324. člen KZ-1

Četudi drži, da je državno tožilstvo v konkretnem primeru predlog za odvzem začasnega dovoljenja vložilo po izteku desetdnevnega roka, je moralo sodišče prve stopnje o tem predlogu vsebinsko odločiti, kot to izhaja iz prvega in drugega odstavka 137. člena ZKP.

Zoženi podvoz pod železniško progo ne predstavlja prehoda ceste čez železniško progo. Namen navedene določbe je, da se tudi z grožnjo izvršitve kaznivega dejanja varuje točno določena mesta, ki predstavljajo povečano tveganje za udeležence prometa in ne vsak prehod. V konkretnem primeru je šlo za zožen podvoz pod železniško progo, kar pomeni, da se cestni in železniški promet ne križata na istem nivoju, kar bi terjalo prilagoditev hitrosti, kršitev katere bi nato rezultirala v kaznivem dejanju. Besedna zveza "pred prehodih" pod katero je državno tožilstvo kategoriziralo zoženi podvoz pod železniško progo se mora nanašati na eno izmed navedenih kategorij prehodov, pri čemer v konkretnem primeru ne gre za prehod ceste čez železniško progo, v opisu kaznivega dejanja pa umanjka konkretizacija morebitnih drugih znakov kaznivega dejanja iz iste ali kakšne druge alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje glede izrečene zaporne kazni, ko je odločilo, da je glede na okoliščine primera utemeljeno, da se izrečena zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist. Pravilno je upoštevalo, da je obtoženec krivdo za kaznivo dejanje priznal, zato pritožnik nima prav, da obtoženec ni vedel, da v času storitve kaznivega dejanja ni imel veljavnega vozniškega izpita B kategorije. Sodišče prve stopnje je nadalje izhajalo iz teže kaznivega dejanja in stopnje obtoženčeve krivde ter okoliščin na njegovi strani, pri čemer je utemeljeno sledilo namenu kaznovanja ter v celoti upoštevalo načelo sorazmernosti in enakosti pred zakonom glede izreka sankcij.

Razbremenilni poudarek, da obdolženi od storitve obravnavanega kaznivega dejanja dne 3. 7. 2023 ni storil novega kaznivega dejanja ali prekrška, s katerim bi kršil pravila cestnega prometa, je zgrešen, saj se vzdržnost od ponovnega protipravnega ravnanja v okviru kazenske sankcije (zgolj) opominjevalne narave od obdolženega pričakuje, pod pretnjo izreka kazni zapora za vnovično odklonsko obnašanje v cestnem prometu.

Pritožbeno izpostavljene okoliščine - vožnja ponoči, megla, spolzko vozišče in gost promet - namreč niso dodatni zakonski znaki kaznivega dejanja, temveč dejanske okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji, ali je obdolženi tempore criminis vozil s prilagojeno hitrostjo, ter ali je bila njegova vožnja objektivno in subjektivno nevarna. Gre torej zgolj za konkretizacijo zakonskega znaka "vožnja, ki povzroči neposredno nevarnost", ne pa za razširitev ali spremembo opisa kaznivega dejanja. Pritožbeno zatrjevanje, da takšne okoliščine ne sodijo v izrek prvostopenjske sodbe, zato ni točno, saj so lahko v opisu kaznivega dejanja navedene tudi dejanske okoliščine, ki konkretizirajo način storitve, kar omogoča ustrezno presojo izpolnjenosti zakonskih znakov. Zagovornik ne upošteva, da vzročna zveza ni pretrgana, kadar dejanje oškodovanca ali tretje osebe ne predstavlja izrednega in nepredvidljivega dogodka, temveč spada v okvir običajnih prometnih situacij, ki jih mora voznik, še posebej v stanju popolne prisebnosti in ob vožnji s prilagojeno hitrostjo, pričakovati in nanje ustrezno reagirati.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je bil obdolženec že kaznovan za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola in da je kaznivo dejanje storil v relativno kratkem času (niti ne eno leto) po prenehanju preizkusne dobe, ki mu je bila določena v prekrškovnem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kaže na ustaljen negativen vedenjski vzorec obdolženca, ki ne temelji izključno na konkretnem kaznivem dejanju kot enkratnem dogodku, zaradi katerega ga je nedvomno treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika.

Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da bi imel obdolženi v prekrškovnem postopku možnost predlagati odložitev izvršitve prenehanja vozniškega dovoljenja ali predčasne vrnitve le-tega, na odločitev v kazenskem postopku ne more vplivati, saj gre za različno naravo in pravne posledice po zagovorniku primerjanih sodnih postopkov. V pritožbenem polemiziranju o možnostih obdolženega v prekrškovnem postopku se oddalji od neizpodbitnega dejstva, da je sodišče prve stopnje po zaključenem kazenskem postopku obdolženemu izreklo kazensko sankcijo po KZ-1, ki ima vsebinsko drugačen namen in posledice kot upravne sankcije v prekrškovnem postopku.

Sodišče prve stopnje se je do navedb obdolženčevega zagovornika o nezakonitosti pridobljenih dokazov opredelilo, pri čemer pa se res ni izrecno opredelilo do navedb o tem, da obdolženec pred odreditvijo strokovnega pregleda ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Kljub temu smiselno očitana kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, saj ne gre za vprašanje ugotavljanja odločilnega dejstva, ampak za pravno vprašanje, ali je bil določen dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma ali gre za dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 sodba ne more opirati (6. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Takšno presojo pa sme opraviti tudi pritožbeno sodišče, nenazadnje gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku, na katero pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1). Policista sta ukrepala v smeri, da bi ugotovila, kdo je vozil vozilo X 11-22 in sta obdolženca klicala zgolj kot lastnika vozila, kar pomeni, da policijsko preiskovanje takrat še ni bilo osredotočeno, zoženo proti obdolžencu. Zgolj zaradi dejstva, da je obdolženec lastnik vozila z reg. št. X 11-22, še niso mogli

Če sodišče posamezne kazni najprej ne določi pri posameznem kaznivem dejanju, je ne more izreči šele v okviru enotne kazni. Posebna odločba o izvršitvi posameznih ali vseh stranskih kazni je predvidena le za izrek pogojne obsodbe.

Sodišče prve stopnje je namreč obdolženki na podlagi 48. člena KZ-1 utemeljeno izreklo prepoved vožnje motornega vozila "B" kategorije v najdaljšem predpisanem trajanju - dveh let. Za takšno odločitev je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih zagovornik ne more omajati. Pri tem ob upoštevanju že navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah ni prezrlo vrste in narave kršitev cestnoprometnih predpisov, in sicer zlasti visoko koncentracijo alkohola, ki ga je imela obdolženka v krvi ob storitvi kaznivega dejanja in je presegla trikratnik dovoljene vrednosti; obdolženkino sankcioniranost zaradi kršitev pravil v cestnem prometu, med drugim tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola (kar nakazuje na njen izjemno nekritičen odnos to spoštovanja pravil v cestnem prometu, nenazadnje pa tudi do preostalih udeležencev); ter da je bil v obravnavanem dogodku udeleženec telesno poškodovan.

V postopku za začasni odvzem vozniškega dovoljenja se ne izvaja dokazovanja, ampak gre za preverjanje vseh pogojev za izrek omejevalnega ukrepa.

Da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo, je navedeno tudi v krivdoreku v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, pri čemer je potrebno abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja obravnavati vselej kot celoto in jo kot takšno tudi razumeti. Temeljni pogoj za obravnavo pred sodiščem druge stopnje je ugotovitev senata na seji, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno ali nepopolno. Kdaj je to, je določeno v prvem odstavku 373. člena, pri čemer je po drugem odstavku tega člena dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi tedaj, če na to kažejo nova dejstva in novi dokazi. Drugi pogoj je ocena senata o tem, da je treba dokazovanje ponoviti ali dopolniti in hkrati, da niso podani pravni ali dejanski razlogi, da tega samo ne bi moglo storiti.

Ob pritožbenem zavzemanju za nižjo denarno kazen in krajši čas prepovedi vožnje motornega vozila je zgolj opozoriti, da bi bila pričakovana milejša kazenska sankcija upravičena za primer priznanja krivde in izkazano dejansko kesanje obdolženega za vožnjo pod vplivom alkohola ter posledično povzročeno nevarnost za življenje in telo drugih udeležencev v cestnem prometu. Nasprotno pa obdolženi v zavzemanju za milejšo kazensko sankcijo ponudi zgolj izrazito nekritičen odnos do inkriminiranega dejanja, izkazan predvsem skozi neprepričljiv poskus prevalitve bremena (celo izključne) odgovornosti na oškodovano.

