VSRS Sodba I Ips 12684/2019

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12. 4. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem v zvezi z drugim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v povezavi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen sedem let in šest mesecev zapora in stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila kategorij AM, B, B1, G za dobo dveh let, in kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki ter 2. alineji 3. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 324. člena KZ-1 v povezavi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora. Na podlagi prvega in osmega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen sedem let in osem mesecev zapora in prepoved vožnje motornega vozila kategorij AM, B, B1, G za dobo dveh let. Odločilo je, da se čas, prestan v zaporu, ne všteva v čas trajanja kazni prepovedi vožnje motornega vozila. Obsojencu je v izrečeno kazen zapora na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vštelo čas odvzema prostosti od 8. 3. 2019 dalje ter ga na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse. Potrebne izdatke in nagrado zagovornice postavljene po uradni dolžnosti je na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP naložilo v breme proračuna ter ugotovilo, da je bil obsojencu zagovornik postavljen z odločbo brezplačne pravne pomoči. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2. 9. 2021 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse pritožbenega postopka.

2Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje je iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe za obe kaznivi dejanji, podredno pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

3Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da ni utemeljena. Poudarja, da je konkretizacija krivde del obrazložitve sodbe. Sodišče je v izreku sodbe uporabilo četrti odstavek 29. člena KZ-1, zaključke o tem, zakaj je bila pri obsojencu podana malomarnost, preden si je sam povzročil neprištevnost, pa je navedlo v obrazložitvi sodbe. V opisu kaznivih dejanj so razvidne vse ključne sestavine krivde. Meni, da zagovornik svoje stališče gradi na naklepu, čeprav gre v obravnavani zadevi za malomarnostna kazniva dejanja. Z izpostavljanjem izjav B. B. in C. C. zagovornik podaja lastno oceno dokazov, izločitev sodnika pa mora stranka zahtevati takoj, ko izve za razlog izločitve. Obramba bi zato morala predlog podati nemudoma, ko je izvedela, da se bo ponovljeni postopek izvedel pred istim senatom, kar je nastopilo že z vročitvijo sklepa sodišča druge stopnje z dne 13. 10. 2020. Sklicevanje na neurejeno zastopanje po brezplačni pravni pomoči takšne okoliščine ne more spremeniti. Izpostavlja, da sodišče ni vezano na dokazne predloge strank, njihova zavrnitev je ustrezno pojasnjena, kolikor zagovornik navaja, kaj vse bi se ugotovilo z izvedbo dokazov, pa se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, ter kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP. Zatrjuje, da je v abstraktnem in konkretnem opisu kaznivega dejanja povsem izostala navedba okoliščin v zvezi z uporabo instituta actio libera in causa. V opisu je navedeno le, da si je obsojenec neprištevnost povzročil sam z uporabo alkohola in drog, znaki, od katerih je odvisna uporaba četrtega odstavka 29. člena KZ-1, pa so izostali. Navedene bi morale biti okoliščine, ki bi bile razvidne navzven. Pri storilcu mora biti pred storitvijo kaznivega dejanja podana njegova krivda, ki jo zakon določa za kaznivo dejanje, ta pogoj iz četrtega odstavka 29. člena KZ-1 pa ni opisan niti v abstraktnem delu opisa kaznivih dejanj. Poudarja, da sta sodišči povsem prezrli, da je treba na podlagi prvega odstavka 359. člena ZKP v izreku sodbe navesti tudi tista dejstva in okoliščine, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona, ne samo dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja. Od tega, ali je v opisu dejanja vsaj naveden in tudi konkretiziran pogoj, da je bila »pred tem za kaznivo dejanje podana storilčeva krivda, ki jo zakon določa za to kaznivo dejanje«, je odvisna uporaba določbe kazenskega zakona, ki se nanaša na institut actio libera in causa, saj sicer ostaja le opis, da je obsojenec dejanje storil v stanju neprištevnosti, ki si jo je povzročil sam.

7Zagovornik meni, da je nezakonito stališče sodišča druge stopnje, da konstitutivni element instituta actio libera in causa, ne sodi v abstraktni ali konkretni opis kaznivega dejanja. Sodišče ga je zmotno štelo le kot okoliščino, iz katere izhaja storilčev krivdni odnos, čeprav gre za ključni razlikovalni element, da je lahko storilec za določeno dejanje, ki ga je storil v stanju neprištevnosti, kriv. Subjektivni elementi, ki ne tvorijo le krivdnega odnosa, so nujni del opisa uporabljenega instituta iz splošnega dela KZ-1, saj gre za razlikovalni element med poljem kaznivega in poljem nekaznivega, za katerega ne velja, da ga je treba utemeljiti le v obrazložitvi sodbe. V opisu kaznivega dejanja ni izrecno navedeno, niti niso navedene okoliščine, ki bi kazale, da je bila pri obsojencu, ki je dejanje storil v stanju neprištevnosti, ki si ga je sam povzročil, podana krivda oziroma krivdni odnos do obeh kaznivih dejanj, še preden se je spravil v stanje neprištevnosti. Poudarja, da se sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, nanaša na konkretizacijo znakov kaznivih dejanj iz posebnega dela KZ-1 in ne na institute iz splošnega dela zakona, ki utemeljujejo subjektivne elemente z vidika temeljnih postulatov materialnega kazenskega prava. Primeroma še navaja, da bi po takem stališču zadoščalo, da izrek sodbe ne bi vseboval opisa elementov silobrana ali skrajne sile. Trdi, da zato dejanji, kot sta opisani v izreku sodbe, nista kaznivi, obsojenec pa zanju ne more biti kriv in bi ga sodišče prve stopnje moralo oprostiti obtožbe. Sodišče druge stopnje pa je z zavrnitvijo pritožbenih navedb obrambe kršilo načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

8Zagovornikova zahteva v tem delu ni utemeljena. Na podlagi četrtega odstavka 29. člena KZ-1 je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Na podlagi četrtega odstavka 364. člena ZKP mora izrek obsodilne sodbe obsegati vse potrebne podatke, ki so navedeni v 359. členu ZKP, 1. točka prvega odstavka tega člena pa določa, da izreče sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, katerega dejanja ga spozna za krivega ter pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Na podlagi 2. točke iste določbe navede zakonsko označbo kaznivega dejanja in katere določbe kazenskega zakona je uporabilo. Glede na to, da se za sodbo zahteva takšna konkretizacija opisa kaznivega dejanja kot za obtožbo, je treba izpostaviti tudi določbo 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, ki določa, da obsega obtožnica opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno odloči. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 169/2006 z dne 1. 3. 2007, na katero se v zahtevi sklicuje zagovornik, izhaja, da mora sodišče v izreku sodbe navesti, da je uporabilo institut actio libera in causa oziroma določbo takrat veljavnega tretjega odstavka 16. člena KZ, v obrazložitvi sodbe pa navesti, zakaj je obsojenec kazensko odgovoren kljub neprištevnosti v času povzročitve prometne nesreče.

