu, ki ga je grožnja pustila pri sinu in da je bila grožnja, kot je navedena v zapisniku o sprejemu ovadbe, dobesedno tako izrečena sinu, saj sam tega v prekmurščini niti ne bi znal tako povedati.

Skozi vztrajno pritožbeno zatrjevanje, da gre dejansko za vozilo kategorije B in ne F, saj ne gre za traktor oziroma gozdarsko vozilo, neposredno namenjeno delu v kmetijstvu, obdolženi povsem zanemari izsledek uradne poizvedbe prvostopenjskega sodišča pri Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa z dne 13. 6. 2023, iz katerega jasno izhaja, da je za vožnjo obravnavanega vozila potrebno dovoljenje kategorije F, pri čemer sta poljski proizvajalec in homologacijski organ tista, ki določata potrebno kategorijo dovoljenja za upravljanje vozila. Obenem ostane pritožbeno prezrto, da sta izpostavljeni ugotovitvi pritrdila tudi oba sodna izvedenca prometne stroke, Č. Č. in C. C..

Sodišče sme skladno s petim odstavkom 58. člena KZ-1 izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj petih let, določiti kazen zapora do petih let, preizkusno dobo pa do desetih let, če storilec, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu in pod nadaljnjim pogojem, če je v tem aktu za tak primer predlagan izrek pogojne obsodbe, oziroma jo storilec prizna v sporazumu z državnim tožilcem (tako imenovana izjemna pogojna obsodba). Ta pogoj ni izpolnjen, če tožilstvo v obtožnici takšne sankcije ni predlagalo, na predobravnavnem naroku dne pa je za primer priznanja krivde predlagalo izrek zaporne kazni dveh let, denarno kazen 130 dnevnih zneskov po 75,00 EUR in izgon tujca iz države za čas treh let. Upoštevaje kaznovalni okvir iz tretjega in šestega odstavka 308. člena KZ-1 ter predvsem odsotnost kaznovalnega predloga tožilstva, kot ga predvideva peti odstavek 58. člena KZ-1, je bil izrek takšne pogojne obsodbe v konkretnem primeru nezakonit. Glede na jasno zakonsko besedilo kakršna koli "smiselna uporaba" določb petega odstavka 58. člena KZ-1 ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je zato z

Sklep o zavrnitvi predloga za združitev postopka se namreč ne more izpodbijati niti s posebno pritožbo niti v pritožbi zoper sodbo, ampak je sodbo mogoče izpodbijati 1) zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le v primeru, če je sodišče sprejelo sklep o združitvi postopka, s katerim so bile kršene določbe o stvarni pristojnosti in 2) zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče v dokazni oceni namreč ni omejeno z nobenimi formalnimi pravili, ocena izvedenih dokazov, iz katerih ni mogoče sklepati na odločilna dejstva, pa ne sodi v razloge sodbe. Struktura (način) obrazložitve dokazne ocene (tudi) izpovedb prič je fenomen, katerega oblike procesni zakon ne predpisuje, zato samo po sebi ni problematično, če sodišče izpovedbe prič, ki izpovedujejo o istih pravnorelevantnih okoliščinah, dokazno oceni kot celoto in prič, ki so določljive, ne izpostavlja poimensko. Iz razumljive obrazložitve, podprte s tehtnimi argumenti, izhaja, da se je sodišče prve s

Prvostopenjsko sodišče je z razumnim, sprejemljivim in zadostnim razlogovanjem razmejilo inkriminirano obdobje na čas, ko je bil obdolženi objektivno zmožen rednega dajanja preživnine za svoje otroke A. A., B. B. in C. C., od časa, ko plačila preživnine zanje objektivno ni bil zmožen. Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo zakonite in pravilne zaključke, ki jih je glede na ugotovljeno nedoločnost obtožbenega očitka, prepoznano v tem, da ni jasne in določne opredelitve, koliko je po posameznih uskladitvah in za kakšen čas znotraj inkriminiranega obdobja preživnina za posameznega otroka znašala, ustrezno in smiselno pojasnilo.

Predlog za pregon oškodovanca je procesna predpostavka za tek kazenskega postopka, brez izpolnitve katere tožilec kazenskega pregona ne sme sprožiti. Pritožnik povsem zanemari dejstvo, da je interes po nadaljnjem kazenskem pregonu obdolženega oškodovani izrazil že ob sami naznanitvi kaznivega dejanja. To je razvidno iz vsebine Protokola o zaslišanju priče C. C. z dne 25. 7. 2019 (list. št. 6 in 7), ko je slednji določno navedel, da se želi priključiti postopku kot oškodovanec in v kazenskem postopku uveljavljati premoženjskopravni zahtevek. Ker je oškodovani torej jasno in nedvoumno izrazil voljo, da zoper obdolženega steče kazenski postopek, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je procesna predpostavka za pregon kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 izpolnjena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne, sprejemljive in povsem zadostne razloge, ki potrjujejo, da si je obdolžena brez ustrezne veljavne pravne podlage oziroma neupravičeno izplačevala nagrado za delo v društvu, najemnino in stroške za uporabo interneta, na podlagi blagajniških izdatkov v skupni višini 2.750,00 EUR, prav tako pa, da je dne 10. 9. 2019, ko ji je bila kot tajnici izročena gotovina iz naslova društvenega izleta, del tega v višini 251,44 EUR zadržala zase, in si torej tako protipravno prilastila zaupana ji denarna sredstva v višini 3.001,44 EUR. Pritožbeno sodišče opozarja, da tudi okoliščina, ko nadzorni organ, ki finančna poročila poslovanja društva pregleda pred obravnavo na občnem zboru, nikoli ni opozoril na nepravilnosti pri izdaji izplačil tajnici društva, kar mestoma izpostavlja pritožba in iz lastnega sklepa na (tacitno) odobritev inkriminiranih plačil, obdolžene ne more razbremeniti krivdne odgovornosti. Finančno poročilo o materialnem poslovanju društva, ki je bilo resda vsako leto zapored potrjeno, kakor navaja pritožba, namreč kršitev Pravilnika s strani obdolžene tajnice društva ne izključuje.