S tem, ko sodišče prve stopnje v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ni vštelo časa dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu se, glede posledic dejanja, razlikuje od kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 v tem, da bo kaznivo dejanje podano, kadar že pride do neposredne nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe. Ni pa to edina razlika, saj se zahteva tudi, da storilec uresniči enega od pogojev, ki so določeni v 1. do 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, med drugim tudi tega, ki se očita obtožencu, da je vozil vozilo, čeprav ga ni imel pravice voziti. Strinjati se je zato treba z razlago sodišča prve stopnje, da kriminalna količina kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 presega kriminalno količino kvalifikatorne izvršitve kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Zato tudi ni mogoče sprejeti pritožbene razlage, da je obtoženec z očitano mu vožnjo izpolnil le zakonski znak po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Kot že rečeno, je vozil tudi brez dovoljenja z vožnjo, z načinom vožnje pa prebežnikov v vozilu ni izpostavil zgolj nevarnosti za življenje in telo, pač pa jih je že konkretno ogrozil. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen izp

Pri izrekanju stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1, ki je fakultativne narave, se sodišče opre na splošna pravila za izbiro in odmero kazni kot so predpisana v 49. členu KZ-1. Teža storjenega kaznivega dejanja, še zlasti pa obdolženčeva zelo visoka stopnja alkoholiziranosti v času storitve predmetnega kaznivega dejanja, ki je za kar 1,17 g/kg presegla mejo 1,10 g/kg, ki jo je zakonodajalec postavil za opredelitev vožnje v cestnem prometu kot nevarne glede na 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1, obenem pa najvišja stopnja obdolženčeve krivde, narekujejo izrek predlagane stranske sankcije.

Kljub zatrjevanim urejeni obdolženčevi osebnosti ter njegovim službenim in družinskim razmeram, kot tudi predhodni nekaznovanosti za prekrške in kazniva dejanja, način poteka dogodka, visoka koncentracija alkohola v organizmu tudi dve uri in pol po obravnavanem dogodku ter sama odločitev, da 20 minut po zadnji zaužiti alkoholni pijači sede v vozilo in se s sedemletnim sinom odpravi do doma v D., deloma po avtocesti, ki od voznikov zaradi višje dovoljene hitrosti in gostote prometa terja večjo zbranost, pri obdolžencu kaže na priučene neustrezne načine reagiranja v prometu in njegovo nesposobnost zaznavanja nevarnosti nastale situacije.

Obdolženec v času preizkusne dobe, niti v roku enega leta po izteku preizkusne dobe tj. do 3. 2. 2024, ni storil nobenega hujšega prekrška, za katerega bi bil kaznovan s pravnomočno odločbo ali sodbo o prekršku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, je tako popolnoma pravilna. To, da je sodišče pri odločanju o ugovoru upoštevalo le pravnomočne prekrškovne odločitve, je povsem pravilno. V nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovitev sodišča, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, ne predstavlja zgolj domneve. O tem, da je obdolženi storil prekrške v vmesnem času, bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi to izhajalo iz pravnomočne prekrškovne odločitve. Če pa kje še teče kakšen prekrškovni postopek, v skladu z domnevno nedolžnosti ni dovoljeno trditi, da je oseba prekršek storila. Čeprav 137. člen ZKP ne določa izrecno, da je mogoč začasen odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka uporabiti zgolj nemudoma po dogodku, to izhaja iz samega bistva tega ukrepa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa tudi iz načela sorazmernosti. Res je, da policija storilcu v predmetnem postopku ni ne

Roki, določeni v 137. členu ZKP, ki se nanašajo na postopanja policije in tožilstva v primeru odvzema vozniškega dovoljenanja za čas, dokler traja postopek, so instrukcijski. Namenjeni so temu, da sodišče predmetno zadevo obravnava prednostno, da postopek teče hitro, brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je pravilno kot nosilni argument izpostavilo visoko stopnjo alkoholiziranosti obdolženca, saj ne gre spregledati, da je dovoljeno stopnjo alkohola prekoračil za več kot štirikrat. Pritožbeno zatjevano obdolženčeve nekaznovanosti je neupoštevno, saj je neobravnavanost za prekrške in nekaznovanost pričakovano vedenje vsakega posamzenika.