9Opis kaznivega dejanja kot historičnega dogodka, ki je predmet sojenja, mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje, kar daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče, hkrati pa daje obdolžencu možnost za pripravo svoje obrambe.¹ Zato je pomemben iz dveh razlogov, in sicer daje obdolžencu možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očitajo, dovolj konkretizirani, po drugi strani pa preprečuje dvojno sojenje o isti stvari. Krivda predstavlja stvar notranjega dogajanja storilca, njegov subjektivni odnos do dejanja, ki se dokazuje s presojo dejstev in okoliščin, kar spada v obrazložitev sodbe in ne v njen izrek.² Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se zato nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Tudi morebitne pomanjkljivosti glede subjektivnega odnosa obdolženca do kaznivega dejanja zato sodišče odpravi z navedbo razlogov v obrazložitvi sodbe, v izreku pa v zvezi s subjektivnimi znaki zadošča že sklicevanje na zakonske prvine.³

10V obravnavani zadevi v izreku sodbe sodišča prve stopnje uporaba instituta actio libera in causa iz četrtega odstavka 29. člena KZ-1 izhaja iz abstraktnega dela opisa kaznivih dejanj v izreku sodbe, kjer je navedeno, da je obsojenec v stanju neprištevnosti, duševno motnjo pa si je povzročil sam z uporabo alkohola in drog, kot udeleženec v prometu iz malomarnosti povzročil v zvezi z dejanjem pod točko I izreka prometno nesrečo, ter v zvezi z dejanjem pod točko II izreka neposredno nevarnost za življenje in telo druge osebe. V konkretnem delu opisa kaznivih dejanj je pri obeh očitanih kaznivih dejanjih še navedeno, da je vozil pod vplivom alkohola in drog, torej je poleg okoliščin, ki konkretizirajo zakonske znake obeh kaznivih dejanj, konkretizirana tudi uporaba instituta iz splošnega dela kazenskega zakona. Opisana so konkretna obsojenčeva ravnanja in okoliščine, ki utemeljujejo njegovo uporabo.⁴ Uporaba instituta iz splošnega dela kazenskega zakona pa je razvidna tudi iz opredelitve oziroma pravne kvalifikacije kaznivih dejanj, saj je sodišče obsojenca spoznalo za krivega obeh kaznivih dejanj v povezavi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1, ki ureja uporabljeni institut actio libera in causa.

11Tak opis dejanj kot historičnih dogodkov, zato vsebuje vsa odločilna dejstva in okoliščine, ki po objektivni (objektivni elementi obeh obsojencu očitanih kaznivih dejanj) in subjektivni plati (oblika krivde) konkretizirajo obsojencu očitani kaznivi dejanji in obsojenčevo kazensko odgovornost.⁵ Utemeljevanje presoje sodišča o krivdni obliki storitve kaznivega dejanja in obsojenčevi prištevnosti, torej zaključek sodišča glede obsojenčeve krivde, z navedbo dejstev in okoliščin, s katerimi je sodišče obsojencu dokazalo, da je očitani kaznivi dejanji storil v krivdni obliki zavestne malomarnosti, pa spada v obrazložitev sodbe. Presoja sodišča druge stopnje, da opredelitev subjektivnega elementa obsojencu očitanih kaznivih dejanj oziroma njegovega krivdnega odnosa izhaja tudi iz navedbe četrtega odstavka 29. člena KZ-1 v kombinaciji z navedbo določb drugega odstavka 323. člena in drugega odstavka 324. čelna KZ-1, ki obe urejata kaznivi dejanji zoper varnost javnega prometa, izvršeni iz malomarnosti, je zato ustrezna, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa je inkriminiran očitek dovolj jasen in določen, da nudi obsojencu vse možnosti za učinkovito obrambo. Po vsebini zatrjevana kršitev četrtega odstavka 364. člena v zvezi s prvim odstavkom 359. člena ZKP zato ni podana.

12Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1 in navaja, da so zgrešeni zaključki sodišč, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti izjemo iz četrtega odstavka 29. člena KZ-1. Poudarja, da je obsojenec kaznivi dejanji storil v stanju neprištevnosti, zato bi moralo sodišče zaključiti, da ni kriv in ga oprostiti obtožbe. Meni, da so drugačni zaključki sodišč posledica kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zgrešena so materialnopravna stališča, da je bila podana obsojenčeva krivda, še preden se je spravil v stanje neprištevnosti, saj mora tak sklep vselej temeljiti na ugotovljenih dejstvih in ga ni mogoče samo domnevati. Zgolj zaradi zavedanja posameznika, da bo zaradi zaužitja psihoaktivne snovi zmanjšana njegova samokontrola, pa mu ob odsotnosti dodatnih okoliščin ni mogoče očitati krivdnega odnosa do konkretnih dejanj. Trdi, da je zato treba ugotoviti okoliščine, ki z gotovostjo kažejo na to, da je obsojenec imel namen upravljati z vozilom, še preden se je spravil v stanje neprištevnosti, pa je kljub temu zaužil veliko količino psihoaktivnih substanc in alkohola, pri tem pa se je zavedal tudi, da bo v trenutku vožnje pod vplivom substanc, in da v takšnem stanju lahko izvrši kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil. Ob takšnih izhodiščih se kot zmotno pokaže izhodišče za uporabo institituta actio libera in causa, kot sta ga zavzeli sodišči, da za ugotovitev obsojenčevega subjektivnega odnosa do očitanih dejanj zadošča ugotovitev, da se je obsojenec, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, kumulativno zavedal, da si lahko z zaužitimi substancami povzroči neprištevnost, da lahko v takšnem stanju upravlja z vozilom in da lahko v tem primeru krši več cestnoprometnih predpisov ter povzroči prometno nesrečo ali koga ogrozi, pa je kljub temu zavedanju lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo oziroma, da bo to lahko preprečil. Poudarja, da za uporabo instituta actio libera in causa ne zadošča abstraktna zavest voznika, da lahko v neprištevnem stanju upravlja z vozilom, pač pa mora biti to zavedanje gotovo in konkretno.

13V zvezi z zatrjevano kršitvijo zagovornik še dodaja, da je v obravnavani zadevi senat sodišča druge stopnje z zavzetim stališčem v obrazložitvi sodbe odstopil od svojega predhodnega stališča v obrazložitvi sklepa z dne 13. 10. 2020, da mora sodišče ugotavljati konkretne okoliščine, ki bi nedvomno izkazovale, da se je obsojenec, še preden se je spravil v stanje neprištevnosti, zavedal, da »bo« sedel v vozilo. Meni, da je tak odstop od predhodnega izhodišča nerazumen in nepojasnjen ter predstavlja kršitev 22. člena Ustave. Sodišče druge stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je obsojenec imel v zavesti, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, da bo z vozilom v kritičnem času tudi dejansko upravljal, sam pa je pojasnil, da kritičnega večera ni imel namena upravljati z vozilom, kar potrjuje okoliščina, da je vozil brez cilja. Na to kaže tudi način njegove vožnje ter dejstvo, da se je v času storitve vračal proti kraju, kjer je bil predhodno. Meni, da je z zaključki sodišča, da se je obsojenec zavedal, kakšen učinek imajo nanj posamične substance, ter s tem, da naj bi avto nedvomno vozil tudi v dneh in tednih pred obravnavanima kaznivima dejanjema, najmanj dne 18. 2. 2019 in dne 6. 3. 2019, zaradi česar naj bi se zavedal, da se »lahko« tudi kritičnega dne zgodi, da bo vozil avto pod vplivom prepovedanih substanc, povsem izvotljen pomen četrtega odstavka 29. člena KZ-1, saj bi to pomenilo, da odgovarja vsak neprišteven storilec, ki se je v takšno stanje spravil sam. Sodišče je kot nepomembno štelo, kam se je imel obsojenec namen odpeljati, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, ko naj bi vzpostavil krivdni odnos do kasneje izvršenih dejanj, sodišče druge stopnje pa na te pritožbene navedbe ni odgovorilo. Zato meni, da je podana kršitev 22. člena Ustave in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj gre za pomembno okoliščino z vidika kazenske odgovornosti, da je obsojenčeva odločitev za vožnjo dozorela šele v času neprištevnosti. Dodaja, da tudi iz izpovedb prič B. B. in C. C. izhaja, da nista bila seznanjena s tem, da naj bi obsojenec nameraval oditi, še najmanj s svojim vozilom in je bil obsojenčev odhod zanju popolno presenečenje, enako izhaja tudi iz telefonske komunikacije med obsojencem in C. C., sodišči pa sta se zadovoljili z zaključkom, da je možno in ne gotovo, da je obsojenec imel kritičnega večera namero oziroma potrebo sesti za volan in upravljati z vozilom. Sklicuje se na 427. člen ZKP in navaja, da je zato izkazan tudi precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ugotovljenih s pravnomočno sodbo.

14Sodišče prve stopnje je v točkah 74 do 80 obrazložitve sodbe navedlo, da iz medicinske dokumentacije izhaja, da je obsojenec že dalj časa vsakodnevno užival prepovedane droge, zadnje pol leta je jemal heroin, občasno benzodiazepine in kokain. Njuhal je 0,5 do 1 g dnevno, alkohol je užival občasno. Zaključilo je, da je tudi v času obravnavanih kaznivih dejanj še vedno vsakodnevno užival drogo ter v dnevih pred kritičnim dogodkom vozil avto. Glede na njegovo dolgoletno uživanje psihoaktivnih substanc ter dejstvo, da alkohola ni dobro prenašal, kar je pojasnila njegova mama F. F., ter glede na urinski test, ki mu je obsojenec bil podvržen v času metadonskega zdravljenja, sodišče ni dvomilo, da se je zavedal učinkov alkohola in psihoaktivnih substanc nanj in kako dolgo ti učinki po zaužitju drog in alkohola trajajo. Brez dvoma je zaključilo, da je na podlagi analize dogajanja v dneh 6. 3. do 8. 3. 2019 izpodbit obsojenčev zagovor, da kritičnega večera ni nameraval voziti avta. K B. B. se je pripeljal z avtom, pri njem ni imel namena prespati in je nameraval priti z avtom ob pozni uri nazaj domov, zlasti upoštevaje, da tudi predhodne noči ni prespal pri B. B. Obsojenec se je v dopoldanskih urah dne 7. 3. 2019 vrnil domov (zabeležena lokacija ob 11.24 uri) in nato ponovno nazaj k B. B. Zvečer je mami ob 19.45 uri napisal, da pride verjetno jutri ali pozno ponoči, torej je to napisal še preden se je C. C. iz trgovine vrnila z vodko. V času, ko se je nahajal pri B. B. pa je užival alkohol in različne psihoaktivne substance, heroin pa je užil tudi pred prihodom k B. B.⁶ Sodišče prve stopnje je presodilo, da tudi ta podatek omogoča zaključek, da ne drži obsojenčev zagovor, da nikoli ni vozil pod vplivom substanc, saj je heroin očitno užil dne 6. 3. 2019, pa je z avtom zvečer odšel k B. B. Izvedenec je pojasnil, da droge vplivajo na sposobnost vožnje avtomobila toliko časa, dokler so v krvi, to je vsaj en cel dan, kar je po presoji sodišča prve stopnje bilo okvirno gotovo znano tudi obsojencu, glede na njegovo dolgoletno uživanje raznovrstnih psihoaktivnih substanc. Med razlogi pa je sodišče še izpostavilo, da je obsojenec zdravniku povedal, da je dne 7. 3. 2019 ob 5.00 uri vzel eno tableto alprazolama in med 7.00 in 8.00 uro posnifal 0,2 g kokaina, ter se kljub temu okrog enajstih dopoldan vrnil domov in nato nazaj k B. B., ter ob 23.00 uri popil 2 dcl vodke.

15V točki 81 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je brez dvoma ugotovilo, da je obsojencu mogoče očitati, da je podana njegova krivda, preden si je sam povzročil neprištevnost, saj pri njem, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, niso bile podane nobene okoliščine, ki bi kazale na njegovo prizadetost razumevanja pomena dejanja ali nadzorovati svoja dejanja, nedvomno pa se je zavedal, do česa lahko pride v primeru vožnje pod vplivom alkohola in psihoaktivnih substanc, kar potrjuje njegov večletni vozniški staž. V točki 82 obrazložitve sodbe je presodilo, da glede na tolikšno obsojenčevo alkoholiziranost, združeno z učinki številnih psihoaktivnih substanc, ki jih obsojenec tistega dne ni zaužil prvič, storitev obeh prometnih kaznivih dejanj ni ničesar presenetljivega, zato je nedvomno, da je obsojenec obe dejanji storil v krivdni obliki zavestne malomarnosti, kar pomeni, da ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil. Izpostavilo je, da sta alkohol in prevelika hitrost največkrat glavna vzroka za najhujše prometne nesreče, alkohol in droge pa pri vsakem posamezniku, ki jih uživa, povzročijo zmanjšanje sposobnosti za varno vožnjo, vse to pa je znano slehernemu vozniku, torej tudi obsojencu. Obsojenec pa se je glede na vse navedeno nedvomno zavedal, da se bo po zaužitju alkohola in psihoaktivnih substanc usedel v vozilo in da lahko v takšnem stanju z grobo kršitvijo cestnoprometnih predpisov povzroči prometno nesrečo s smrtnim izidom oziroma nevarno vozi v cestnem prometu, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil. Glede na vse navedeno obrazložitev sodbe vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih v zvezi z obsojenčevo krivdo in obširne razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče presodilo, da si je obsojenec z uporabo alkohola in drugih psihoaktivnih snovi sam povzročil neprištevnost ter da je bila pred tem za obe kaznivi dejanji podana njegova krivda, zavestna malomarnost, ki jo zakon določa za očitani kaznivi dejanji.

16Kot navedeno, se obsojencu očita storitev kaznivega dejanja v krivdni obliki zavestne malomarnosti, njegova krivda pa se presoja v času, ko še ni bil neprišteven. Sodišče druge stopnje v sklepu z dne 13. 10. 2020 ugotavlja le, da bo moralo sodišče v novem sojenju popolno ugotoviti dejstva povezana z obsojenčevim krivdnim odnosom, še preden se je spravil v stanje neprištevnosti. Čeprav se je v sodbi z dne 2. 9. 2021 v celoti strinjalo z zaključki in razlogi sodišča prve stopnje ter navedlo, da se je obsojenec zavedal, da lahko v stanju neprištevnosti upravlja z vozilom oziroma, da se lahko tudi kritičnega dne zgodi, da bo v neprištevnem stanju upravljal z vozilom, je razlogom sodišča prve stopnje s tem le pritrdilo, in sicer, da so skladni z zahtevano krivdno obliko zavestne malomarnosti, kot se ta zahteva za uporabo instituta actio libera in causa. Navedeno pa zato ne vpliva na presojo dejanskega stanja, kot ga je v obrazložitvi sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje, da se je obsojenec zavedal, da se bo po zaužitju alkohola in psihoaktivnih substanc usedel v vozilo in da lahko v takšnem stanju povzroči prometno nesrečo.⁷

17Zagovornik z navedbami v zahtevi, da mora zaključek glede obsojenčeve krivde, še preden se je spravil v stanje neprištevnosti, vedno temeljiti na ugotovljenih dejstvih in ne na domnevah ter da je odločitev za vožnjo pri obsojencu dozorela šele v času neprištevnosti, uveljavlja le nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz drugega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah pojasnilo, da kršitve kazenskega zakona ni mogoče uspešno uveljavljati ob hkratnem zatrjevanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč le ob predpostavki, da je bil kazenski zakon napačno uporabljen ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju.⁸ Sodišče druge stopnje pa je odgovorilo tudi na pritožbene navedbe glede obsojenčevega namena, da se bo v stanju neprištevnosti odpeljal domov, kar zagovornik zatrjuje še v povezavi z izpovedbama B. B. in C. C. (točki 54 in 55 obrazložitve sodbe), zato po vsebini zatrjevana kršitev iz prvega odstavka 395. člena ZKP ravno tako ni podana, zagovornik pa z lastnimi zaključki v zvezi z že izvedenimi dokazi tudi v tem delu zahteve uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Razumen oziroma precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati ali se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti (427. člena ZKP).⁹

18Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da obsojenec ni bil deležen poštenega postopka oziroma sojenja, kot ga zagotavljata Ustava in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ter kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave, ki ju utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 23. 12. 2020 na podlagi drugega odstavka 41. člena ZKP zavrglo predlog obrambe za izločitev sodnice mag. Špele Koleta, ki ga je obramba podala iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Izpostavlja, da je sodnica v obravnavani zadevi izrekla sodbo z dne 6. 1. 2020, v obsodilnem delu razveljavljeno s sklepom sodišča druge stopnje, že v prvotnem sojenju pa je zavzela izrazito odklonilno stališče do obsojenca in si o njem ustvarila negativno vrednostno podobo, zato meni, da ni sposobna nepristransko odločati o obtožbi v novem sojenju. Mimo vseh metodoloških pravil, ki se nanašajo na obrazloženost sodne odločbe, je v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave obsojenca spoznala za krivega očitanih kaznivih dejanj, v novem sojenju pa je bilo podano njeno prejudiciranje, v smislu subjektivnega prepričanja oziroma najmanj nagnjenja k odločitvi, s čimer je bil porušen tudi zunanji videz nepristranskosti. Zatrjuje, da je izločitveni razlog nastal šele po odločitvi sodišča druge stopnje s sklepom z dne 13. 10. 2020, zato ne more biti odločilna okoliščina, da je bil sklep obrambi vročen 3. 11. 2020 ter da je bila obramba z dopisom z dne 9. 11. 2020 seznanjena, da bo novo sojenje izvedla ista okrožna sodnica. Obramba je izločitveni razlog podala ravno zaradi te okoliščine ter pravočasno, saj ga je podala »takoj«, še pred formalnim pričetkom glavne obravnave.

19Navaja, da je sodnica praktično v celoti zavrnila vse relevantne dokaze obrambe in samostojno izvajala dokaze zoper obsojenca. S pritrditvijo sodišču prve stopnje pa je tudi sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi z 41. in 42. členom v povezavi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP. S tem, ko je sodišče obsojencu odvzelo pravico, da o njegovi zahtevi odloči predsednik okrožnega sodišča, je kršilo tudi njegovo pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Meni, da je prestrogo presodilo zahtevo glede takojšnje podaje zahteve za izločitev sodnika, saj je ta v prvi vrsti predpisana zaradi preprečitve zlorabe pravic s strani strank ter služi ciljem pospešitve postopka. Obramba se je morala seznaniti z vsebino razveljavitvenega sklepa ter se z obsojencem telefonsko uskladiti o nadaljnjih aktivnostih. Meni, da je sodišče druge stopnje prezrlo ključno vsebino odgovora obrambe z dne 17. 11. 2020, da bo svoje nadaljnje predloge podala po podaji podrobnih postopkovnih predlogov in po obtoženčevem zagovoru ter vložitvi nove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Termin »takoj« pa ni natančno določljiv, kar je z vidika obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi s pravico do nepristranskega sojenja ustavno sporno. Obsojenec v času prejema sklepa sodišča druge stopnje in poziva sodišča prve stopnje ni imel zagotovljenega ustreznega zastopanja po odvetniku.

20Pravico do nepristranskega sojenja zagotavljata prvi odstavek 23. člena Ustave ter 6. člen EKČP. Na podlagi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, med glavno obravnavo pa iz razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave. Kolikor je bil razlog za izločitev sodnika podan že prej, sme stranka med glavno obravnavo zahtevati izločitev sodnika le, če ji razlog za izločitev ni bil in tudi ni mogel biti znan. Če stranka ravna v nasprotju z drugim do petim odstavkom 41. člena ZKP, se zahteva v celoti ali deloma zavrže, sklep o zavrženju pa izda preiskovalni sodnik oziroma sodnik ali senat, ki postopa v zadevi. Pri odločanju lahko sodeluje sodnik ali predsednik sodišča, katerega izločitev se zahteva (peti odstavek 42. člena ZKP). Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da pravica stranke zahtevati izločitev sodnika ni časovno omejena, ZKP pa določa roke, v katerih mora stranka predlagati izločitev. Pri uveljavljanju ustavnih pravic stranka ne more biti prekludirana vse do takrat, ko je izvedela za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodnika, takrat pa se zahteva njeno ravnanje skladno z zakonsko zahtevo po takojšnjem odzivu. Zakon je treba razlagati tako, da posamezniku jamči pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih oziroma obtožbah proti njemu v sodnem postopku odloča nepristranski sodnik, zlorabo take pravice pa preprečuje zakonski pogoj, da morajo stranke zahtevati izločitev takoj, ko izvedo za okoliščine za izločitev.¹⁰ Zato mora stranka razloge, ki so obstajali že pred začetkom glavne obravnave, to je pred začetkom branja obtožnega akta, in so bili stranki znani, uveljavljati pred začetkom glavne obravnave.¹¹

21Ugotoviti je treba, ali je bila zahteva za izločitev sodnice pravočasna. Obsojenčev zagovornik je zahtevo podal pisno na prvem naroku v novem postopku dne 23. 12. 2020, po delni razveljavitvi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6. 1. 2020 s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. 10. 2020, ki v novi glavni obravnavi ni odredilo sojenja pred drugim sodnikom (četrti odstavek 392. člena ZKP). Sklep z dne 13. 10. 2020 je bil obsojencu in zagovorniku vročen 3. 11. 2020. Z dopisom z dne 9. 11. 2020 je sodnica mag. Špela Koleta stranki postopka in zagovornika obvestila, da bo glede na sklep z dne 13. 10. 2020 treba ponovno izvesti vse že izvedene dokaze ter stranke pozvala, da se v roku 8 dni glede tega izjavijo. Zagovornik je na navedeni poziv odgovoril z dopisom z dne 17. 11. 2020, v katerem je sporočil, da bo predloge podal po obdolženčevi podaji zagovora. Dodal je, da je zaradi neplačila po odločbi o brezplačni pravni pomoči na službo za brezplačno pravno pomoč podal novo prošnjo ter bo določnejše predloge podajal po prejemu odgovora pristojne službe. Vabilo na glavno obravnavo razpisano dne 23. 12. 2020 (ravno tako podpisano s strani sodnice) je bilo obsojencu in zagovorniku vročeno 14. 12. 2020. Glede na navedeno sta bila obsojenec in zagovornik že dne 3. 11. 2020 seznanjena s tem, da bo v novem postopku sodila okrožna sodnica mag. Špela Koleta, z vročitvijo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. 10. 2020, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je zagovornikovo zahtevo zavrglo kot prepozno. Obsojencu in zagovorniku je bilo že takrat znano ali bi jima moralo biti znano, da je bila sodba z dne 6. 1. 2020 v obsodilnem delu razveljavljena in vrnjena v novo sojenje isti sodnici, zato bi zagovornik moral odreagirati takoj, izločitve sodnice pa ni zahteval še več kot mesec in pol. Čeprav je na naroku dne 23. 12. 2020 predlog za izločitev sodnice podal še pred začetkom branja obtožnega akta, je torej šlo za novo sojenje, ko je bil že dalj časa seznanjen z zadevo in s tem katera sodnica bo v zadevi sodila, pa kljub temu njene izločitve ni predlagal takoj, ko je izvedel za razlog izločitve. Navedeno zakonsko zahtevo, da je treba zahtevo za izločitev sodnika podati takoj, je treba razlagati ob upoštevanju vsebine zadeve ter okoliščin konkretnega primera,¹² zato je ustrezna tudi presoja sodišča druge stopnje, ki je pritrdilo sodišču prve stopnje. Zagovornikovo sklicevanje na odločbo službe za brezplačno pravno pomoč pa ne more biti utemeljeno, saj se v spisu nahaja obsojenčevo pooblastilo zagovorniku, katerega prenehanja zagovornik niti ne zatrjuje.

22Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe ter zatrjuje, da sta bila z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe kršena 29. člen Ustave ter pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Obramba je bila onemogočena tudi z vidika enakopravnega obravnavanja, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Poudarja, da je sodišče izvajalo le dokaze, ki jih je predlagalo državno tožilstvo ter po uradni dolžnosti, ni pa izvedlo dokaza z izrednim tehničnim pregledom vozila, s katerim je bil obsojenec udeležen v prometni nesreči. Argumentacija sodišča, da v spisovnem gradivu in izvedenih dokazih ni nobene opore za zagovornikove navedbe o tehnični okvari vozila, je povsem neprepričljiva in neživljenjska, saj gre za relevanten dokaz, če se izkaže, da je kaznivima dejanjema botrovala tehnična okvara. S tem bi se zaključki sodišča izkazali za nepravilne. V okoliščinah, ko je prišlo do nekontroliranega prevoženja rdeče luči in trčenja, brez kakršnekoli reakcije voznika, obramba drugače niti ne more izkazati in dokazati drugega vzroka prometne nesreče in nadaljnje vožnje obsojenca, zato je že s podajo dokaznega predloga trdila in verjetno izkazala, da obstaja alternativa vzročnega dogajanja, ki je izven sfere obsojenca. Kolikor bi se izkazalo, da obsojenec zaradi tehnične okvare vozila prometne nesreče ne bi mogel preprečiti, je podan razlog za izključitev njegove odgovornosti. Meni, da gre za povsem običajno prakso pri tovrstnih kaznivih dejanjih, ki je bila iz nerazumljivih razlogov opuščena, obsojenec pa se kaznivega dejanja ne spominja, zato razlog za neizvedbo dokaza ne more biti njegovo vedenje o tehnični neizpravnosti vozila. Sodišče je način obsojenčeve vožnje štelo za nerazumljiv, kar dodatno utemeljuje tezo obrambe, da je takšna vožnja lahko bila rezultat tehnične neizpravnosti vozila, sodišče pa nima ustreznega znanja, da bi lahko zaključilo nasprotno. Navedeno dejstvo v postopku ni bilo ugotovljeno, zato je lahko v postopku prišlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja in je bil v škodo obsojenca prekršen 29. člen Ustave ter 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe v tej smeri zavrnilo, brez navedbe relevantnih in prepričljivih razlogov, zato so enake kršitve podane tudi pred tem sodiščem, ki je ravno tako kršilo 22. člen Ustave. Dodaja, da dokazni predlog ni bil podan z namenom zavlačevanja postopka, sodišče druge stopnje pa se do tega ni opredelilo. Sklicevanje na tretji odstavek 285.a člena ZKP je absurden.

23Zagovornik kršitev pravice do obrambe zatrjuje še v zvezi s kaznivim dejanjem nevarne vožnje v cestnem prometu iz točke II izreka sodbe, zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke, postavitev izvedenca za forenzične preiskave posnetkov, zaslišanje policista E. E. ter pridobitev podatkov o zaposlitvi priče D. D. in s tem povezanih listin. Navaja, da gre za relevantne kontrolne dokaze, saj obsodba za navedeno kaznivo dejanje temelji izključno na izpovedbi priče D. D., ki bi bila z izvedbo dokazov ovržena, obramba pa je bila z zavrnitvijo dokazov onemogočena pri preverjanju njene verodostojnosti. Z izvedencem cestnoprometne stroke bi dokazala, da manever s polkrožnim obračanjem na Dunajski cesti v križišču s Turnerjevo ulico ni mogoč ter da glede na časovno potno dogajanje ni mogoče, da se je D. D. iz bencinskega servisa Petrol vključil na Dunajsko cesto in pogledal levo ter ni zaznal prihajajočega obsojenčevega vozila, na katerem je tedaj gorela vsaj ena luč. Izpovedba priče zato ni bila verodostojna in prepričljiva, argumentacije sodišča druge stopnje pa ni mogoče sprejeti, ker za to nima potrebnega strokovnega znanja. Izostala je tudi vsakršna časovno potna analiza, ki bi potrdila tezo obrambe, brez strokovnega znanja in povsem pavšalno pa jo je napravilo sodišče druge stopnje, ki ni dvomilo izpovedbi priče. Glede zavrnjenega dokaznega predloga za zaslišanje priče policista E. E., ki je sestavil uradni zaznamek z dne 8. 3. 2012 o opravljenem razgovoru z D. D., zagovornik navaja, da iz uradnega zaznamka izhaja drugačen opis dogajanja kritičnega večera, ki naj bi ga podal D. D., zato je obramba predlagala zaslišanje priče tudi glede okoliščin o nastanku uradnega zaznamka ter vprašanja, ali policist v uradne zaznamke zapisuje tisto, kar je v njih navedeno. Izpovedba priče na sodišču je povsem neverodostojna, zato je izvedba tega dokaza relevantna. Sodišče pa je sledilo izpovedbi priče, čeprav ta ni konsistentna glede tega, kje je prevzel stranki in ali je v času kaznivega v vozilu še imel potnike, kot je sklepati iz uradnega zaznamka.

24Zagovornik zatrjuje še relevantnost predlaganega dokaza za pridobitev podatkov o strankah, ki so bile v času storitve kaznivega dejanja v vozilu, s katerim je upravljal D. D. in bi lahko neposredno zaznale način obsojenčeve vožnje, ter podatkov o zaposlitvi oziroma delodajalcu D. D. dne 7. 3. in 8. 3. 2019, na podlagi katerih bi sodišče pri delodajalcu pridobilo izpise taksimetra in izdane račune za čas, ko je D. D. v času kaznivega dejanja upravljal s taxi vozilom. Navaja, da bi bilo na ta način mogoče preveriti, ali drži izpovedba D. D., da je imel tik pred očitanim dejanjem potnike in na kateri relaciji, saj je sodišče sledilo njegovi nekonsistentni izpovedbi, da je bil v vozilu sam. Sodišče druge stopnje se do dokaznega predloga glede pridobitve izdanih računov ni opredelilo, obramba pa bi s temi dokazi lahko izkazala, da je resnično dejansko stanje drugačno od ugotovljenega, zato ji je bila v nasprotju z 29. členom Ustave odvzeta možnost dokazovanja nasprotnega. Kljub temu, da je priča povedala, da je vozilo, ki je zapeljalo na nasprotni pas v smeri njegove vožnje »drajsalo« po tleh in bi moralo zato pustiti na cestišču sledi, ki niso bile najdene. V zvezi z zavrnitvijo dokaza za postavitev izvedenca za forenzične preiskave posnetkov obramba zatrjuje, da ne drži ugotovitev sodišča, da se na posnetku video nadzorne kamere WTC 1 ne vidi dogajanja v križišču. Obsojenec bi naj s svojim vozilom zapeljal na nasprotno smerno vozišče skrajno levo, tik pred križiščem, kar po naravi stvari pomeni, da se je moral vrniti na vozni pas v smeri svoje predhodne vožnje, zato bi bilo na posnetku mogoče videti najmanj ta del njegove vožnje in sklepati na obsojenčevo predhodno kršitev. Poudarja, da je obramba že v pritožbi trdila, da ni mogoče sprejeti odgovora PPP Ljubljana z dne 19. 11. 2019 in skice PPP Ljubljana, ki naj bi izkazovala nasprotno, saj gre za prostoročno skico, izdelano naknadno in brez predloga strank, ki ne more nadomestiti dokaza z izvedencem in nima dokazne vrednosti, saj iz skice ni razvidno, na kakšen način je PPP Ljubljana določila vidno polje video nadzorne kamere. Razvidno je le črtkano polje, za katerega ni jasno, s kakšnim metodološkim pristopom je bilo označeno. Ugotovitev, da kritično območje Dunajske ceste ni krito, pa nima podlage v spisovnem gradivu. Tak zaključek bi lahko narekovali le izsledki na podlagi strokovnega znanja. Ker sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, je napačno ugotovilo dejansko stanje, zatrjevane kršitve pa so podane tudi pred sodiščem druge stopnje.

25Zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji le na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik. Pri tem je vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Na podlagi 3. alineje 29. člena Ustave ima obdolženec v postopku pred sodiščem prve stopnje pravico do izvajanja dokazov v svojo korist, sodišče pa na podlagi načela proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, izvesti pa mora materialnopravno relevantne dokaze.¹³ V zvezi s predlaganimi dokazi sprejme prognozo, s katero v povezavi z že izvedenimi dokazi ugotavlja dejansko stanje in presodi stopnjo njihove dokazne vrednosti, pri tem pa sodišče zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka iz 15. člena ZKP.¹⁴ Obramba je dolžna vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva, zato ga mora tako tudi utemeljiti.¹⁵

26Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za odreditev izrednega tehničnega pregleda vozila, podan na zadnjem naroku glavne obravnave in tik pred koncem dokaznega postopka, zavrnilo, saj je ocenilo, da je bil podan z namenom zavlačevanja postopka. Obrazložilo je, da za zagovornikove navedbe o tehnični okvari vozila ni nobene opore v spisovnem gradivu in izvedenih dokazih, obramba pa niti v prvem postopku, niti v ponovljenem na opravljenih enajstih narokih ni podala tega dokaznega predloga. Obsojenec ni nikoli zatrjeval, da je bilo njegovo vozilo kakorkoli tehnično neizpravno, zgolj golo zagovornikovo zatrjevanje v tej smeri pa ne dosega standarda obrazloženosti dokaznega predloga. Dodalo je, da se je obsojenec po trku v pešca zaletel še v drog javne razsvetljave, zaradi česar je bilo njegovo vozilo močno poškodovano, se odpeljal naprej in vozil še cca. pet kilometrov, dokler ni bil izsleden s strani policistov. Pred tem je iz posnetkov njegove vožnje jasno razvidno, da je pred prometno nesrečo kot tudi po njej v križiščih s semaforji z vozilom ustavljal in speljeval. Zaključilo je, da ni dvoma, da je krivdo za obe kaznivi dejanji pripisati le obsojencu in ne tehnični neizpravnosti vozila. Sodišče druge stopnje je v celoti pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, ustrezno tudi v delu, da je bil dokazni predlog podan v nasprotju s 4. točko prvega odstavka 285.a člena ZKP, torej le z namenom zavlačevanja postopka, zato zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana. Z navedbami, da je lahko obsojenčevi vožnji ter načinu gibanja vozila pred in po nesreči botrovala tehnična okvara, pa želi zagovornik že izvedene dokaze ponovno ocenjevati drugače, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje, kar na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

27Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo obširne razloge tudi za zavrnitev ostalih dokaznih predlogov obrambe v zvezi s kaznivim dejanjem nevarne vožnje v cestnem prometu. Dokazni predlog za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke je zavrnilo kot nepotreben, saj so iz PPP Ljubljana Grič na poziv sodišča sporočili, da kamera WTC 1 - smer Center zaradi oddaljenosti ne pokriva dogajanja v križišču Dunajske in Turnerjeve ulice. Sodišču so še enkrat poslali zaseženi posnetek kamere WTC 1 - smer Center, ki je bil identičen posnetku v spisu, že samo pa se je sodišče z vpogledom posnetka na glavni obravnavi prepričalo, da se na njem ne vidi dogajanja v omenjenem križišču. V utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga je navedlo, da za presojo obravnavanega kaznivega dejanja niti ni bistveno, na kakšen način je D. D. izvedel polkrožno obračanje, niti ni materialno pravno relevatno za presojo obsojenčevega ravnanja, saj se je v času storitve kaznivega dejanja že nahajal na svojem voznem pasu. Glede predloga podanega v zvezi s časovno potnim dogajanjem pa je sodišče ustrezno ugotovilo, da je obramba predlagala postavitev izvedenca z namenom ocenjevanja verodostojnosti D. D. izpovedbe, kar ni razlog za postavitev izvedenca, saj verodostojnost izpovedb prič ocenjuje sodišče. Ocenilo je tudi, da je D. D. na vseh zaslišanjih povedal v bistvenem enako in v njegovih izpovedbah ni videlo nikakršnih nelogičnosti. Koliko časa je minilo med pričinim speljevanjem iz bencinskega servisa na Dunajsko cesto ter kasnejšim polkrožnim obračanjem, pa v postopku niti ni ugotavljalo, saj je to okoliščino ocenilo kot nebistveno. D. D. je ves čas izpovedoval, da je bila obsojenčeva vožnja prehitra, zato se je posledično pokazala kot nepotrebna postavitev izvedenca tudi v tem delu. Ustrezno je kot nepotreben zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca za forenzične preiskave v zvezi z navedenim posnetkom, saj je od PPP Ljubljana pridobilo še sliko (print) posnetka kamere WTC 1 - smer Center ter skico, iz katere je razvidno kateri del Dunajske ceste snema kamera ter oddaljenost od področja, ki ga zajema kamera do Turnerjeve ulice. Očitke obrambe je ocenilo kot povsem pavšalne in nekonkretizirane, saj se je lahko samo z vpogledom v posnetek in print posnetka prepričalo, da križišče Dunajske in Turnerjeve ulice ni vidno, kar je še dodatno potrjeno z odgovori PPP Ljubljana, za takšno ugotovitev pa ni potrebno nikakršno posebno strokovno znanje in je očitno, da dokaz z izvedencem ne bi bil uspešen. Zato je sodišče druge stopnje po presoji Vrhovnega sodišča tudi v zvezi z zavrnitvijo teh dokazov kot nepotrebnih sodišču prve stopnje ustrezno v celoti pritrdilo.

28Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dokazne predloge za zaslišanje policista E. E., za pridobitev podatkov o zaposlitvi oziroma delodajalcu D. D. ter za pridobitev izpisov taksimetra in izdanih računov, vseh za čas od dne 7. 3. do 8. 3. 2019. Dokazni predlog za zaslišanje policista E. E. je zavrnilo, saj izjava zapisana v uradnem zaznamku ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku, izvedbo ostalih navedenih dokazov pa je zavrnilo kot nepotrebne, ker iz vseh treh izpovedb priče D. D. izhaja, da je stranke odložil pri Austria Trend hotelu na Dunajski cesti, po tem pa se je ves čas v vozilu nahajal sam. Naredil je krog, da je prišel na Petrol na Dunajski cesti (smer center - Črnuče), nato je iz Petrola speljal nazaj na Dunajsko cesto, polkrožno obrnil v križišču s Turnerjevo ulico in je takoj za tem prišlo do obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je razlogom sodišča prve stopnje tudi v zvezi z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov ustrezno pritrdilo ter še pojasnilo, da je zaslišanje policista E. E. o tem kdaj, kje in kako je nastal uradni zaznamek z dne 8. 3. 2019, na katerega se sodba ne sme opreti, povsem nepotrebno. Priča D. D. pa je zaslišan na glavni obravnavi ob predočenju vsebine tega uradnega zaznamka, z veliko mero prepričanosti vztrajal pri svoji izpovedbi in v delih, v katerih je obramba v uradnem zaznamku zaznala odstopanja, večkrat izrecno zanikal vsebino uradnega zaznamka. Tudi glede ostalih dokaznih predlogov je sodišče druge stopnje ustrezno pritrdilo sodišču prve stopnje in navedlo, da so nepotrebni. Po presoji Vrhovnega sodišča obsojenčeva pravica do obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov zato ni bila kršena. Kolikor zagovornik zatrjuje, da je opis dejanskega stanja neresničen, ter navaja, kaj vse bi sodišče lahko ugotovilo z upoštevanjem dokaznih predlogov, pa z zahtevo ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.¹⁶

C.

29Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

30Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členom Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

31Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021.
² Z vidika načela zakonitosti iz 28. člena Ustave Republike Slovenije sicer ni pomembno, ali so znaki kaznivega dejanja vsebovani v izreku ali obrazložitvi sodbe, ampak je ključno, da ima sodba vsa tista dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov določenega kaznivega dejanja (odločba Up-883/14-35 z dne 20. 4. 2015, točka 20 obrazložitve).
³ Na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 20281/2010 z dne 12. 7. 2013, I Ips 8024/2013 z dne 16. 11. 2016, I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019, I Ips 33147/2016 z dne 23. 3. 2020 in druge.
⁴ Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 746.
⁵ Prav tako, stran 600.
⁶ Obsojenec je izvedencu povedal, da je pri znancu na Bratovževi ploščadi užil dva ali tri kozarce vodke (v nadaljevanju omenja en liter vodke in morda kakšno pivo), amfetamine in heroin ter morda Helex. Heroin je užival preden je šel na obisk k znancu (točka 80 obrazložitve sodbe).
⁷ Glej: Barbara Nerat v Miha Šepec in drugi, Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, strani 438 in 439.
⁸ Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 5664/2013 z dne 19. 6. 2014 in I Ips 11894/2014 z dne 11. 2. 2021 ter številne druge.
⁹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 38853/2013 z dne 13. 10. 2016.
¹⁰ Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 49827/2013 z dne 25. 3. 2016, ki se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003. V navedeni zadevi se je obramba odzvala brž, ko je izvedela za razlog izločitve oziroma še istega dne.
¹¹ Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 103.
¹² Sodba I Ips 39662/2016 z dne 27. 8. 2020.
¹³ Sodišče dokaznemu predlogu ugodi, razen, če je očitno, da dokaz ni pravno relevanten, če ga ni mogoče izvesti ali če glede na stanje ne bi mogel vplivati na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.
¹⁴ Dokazni predlog sme zavrniti, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
¹⁵ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 360/2006 z dne 22. 2. 2007, I Ips 7032/2015 z dne 2. 2. 2017 in I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017.
¹⁶ Na primer sodba Vrhovnega sodišča I Ips 192/2005 z dne 25. 5. 2006.